Stojim na pobočju, malo dvignjeno nad vznožjem hriba.
Samo nekaj metrov pod mano je mežnarjeva hiša. Od starosti še komaj stoji, vsa vegasta in plesniva, njen kratek lesen gang počrnel razpada,
Zakaj sem prav tu in prav zdaj. Lahko bi bila tudi kje drugje, a ne.
Igra slučaja, ki so ji včasih rekli božja volja.
Ves ljubi dan, pa tudi vso noč, gledam dol na vas, na ljudi, ki pridejo naokrog in opazujem tisto malo prometa, kar ga je.
Od časa do časa postanem zdolgočasena, kot vsi, ki niso pijani ali zadrogirani.
Je moj obstoj pomemben za ta kraj in ljudi, Je moj obstoj pomemben za narod in njegovo civilizacijo. Ali sem samo fantazma, postavljena pred stoletji na živo skalo, da bi kazala luč in svetlobo.
Osebni avtomobili, včasih kakšen avtobus in kolesarji, pa kmetijski delovni stroji.
Konjskega prometa, kočij, zapravljivčkov, vozov, lojtrnikov in jezdecev že dolgo ni več niti kmetic v dolgih, nabranih krilih in volnenih šalih čez rame, meščank, kot v vzporednih časovnih svetovih, recimo, takih kot na portretu Erike Šantal: temnosiv kostim čisto do tal, tako, da izpod roba kuka samo špička škorenjca, seveda črnega, z veliko pentljo pod vratom in širokokrajnim temnim klobukom, z desno roko v črnem mufu, svila s blešči drugače ko žamet na mufu, ogromna svilena pentlja pod vratom , pa se sveti v sivkasto modrikasti svili in tako poudari edino svetlobo na portretu, njen resni zamišljeni bledi čedni obrazek, portret je vedno tudi avtoportret, bi rekel Sladjan, resen pogled Erike Šantel iz leta 1907.
Alica pravi, da so se njeni starši bali konjev.
En tak božji načrt mora bit za tem, da sem jaz zdaj tukaj, ena taka igra slučaja. Kot pravi Woody Allen v svojem najnovejšem filmu Srečen slučaj.
Woody celo življenje dela filme na isto temo: dva gimnazijca se zaljubita in poročita zelo mlada. Potem se kmalu ločita in začneta hodit vsak z svojim novim, se spet poročita vsak s svojim novim, in potem on odkrije, da še vedno ljubi to svojo gimnazijsko ljubezen in jo spet začne osvajat, hodita po mestu in filozofirata a la Woody, fant je pisatelj, židovski intelektualec, ona pa dela nekaj v knjigarni ali galeriji, nekaj v umetnosti, dialogi so si že desetletja podobni, take majhne življenjske resnice, včasih iskrivi, domiselni, polni malih življenjskih resnic in humorja.No, v tem filmu Woody premeteno ugotovi, da manjka napetosti, suspenza in na koncu doda umor, pravzaprav zaplet z obrnjenim umorom.
Za mano šumi gozd, listavci se že barvajo rdečkasto in ob robu spodaj asfaltna cesta, na novo preplastena, ki pelje v bližnje mesto. Zgradba župnišča, bolj sameva, tako kot jaz, in majhna prenovljena podružnična šola, nižji razredi devetletke.
Ob robu zaselka pod mano, rečica, ko je sušno brez vode, majhna vas s kmečkimi, večinoma že obnovljenimi hišami,sto let ali več starih originalnih kmečkih zgradb ni več, prihajajo že majhne tipske primestne novogradnje, vrstne, enodružinske in tako.
Na desni spodaj pod mano majno pokopališč, iz osemdesetih le,t mogoče, s takrat zgrajeno kapelo, mrliško vežico, v trapasto modri barvi.
In potem trava, zelena dišeča trava, morje travnikov, trava, trava, trava, kot en manjši zelen zaliv, ponoči s tistimi drobnimi lučkami ob hišah, in eno ali dvema cestnima svetilkama.
Svetlikajo se, oddaljene, kot bi hotele izgubljenemu mornarju kazati pot. Samo brez migajočih odbleskov v vodni gladini.
Po tisti lokalni poti ponoči ne pripelje noben avto.
In nebesni svod je, kadar je noč jasna in tiha , taka modra kupola posejana s sijočimi zvezdami, kot so jih slikali na srednjeveških freskah. Po dežju jutranje sonce posije izza nevihtnih oblakov, bolj divje v velikih svetlobnih kontrastih, na zeleni krog spodaj in nebo, še polno nevihtnih oblakov, je lepše kot enotno osvetljeni svod popolno osvetljene nebesne modrine.
Tamle spodaj ob rečici, nekdo gradi Noetovo barko, ker se boji poplav. Leseno in zmedenega načrta. Vem, da bo njegov sveže nažagani les kmalu začel temneti.
In tista mlada kmetica z zatečenimi nogami in s sključeno glavo, ki naredi po nasvetu zdravnika vsak dan obhod po vaških sprehajalni poti je spet zunaj na stezi. Rekla je, da trikrat obkroži pokopališče.
Pa sem videla, da gre samo dvakrat tam okrog.
Ko je lepo vreme med tednom pridejo na sprehod malčki z vzgojiteljicami iz bližnjega vrtca pod mano, koliko pa so stari, vpraša Nataša, od tri do pet let, in že skoraj decembrsko sonce slepeče blešči in kakšno banalno vprašanje, kliše, reče Klemen Nataši in jo malo zviška pogleda.
In mladi zaljubljeni pari se sprehajajo po okolici, smehljajoči, z roko v roki, in družine s skakajočimi otroci, včasih otroci vpijejo, tekajo sem ter tja in skačejo, in sprehajalci psov, ki so pravzaprav sprehajalci s psi tisočerih pasem in zgrbljeni starci, včasih s palico. In večje skupinice in osamljenci in tekači in celo kolesarji, čeprav je tu za njih prpovedano
In vsako jutro prideta tudi tista dva s črnim in belim psom. In tisti štirje v roza, rumeni, plavi in črni bundi. In potem se plavi in roza začnete prepirati, rumeni in črni pa ju mirita. In ob sobotah ali nedeljah pridejo celo upokojenci s pohodnimi palicami in izletniki iz mesta in športni zasvojenci.
In naslednji dan se karusel zavrti znova,
Včeraj je nek oče svojemu sinu pomagal spuščati zmaja, bil je veter, ne premočan, in sončen dan, in spomnila sem se na roman
Tek za zmajem, in istoimenski film. Tragedija (po besedah naše matere): oče z dvema sinovoma, enim zakonskim in drugim nezakonskim, v Afganistanu v vojni in revoluciji, in, če bi imela očeta, bi se spomnila na svojega očeta, kako je sinu pomagal spuščati zmaja.
Med Življenjem in smrtjo, in kar je še vmes, je naslov tistega kultnega filma, ki ga je ona gledala že štirikrat in zdaj išče knjigo, po kateri je bil posnet film. En Route: A paramedic s stories of Life, Death and Everything in Between.
Vročična, hipnotična zmeda divjanja z rešilcem po nočnem New Yorku devetdesetih let, reševalci in ponesrečenci, peklenski ritem glasbe, svetlobnih impulzov, opojnih substanc, mamilaških klanov in- priznam, tudi jaz sem ga gledala z njo in filmska glasba me je, ne, vse v filmu, njegov peklenski, ubijalski ritem, ljudje med življenjem in smrtjo me je -kaj naj rečem-
Lahko pa vseeno pozabljam in se včasih dolgočasim,kajti vse je že narejeno in urejeno .In tukaj zgoraj, malo nad vasjo, z gozdnatim hribom za hrbtom, vidim in slišim vse. No, skoraj .
Odloča o življenju rešilec z reševalno ekipo s številko 112, medicinski tehnik, šofer, zdravnik, policist?
Srečen, nesrečen, nevtralen slučaj. Bog? Kaj pa časovni trenutek?
Alica pravi, da so se njeni starši bali konjev.
Včasih ponoči, ko ne morem spat, ali taki, kot sem jaz sploh kdaj spimo, jo opazujem, opazujem skozi francosko okno njene nove hiše, seveda me ona ne vidi in me ne more videt.
Hiša je majhna, zaradi vaškega prostorskega načrta in zaščitenega kmetijskega zemljišča čisto stisnjena v kot med potjo na pokopališče in pešpotjo med travniki pod protipoplavnim nasipom .
Nenavadne oblike, Alica je obesila nekaj svojih slik. Nad posteljo velik akril cvetočega vrta njene cvetlične duše.
Sladjan je rekel, da morajo bit barve zimske krajine tople, sicer zgleda slika depresivna. Tako kot zima, je rekel.
Zima našega nezadovoljstva.
Meni se zdi hiša čisto taka kot Alica, trikotna, drobna , ozka in visoka, spominja na tisti veliki svetilnik v Tržaki glavni marini pri starem pristanišču, kamor jo je vabil tisti čedni mornar iz društva, dišalo je po lesenih stoletnih opažih, temnih in zdrsanih, in morju in soli, in viskiju in po mornarjih, in iz vrha takih svetilnikov vidiš daleč naokrog, svetloba je taka neverjetna, božje modra morska svetloba.(Ker svetloba je resnica in resnica je svetloba.)
Hiša je res podobna Alici, taka vrtinčasta, ampak gospa sprehajalka je danes v marijinsko modrem plašču, glavo z vratom ima ovito v svetleč svetel tanek šal in pravkar je šla že tretjič okrog pokopališkega zidu in zavija proti svoji vasi. Proti Brestu.
Na Svetem Lovrencu močno piha topel veter z morja, čeprav je morje daleč.
Od kod pa prihajate, vpraša obdelovalec sprehajalko in ona reče, s pokopališča in potem gre kmet do svojega malega zelenega traktorja s prikolico in vžge motor in njegov ritmičen ropot prestraši vrane na njivi, da vzletijo proti golim vejam lipovega drevoreda.
In potem pridejo bele čaplje in vrane in se začnejo z njimi prepirat .
Vrane hočejo imeti vedno zadnjo besedo. Ker so zelo pametne, si domišljajo, da so tako lepe kot čaplje. Mogoče so pametne, ampak nikoli ne bodo tako lepe, s tisto belo nedolžno lepoto čistosti, čaplje so bolj podobne takim majhnim angelom.
Vrane v ljudskem izročilu napovedujejo nekaj slabega. Ko se začnejo zbirat, črne in neblagoglasno vpijoče, jih ljudje ne vidijo radi, kot krokarji so.
Svet je danes razdeljen in na dva pola: na ljudi, ki so humanisti in, na tiste, ki verjamejo v bližnji konec sveta, Ecollogy Extinction, Black Fridays, pa še Black lives mater, Woke - in te vojne –vzhodni imperializem. Tiste prilepljene, od Kitajske plačane mlade trape NGOjev na cestah. Pa kitajski hekrtji, ki napadajo Taiwan pred volitvami. In zapadno civilizacijo.
Pozno ponoči začnem gledat v okno Alicine nove hiše, kukam, v zanimivo notranjost. Ona se je letos priselila iz mesta.
Ampak iz lovcev in kmetovalcev se je razvila civilizacija in s kapitalizmom pred dve sto leti sta prišla blaginja in napredek.
Alica zdaj gleda tuje TV postaje, vojne po svetu, in zeleno norijo, ki jo imenujejo green justice, in množice, ki protestirajo, in vojne, male in velike, Rusija Ukrajina, Izrael teroristični Hamas, spopadi v Afriki.
Svet se deli na novo.
Rusi in Kitajci in Muslimani se grejo novi imperializem.
Nove kolonizacijske vojne: ideološke, trgovinske, medijske, finančne, hekerske.
Ponoči, ko vsi spijo, skozi okno njene hiše opazujem Alico in njenega zdajšnega spremljevalca, ali bi morala reč eskorta, tako kot za premierjevo nenavadno spremljevalko, kako vsak pred svojim ekranom dolgo v noč buljita v tuje programe, vsak svoje nekdanje sanje.
Jaz še nisem obstajala, ko so bili v teh krajih turški vpadi, in danes močno upam, da bom prestala muslimanske in ruske in kitajske vdore, nove kolonizacijske vojne.
Za oblast, kot zmeraj, kajti oblast je moč in denar in denar je moč, in to deluje na ravni narodov, in svetovno, na zemlji in tako bo tudi, ko bodo zemljani, ali pa bo to mogoče pametnejša in osvobojena UE, osvajali kolonije v vesolju.
Razlika med človekovo srečo in notranjim mirom je pomembna, tako ravnovesje, ko te ne motijo nobene zoprne, prisilne misli, to je rekel tisti pisatelj, zdravnik iz UK, ki je nehal pisat o propadanju zdravstvenega sistema pri nas.
To bi rada povedala vsem tem tu spodaj, ne vem, če bi me poslušali.
Odprem tako šatuljo z rubini, kot Rushdie, samo pri meni pridejo ven tile predniki, kmetje.
In zakaj ne?
Tistemu njenemu sosedu, ki gre vsako jutro med deveto in deseto peš v vaško špecerijo, približno pol ure hoje, in se vrne z belo plastično vrečko v kateri je zmeraj tudi steklenica. Ne hodi več v bife-bar Komet pri Šparu, odkar tam ni več tiste ljubke drobne tinejdžerske natakarice. Le kateri lastnik bi dal svojemu baru ime Komet in kaj je hotel s tem povedat? Zvezda repatica je rekla Nataša, mogoče res, a je to podobno kot zvezdni utrinek, ne zvezdni utrinki so drobni delci zvezd…tako ime svojemu baru, tako prostornemu, da je skoraj prazen, dolg rjav pult, rjave temne sintetične stene, imitacija lesa, danes je vse imitacija, kaj pa film Imitacija življenja, s pikadoji in v regalu gasilski pokali, prvi je iz leta 19, z zahvalnimi diplomami na steni, eno sentiš muziko, slabo razsvetljen, kot Texas, sto let nazaj. Tudi zunanja mala terasa, rjavkasta, pol afriška pol teksaška z eno improvizirano rustikalno leseno ograjico.
Če je lastnik mislil komet, zvezda repatica, ki ti izpolni željo, potem je ime OK, a njenemu sosedu se želja ni izpolnila.
To je tisti stari sosed na desni čez pešpot, tisti upokojeni južnak, v pred leti na črno zgrajeni hiši zmedeno obnovljeni v nekakšnem psevdo dalmatinskem stilu. Z veliki balkoni, ki jih nosijo betonske cevi, in zunanjimi stopnicami. Vso sezono kot zmeden na par dni kosi travo s svojo majhno kosilnico na nafto, poriva jo sključen in suh naprej in nazaj po travniku, da postane trava kratka ko lasje na ježka poraziranega frajerja.
Alica ga je pozdravila z vrečko v rokah na cesti pred kapelico in je rekel, da mu kuha žena in da je žena lastnica hiše, žena pa je rekla, da je lastnik sin, to je tisti, ki na dvorišču pri reki gradi Noetovo barko.
Stari ne gre več v Komet-Texas, odkar tam ni več drobne prijazne rdečelaske velikih svetlih oči.
Ta je pa res enkratna, je rekla Alica, eno avgustovsko soboto zvečer, ko sta pila s fantom v tem baru. Ona se spozna na lepoto. Enkratna, je rekla.
Ne, je več kot lepa, je popolna, sem rekla.
A se gremo zdaj Reka poje mi, je rekla Alica.
Njen eskort jo ne razume, kdo pa njo razume.
In ne reče nič.
A River flows through it, jaz poznam film in knjigo.
In kmetje sedijo in pijejo in živahno kramljajo, čisto tako kot še danes v Texasu ali povsod po svetu, v vseh letnih časih in v različnih vzporednih vesoljih.
Si videl film Paris Teksas? Rdeče nebo in tako, potem boš vedel, kaj hočem povedat. In ena taka country glasba.
Saj ni enostavno za njih, vem, preveč čustveni so, predvsem Alica, in v življenju jih meče sem in tja, kot izgubljene potnike in živalske pare na Noetovi barki, kot orehovo lupinico v neizmernem vesolju, božja volja ali igra slučaja jim pošilja motive in moč in cilj in smisel in vztrajanje in predvsem energijo, tisto božjo svetlobo, svetlobo resnico, ki je življenje, je energija…
Morali bi se ukvarjat z najbolj preprostimi, praktičnimi stvarmi v življenju. Vsi.
Na primer, krave, koze ali ovce na travniku, mleko, sir, kosilo in večerja, pomlad poletje jesen zima, Diderojevo obdelovanje svojega vrta ali Thorojeva vrnitev v divjino, (ampak s služabnikom!?), brez današnjega kaosa in propada, brez dolgoročnih nejasnih Nostradamusovih napovedovanj prihodnosti…
Vidim vse, kot prerok Nostradamus. Bojim se , da zapadna civilizacija propada, civilizacija miru, svobode, demokracije in napredka.
Moja civilizacija.
In potem Alica proti jutru doživi čisto kratke, osvežujoče sanje o majhnem morskem zalivčku s kristalnim morjem, skozi migotanje sončnih žarkov vidi na plitkem dnu svetle, od plimovanja obrušene okrogle bele kamenčke in se spomni svoje prve gimnazijske ljubezni.
Stara ljubezen ne zarjavi, še tako govori ljudstvo?
In on, ki pa ni tista prva gimnazijska ljubezen, vsako jutro gol pospravlja divan, na katerem je prespal.
Gol je videti smešen, jajca mu binglajo med nogami, in pozabil je, kolikokrat mu je že rekla, da ne želi, da skače gol po hiši.
In na koncu bomo vsi spet v enem takem prijetnem svetu, kot ga je opisal Handke, imeli bomo vsak svojega angela varuha. Angeli, moji črno beli prijatelji, bodo poletavali, ko se bo mračilo, nad zeleno pokrajino in vaškimi hišami in posedali po strehah in na visokih drevesih, takrat ko bodo bele čaplje, njihovi tekmeci, že spali.
In posedali bodo na vse te kapelice in božja znamenja tu spodaj, prenovljene, pa tudi tiste propadajoče, tudi če bo gosta megla, ali močan veter, najraje pred večerom, angeli vidijo v vsakem vremenu, in se pregovarjali o tem, kar vidijo in kar slišijo in kaj morajo še storit.
Tudi jaz bom poslušala rahel piš njihovih velikih belih peruti, ko bodo zavijali in upočasnjevali in pristajali na eni mojih streh, na strehi Cerkvi Device Marije presvetega rožnega venca.
Stojim na pobočju, malo dvignjeno nad vznožjem hriba.
Samo nekaj metrov pod mano je mežnarjeva hiša. Od starosti še komaj stoji, vsa vegasta in plesniva, njen kratek lesen gang počrnel razpada,
Zakaj sem prav tu in prav zdaj. Lahko bi bila tudi kje drugje, a ne.
Igra slučaja, ki so ji včasih rekli božja volja.
Ves ljubi dan, pa tudi vso noč, gledam dol na vas, na ljudi, ki pridejo naokrog in opazujem tisto malo prometa, kar ga je.
Od časa do časa postanem zdolgočasena, kot vsi, ki niso pijani ali zadrogirani.
Je moj obstoj pomemben za ta kraj in ljudi, Je moj obstoj pomemben za narod in njegovo civilizacijo. Ali sem samo fantazma, postavljena pred stoletji na živo skalo, da bi kazala luč in svetlobo.
Osebni avtomobili, včasih kakšen avtobus in kolesarji, pa kmetijski delovni stroji.
Konjskega prometa, kočij, zapravljivčkov, vozov, lojtrnikov in jezdecev že dolgo ni več niti kmetic v dolgih, nabranih krilih in volnenih šalih čez rame, meščank, kot v vzporednih časovnih svetovih, recimo, takih kot na portretu Erike Šantal: temnosiv kostim čisto do tal, tako, da izpod roba kuka samo špička škorenjca, seveda črnega, z veliko pentljo pod vratom in širokokrajnim temnim klobukom, z desno roko v črnem mufu, svila s blešči drugače ko žamet na mufu, ogromna svilena pentlja pod vratom , pa se sveti v sivkasto modrikasti svili in tako poudari edino svetlobo na portretu, njen resni zamišljeni bledi čedni obrazek, portret je vedno tudi avtoportret, bi rekel Sladjan, resen pogled Erike Šantel iz leta 1907.
Alica pravi, da so se njeni starši bali konjev.
En tak božji načrt mora bit za tem, da sem jaz zdaj tukaj, ena taka igra slučaja. Kot pravi Woody Allen v svojem najnovejšem filmu Srečen slučaj.
Woody celo življenje dela filme na isto temo: dva gimnazijca se zaljubita in poročita zelo mlada. Potem se kmalu ločita in začneta hodit vsak z svojim novim, se spet poročita vsak s svojim novim, in potem on odkrije, da še vedno ljubi to svojo gimnazijsko ljubezen in jo spet začne osvajat, hodita po mestu in filozofirata a la Woody, fant je pisatelj, židovski intelektualec, ona pa dela nekaj v knjigarni ali galeriji, nekaj v umetnosti, dialogi so si že desetletja podobni, take majhne življenjske resnice, včasih iskrivi, domiselni, polni malih življenjskih resnic in humorja.No, v tem filmu Woody premeteno ugotovi, da manjka napetosti, suspenza in na koncu doda umor, pravzaprav zaplet z obrnjenim umorom.
Za mano šumi gozd, listavci se že barvajo rdečkasto in ob robu spodaj asfaltna cesta, na novo preplastena, ki pelje v bližnje mesto. Zgradba župnišča, bolj sameva, tako kot jaz, in majhna prenovljena podružnična šola, nižji razredi devetletke.
Ob robu zaselka pod mano, rečica, ko je sušno brez vode, majhna vas s kmečkimi, večinoma že obnovljenimi hišami,sto let ali več starih originalnih kmečkih zgradb ni več, prihajajo že majhne tipske primestne novogradnje, vrstne, enodružinske in tako.
Na desni spodaj pod mano majno pokopališč, iz osemdesetih le,t mogoče, s takrat zgrajeno kapelo, mrliško vežico, v trapasto modri barvi.
In potem trava, zelena dišeča trava, morje travnikov, trava, trava, trava, kot en manjši zelen zaliv, ponoči s tistimi drobnimi lučkami ob hišah, in eno ali dvema cestnima svetilkama.
Svetlikajo se, oddaljene, kot bi hotele izgubljenemu mornarju kazati pot. Samo brez migajočih odbleskov v vodni gladini.
Po tisti lokalni poti ponoči ne pripelje noben avto.
In nebesni svod je, kadar je noč jasna in tiha , taka modra kupola posejana s sijočimi zvezdami, kot so jih slikali na srednjeveških freskah. Po dežju jutranje sonce posije izza nevihtnih oblakov, bolj divje v velikih svetlobnih kontrastih, na zeleni krog spodaj in nebo, še polno nevihtnih oblakov, je lepše kot enotno osvetljeni svod popolno osvetljene nebesne modrine.
Tamle spodaj ob rečici, nekdo gradi Noetovo barko, ker se boji poplav. Leseno in zmedenega načrta. Vem, da bo njegov sveže nažagani les kmalu začel temneti.
In tista mlada kmetica z zatečenimi nogami in s sključeno glavo, ki naredi po nasvetu zdravnika vsak dan obhod po vaških sprehajalni poti je spet zunaj na stezi. Rekla je, da trikrat obkroži pokopališče.
Pa sem videla, da gre samo dvakrat tam okrog.
Ko je lepo vreme med tednom pridejo na sprehod malčki z vzgojiteljicami iz bližnjega vrtca pod mano, koliko pa so stari, vpraša Nataša, od tri do pet let, in že skoraj decembrsko sonce slepeče blešči in kakšno banalno vprašanje, kliše, reče Klemen Nataši in jo malo zviška pogleda.
In mladi zaljubljeni pari se sprehajajo po okolici, smehljajoči, z roko v roki, in družine s skakajočimi otroci, včasih otroci vpijejo, tekajo sem ter tja in skačejo, in sprehajalci psov, ki so pravzaprav sprehajalci s psi tisočerih pasem in zgrbljeni starci, včasih s palico. In večje skupinice in osamljenci in tekači in celo kolesarji, čeprav je tu za njih prpovedano
In vsako jutro prideta tudi tista dva s črnim in belim psom. In tisti štirje v roza, rumeni, plavi in črni bundi. In potem se plavi in roza začnete prepirati, rumeni in črni pa ju mirita. In ob sobotah ali nedeljah pridejo celo upokojenci s pohodnimi palicami in izletniki iz mesta in športni zasvojenci.
In naslednji dan se karusel zavrti znova,
Včeraj je nek oče svojemu sinu pomagal spuščati zmaja, bil je veter, ne premočan, in sončen dan, in spomnila sem se na roman
Tek za zmajem, in istoimenski film. Tragedija (po besedah naše matere): oče z dvema sinovoma, enim zakonskim in drugim nezakonskim, v Afganistanu v vojni in revoluciji, in, če bi imela očeta, bi se spomnila na svojega očeta, kako je sinu pomagal spuščati zmaja.
Med Življenjem in smrtjo, in kar je še vmes, je naslov tistega kultnega filma, ki ga je ona gledala že štirikrat in zdaj išče knjigo, po kateri je bil posnet film. En Route: A paramedic s stories of Life, Death and Everything in Between.
Vročična, hipnotična zmeda divjanja z rešilcem po nočnem New Yorku devetdesetih let, reševalci in ponesrečenci, peklenski ritem glasbe, svetlobnih impulzov, opojnih substanc, mamilaških klanov in- priznam, tudi jaz sem ga gledala z njo in filmska glasba me je, ne, vse v filmu, njegov peklenski, ubijalski ritem, ljudje med življenjem in smrtjo me je -kaj naj rečem-
Lahko pa vseeno pozabljam in se včasih dolgočasim,kajti vse je že narejeno in urejeno .In tukaj zgoraj, malo nad vasjo, z gozdnatim hribom za hrbtom, vidim in slišim vse. No, skoraj .
Odloča o življenju rešilec z reševalno ekipo s številko 112, medicinski tehnik, šofer, zdravnik, policist?
Srečen, nesrečen, nevtralen slučaj. Bog? Kaj pa časovni trenutek?
Alica pravi, da so se njeni starši bali konjev.
Včasih ponoči, ko ne morem spat, ali taki, kot sem jaz sploh kdaj spimo, jo opazujem, opazujem skozi francosko okno njene nove hiše, seveda me ona ne vidi in me ne more videt.
Hiša je majhna, zaradi vaškega prostorskega načrta in zaščitenega kmetijskega zemljišča čisto stisnjena v kot med potjo na pokopališče in pešpotjo med travniki pod protipoplavnim nasipom .
Nenavadne oblike, Alica je obesila nekaj svojih slik. Nad posteljo velik akril cvetočega vrta njene cvetlične duše.
Sladjan je rekel, da morajo bit barve zimske krajine tople, sicer zgleda slika depresivna. Tako kot zima, je rekel.
Zima našega nezadovoljstva.
Meni se zdi hiša čisto taka kot Alica, trikotna, drobna , ozka in visoka, spominja na tisti veliki svetilnik v Tržaki glavni marini pri starem pristanišču, kamor jo je vabil tisti čedni mornar iz društva, dišalo je po lesenih stoletnih opažih, temnih in zdrsanih, in morju in soli, in viskiju in po mornarjih, in iz vrha takih svetilnikov vidiš daleč naokrog, svetloba je taka neverjetna, božje modra morska svetloba.(Ker svetloba je resnica in resnica je svetloba.)
Hiša je res podobna Alici, taka vrtinčasta, ampak gospa sprehajalka je danes v marijinsko modrem plašču, glavo z vratom ima ovito v svetleč svetel tanek šal in pravkar je šla že tretjič okrog pokopališkega zidu in zavija proti svoji vasi. Proti Brestu.
Na Svetem Lovrencu močno piha topel veter z morja, čeprav je morje daleč.
Od kod pa prihajate, vpraša obdelovalec sprehajalko in ona reče, s pokopališča in potem gre kmet do svojega malega zelenega traktorja s prikolico in vžge motor in njegov ritmičen ropot prestraši vrane na njivi, da vzletijo proti golim vejam lipovega drevoreda.
In potem pridejo bele čaplje in vrane in se začnejo z njimi prepirat .
Vrane hočejo imeti vedno zadnjo besedo. Ker so zelo pametne, si domišljajo, da so tako lepe kot čaplje. Mogoče so pametne, ampak nikoli ne bodo tako lepe, s tisto belo nedolžno lepoto čistosti, čaplje so bolj podobne takim majhnim angelom.
Vrane v ljudskem izročilu napovedujejo nekaj slabega. Ko se začnejo zbirat, črne in neblagoglasno vpijoče, jih ljudje ne vidijo radi, kot krokarji so.
Svet je danes razdeljen in na dva pola: na ljudi, ki so humanisti in, na tiste, ki verjamejo v bližnji konec sveta, Ecollogy Extinction, Black Fridays, pa še Black lives mater, Woke - in te vojne –vzhodni imperializem. Tiste prilepljene, od Kitajske plačane mlade trape NGOjev na cestah. Pa kitajski hekrtji, ki napadajo Taiwan pred volitvami. In zapadno civilizacijo.
Pozno ponoči začnem gledat v okno Alicine nove hiše, kukam, v zanimivo notranjost. Ona se je letos priselila iz mesta.
Ampak iz lovcev in kmetovalcev se je razvila civilizacija in s kapitalizmom pred dve sto leti sta prišla blaginja in napredek.
Alica zdaj gleda tuje TV postaje, vojne po svetu, in zeleno norijo, ki jo imenujejo green justice, in množice, ki protestirajo, in vojne, male in velike, Rusija Ukrajina, Izrael teroristični Hamas, spopadi v Afriki.
Svet se deli na novo.
Rusi in Kitajci in Muslimani se grejo novi imperializem.
Nove kolonizacijske vojne: ideološke, trgovinske, medijske, finančne, hekerske.
Ponoči, ko vsi spijo, skozi okno njene hiše opazujem Alico in njenega zdajšnega spremljevalca, ali bi morala reč eskorta, tako kot za premierjevo nenavadno spremljevalko, kako vsak pred svojim ekranom dolgo v noč buljita v tuje programe, vsak svoje nekdanje sanje.
Jaz še nisem obstajala, ko so bili v teh krajih turški vpadi, in danes močno upam, da bom prestala muslimanske in ruske in kitajske vdore, nove kolonizacijske vojne.
Za oblast, kot zmeraj, kajti oblast je moč in denar in denar je moč, in to deluje na ravni narodov, in svetovno, na zemlji in tako bo tudi, ko bodo zemljani, ali pa bo to mogoče pametnejša in osvobojena UE, osvajali kolonije v vesolju.
Razlika med človekovo srečo in notranjim mirom je pomembna, tako ravnovesje, ko te ne motijo nobene zoprne, prisilne misli, to je rekel tisti pisatelj, zdravnik iz UK, ki je nehal pisat o propadanju zdravstvenega sistema pri nas.
To bi rada povedala vsem tem tu spodaj, ne vem, če bi me poslušali.
Odprem tako šatuljo z rubini, kot Rushdie, samo pri meni pridejo ven tile predniki, kmetje.
In zakaj ne?
Tistemu njenemu sosedu, ki gre vsako jutro med deveto in deseto peš v vaško špecerijo, približno pol ure hoje, in se vrne z belo plastično vrečko v kateri je zmeraj tudi steklenica. Ne hodi več v bife-bar Komet pri Šparu, odkar tam ni več tiste ljubke drobne tinejdžerske natakarice. Le kateri lastnik bi dal svojemu baru ime Komet in kaj je hotel s tem povedat? Zvezda repatica je rekla Nataša, mogoče res, a je to podobno kot zvezdni utrinek, ne zvezdni utrinki so drobni delci zvezd…tako ime svojemu baru, tako prostornemu, da je skoraj prazen, dolg rjav pult, rjave temne sintetične stene, imitacija lesa, danes je vse imitacija, kaj pa film Imitacija življenja, s pikadoji in v regalu gasilski pokali, prvi je iz leta 19, z zahvalnimi diplomami na steni, eno sentiš muziko, slabo razsvetljen, kot Texas, sto let nazaj. Tudi zunanja mala terasa, rjavkasta, pol afriška pol teksaška z eno improvizirano rustikalno leseno ograjico.
Če je lastnik mislil komet, zvezda repatica, ki ti izpolni željo, potem je ime OK, a njenemu sosedu se želja ni izpolnila.
To je tisti stari sosed na desni čez pešpot, tisti upokojeni južnak, v pred leti na črno zgrajeni hiši zmedeno obnovljeni v nekakšnem psevdo dalmatinskem stilu. Z veliki balkoni, ki jih nosijo betonske cevi, in zunanjimi stopnicami. Vso sezono kot zmeden na par dni kosi travo s svojo majhno kosilnico na nafto, poriva jo sključen in suh naprej in nazaj po travniku, da postane trava kratka ko lasje na ježka poraziranega frajerja.
Alica ga je pozdravila z vrečko v rokah na cesti pred kapelico in je rekel, da mu kuha žena in da je žena lastnica hiše, žena pa je rekla, da je lastnik sin, to je tisti, ki na dvorišču pri reki gradi Noetovo barko.
Stari ne gre več v Komet-Texas, odkar tam ni več drobne prijazne rdečelaske velikih svetlih oči.
Ta je pa res enkratna, je rekla Alica, eno avgustovsko soboto zvečer, ko sta pila s fantom v tem baru. Ona se spozna na lepoto. Enkratna, je rekla.
Ne, je več kot lepa, je popolna, sem rekla.
A se gremo zdaj Reka poje mi, je rekla Alica.
Njen eskort jo ne razume, kdo pa njo razume.
In ne reče nič.
A River flows through it, jaz poznam film in knjigo.
In kmetje sedijo in pijejo in živahno kramljajo, čisto tako kot še danes v Texasu ali povsod po svetu, v vseh letnih časih in v različnih vzporednih vesoljih.
Si videl film Paris Teksas? Rdeče nebo in tako, potem boš vedel, kaj hočem povedat. In ena taka country glasba.
Saj ni enostavno za njih, vem, preveč čustveni so, predvsem Alica, in v življenju jih meče sem in tja, kot izgubljene potnike in živalske pare na Noetovi barki, kot orehovo lupinico v neizmernem vesolju, božja volja ali igra slučaja jim pošilja motive in moč in cilj in smisel in vztrajanje in predvsem energijo, tisto božjo svetlobo, svetlobo resnico, ki je življenje, je energija…
Morali bi se ukvarjat z najbolj preprostimi, praktičnimi stvarmi v življenju. Vsi.
Na primer, krave, koze ali ovce na travniku, mleko, sir, kosilo in večerja, pomlad poletje jesen zima, Diderojevo obdelovanje svojega vrta ali Thorojeva vrnitev v divjino, (ampak s služabnikom!?), brez današnjega kaosa in propada, brez dolgoročnih nejasnih Nostradamusovih napovedovanj prihodnosti…
Vidim vse, kot prerok Nostradamus. Bojim se , da zapadna civilizacija propada, civilizacija miru, svobode, demokracije in napredka.
Moja civilizacija.
In potem Alica proti jutru doživi čisto kratke, osvežujoče sanje o majhnem morskem zalivčku s kristalnim morjem, skozi migotanje sončnih žarkov vidi na plitkem dnu svetle, od plimovanja obrušene okrogle bele kamenčke in se spomni svoje prve gimnazijske ljubezni.
Stara ljubezen ne zarjavi, še tako govori ljudstvo?
In on, ki pa ni tista prva gimnazijska ljubezen, vsako jutro gol pospravlja divan, na katerem je prespal.
Gol je videti smešen, jajca mu binglajo med nogami, in pozabil je, kolikokrat mu je že rekla, da ne želi, da skače gol po hiši.
In na koncu bomo vsi spet v enem takem prijetnem svetu, kot ga je opisal Handke, imeli bomo vsak svojega angela varuha. Angeli, moji črno beli prijatelji, bodo poletavali, ko se bo mračilo, nad zeleno pokrajino in vaškimi hišami in posedali po strehah in na visokih drevesih, takrat ko bodo bele čaplje, njihovi tekmeci, že spali.
In posedali bodo na vse te kapelice in božja znamenja tu spodaj, prenovljene, pa tudi tiste propadajoče, tudi če bo gosta megla, ali močan veter, najraje pred večerom, angeli vidijo v vsakem vremenu, in se pregovarjali o tem, kar vidijo in kar slišijo in kaj morajo še storit.
Tudi jaz bom poslušala rahel piš njihovih velikih belih peruti, ko bodo zavijali in upočasnjevali in pristajali na eni mojih streh, na strehi Cerkvi Device Marije presvetega rožnega venca.
