Mir,
mir.
Mir, spokojnost, počitek, idila.
S polnimi pljuči zadiham jutro,
metulj sem v letu, galeb nad gladino.
Mi ni bilo dano.
Bodeča svetloba je prebila prsi.
Kot uspavana je ždela v meni
in naenkrat vstala, me v zraku zavihtela in zbila me na tla.
Svetlobo je nasmeh zbudil, iskren, prisrčen, zaupljiv.
Se je raztresal vse okrog in vame smuknil skozi vdih, kot tat.
Stkala se je tanka, šibka nitka, skorajda nevidna.
A ko skozi pogled sva si roko podala, ob dotiku vztrepetalo je srce.
So ustnice molčale,
kričalo je srce,
so ustnice molčale,
govoril je pogled.
In zarenči skaljeni mir,
med niti z mečem plane
za spokojnost in idilo
bode, kolje, lomi vrat!
.
.
.
Le nekaj ur od tam novi stari veter brije. In, če vdihnem ga res prav močno, začutim v prsih znova SMEH.
Dolg, zadrževan izdih, kot bi žarek tonil v sanje. Prešeren smeh, njegá odmev se staplja z obzorjem. Tam nad valovi kot odblesk zveni, zveni.
BESEDA, KI BI JO MORAL IZREČI, je težko izgovorljiva
zaradi lepote upanja,
sladke bolečine neizpolnljive želje,
topline skrite skrivnosti.
Beseda, ki bi jo moral izreči,
noče čez ustnice, tja še ni prišla.
Noče z jezika, on o tem še nič ne ve.
Noče iz grla, stisnjeno kot je, ne more spregovoriti.
Beseda, ki bi jo moral izreči,
bi srce, kjer biva, ranila.
Sanja, ki živi in je živa, bi bila izsanjana
in lepota morda ne bi bila več tako lepa.
Beseda, ki bi jo moral izreči,
bo zato ostala neizrečena
in ustnice, ki v mojem srcu čakajo name,
bodo še naprej tako deviške.
Srce zaihti, ko ga pogoltne HABANERA in zamiži v strahu
pred črnimi lasmi.
Negotovo zastane,
ko ga zadene dih strasti
in ko se razpeti vsujejo čez gola ramena.
V črnih očeh
in v rdeči vrtnici na levem stegnu
je skrita skrivnost,
ki jo prebirajo dolgi nohti.
Če ga ne ubije prvi poljub,
ga začara sunek estoca,
s katerim mu zada
neizbrisljiv spomin.
Vrtenje, ki ga žene divjanje ritma;
Tvoje roke se krčevito sklepajo za mojim vratom
in vztrajajo v želji biti eno telo;
Občutenje gibčnosti v tvojem pasu v zanosu plesa daje vtis,
da se mi bo prepredel med prste;
In nedvoumna misel v očeh.
Zmes neustavljive živalske žeje,
raztrganih nizov občutkov, potujočih po živčevju, razjarjenem od dotikov in
puhtenje prvinskega vonja iz zadihanih teles
pričara
SLAN OKUS preznojenega vratu
in šumenje vode iz pipe,
ki preglasi tvoj hlastavi vzdih.
In ko poslušam tvoj utrip v trebuhu,
se vprašam, kako to, da imaš tako blede prste,
bele skoraj kot pokrov straniščne školjke.
Končno izvem, kje na hrbtu imaš tatu,
tako ljubek.
Akordi glasbe so vse nižji
ritem zadržan, čutiti je strast
hripavi glas, sprehod prstov čez tipke
luknjice v pasu in mehki rob čipke
dlani, ki zapuščajo boke
preštevajo vsak pisk trobente
čutijo napeti a predani vdih
ki dvigne roke nad glavo.
Dlani pobožajo skrita ramena
zavita v goste vranje lase
se kradoma vzpnejo vse do komolcev
z njimi zanihajo v COCKTAIL ZVOKOV prikradejo se do drhtečih prstov
in ti se ne odzovejo, ostanejo nemi v ekstazi.
Dlani se obrnejo, po nótranji strani
s hrbtno stranjo zdrsijo po pregreti vlažni koži
žila na vratu utripa in bije
struna zveni
prek palca zaniha uhan
prsti čez brado poljubijo usta
oglasi jokávi se glas violine
in ko pobožajo trepalnice
zatrepetajo
bas zatrese prepono
in prsti se končno zarijejo v lase.
Takrat omahnejo rôke
glava pade vznak
melodija preplavi drobovje
bobni donijo
ritem zaziblje
prebada telo.
Imenitna restavracija,
v kotu miza, pogrnjena za dva,
tanka sveča, nemirni plamen, hlastavo zapeljiv in
tavajoča, komaj slišna glasba pod opečnimi oboki.
Drug drugemu nasproti
nazdravljata prihodnosti.
Vino v kozarcih ni nič manj iskrivo
od njunih oči.
Iz kuhinje nezadržno prodira vonj
čarovniških mojstrovin -
opij, zapeljivec, zvodnica duha.
V sozvočju z zlatom, ki polzi po grlu,
skozi modrc,
sega globoko skozi bradavice,
v jedro spočetja in
tam zazveni s trepetanjem, kot ribja plavut.
Njen čevelj zdrsne s prstov, kovinska petka pritajeno utripne na keramični ploščici pod dolgim namiznim prtom. In ko se njena nogavica zgnete med njegove dlake na nogi, je pravi čas za predjed, kjer se rakci in sipe ne morejo naužiti okusa po česnu.
Vino zaveže jezike in razveže vezalke. Njegova noga se odene s svilo pod koleni. Takrat se tudi rakci skrijejo.
Izginejo
vse izginja
in se hkrati odpira.
Sliši se ječeči jok školjk, ki odpirajo svoje trdne lupine, nudeč slastno notranjost.
Sliši se ihtenje ribe, ko se ji meglijo oči in njena votla notranjost se polni s sokovi.
MOJSTRI ČARAJO … Sezuta nogavica smukne v torbico,
kot majhen pogrinjek, ki ga zamenja večji
z glavno jedjo.
Miza je preširoka za udobno nazdravljanje,
zato približata krožnika
… in stola …
Ko prsti najdejo pot in razprejo notranjost,
takrat šele zadišijo ribji sokovi in
njen rep spet vztrepeta.
In rožnato školjčje meso se voljno predaja spretnim prstom.
Sprva se zdi, da je pojedina preobsežna,
a vztrajno prihaja h koncu.
Skozi komaj slišen, zatikajoč šepet,
v intervalih,
ko sočno olivno olje uide s kotička nabreklih usten
in spolzi po bradi
ko zobje zagrizejo kozarec
ko vilica, negotovo ujeta med drgetajoče prste, omahne in prebode slan krompir
ko se poželenje skrije v komaj viden drget čipk
na temno modrem prtu …
Zadnji grižljaji so najslajši, najstrastnejši …
In sladica – tiha, v zraku zadržana ohladitev,
ki se stopi v valu gorečega sladoleda
in požene še zadnjo željo zaprtih oči k počitku.
Moj poklon, madamme.
Nogavica?
Nem spomin na olivno olje.
Iz pesniške zbirke Vdih in izdih, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi
Mir,
mir.
Mir, spokojnost, počitek, idila.
S polnimi pljuči zadiham jutro,
metulj sem v letu, galeb nad gladino.
Mi ni bilo dano.
Bodeča svetloba je prebila prsi.
Kot uspavana je ždela v meni
in naenkrat vstala, me v zraku zavihtela in zbila me na tla.
Svetlobo je nasmeh zbudil, iskren, prisrčen, zaupljiv.
Se je raztresal vse okrog in vame smuknil skozi vdih, kot tat.
Stkala se je tanka, šibka nitka, skorajda nevidna.
A ko skozi pogled sva si roko podala, ob dotiku vztrepetalo je srce.
So ustnice molčale,
kričalo je srce,
so ustnice molčale,
govoril je pogled.
In zarenči skaljeni mir,
med niti z mečem plane
za spokojnost in idilo
bode, kolje, lomi vrat!
.
.
.
Le nekaj ur od tam novi stari veter brije. In, če vdihnem ga res prav močno, začutim v prsih znova SMEH.
Dolg, zadrževan izdih, kot bi žarek tonil v sanje. Prešeren smeh, njegá odmev se staplja z obzorjem. Tam nad valovi kot odblesk zveni, zveni.
BESEDA, KI BI JO MORAL IZREČI, je težko izgovorljiva
zaradi lepote upanja,
sladke bolečine neizpolnljive želje,
topline skrite skrivnosti.
Beseda, ki bi jo moral izreči,
noče čez ustnice, tja še ni prišla.
Noče z jezika, on o tem še nič ne ve.
Noče iz grla, stisnjeno kot je, ne more spregovoriti.
Beseda, ki bi jo moral izreči,
bi srce, kjer biva, ranila.
Sanja, ki živi in je živa, bi bila izsanjana
in lepota morda ne bi bila več tako lepa.
Beseda, ki bi jo moral izreči,
bo zato ostala neizrečena
in ustnice, ki v mojem srcu čakajo name,
bodo še naprej tako deviške.
Srce zaihti, ko ga pogoltne HABANERA in zamiži v strahu
pred črnimi lasmi.
Negotovo zastane,
ko ga zadene dih strasti
in ko se razpeti vsujejo čez gola ramena.
V črnih očeh
in v rdeči vrtnici na levem stegnu
je skrita skrivnost,
ki jo prebirajo dolgi nohti.
Če ga ne ubije prvi poljub,
ga začara sunek estoca,
s katerim mu zada
neizbrisljiv spomin.
Vrtenje, ki ga žene divjanje ritma;
Tvoje roke se krčevito sklepajo za mojim vratom
in vztrajajo v želji biti eno telo;
Občutenje gibčnosti v tvojem pasu v zanosu plesa daje vtis,
da se mi bo prepredel med prste;
In nedvoumna misel v očeh.
Zmes neustavljive živalske žeje,
raztrganih nizov občutkov, potujočih po živčevju, razjarjenem od dotikov in
puhtenje prvinskega vonja iz zadihanih teles
pričara
SLAN OKUS preznojenega vratu
in šumenje vode iz pipe,
ki preglasi tvoj hlastavi vzdih.
In ko poslušam tvoj utrip v trebuhu,
se vprašam, kako to, da imaš tako blede prste,
bele skoraj kot pokrov straniščne školjke.
Končno izvem, kje na hrbtu imaš tatu,
tako ljubek.
Akordi glasbe so vse nižji
ritem zadržan, čutiti je strast
hripavi glas, sprehod prstov čez tipke
luknjice v pasu in mehki rob čipke
dlani, ki zapuščajo boke
preštevajo vsak pisk trobente
čutijo napeti a predani vdih
ki dvigne roke nad glavo.
Dlani pobožajo skrita ramena
zavita v goste vranje lase
se kradoma vzpnejo vse do komolcev
z njimi zanihajo v COCKTAIL ZVOKOV prikradejo se do drhtečih prstov
in ti se ne odzovejo, ostanejo nemi v ekstazi.
Dlani se obrnejo, po nótranji strani
s hrbtno stranjo zdrsijo po pregreti vlažni koži
žila na vratu utripa in bije
struna zveni
prek palca zaniha uhan
prsti čez brado poljubijo usta
oglasi jokávi se glas violine
in ko pobožajo trepalnice
zatrepetajo
bas zatrese prepono
in prsti se končno zarijejo v lase.
Takrat omahnejo rôke
glava pade vznak
melodija preplavi drobovje
bobni donijo
ritem zaziblje
prebada telo.
Imenitna restavracija,
v kotu miza, pogrnjena za dva,
tanka sveča, nemirni plamen, hlastavo zapeljiv in
tavajoča, komaj slišna glasba pod opečnimi oboki.
Drug drugemu nasproti
nazdravljata prihodnosti.
Vino v kozarcih ni nič manj iskrivo
od njunih oči.
Iz kuhinje nezadržno prodira vonj
čarovniških mojstrovin -
opij, zapeljivec, zvodnica duha.
V sozvočju z zlatom, ki polzi po grlu,
skozi modrc,
sega globoko skozi bradavice,
v jedro spočetja in
tam zazveni s trepetanjem, kot ribja plavut.
Njen čevelj zdrsne s prstov, kovinska petka pritajeno utripne na keramični ploščici pod dolgim namiznim prtom. In ko se njena nogavica zgnete med njegove dlake na nogi, je pravi čas za predjed, kjer se rakci in sipe ne morejo naužiti okusa po česnu.
Vino zaveže jezike in razveže vezalke. Njegova noga se odene s svilo pod koleni. Takrat se tudi rakci skrijejo.
Izginejo
vse izginja
in se hkrati odpira.
Sliši se ječeči jok školjk, ki odpirajo svoje trdne lupine, nudeč slastno notranjost.
Sliši se ihtenje ribe, ko se ji meglijo oči in njena votla notranjost se polni s sokovi.
MOJSTRI ČARAJO … Sezuta nogavica smukne v torbico,
kot majhen pogrinjek, ki ga zamenja večji
z glavno jedjo.
Miza je preširoka za udobno nazdravljanje,
zato približata krožnika
… in stola …
Ko prsti najdejo pot in razprejo notranjost,
takrat šele zadišijo ribji sokovi in
njen rep spet vztrepeta.
In rožnato školjčje meso se voljno predaja spretnim prstom.
Sprva se zdi, da je pojedina preobsežna,
a vztrajno prihaja h koncu.
Skozi komaj slišen, zatikajoč šepet,
v intervalih,
ko sočno olivno olje uide s kotička nabreklih usten
in spolzi po bradi
ko zobje zagrizejo kozarec
ko vilica, negotovo ujeta med drgetajoče prste, omahne in prebode slan krompir
ko se poželenje skrije v komaj viden drget čipk
na temno modrem prtu …
Zadnji grižljaji so najslajši, najstrastnejši …
In sladica – tiha, v zraku zadržana ohladitev,
ki se stopi v valu gorečega sladoleda
in požene še zadnjo željo zaprtih oči k počitku.
Moj poklon, madamme.
Nogavica?
Nem spomin na olivno olje.
Iz pesniške zbirke Vdih in izdih, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi
