Najprej je bila strpna, misel. Čakala je, nevsiljivo, svoj čas, svojo priložnost. Uresničiti se, udejanjiti svojo vlogo, za kar je bila ustvarjena. Bilka, komaj zaznavna, iz prsti čiste volje vznikla. V drevo je zrasla, v mogočno drevo.
Misel, v svoji najmočnejši dobi, bajeslovna misel, se je posušila, treščila po tleh, strohnela. Utihnila je, podvomila vase, v sonce, v brst. In postala otožnost. Tiha, neizpolnjena razočaranost. Pesek, listje, prah, voda in blato. Še več blata. In čas. Vse močnejši stisk, posedanje, posedanje, posedanje.
Kipenje hotenja iz pomečkane dobrosrčnosti, želja po uresničitvi. Stisnjena misel, v skalo zbita snov, se kljubovalno, s krikom upora postavi pokonci. Še malo prej zlomljena otožnost se dvigne visoko, nad vse smisle. Potisne jih podse, v neprehodne doline pozabe, ustvari novo pokrajino. Nova pravila, nove vrednote, v njej besni ostrina dotika, v njej doni neizraženost, nase nalepi ledu in zdi se, kot da bo takšna ostala za zmeraj. Večna.
A so previsoki vrhovi srda, preostri, globeli brezupa pregloboke. In spet nekaj poči, razkolje se v pomenu. Strupeno postane bolj strupeno, milo postane milejše, svetlo svetlejše in mrak useka z gromom sprostitve. Gmota se zruši niz pobočje, s seboj potegne vsa obetajoča nova upanja in spoštljivosti, pokoplje jih, zdi se, spet, za večno.
A večnost je čudna beseda, ki kroži, sproti oblikuje smisle iz nesmislov in zagotavlja, da se vse, kar je dokončno, neminljivo vztrajno spreminja.
Prihaja, slišim srhljivo prisotnost, zanikanje več ne deluje. Moral bi se soočiti z njo, pošastjo, gospodarico vseh obrazov, kraljico vseh občutkov. Tisti, ki se upirajo in tisti, ki se ne, vsi izginjajo pod gladino, kot cvetovi ob poplavi. Kriki groze utihnejo, kot plameni sveč. Brez dima, brez sledi. Brez omembe, da so sploh goreli. Pokrajina je mirna, občutki lebdijo v motni vodi in se zdijo kot živi cvetovi. A le zato, ker prisotnost neke teme tako želi. V opomin in svarilo tistim, ki pod vodo zadržujejo dih.
Dolgo bo trajalo, vse življenje morda. Kakšne krivice, kakšna poplačila neki, odtrgani cvetni listi so sape v vetru. Same sebe so upihnile, tako bodo trdili oni iz mraka. Tako bodo zapisali in potem bo veljalo za vse.
Zato ne kričim, ne vpijem. Učim se gledati, videti skozi, prodreti čez motnost. Videti vse te obraze, spoznati občutke. Hočem biti pripravljen, ker ta poltergeist kolje s presenečenji. A ne more me presenetiti nekaj, kar poznam. Zato molčim, poslušam, gledam, tipam, okušam.
Ja, živim.
Najprej je bila strpna, misel. Čakala je, nevsiljivo, svoj čas, svojo priložnost. Uresničiti se, udejanjiti svojo vlogo, za kar je bila ustvarjena. Bilka, komaj zaznavna, iz prsti čiste volje vznikla. V drevo je zrasla, v mogočno drevo.
Misel, v svoji najmočnejši dobi, bajeslovna misel, se je posušila, treščila po tleh, strohnela. Utihnila je, podvomila vase, v sonce, v brst. In postala otožnost. Tiha, neizpolnjena razočaranost. Pesek, listje, prah, voda in blato. Še več blata. In čas. Vse močnejši stisk, posedanje, posedanje, posedanje.
Kipenje hotenja iz pomečkane dobrosrčnosti, želja po uresničitvi. Stisnjena misel, v skalo zbita snov, se kljubovalno, s krikom upora postavi pokonci. Še malo prej zlomljena otožnost se dvigne visoko, nad vse smisle. Potisne jih podse, v neprehodne doline pozabe, ustvari novo pokrajino. Nova pravila, nove vrednote, v njej besni ostrina dotika, v njej doni neizraženost, nase nalepi ledu in zdi se, kot da bo takšna ostala za zmeraj. Večna.
A so previsoki vrhovi srda, preostri, globeli brezupa pregloboke. In spet nekaj poči, razkolje se v pomenu. Strupeno postane bolj strupeno, milo postane milejše, svetlo svetlejše in mrak useka z gromom sprostitve. Gmota se zruši niz pobočje, s seboj potegne vsa obetajoča nova upanja in spoštljivosti, pokoplje jih, zdi se, spet, za večno.
A večnost je čudna beseda, ki kroži, sproti oblikuje smisle iz nesmislov in zagotavlja, da se vse, kar je dokončno, neminljivo vztrajno spreminja.
Prihaja, slišim srhljivo prisotnost, zanikanje več ne deluje. Moral bi se soočiti z njo, pošastjo, gospodarico vseh obrazov, kraljico vseh občutkov. Tisti, ki se upirajo in tisti, ki se ne, vsi izginjajo pod gladino, kot cvetovi ob poplavi. Kriki groze utihnejo, kot plameni sveč. Brez dima, brez sledi. Brez omembe, da so sploh goreli. Pokrajina je mirna, občutki lebdijo v motni vodi in se zdijo kot živi cvetovi. A le zato, ker prisotnost neke teme tako želi. V opomin in svarilo tistim, ki pod vodo zadržujejo dih.
Dolgo bo trajalo, vse življenje morda. Kakšne krivice, kakšna poplačila neki, odtrgani cvetni listi so sape v vetru. Same sebe so upihnile, tako bodo trdili oni iz mraka. Tako bodo zapisali in potem bo veljalo za vse.
Zato ne kričim, ne vpijem. Učim se gledati, videti skozi, prodreti čez motnost. Videti vse te obraze, spoznati občutke. Hočem biti pripravljen, ker ta poltergeist kolje s presenečenji. A ne more me presenetiti nekaj, kar poznam. Zato molčim, poslušam, gledam, tipam, okušam.
