Bolečina razlomi pozornost na dvoje
Glasba ni več cela
beseda ni cela
bodičasta ograja ločuje
svetlo od temnega
In žarek je zmeraj na drugi strani
Morda sam nisem tukaj
morda so nasmeški okrog mene
lažni
Pomiri se
uči se od pajkov
potrpežljivosti
Morem izbirati
Svetloba vabi
Svetloba vedno vabi
Svetloba je vedno prava
izbiram le ostrino
Najgostejša reže
Tudi ograjo
Tam je POZORNOST BESEDA Cela
Tam so telesa resnična
Divje plešejo
s črkami svojega lastnega imena
Tam kjer je pozornost
ptica nad ograjo
Kot opeke ki se prekrivajo
se povezujejo v zid
so življenja
Časovna polja zlagamo v
stabilno skupnost
vsak ima svoj namen
Ustvarjamo povezanosti
tako kot OPEČNATI ZID Vojna je porušen zid
in je hlad
bolečina ki je zdrobila opeke
in vdira v življenja
vojna je zdrobila
naše bližnje sosede znance
Gradimo naprej
a mraz traja še leta potem
Država je streha
ščiti nas
zanjo prispevamo trud
za strešnike
Naj bodo trdni močni
premočni za vetrove
Okna so posebni ljudje
sijejo svetlobo in imajo vizije
vedo kaj je tam zunaj
Potrebujemo okna
sicer bi bila udobnost tesnobna
slepa neudobna
Tudi pesniki so okna
Megla je zgoščena zračna vlaga
nezadovoljna razvajenka
željna toplih dotikov
voljnega trepeta opoldanskih pripek
Megla je še neprebujeni dan
še neizpita noč
nedan nenoč
POTUJEM zdi se mi skozi prostor
ki ni le prostor
kot bi bil odsev zdavnaj poslikanega platna
in sem zgolj poteza
črta s čopičem neke vešče roke
ki si je svet zamislila čisto po svoje
Kot iz sanj vznikajo podobe
iz enoličnosti brezčasja
V bujne prsi oblikovani griči
stopijo v ospredje
telo pokrajine pa
kot bi se sramovalo svoje brhkosti
ostaja zakrito z meglo
Na levo se odstira polje v rumenem
na desno polje v belem cvetu
Vso cvetje bledikavo izginja
v enoličje skrivnosti
Tik pred menoj je morda pot prečkala srna
morda lisica morda pes
morda je bil konj
Skrivnost je domišljija
dokler to je
Megla ni skrivnost
megla je domišljija neposredno
in se je čez pot sprehodil nosorog
Morda je bil pa le
premik ciprese v pišu vetra
ki bo skrivnosti nejevoljnih kapljic
kmalu odpihnil iz domišljije
Lastovice postajajo plašne
Hladna rosa lega na perje
Nestrpnost valovi
skozi vrste čepečih na žicah
Vzletajo
kot bi podile občutek hladu
ki seda nanje
zaokrožijo
zarišejo nekaj vijug
v napetost zgoščenega zraka
in sedejo nazaj
na eno od praznih mest
a le za trenutek
Potresejo s krili
se nemirno ozrejo okrog
in spet poletijo
Mraz ki ga čutijo v kljunih
vsako noč globlje
prodre vanje
BREZŠUMNO kot so brezšumne vse krajše krivulje
kot so brezšumni utripi
gladkega črnega perja
Nežno in krhko je
svilnato na dotik
in prožno ko ga napenja življenje
Megle se razpredajo čez jutra
kot podgobje skozi humus
vase srkajo toploto
življenje ki greje lastovice postaja šibko
s hladno vlažnostjo se dotika
ostrih drznih linij in
s srhom vztrepetajo
Nemirne so in plašne
lastovice
Neslišno bodo
morda že jutri
zdrsele s tega neba
Tisto mesto
kamor se vračaš
v trdnjavo brez zidov
a najvarnejšo na svetu
Tisto varno mesto
tam popusti stiska in nemoč
postane nekaj premagljivega
in s to mislijo hkrati izginja
kot jutranja megla jeseni
ki je le privid
Tisto toplo mesto
tam te objame val ugodja
ni ti treba skrbeti
mraz je tam zunaj
škriplje z zobmi in ne more
nikakor te ne more doseči
Tisto mesto
tisto varno toplo mesto
je tvoj dom
je tvoja postelja
vanjo je vtisnjen vonj tvoje kože
v odejo so vtkani tvoji spomini
v vzglavnik vdihnjene vse tvoje
želje molitve in zahvale
Tam si doma
tja se vračaš
ko si stisnjen vase
ker te je zmanjkalo
tam se nadihaš navdihov
tam izsanjaš vizije
tam si znova natočiš moči
DOM je tako nedoločljiv pojem
a hkrati popolnoma jasen občutek
Odvržena je
čistost
njena podoba brezmadežnosti
GLASBILA so se premaknila
skoznje je potegnila sapa suma
zatresla so se pihala
kot sirene
naježile se strune godal
zanihale opne
Nepomembni so zvoki
važni so občutki
v prsih
v drobu
nepomembne so črte partitur
te note bi lahko bile kjerkoli
večina jih sploh ni zapisana
in prihajajo iz občutkov
nezavedno nizajo zaporedja
v matriko zavedanja
Kot bi s prstom risal po
orošeni šipi in
kaplje se
zdi se naključno
združujejo
obstojijo zdrsijo stečejo
Nepomembne so oblike
na šipi
kaplje same najdejo smer
to občutijo in
Šipa ne bo nikoli več čista
sledi glasbe ostanejo
tudi ko skladba izzveni
ko se rosa posuši
Neizbrisljivi
madeži zvoka
Bolečina razlomi pozornost na dvoje
Glasba ni več cela
beseda ni cela
bodičasta ograja ločuje
svetlo od temnega
In žarek je zmeraj na drugi strani
Morda sam nisem tukaj
morda so nasmeški okrog mene
lažni
Pomiri se
uči se od pajkov
potrpežljivosti
Morem izbirati
Svetloba vabi
Svetloba vedno vabi
Svetloba je vedno prava
izbiram le ostrino
Najgostejša reže
Tudi ograjo
Tam je POZORNOST BESEDA Cela
Tam so telesa resnična
Divje plešejo
s črkami svojega lastnega imena
Tam kjer je pozornost
ptica nad ograjo
Kot opeke ki se prekrivajo
se povezujejo v zid
so življenja
Časovna polja zlagamo v
stabilno skupnost
vsak ima svoj namen
Ustvarjamo povezanosti
tako kot OPEČNATI ZID Vojna je porušen zid
in je hlad
bolečina ki je zdrobila opeke
in vdira v življenja
vojna je zdrobila
naše bližnje sosede znance
Gradimo naprej
a mraz traja še leta potem
Država je streha
ščiti nas
zanjo prispevamo trud
za strešnike
Naj bodo trdni močni
premočni za vetrove
Okna so posebni ljudje
sijejo svetlobo in imajo vizije
vedo kaj je tam zunaj
Potrebujemo okna
sicer bi bila udobnost tesnobna
slepa neudobna
Tudi pesniki so okna
Megla je zgoščena zračna vlaga
nezadovoljna razvajenka
željna toplih dotikov
voljnega trepeta opoldanskih pripek
Megla je še neprebujeni dan
še neizpita noč
nedan nenoč
POTUJEM zdi se mi skozi prostor
ki ni le prostor
kot bi bil odsev zdavnaj poslikanega platna
in sem zgolj poteza
črta s čopičem neke vešče roke
ki si je svet zamislila čisto po svoje
Kot iz sanj vznikajo podobe
iz enoličnosti brezčasja
V bujne prsi oblikovani griči
stopijo v ospredje
telo pokrajine pa
kot bi se sramovalo svoje brhkosti
ostaja zakrito z meglo
Na levo se odstira polje v rumenem
na desno polje v belem cvetu
Vso cvetje bledikavo izginja
v enoličje skrivnosti
Tik pred menoj je morda pot prečkala srna
morda lisica morda pes
morda je bil konj
Skrivnost je domišljija
dokler to je
Megla ni skrivnost
megla je domišljija neposredno
in se je čez pot sprehodil nosorog
Morda je bil pa le
premik ciprese v pišu vetra
ki bo skrivnosti nejevoljnih kapljic
kmalu odpihnil iz domišljije
Lastovice postajajo plašne
Hladna rosa lega na perje
Nestrpnost valovi
skozi vrste čepečih na žicah
Vzletajo
kot bi podile občutek hladu
ki seda nanje
zaokrožijo
zarišejo nekaj vijug
v napetost zgoščenega zraka
in sedejo nazaj
na eno od praznih mest
a le za trenutek
Potresejo s krili
se nemirno ozrejo okrog
in spet poletijo
Mraz ki ga čutijo v kljunih
vsako noč globlje
prodre vanje
BREZŠUMNO kot so brezšumne vse krajše krivulje
kot so brezšumni utripi
gladkega črnega perja
Nežno in krhko je
svilnato na dotik
in prožno ko ga napenja življenje
Megle se razpredajo čez jutra
kot podgobje skozi humus
vase srkajo toploto
življenje ki greje lastovice postaja šibko
s hladno vlažnostjo se dotika
ostrih drznih linij in
s srhom vztrepetajo
Nemirne so in plašne
lastovice
Neslišno bodo
morda že jutri
zdrsele s tega neba
Tisto mesto
kamor se vračaš
v trdnjavo brez zidov
a najvarnejšo na svetu
Tisto varno mesto
tam popusti stiska in nemoč
postane nekaj premagljivega
in s to mislijo hkrati izginja
kot jutranja megla jeseni
ki je le privid
Tisto toplo mesto
tam te objame val ugodja
ni ti treba skrbeti
mraz je tam zunaj
škriplje z zobmi in ne more
nikakor te ne more doseči
Tisto mesto
tisto varno toplo mesto
je tvoj dom
je tvoja postelja
vanjo je vtisnjen vonj tvoje kože
v odejo so vtkani tvoji spomini
v vzglavnik vdihnjene vse tvoje
želje molitve in zahvale
Tam si doma
tja se vračaš
ko si stisnjen vase
ker te je zmanjkalo
tam se nadihaš navdihov
tam izsanjaš vizije
tam si znova natočiš moči
DOM je tako nedoločljiv pojem
a hkrati popolnoma jasen občutek
Odvržena je
čistost
njena podoba brezmadežnosti
GLASBILA so se premaknila
skoznje je potegnila sapa suma
zatresla so se pihala
kot sirene
naježile se strune godal
zanihale opne
Nepomembni so zvoki
važni so občutki
v prsih
v drobu
nepomembne so črte partitur
te note bi lahko bile kjerkoli
večina jih sploh ni zapisana
in prihajajo iz občutkov
nezavedno nizajo zaporedja
v matriko zavedanja
Kot bi s prstom risal po
orošeni šipi in
kaplje se
zdi se naključno
združujejo
obstojijo zdrsijo stečejo
Nepomembne so oblike
na šipi
kaplje same najdejo smer
to občutijo in
Šipa ne bo nikoli več čista
sledi glasbe ostanejo
tudi ko skladba izzveni
ko se rosa posuši
Neizbrisljivi
madeži zvoka
