Stara, izmučena lupina.
Morda je bila stesana prav za prevažanje gospode ob lepih opoldnevih.
Dame s senčniki in žvrgolečimi glasovi – le kam so razgrnile tista košata krila? In gospodje so veslali, poslušali, ali pa s kakšnimi znanstvenimi razlagami, o katerih niti sami niso imeli dosti pojma, osvajali gospodične.
Danes so dame zamenjali pajki, široka krila kupi listja na dnu in za senčnik je hrastova veja, ki moli nad vodo.
Morda so bili pa ribiči tisti, ki so blodili s čolnom po ribniku.
Eno je gotovo. Čas je svoje delo opravil dobro. ČOLN je varno pripeljal na obalo, kjer se nežno pogreza v mehko blato in mulj. In spet, kot je to bil včasih, postaja isto z vsem, kar je pripravljeno za ponovno rast.
Kaj pa dame?
Tudi.
* * *
ČISTA ENERGIJA vre izpod skal, drvi v potokih, zbira se v reke, čisti in s seboj odnaša materijo. Se upočasni, odloži jo v mulj jezera in že hiti naprej. Potem se ustavi. Ponikne.
In sistem jo spet požene med skale. Znova čisti. Vedno več materije, vedno več smrdljivih odplak, vedno več neznane, novoustvarjene materije. Jezera se polnijo. In nove materije nerade sedejo v mulj. Zato materijo nosi naprej. Ponikne.
In znova privre energija, a tokrat ne več čista. Na poti ponovnega kroga si naloži še materije. In se zgosti. Nekega dne tako zelo, da se ustavi.
Če je to kri, telo takrat umre.
Če je to voda, Zemlja takrat umre.
* * *
Če je to svetloba, tudi vesolje umre.
SVEŽE ZORANA ZEMLJA iz nje puhti vabilo
toplo
v kosmih
in brez naglice
puhti, zjutraj, najbolj zasanjano tik pred tem,
ko se je dotakne prvi drzni žarek.
Megla, ki jo je pritegnilo sonce,
dovoli odprti zemlji vdihniti jutro
in izdihniti nakopičen vonj njene plodnosti.
Vse, kar si želi, je novo seme,
ki ga bo nežno vzela vase in ga objemala,
dokler se ji ne odpre.
Potem bo vse leto skrbela zanj
in ga vzgojila v postaven primerek izbrane sorte.
S tem bo svojo nalogo za to leto opravila.
TRNJE
Začnemo kar kmalu po snegu, da preprečimo velike pohode majcenih bitij, ki rinejo prste v naše genetske zasnove in nas hočejo upočasniti, saj nas je vse več in smo vse močnejši in to zato, ker brstičem ne pustimo spati, ko je čas za rast in zasedanje prostora, ki je omejen in ga ni dovolj za vse, zato bo moral nekdo umreti, vendar to ne bomo mi, ki smo zgodnji in takrat, ko se drugi šele budijo, mi že plezamo po njihovih zaspalih telesih in jim plenimo hrano, saj bolj kot se raztezamo naokrog, več prostora ko prepletemo, več ko jih prerastemo, bolj smo vplivni in več jih pokorimo in jih prisilimo, da utihnejo in trpijo, da nas podpirajo in za to ne zahtevajo nič, saj si ne upajo, ker bi jih takoj spodjedli in spremenili v prah, ki bi na koncu spet koristil nam in tako bi se še bolj utrdili, a za tiste najbolj uporne razvijamo bodice, da nas ne utrgajo in močno notranjo zgradbo, da nas ne pretrgajo in s tem popolnoma prevladamo drugim vrstam, ki bi rade z nežnimi dotiki in brez trnja dosegle hrano, in ki se sploh ne zavedajo, da nimajo nobenih možnosti več, ker smo jih prehiteli in obrasli in jih ne bomo spustili iz trnovega objema, saj tudi mi njih potrebujemo tam spodaj, da lahko plezamo višje, da se lahko s trni opiramo v njihova telesa in rastemo, prerastemo v drevesa in s tem dobimo še več hrane, še več moči, še več bodic, še bolj prožna in močnejša telesa, še več brstičev, še večjo prevlado in ni ga, ki bi nam to lahko še vzel in tega smo veseli, saj smo zmagali in se objemamo in pri tem po nesreči zbodemo z bodicami, a zaradi tega, ker smo vselej in vsakogar le napadali, ne znamo razumeti, da se je nekaj zgodilo zgolj nenamerno in zato bodemo nazaj in se prepletamo, da bomo močneje zbodli in sok uspeha se izliva iz številnih ran, zato pričnemo veneti in za nas prej hrana je postala gola smrt, zato zakrnimo in se pričnemo sušiti, vse od sočnih vršičkov do močnih teles, ki še vedno slonijo na tistih potlačenih, kateri pa zaradi naše uvelosti dvignejo glave, zberejo moči, se prerinejo skozi nas in nas prerastejo, nam prevzamejo vso hrano in nas pahnejo nazaj v temo, kjer se dokončno sesedemo vase, torej tja, kjer smo začeli, a kljub temu verjamemo, da bomo naslednjo pomlad spet prvi in že sedaj vemo, da bomo poskusili znova.
* * *
Občutek nemoči, ki
se lepi name kot zdrizasti izrastek iz ukradenega
in več ne vem kolikokrat odtegnjenega,
je prerasel v gmoto nakopičenega balasta in me s tem
končno toliko obtežil,
da več ne morem vzleteti.
Če je bil to cilj, potem sem presenečen.
Prav zato ne verjamem.
KRASNA IGRA.
Gre za misli.
Položaj je videti brezizhoden.
Pričakuje se, da položim orožje in se pustim vkleniti.
A gre za misli.
Takoj, ko se spet zavem, kako pomemben je njih vonj,
se realnost preoblikuje.
Kar naenkrat se čudim, zakaj se v strahu oklepam
zadnje korenine nad prepadom,
ko vendar imam krila
in toliko prostora
za letenje.
* * *
Jasen jesenski dan umira.
Megla, ki se je vzela od kdo ve kod, se vali čez prelaz, kot hladna sapa čez zobe zmrznjenega trupla. Takoj za zobmi vse zagrne senca.
Ko pridem do želodca, je že mrak. Tudi če ne bi bilo hladno, bi me zmrazilo. Nekje znotraj, pod hrbtenico...
Drevesa ob poti molíjo zverižene prste kvišku, posušene, hladne, črne.
Potem se spomnim, kam sem namenjen. Običajno bi srce poskočilo v pričakovanju. A tokrat ne. Kot bi tudi ono zamrznilo v tesnobo.
Če ga tukaj izgubim, mi nobena volja vere več ne obudi.
Strašljiv občutek. Samemu sebi tujec. S slutnjo, da sem izgubil dom in nikamor ne pripadam.
Če hočeš postati MRLIČ, se moraš tako tudi počutiti.
* * *
Ko večer diši po snegu
je TIŠINA najbolj zgovorna.
Ko se ostro zagrize v lica,
duši korake
in v zamete zastira svetlobo svetilk.
Bleščeči kristali polzijo med prsti,
sipki in neulovljivi, kot življenje.
In spet, kot vsako leto, ko je tišina močna,
začutim kepo, ki se je razsula za ovratnikom.
Zbudi se sladek spomin na vonj po dlaneh,
ki so jo zgnetle.
* * *
Stara, izmučena lupina.
Morda je bila stesana prav za prevažanje gospode ob lepih opoldnevih.
Dame s senčniki in žvrgolečimi glasovi – le kam so razgrnile tista košata krila? In gospodje so veslali, poslušali, ali pa s kakšnimi znanstvenimi razlagami, o katerih niti sami niso imeli dosti pojma, osvajali gospodične.
Danes so dame zamenjali pajki, široka krila kupi listja na dnu in za senčnik je hrastova veja, ki moli nad vodo.
Morda so bili pa ribiči tisti, ki so blodili s čolnom po ribniku.
Eno je gotovo. Čas je svoje delo opravil dobro. ČOLN je varno pripeljal na obalo, kjer se nežno pogreza v mehko blato in mulj. In spet, kot je to bil včasih, postaja isto z vsem, kar je pripravljeno za ponovno rast.
Kaj pa dame?
Tudi.
* * *
ČISTA ENERGIJA vre izpod skal, drvi v potokih, zbira se v reke, čisti in s seboj odnaša materijo. Se upočasni, odloži jo v mulj jezera in že hiti naprej. Potem se ustavi. Ponikne.
In sistem jo spet požene med skale. Znova čisti. Vedno več materije, vedno več smrdljivih odplak, vedno več neznane, novoustvarjene materije. Jezera se polnijo. In nove materije nerade sedejo v mulj. Zato materijo nosi naprej. Ponikne.
In znova privre energija, a tokrat ne več čista. Na poti ponovnega kroga si naloži še materije. In se zgosti. Nekega dne tako zelo, da se ustavi.
Če je to kri, telo takrat umre.
Če je to voda, Zemlja takrat umre.
* * *
Če je to svetloba, tudi vesolje umre.
SVEŽE ZORANA ZEMLJA iz nje puhti vabilo
toplo
v kosmih
in brez naglice
puhti, zjutraj, najbolj zasanjano tik pred tem,
ko se je dotakne prvi drzni žarek.
Megla, ki jo je pritegnilo sonce,
dovoli odprti zemlji vdihniti jutro
in izdihniti nakopičen vonj njene plodnosti.
Vse, kar si želi, je novo seme,
ki ga bo nežno vzela vase in ga objemala,
dokler se ji ne odpre.
Potem bo vse leto skrbela zanj
in ga vzgojila v postaven primerek izbrane sorte.
S tem bo svojo nalogo za to leto opravila.
TRNJE
Začnemo kar kmalu po snegu, da preprečimo velike pohode majcenih bitij, ki rinejo prste v naše genetske zasnove in nas hočejo upočasniti, saj nas je vse več in smo vse močnejši in to zato, ker brstičem ne pustimo spati, ko je čas za rast in zasedanje prostora, ki je omejen in ga ni dovolj za vse, zato bo moral nekdo umreti, vendar to ne bomo mi, ki smo zgodnji in takrat, ko se drugi šele budijo, mi že plezamo po njihovih zaspalih telesih in jim plenimo hrano, saj bolj kot se raztezamo naokrog, več prostora ko prepletemo, več ko jih prerastemo, bolj smo vplivni in več jih pokorimo in jih prisilimo, da utihnejo in trpijo, da nas podpirajo in za to ne zahtevajo nič, saj si ne upajo, ker bi jih takoj spodjedli in spremenili v prah, ki bi na koncu spet koristil nam in tako bi se še bolj utrdili, a za tiste najbolj uporne razvijamo bodice, da nas ne utrgajo in močno notranjo zgradbo, da nas ne pretrgajo in s tem popolnoma prevladamo drugim vrstam, ki bi rade z nežnimi dotiki in brez trnja dosegle hrano, in ki se sploh ne zavedajo, da nimajo nobenih možnosti več, ker smo jih prehiteli in obrasli in jih ne bomo spustili iz trnovega objema, saj tudi mi njih potrebujemo tam spodaj, da lahko plezamo višje, da se lahko s trni opiramo v njihova telesa in rastemo, prerastemo v drevesa in s tem dobimo še več hrane, še več moči, še več bodic, še bolj prožna in močnejša telesa, še več brstičev, še večjo prevlado in ni ga, ki bi nam to lahko še vzel in tega smo veseli, saj smo zmagali in se objemamo in pri tem po nesreči zbodemo z bodicami, a zaradi tega, ker smo vselej in vsakogar le napadali, ne znamo razumeti, da se je nekaj zgodilo zgolj nenamerno in zato bodemo nazaj in se prepletamo, da bomo močneje zbodli in sok uspeha se izliva iz številnih ran, zato pričnemo veneti in za nas prej hrana je postala gola smrt, zato zakrnimo in se pričnemo sušiti, vse od sočnih vršičkov do močnih teles, ki še vedno slonijo na tistih potlačenih, kateri pa zaradi naše uvelosti dvignejo glave, zberejo moči, se prerinejo skozi nas in nas prerastejo, nam prevzamejo vso hrano in nas pahnejo nazaj v temo, kjer se dokončno sesedemo vase, torej tja, kjer smo začeli, a kljub temu verjamemo, da bomo naslednjo pomlad spet prvi in že sedaj vemo, da bomo poskusili znova.
* * *
Občutek nemoči, ki
se lepi name kot zdrizasti izrastek iz ukradenega
in več ne vem kolikokrat odtegnjenega,
je prerasel v gmoto nakopičenega balasta in me s tem
končno toliko obtežil,
da več ne morem vzleteti.
Če je bil to cilj, potem sem presenečen.
Prav zato ne verjamem.
KRASNA IGRA.
Gre za misli.
Položaj je videti brezizhoden.
Pričakuje se, da položim orožje in se pustim vkleniti.
A gre za misli.
Takoj, ko se spet zavem, kako pomemben je njih vonj,
se realnost preoblikuje.
Kar naenkrat se čudim, zakaj se v strahu oklepam
zadnje korenine nad prepadom,
ko vendar imam krila
in toliko prostora
za letenje.
* * *
Jasen jesenski dan umira.
Megla, ki se je vzela od kdo ve kod, se vali čez prelaz, kot hladna sapa čez zobe zmrznjenega trupla. Takoj za zobmi vse zagrne senca.
Ko pridem do želodca, je že mrak. Tudi če ne bi bilo hladno, bi me zmrazilo. Nekje znotraj, pod hrbtenico...
Drevesa ob poti molíjo zverižene prste kvišku, posušene, hladne, črne.
Potem se spomnim, kam sem namenjen. Običajno bi srce poskočilo v pričakovanju. A tokrat ne. Kot bi tudi ono zamrznilo v tesnobo.
Če ga tukaj izgubim, mi nobena volja vere več ne obudi.
Strašljiv občutek. Samemu sebi tujec. S slutnjo, da sem izgubil dom in nikamor ne pripadam.
Če hočeš postati MRLIČ, se moraš tako tudi počutiti.
* * *
Ko večer diši po snegu
je TIŠINA najbolj zgovorna.
Ko se ostro zagrize v lica,
duši korake
in v zamete zastira svetlobo svetilk.
Bleščeči kristali polzijo med prsti,
sipki in neulovljivi, kot življenje.
In spet, kot vsako leto, ko je tišina močna,
začutim kepo, ki se je razsula za ovratnikom.
Zbudi se sladek spomin na vonj po dlaneh,
ki so jo zgnetle.
