Zaradi ponujene načelnosti razmišljanja bi moral, mora, je moral
v svojo notranjost, v ta – pri pisanju – vase sključen nekaj.
Lahko bi ga – kakor kdo drugi – imenoval samoobtožba. Ali kakor še kateri drugi Kar zadeva mene. Potem mu je padla na pamet nezadostna beseda življenjepis. Tudi spomenik, kako kratkočasno. Ali beseda, ki jo v resnici ni prenašal, avtobiografija. Ali celo, kako staromodno, Curriculum vitae.
Vse to nima nič, ampak prav nič opraviti z njim ali s pisanjem, ki je vendar načeloma in pravzaprav sedenje. (Kako ljubi ti besedi: načeloma in še bolj: pravzaprav.)
Sedenje.
»Po njegovih kretnjah, njegovemu sedenju, četudi pri pisanju, ga ni mogoče popolnoma dojeti,« je zapisala in on je to vsrkal vase – kakor sporočilo, dokaz veliko razumevanje.
Pri pisanju ostanejo oči v glavi.
Distanca, ki se pravzaprav imenuje introverzija, in ki se ji je brez zadržkov predajal, prisega na distanco.
Distanca, distanca, distanca.
Ko je sredi pisanja, je bil in je nekdo drugi. Alter ego, shizoidni Jaz, z zavestjo pisoče sedečega in sedeče pisočega.
Sedenje je pisanje.
In potem znani obrnjeni zaključek :
Pisanje je sedenje.
Kljub temu se v najboljših trenutkih previdno dvigne.
To je notranja nežnost dobrega počutja. Potem ljubi samega sebe – in vse ostale.
Pisanje pomeni zbiranje neukrotljive energijske nežnosti, dejavne nežnosti.
V glavi. In nasploh povsod. Preko.
Potem postane negiben. Misli nenadoma razkrijejo samosvoje življenje in postane samsvoj in ostane. Dolgo. Nenadoma ozdravi. Začuti odrešenje. Z zgodovino. Zato je pisanje navsezadnje njegova odrešenjska zgodovina.
»Samo strti ljudje lahko pišejo,« mu pravi njegov pisoči prijatelj.
Pisanje mu vrne njegovo drugo polovico. Morda prvo.
Pri pisanju ga ni mogoče niti opisati niti pojasniti.
Pozneje navadno ne razume več, kako je postal beli papir zeleno-bel. Njegovi stavki, pesmi in zgodbe ga presenečajo. Na vprašanja ne bi znal odgovoriti. Nič tehtnega.
Sleherni odgovor je in bi bil samo beg. Odselitev po naselitvi, kajti nazadnje je pisanje njegova najlepša pokrajina. Njegova sla.
Vedno znova poskus (drugih), da bi ga našli, da bi ga premagali, da bi mu gledali čez ramo.
V stavkih, svojih najboljših, se znova najde.
Ko se znova najde, ponovi in zadosti, strah. Bojazen, da ne bo več mogel najti nobenega prvega stavka. Nikoli in nikdar več. To je brezmejni strah pred neskončno brezdomišljijskostjo. Njegov prastrah od prvih sedenj. Toda tega ne bi nikoli priznal.
Njegov strah pred doživetjem, medtem ko čas postaja trenutek, delček nekega trenutka, v katerem ne more ostati noben čas več in ne bo nič več nastalo. Ta strah je njegova večna ovira. Njegov zadržek zoper katerega bi šel sam v boj. Čeprav nikoli ne bi šel v boj.
In kljub temu zagotovo obstajajo tisti trenutki, ko mu šele pogled na ure pove, da je bil dolgo odsoten. Zelo daleč. Nič več v tistem svetu, v katerem pisava komaj velja.
V svetu, v katerem ima pisava veljavo, je njegova pravica popoln stavek, roman stoletja, platnica s težo, so deli, ki se urejajo v celoto. Je – ja, kar povej tako, pravi ona – poezija.
Poezija, ne rimaštvo: njegova želja, čeprav si nič ne piše „z duše«, niti s svoje niti s tiste iz njegove okolice, ker noče nikogar prizadeti. In kljub temu to počne, pravi ona, najraje počne to in ono.
Njegovo pisanje je besedišče ljubezni, v katerem besede postajajo besede.
Mirnost.
Otožnost in lastna žalost.
Ustnice in lasje.
Stisk rok in trenutek.
Smrt.
S pisanjem, pravi, in ve, da vsega tega ne bi nikoli rekel o sebi.
Kakšno korist pa bi imele stvari, če on ne bi imel pisanja.
Pisanje: njegova trdna odločitev, njegova najbolj skrivna zaobljuba.
JAZ
Gre za zgodbo. Gre mi za zgodbo. Za tisto zgodbo. Tisto edino. Edinstveno. Napišem jo s svinčnikom. Z glavo. S srcem. Pišem jo in pišem. Dan za dnem. Leto za letom. Celo življenje. Pravzaprav me ona piše. Zariše mi brazde in gube. V obraz. V srce. Piše se sama. Opazujem jo s svinčnikom. Z glavo. S srcem. Pišem jo in pišem. S svinčnikom. Pravzaprav sem njen svinčnik. Njen obraz. Njeno srce. Vse. Do zadnje vrste. Zadnje besede. Dokler se beseda ne vrne v nič. Ali v vse.
NASELITEV IN ODSELITEV
On o sebi.
Zaradi ponujene načelnosti razmišljanja bi moral, mora, je moral
v svojo notranjost, v ta – pri pisanju – vase sključen nekaj.
Lahko bi ga – kakor kdo drugi – imenoval samoobtožba. Ali kakor še kateri drugi Kar zadeva mene. Potem mu je padla na pamet nezadostna beseda življenjepis. Tudi spomenik, kako kratkočasno. Ali beseda, ki jo v resnici ni prenašal, avtobiografija. Ali celo, kako staromodno, Curriculum vitae.
Vse to nima nič, ampak prav nič opraviti z njim ali s pisanjem, ki je vendar načeloma in pravzaprav sedenje. (Kako ljubi ti besedi: načeloma in še bolj: pravzaprav.)
Sedenje.
»Po njegovih kretnjah, njegovemu sedenju, četudi pri pisanju, ga ni mogoče popolnoma dojeti,« je zapisala in on je to vsrkal vase – kakor sporočilo, dokaz veliko razumevanje.
Pri pisanju ostanejo oči v glavi.
Distanca, ki se pravzaprav imenuje introverzija, in ki se ji je brez zadržkov predajal, prisega na distanco.
Distanca, distanca, distanca.
Ko je sredi pisanja, je bil in je nekdo drugi. Alter ego, shizoidni Jaz, z zavestjo pisoče sedečega in sedeče pisočega.
Sedenje je pisanje.
In potem znani obrnjeni zaključek :
Pisanje je sedenje.
Kljub temu se v najboljših trenutkih previdno dvigne.
To je notranja nežnost dobrega počutja. Potem ljubi samega sebe – in vse ostale.
Pisanje pomeni zbiranje neukrotljive energijske nežnosti, dejavne nežnosti.
V glavi. In nasploh povsod. Preko.
Potem postane negiben. Misli nenadoma razkrijejo samosvoje življenje in postane samsvoj in ostane. Dolgo. Nenadoma ozdravi. Začuti odrešenje. Z zgodovino. Zato je pisanje navsezadnje njegova odrešenjska zgodovina.
»Samo strti ljudje lahko pišejo,« mu pravi njegov pisoči prijatelj.
Pisanje mu vrne njegovo drugo polovico. Morda prvo.
Pri pisanju ga ni mogoče niti opisati niti pojasniti.
Pozneje navadno ne razume več, kako je postal beli papir zeleno-bel. Njegovi stavki, pesmi in zgodbe ga presenečajo. Na vprašanja ne bi znal odgovoriti. Nič tehtnega.
Sleherni odgovor je in bi bil samo beg. Odselitev po naselitvi, kajti nazadnje je pisanje njegova najlepša pokrajina. Njegova sla.
Vedno znova poskus (drugih), da bi ga našli, da bi ga premagali, da bi mu gledali čez ramo.
V stavkih, svojih najboljših, se znova najde.
Ko se znova najde, ponovi in zadosti, strah. Bojazen, da ne bo več mogel najti nobenega prvega stavka. Nikoli in nikdar več. To je brezmejni strah pred neskončno brezdomišljijskostjo. Njegov prastrah od prvih sedenj. Toda tega ne bi nikoli priznal.
Njegov strah pred doživetjem, medtem ko čas postaja trenutek, delček nekega trenutka, v katerem ne more ostati noben čas več in ne bo nič več nastalo. Ta strah je njegova večna ovira. Njegov zadržek zoper katerega bi šel sam v boj. Čeprav nikoli ne bi šel v boj.
In kljub temu zagotovo obstajajo tisti trenutki, ko mu šele pogled na ure pove, da je bil dolgo odsoten. Zelo daleč. Nič več v tistem svetu, v katerem pisava komaj velja.
V svetu, v katerem ima pisava veljavo, je njegova pravica popoln stavek, roman stoletja, platnica s težo, so deli, ki se urejajo v celoto. Je – ja, kar povej tako, pravi ona – poezija.
Poezija, ne rimaštvo: njegova želja, čeprav si nič ne piše „z duše«, niti s svoje niti s tiste iz njegove okolice, ker noče nikogar prizadeti. In kljub temu to počne, pravi ona, najraje počne to in ono.
Njegovo pisanje je besedišče ljubezni, v katerem besede postajajo besede.
Mirnost.
Otožnost in lastna žalost.
Ustnice in lasje.
Stisk rok in trenutek.
Smrt.
S pisanjem, pravi, in ve, da vsega tega ne bi nikoli rekel o sebi.
Kakšno korist pa bi imele stvari, če on ne bi imel pisanja.
Pisanje: njegova trdna odločitev, njegova najbolj skrivna zaobljuba.
JAZ
Gre za zgodbo. Gre mi za zgodbo. Za tisto zgodbo. Tisto edino. Edinstveno. Napišem jo s svinčnikom. Z glavo. S srcem. Pišem jo in pišem. Dan za dnem. Leto za letom. Celo življenje. Pravzaprav me ona piše. Zariše mi brazde in gube. V obraz. V srce. Piše se sama. Opazujem jo s svinčnikom. Z glavo. S srcem. Pišem jo in pišem. S svinčnikom. Pravzaprav sem njen svinčnik. Njen obraz. Njeno srce. Vse. Do zadnje vrste. Zadnje besede. Dokler se beseda ne vrne v nič. Ali v vse.
