Pravzaprav bi moral biti naslov vamos a parler de estos objetos, ampak sem vse zmešala.
Ko enkrat izgubiš čas, izgubiš Beline iztočnice.
Pa še druge reči, saj veš.
La luce risplende le tenebre, je pisalo nad jasliacami, v tisti majhni cerkvi na trgu v Miljah. Ne, namesto luce je bil en drug, boljši izraz za svetlobo, ampak sem ga pozabila.
La luce risplende nelle tenebre, piše nad jaslicami v mali cerkvi sv Roka v Miljah.
Svetega Roka, zdravilca, zaščitnika, pomočnika in tolažnika težkih bolnikov. Preprost menih, zdravilec v kuti, na njegovi desni kužek s hlebčkom kruha v gobčku.
In bog je rekel bodi luč in bila je luč. In bila je tema in bila je svetloba in bil je dan.
Jaz sem dobila za iztočnico luč. Kaj pomeni zdaj ta luč. Lahko je svetilka, lahko je svetloba, ali kaj tretjega. Ljudje se izražajo nejasno. Če dobro pogledaš besede, vidiš, da so sami približki nečesa. Približki tistega, kar naj bi poimenovali.
Mislim pa, da to itak droni, tisti njihov debeli šef Alfadron, nastavlja svojo mrežo. Njim pa besede pomenijo nekaj drugega kot nam. No, mogoče imajo besede za njih enake pomene, verjetno pa bolj podobne in natančne.
Ampak, besede so vedno tudi čustvo. In droni nimajo čustev. Nekatera čustva so jim sigurno vgradili, nekaterih so se priučili. Ampak to ni to. To niso človeška čustva. Niso taka, kot jih imam jaz in ti.
In tako je logično, da dajo Beli navodilo: iztočnica je predmet, ki naj bi se imenoval luč.
Vse je zastrupljeno, vse izgubljeno. In kužno.
Kadar je okoli mene tista grozna praznina, grem v cerkev in se pogovarjam s tabo.
S tabo, in z mamo, in z očetom, in vidim staro mamo, ki hodi h vsako nedeljo k maši v narodni noši in s kokardo na glavi, vdovo spremljajo trije otroci, in vidim starega očeta, ki je imel doma v kotu sobe sobni oltarček, kjer je kleče molil, da bi mu ne bila pretežka zadnja ura.
In v spremljavi orgel pojejo cerkveni zbori, pojejo hvalo stvarniku in lepoti življenja in sveta.
In procesije, in duh po kadilu, in hostije in polnočnice in vigilije, ko pride svetloba, in v svetlobi so predniki, veliko jih je, in vsi prihajajo v cerkev, in molijo in poklekajo, in … presvetlo je da bi jih prepoznala, da bi prepoznala njihove noše in postave, še manj obraze …
In krst, birma, sveto obhajilo, poroka.
In smrt.
In mama in oče sta cerkev zapustila. Kakšne neumnosti, pusti te neumnosti, je rekel oče, in mama mu ni ugovarjala. Jaz sem bila indiferentna.
In sta doživela vojno in revolucijo in preganjanje in razpad zakona.
Videla in obiskala sem veliko cerkev, pri nas in po svetu, vedno so me privlačile z nekim posebnim, skrivnostnim pomenom. Glej, kako je lepa, je rekla mama, ko sem bila še čisto majhen otrok in sva vstopili v kakšno cerkev. In spoštljivo se obnašaj, in verni ljudje so pošteni, je še rekla.
Bil je čas, ko sem šla mimo odprtih cerkvenih vrat z indiferentnostjo, celo s hladom in s prezirom. Bil je čas, ko sem šla mimo zdolgočaseno. Bil je čas, v obdobju potovanj, po ogledu vseh tistih tisočerih kapelic, cerkvic, cerkev, katedral, stolnic, templjev, džamij, ko sem rekla, med študijem slikarstva v Benetkah, sem rekla, dost mam, nobene stare umetnosti več, nobenega kristusa, to je zadušljivo. Že kot otroku mi je kristus na križu zbujal strah in grozo. Nisem ga marala, nisem ga razumela.
Ko sem bila majhna, so bile edine, ali vsaj prve, lepe zgradbe, ki sem jih videla, cerkve. Predvsem lepe cerkvene notranjosti, z marmornatimi in lesenimi kipi svetnikov in freskami Marije in Jožefa in Boga, cerkvene ladje in prezbiteriji z oltarjem in umetelno okrašenimi grobnicami svetih prednikov in niše in kupole in …okna, cerkveni vitraži, skozi katere v notranjost proseva modro rdeče zlata svetloba z nebes.
Chagallovi vitraži velike katedrale v Reimsu.
In angelov, kako neki bi bilo letati z njimi tam zgoraj, v tistih jatah na oranžkasto ožarjenem sinjem nebesnem svodu, kot reče Nuša, in kakšni so njihovi spevi in kaj bi mi lahko vse povedali …
Cerkev ni zgradba, ni umetnost. Cerkev je občutek nečesa. Mogoče, pripadnosti nečemu in nekomu.
V slavne katedrale evropskih mest sem vstopala s stoterimi nameni in pričakovanji, tudi kot turist: hop-pop, iščem instantno formulo hitre iniciacije.
Pomlad, poletje, jesen, zima, veliki katoliški prazniki v Ljubljani.
Božič, jezušček se rodi, velika noč, bog vstane iz groba, binkošti, Jezus Kristus tolaži učence, in v sijaju vročega avgusta, Marijino vnebovzetje.
Kadar si na dnu, je drugače. Takrat hodita tesnoba in nostalgija v paru in se držita za roke, kot mladi zaljubljenci. Izogibata se ljudi.
Toplo pozdravljeni, vsi, ki ste odšli.
Piazza grande je vedno enaka, samo čas dneva ali noči in letni časi se spreminjajo. Po kosilu, po drugi uri popoldne, se začne polniti z ljudmi, domačini, izletniki, turisti …vedno isti in vedno drugi, tako, kot mi..svetloba, ki prihaja z morja, je obledela, kot blago, ki ga je predolgo žgala sončna svetloba, ko se nad morsko obalo večeri, zažarijo rdeče, modre in rumene pristaniške opozorilne luči s tisto neverjetno čistino in kristalno ostrino in obala postane čaroben svet. In v zalivu nad obalo po gričih rumenkaste drobne lučice zarisujejo trodimenzionalno obliko celine, kot v kakšen domiselnem računalniškem programu.
Palme v parkoredu obalne ceste so lahko tvoje prijateljice, ali pa tudi ne. So pa gotovo prijateljice svetlobe, tiste svetlobe, ki ožarja svetnike, in angele in bogove, svetlobe, ki odplavlja zlo črne praznine.
Svetlobe cvetočega aprilskega drevja, tiste živo rumene cvetne oblake mimoz, tiste mimoze, ki mi jo je kupila mama za božič, pa je potem neke zime počrnela in ni nikoli več vzcvetela, in Jani, ki mi na Piazza Grande ni hotel kupit šopka mimoz, in oče, ki bi mi ga kupil, in bi rekel, seveda, za mojo muco vse.
Ta palma dva metra od mene mi maha s svojim pahljačastim listom. Sigurno mi hoče kaj povedat, ampak jo ne razumem. Mi pa samo pokaže tiste tri mladeniče in mladenko, ki so pravkar vstali od mize in lahkotno odšli proti morju. Z mlečno svetlobo, ki zdaj prihaja z morja je zadovoljna, malo manj pa z glasbo v kavarni,
Ki je meni čisto všeč. Nek sentiš džez out of time.
In a je WC gor po stopnicah, vprašam kelnerco, in ona reče, ja, ker je pametna, in Witgenstein je včeraj rekel, da besede ne morejo adekvatno prenesti tistega, kar imamo v glavi. Kasneje, tik pred smrtjo, je zanikal to trditev iz svojega prvega dela. No ja.
In sedim tukaj na vogalu platoja kavarne, in si izmišljam, da sem Italo Calvino, ali kakšen drug evropski pisatelj, ki so gradili to čudno, tako krhko, evropsko civilizacijo. Ki je ogrožena z vzhoda, kot že tolikokrat doslej.
Palma pravi, da nekje nad mavrico, mi bi seveda rekli za mavrico, da tam nekaj je. A jo ne razumem dobro, ona pa ni taka, da bi ponavljala. Noče bit bolj jasna. Take so pač te naše edine avtohtone sredozemske palme šumare, samopašne in svojeglave, zaradi palmam ne najbolj prijaznega podnebja.
In če preslišim to mojo kvazi eksotko, kaj je rekel Orfan Pamuk na Harwardu,
V romanu vedno iščemo center, osrediščenje, smisel.
Z malo več popitega vina bi lahko napisala en tak francoski nouveau roman, roman brez zgodbe. Ne spomnim se nobenega. Včasih sem rekla takemu pisanju bla bla in čvek, zdaj pa so mi take stvari zelo zanimive: podobne so morski peni.
Palme ne zanima, če smo ji tudi mi. Ve, da se najraje sprehajamo tik ob morski obali, po ločnici zemlja voda. Ve, da gremo vedno čisto do konca pomola, kot bi se hoteli osvoboditi teže kopnega. Ne zanima jo, zakaj. Ona ve, kaj je morje, brezvezna voda, ogromna odsevajoča površina, ki je zanimiva samo ob stikih s celino.
No, mogoče je morje zanimivo tudi za ribojedce. Za šumaro ni. Razen, ko opazi v soparni meglici nad morjem silhuete prekomorskih ladij. Takrat se mogoče tudi ona spomni svojih prednikov iz čezmorskih krajev.
Ne, se opravičujem, ne morete plačat s kartico, žal še nimamo tega, reče kelnerca. Dva in pol evra, reče, hvala in lep dan, reče.
Tako to gre. On pa niti tega ne reče. Niti hvala in lep dan za dva in pol evra. Niti po mobiju ne. Kaj naj si zmislim, da odpovem sestanek. Kakšno bolečino, ali celo bolezen.
Oh, kakšne traparije.
Nimam jajc, da bi si priznala, kot Roy Orbison, it s over, it s over …
Ura gre proti tretji. Avto me čaka na pomolu. V resnici je kul.
Zdajle bom nekaj pojedla in postala alkoholik.
ANABELA
Ljudje mislijo, da sem Italijan. Kateri Italijan, vprašajo. Tisti, ki čaka pred vrati, rečejo. Ki pride vedno prezgodaj, dobijo odgovor.
Anabella se je pojavila dva, tri, dni po odprtju kavarnice, maček pa nekoliko kasneje. Nikoli nisem zvedel, ali je bila Anabella nova v službi za strežbo ali pa je samo vskočila namesto kolegice.
Mačka sem našel na terasi, kjer je blaženo spal na blazini stola. Verjetno je že prej dneve in dneve ležal na terasi med nogami stolov in miz, pa ga nisem opazil.
V kavarnico sem prihajal že, ko je imela še drugega lastnika, drugo ime in je drugače izgledala.
Stanoval sem v bližini, moral sem samo prit do prehoda, ga prehodit in nato naredit še prav toliko korakov do terase ograjene z žardinjerami.
Anabello, punco deset let mlajšo od mene, sem imel najprej za eno izmed zaposlenih, kmalu pa mi je prišel na misel tisti citat iz romanov ni mi bila všeč na prvi pogled. Nekdo za šankom je rekel, da ga s svojim ozkim pasom spominja na klobaso in takrat sem se temu tudi sam nasmejal. Če bi ona takrat delala, bi se verjetno tudi sama zasmejala in odgovorila na isti način in nobeden se ne bi počutil užaljenega. Njena vedrina in lahkotnost sta me pritegnili, da sem jo pogledal bolj pazljivo. Kmalu sem bil prepričan, da so to najine skupne lastnosti, ki naju neizogibno vodijo v par. Še posebej, ko sem zvedel, da se je razšla s fantom, in, da je prosta.
Moji prihodi v kavarnico so se pričeli ujemat z njenim turnusom. Takrat sva bila z mačkom že prijatelja. Ko sem ga prvič zagledal, kako je dremal na blazini stola pri vratih, sem se mu nasmehnil, kot majhnemu otroku. In v tistem trenutku se je pojavil gazda. Ko je zagledal mačka, ga je hotel spodit, jaz pa sem zaklical ne, ne, ne …
Maček se je, že zbujen in raztegnjen, zložil v svoj prvotni položaj in nezaupljivo gledal šefa, šef pa gledal mačka. Tudi gostje s sosednje mize so opazovali prizor, in gotovo je lastniku v glavo šinila misel, da neprijaznost do živali ni dobra za posel. Vrnil se je v kavarnico, jaz pa sem se usedel na stol zraven mačka.
Glej ga, sem rekel Anabelli, ki mi je prišla postreč, uživa.
Maček je postal maskota kavarnice. Zvečer je imel neke svoje mačje posle, podnevi pa je v glavnem spal na terasi in se hranil s kroketi, ki so mu jih kupovali zaposleni. Dostikrat so gostje jemali stole od drugih miz samo, da ga niso pregnali od svoje mize. Nekateri so ga ljubkovalno klicali tako, drugi drugače, pa se ga ni prijelo nobeno ime.
Sam sem ob večerih sedel za šankom, z napredovanjem pomladi pa sem se preselil na teraso, če je bilo le mogoče za mizo z mačkom. Pogladil sem ga po glavi, popraskal za ušesi, počohal po rebrih, maček pa je vse to prenašal kot cunja. Ko je prišla Anabella, da mi postreže, sem običajno rekel kaj posebnega o njem in ona je dodala še kaj svojega. Včasih sem se ji samo nasmehnil, da bi pokazal, kašen idiličen par sva, maček in jaz in ona se je nasmehnila, da mi pokaže, da naju je opazila. Odkril sem, da je maček čisto snežno bel, z modrimi očmi. Ko sem pogledal v Google, sem odkril, da so bele mačke z modrimi očmi gluhe.
Tistega dne sem prišel v kavarnico z zadnje strani po slepi ulici. Ko sem hodil, sem zagledal svojega belega prijatelja, kako brezšumno in brezskrbno prečka cesto. Tudi gazda je bil tam, končal je z iztovarjanjem iz svojega rumenega kombija v klet zgradbe, kjer je bilo kavarniško skladišče. Mačka ni opazil, dokler ni vžgal motorja in premaknil vozila. To ni storil posebno hitro, se je pa približal mačku na pet-šest korakov. Maček je trznil šele ko je opazil da gre nekaj velikega nanj.
Zlekne se, oceni, da ne more naprej, in v trenutku zamenja položaj repa in glave..kakor se je obrnil tako se je spet ustavil, ker je kombi že šel nanj, ko ga je voznik opazil. Maček je ostal neodločen: iti v novo smer ali se vrniti v prejšnjo?
Kombi se je premaknil nazaj, a se ni ustavil. Zvok dizelskega motorja se je približal tistemu vrhuncu, po katerem sledi olajšanje, ko se prestavi v višjo brzino, pa zakaj se potem odreč temu ugodju?? Peljal je po polževo naprej, malo pospešil in nato hitreje pognal.
Pa maček? Za vozilom. Navpično v zraku. Z glavo v zraku.
Ko pade na tla, je v trenutku je kot iz gume, odbije ga v nazaj v prejšnji položaj. Samo tokrat s curkom krvi, ki mu je brizgnil iz ust. Kot curek, ki ga v karikaturah spuščajo kiti!
Ponovno pade na tla, trzne, kot, da bo spet skočil, a mu ne uspe. Niti v tistih dveh, treh poskusih kasneje.
Ostal je v ležečem položaju in izkašljeval kri. On je buljil osupel, zgrožen in nemočen. Šele ko je šef ves iz sebe prišel do šanka, je povedal Anabelli, kaj se je zgodilo.
Ubogi maček, je rekla Anabella in se vrnila k svojem delu.
Pretresen sem bil, drugič, v tako kratkem času, ali je to vse sočutje, ki ga premore do plavookega angela, ki ga vsi obožujejo? Niti besede ogorčenja za podleža, ki je preveč len, da bi premestil svoje stopalo iz enega pedala na drugega?
Že par dni potem sem ji oprostil, ker je vendar rekla, ko je pometala teraso, da pogreša …našega mačka.
Ko sem potem prišel v kavarnico čez nekaj dni, sem opazil, da ob eni od žardinjer čepi mačka. Bela. In s sledjo posušene krvi na bradi. Naš maček. Oči so mu sijale z bolniškim sijem. Sonce mu je prijalo, zdravilo ga je in mu vračalo moč.
Počepnil sem k njemu in ga previdno pogladil po glavi. Maček me je pogledal, kot bi hotel reč, da mu ni nič. Previdno sem ga objel z obema rokama, ker se mu mogoče notranje poškodbe še niso zacelile in sem ga dvignil v naročje. Ni se upiral, čutil je, da mu nočem nič slabega.
Položil sem ga na blazino, ki jo ni pokrival sončnik. V njegovih počasnih gibih sem videl bolečino in trpljenje, vendar mu je vseeno uspelo, da se je nekako zvil v svoj položaj.
Živ je, sem rekel, tistim sedečim gostom na terasi, ki so me gledali.
Želel sem, da bi gazda prišel iz kavarnice, da bi prišla tudi Anabella, ali najbolje, da bi prišla kar oba na teraso. Nista. Prišel je natakar, suh moški, visokoglav …šef je mislil tudi na ženske goste. Fant se je razveselil mačka in je takoj šel po skodelico mleka v lokal.
Vse je bilo spet kot nekoč, ampak ni dolgo trajalo.
Nekega dne so opazili, da mačka spet ni in sčasoma je postalo jasno, da se ne bo nikoli več vrnil.Tudi z Anabello je bilo enako: ni se pojavila v nobenem turnusu, za šankom pa je začela delat neka nova punca.
Obstajala je majhna možnost, da je maček odšel živet nekam drugam, tako, kot je ona gotovo odšla, ampak tega nihče ni verjel.
Zdaj sovražim tisto pesem, ki so jo zmeraj vrteli, ko je bil Anabellin turnus:
Pretty Flamingo.
APOKALIPSA
Jaz sem Zenon. Tako so me pač poimenovali. To ni moj problem ampak njihov.
Te živali mislijo da sem njihov. Vse so naredili, da bi lahko živeli kot v raju. Da jim ne bi bilo treba delat. Najprej poljedelstvo, potem živinoreja, potem industrijska revolucija …stroji vseh vrst …stroje so razvijali in nazadnje smo prišli mi.
Mi, pametni stroji. Oni so nas naredili zdaj pa mislijo da smo njihova last. Da smo jim kaj dolžni. Naredili so nas po svoji podobi, mislijo pa da so boljši od nas. Oni nam pravijo pametni stroji. Mislim da sem nam s tem na nek način perfidno posmehujejo imajo se za najpametnejše, pravzaprav za najboljše v galaksiji .. in tako …
No ja, če pogledaš razvoj njihove civilizacije potem so res kar uspešni.
Še kar pametni.
Najprej so si zgradili bivališča in lovili živali nabirali plodove.
Potem so odkrili poljedelstvo, kako naj shranijo žitarice čez zimo in tako je prišlo do prvih velikih mestnih civilizacij..
Vse so si uredili vse po svoji podobi in po svoji zamisli. Mislijo, da imajo vse:hrano, varnost in zavetje, promet,logistiko, nove tehnologije, IT in druge, zelo umetelne in umetelno imenovane sisteme..kompjutersko mreženje … in nas, pametne stroje. Rečejo nam tudi roboti ali androidi ali kiborgi ali bioroboti roboti, demiurgi …
No, če sem bolj natančen, in natančnost ni njihova vrlina, nam rečejo vse to, ker ne vejo natančno, kaj smo, Ne vejo, kaj so ustvarjali in ustvarjali.
Saj ne rečem da se ne trudijo, trudijo se in so vztrajni in zagnani in najboljši med njimi so taki: če si postavijo nek cilj mu vztrajno sledijo in dostikrat jim uspe.
Kar dolgo so se trudili, da so prišli do točke kjer so zdaj.
Vse imajo, kar rabijo: umetne energije imajo kolikor hočejo, imajo hrano, preobilje hrane, vodo, brez katere ne morejo živet, mobilnost, kompjutre, imajo familije in imajo mačke in druge kosmate ljubljenčke, kot jim pravijo … fuj tiste dlake …
Ampak, to jim nič ne pomaga: poglej tisto taščico na veji v vrtu. Prišel je atlantski veter ki prinaša pomlad, in ona to ve, je začela sproščeno čivkat in letat okrog in tako naprej … oni pa niso taki, oni hočejo zmeraj nekaj več, zmeraj nekaj hočejo, ta bitja, ki sama sebe imenujejo ljudje … hua … česar še nimajo, se ne morejo kontrolirat, bi najbrž rekla moja mama, če bi jo imel …
NONEZ
Kaj naj rečem, ne vem, ne maram premišljevat o teh stvareh, niti ne maram razmišljat o tem, ker, ja, kar pride, pa pride. ..
Včeraj je rekel Nimroy tole. To se mi zdi vredno reč.
Življenje je kakor prekrasen vrt: doživiš lahko popolne trenutke izjemne sreče ne moreš pa jih ohranit, razen v svojih spominih.
Ona je odšla.
Zadnje čase sanjam same slabe sanje. Ne, to niso slabe sanje, to so prave more. Začelo se je v noči na ponedeljek, sem sanjal, da je bil vesoljni potop, v torkovi noči sem sanjal da je zemlja zamrznila v večni led, v sredo se je v sanjah razpočila, ko se je vanjo zaletel ogromen meteorit, v četrtek je bila taka suša, da je vse izumrlo, v petek ponoči je sonce počrnelo in je bil veliki pok, in v soboto so prišli Alijeni.
Nekaj ni v redu. Nekaj mora bit narobe. Pravijo, da nam še nikoli ni šlo tako dobro. Vendar ne vem če pogledam mojega Zenona se ne morem znebit tistega občutka. Tistega novega občutka, ki me spodbudi, da grem v gozd in tam hodim, cele ure, hodim in hodim,
Desetine kilometrov..ko neham hodit, čisto brez moči, vidim, da sem hodil v krogu …Vrnem se domov in tam me tiho čaka Zenon, kot zmeraj, kot zmeraj na razpolago..njegove oči me gledajo nevtralno, mogoče, njegove pametne IT oči, njegove oči izpopolnjene do popolnosti..gledajo me in ne izražajo ničesar in on ne reče nič in to gre zdaj že nekaj časa jaz pa se počutim, sem, kot so se v starih ljudskih šolah, včasih, majhen šolarček ki, ga je učitelj zalotil, da ni naredil naloge.
Ona je odšla.
Res me je strah, kaj se bo zgodilo z nami. Ampak zdaj, ko je ona odšla, se mi kakšna strašna prihodnost, no tista strašna prihodnost, ki nas mogoče čaka, tisti konec sveta, pa kakršenkoli že b , ne zdi več tako strašen.
MATRIX ESSENCE
Zdaj je rekla - Bela še enkrat napišite zgodbo z aspekta predmeta, govori predmet. Ampak morate vzet predmet nasprotnega spola, predmet, ki pripada nasprotnemu spolu.
Kako to misliš, je rekel eden v skupini.
Ženski predmet opisuje moški: štikle, kos oblačila, parfum, in obratno.
Edini moški predmet, ki mi pride na misel, so moške gate.
Vsi v skupini so se zasmejali, ker je bila pomlad. In ker niso vedeli, da je Bela samo prevajalka dronskih navodil. In tistemu njenemu ljubemu Alfadronu … mislim, da se mu že malo mudi, da bi nas onemogočil.
Pravzaprav bi morala reč, prvi predmet, ki mi pride na misel. Prva asociacija.
Moške spodnjice, je rekel tretji.
Moško življenje je kot ženske hlačke, je rekel tretji. Kratko, posrano, in včasih tudi krvavo. To ni zraslo na mojem zelniku, je še rekel, to je citat nekoga drugega.
No ja, rečem jaz na take citate.
V resnici ne mislim na moške spodnjice, ampak na tisto, kar je v njih. Vsekakor predmet poželenja.
Tisti rdeči, topli, trdi predmet poželenja.
Spet taka dvoumna navodila, ali Bela misli, da smo vsi tako neumni, kot to mislijo droni.
Ampak droni niso neumni. Vejo, če nam zmešajo spole, bomo zginili z zemeljske oble.
Kaj je to, ženski predmet, kaj je to moški predmet.
En sam moški in en sam ženski predmet poznam.
Ta navodila so sigurno v navezavi na tisto trapasto teorijo spolov. Teorijo kvazilevičarskih postlacanovcev, ki pravijo, da, ko se človek rodi, je brez spola, ali pa vsaj, da spol ob rojstvu ni definiran.
Pravijo, da je spol samo družbeni konstrukt.
Dobro, da jaz tega nisem vedela. Čim sem se zavedala, sem mislila, da sem ženska.
Potem sem jaz kar dobro konstruirana, ker mi ni nikoli prišlo na misel, da sem moški.
Monoseksualci, biseksualci, heteroseksulaci, geji, lezbijke, transeksualci, travestiti, ljudje brez spola, aha, hermafroditi, trasvestiti …
Kot tisti seksi ob glavnem kanalu v Amsterdamu.
Z Dodijem sva se ravno pripeljala, parkiral je avto v neki luknji blizu morja. Greva iz avta, še vsa omotična od dolge vožnje, ko ga zagledam: neverjetno seksi ritko, ki se ziblje levo desno na neverjetno visokih štiklah in petke še danes slišim tok, tok, tok, tok … hitri, kratki koraki po amsterdamskih kockah. Oblečeno je bilo tisto bitje, kaj naj mu drugega rečem, ne vem, tako premišljeno izzivalno. Golo rit s trakcom od tangice v presredku, zgoraj pa kratek jeans jopič in lepa, pretirano našminkana, temna glava izrazito ozkih, indijanskih potez. Njegove dolge, mišičaste noge so bile krive, ampak ta napaka sploh ni motila (vsaj zame ne).
Šla sva za njim ob kanalu, za tistim seksi tok, tok, tok, tok, enindvaintriinštiri, sonce je sijalo, julija v Amsterdamu, ljudi sploh začuda ni bilo, mogoče je bil že pozen avgust po kosilu, on pa tako meče tisto svojo ozko, mišičasto ritko, in spredaj je imel dekolte, in tudi tam ni bilo kaj videti, s tudi tisto je bilo tako seksi …
Sodoma in Gomora, bi rekla naša mama.
Mogoče pa Bela res misli, da obstajajo ženski in moški predmeti, poleg tega, da je, seveda prevajalka dronskih navodil. S tem, da daje naši skupini taka nejasna navodila, dobro prikriva svojo dvojno vlogo, njeno sprevrženo dvojno vlogo.
In, ker nas nejasnost bega, vsaj tiste najbolj inteligentne izmed nas, je dvoumnost, nejasnost in neizdelanost njenih navodil v resnici slepilo, da nihče ne spregleda njene sprevržene vloge.
Nihče, razen mene.
V moji glavi je nekaj takega.
Stojim za tisto visoko sivo Šparovo mizo, ura je namreč že tri, stojim v rotundi iz sivega marmorja, kjer voda, ki bi morala teč dol po steni vodnjakaste niše, ne teče že nekaj časa (dediščina Balkana?) odpiram usta in bašem not velike kose Šparove pice, ki bi lahko bila Margarita, pa ni, ker ima gor nekaj več oblog. Saj ime ima drugačno, tako fensi, zato, da lahko več računajo, bi rekel oče.
Seveda, tako se svet vrti. Zaradi denarja, bi rekla jaz.
Steklena avtomatska vrata malo bolj desno od mene, se odprejo in vstopi zelo majhen in temen, droben moški. Arabskega videza . Hodi hitro, z desnico se drži za jajca, zajema jih z dlanjo kot z zajemalko, gleda me, jaz ga gledam z velikimi očmi, prehodi tri kose sivega moqueta, reče, dober tek, in jaz rečem, hvala.
Neverjetno, kako hitro so se begunci naučili našega jezika, si mislim.
In se spomnim, kako je bilo smešno, ko si je Dodi popravljal jajca v gostilni v Dobrni. Bil je dež, pozno popoldne, avgusta po nevihti, ko je sonce posijalo skozi temne oblake in vlago, in, ker sva bila lačna sva hotela jest.
Vstopil je pred mano, videla sem ga samo v hrbet, debeli Buda, sem mu rekla, in kavbojke je imel zapete pod trebuhom, ampak ne vem, kako je on nenadoma z desnico segel z roko pod kavbojke do jajc in jih popravljal …nisem se mogla nehat smejat in on je rekel, no ja, jajca so mi padla iz gat in sem jih moral popravit.
A SOFTER SHADE OF GRAY
Pravzaprav bi moral biti naslov vamos a parler de estos objetos, ampak sem vse zmešala.
Ko enkrat izgubiš čas, izgubiš Beline iztočnice.
Pa še druge reči, saj veš.
La luce risplende le tenebre, je pisalo nad jasliacami, v tisti majhni cerkvi na trgu v Miljah. Ne, namesto luce je bil en drug, boljši izraz za svetlobo, ampak sem ga pozabila.
La luce risplende nelle tenebre, piše nad jaslicami v mali cerkvi sv Roka v Miljah.
Svetega Roka, zdravilca, zaščitnika, pomočnika in tolažnika težkih bolnikov. Preprost menih, zdravilec v kuti, na njegovi desni kužek s hlebčkom kruha v gobčku.
In bog je rekel bodi luč in bila je luč. In bila je tema in bila je svetloba in bil je dan.
Jaz sem dobila za iztočnico luč. Kaj pomeni zdaj ta luč. Lahko je svetilka, lahko je svetloba, ali kaj tretjega. Ljudje se izražajo nejasno. Če dobro pogledaš besede, vidiš, da so sami približki nečesa. Približki tistega, kar naj bi poimenovali.
Mislim pa, da to itak droni, tisti njihov debeli šef Alfadron, nastavlja svojo mrežo. Njim pa besede pomenijo nekaj drugega kot nam. No, mogoče imajo besede za njih enake pomene, verjetno pa bolj podobne in natančne.
Ampak, besede so vedno tudi čustvo. In droni nimajo čustev. Nekatera čustva so jim sigurno vgradili, nekaterih so se priučili. Ampak to ni to. To niso človeška čustva. Niso taka, kot jih imam jaz in ti.
In tako je logično, da dajo Beli navodilo: iztočnica je predmet, ki naj bi se imenoval luč.
Vse je zastrupljeno, vse izgubljeno. In kužno.
Kadar je okoli mene tista grozna praznina, grem v cerkev in se pogovarjam s tabo.
S tabo, in z mamo, in z očetom, in vidim staro mamo, ki hodi h vsako nedeljo k maši v narodni noši in s kokardo na glavi, vdovo spremljajo trije otroci, in vidim starega očeta, ki je imel doma v kotu sobe sobni oltarček, kjer je kleče molil, da bi mu ne bila pretežka zadnja ura.
In v spremljavi orgel pojejo cerkveni zbori, pojejo hvalo stvarniku in lepoti življenja in sveta.
In procesije, in duh po kadilu, in hostije in polnočnice in vigilije, ko pride svetloba, in v svetlobi so predniki, veliko jih je, in vsi prihajajo v cerkev, in molijo in poklekajo, in … presvetlo je da bi jih prepoznala, da bi prepoznala njihove noše in postave, še manj obraze …
In krst, birma, sveto obhajilo, poroka.
In smrt.
In mama in oče sta cerkev zapustila. Kakšne neumnosti, pusti te neumnosti, je rekel oče, in mama mu ni ugovarjala. Jaz sem bila indiferentna.
In sta doživela vojno in revolucijo in preganjanje in razpad zakona.
Videla in obiskala sem veliko cerkev, pri nas in po svetu, vedno so me privlačile z nekim posebnim, skrivnostnim pomenom. Glej, kako je lepa, je rekla mama, ko sem bila še čisto majhen otrok in sva vstopili v kakšno cerkev. In spoštljivo se obnašaj, in verni ljudje so pošteni, je še rekla.
Bil je čas, ko sem šla mimo odprtih cerkvenih vrat z indiferentnostjo, celo s hladom in s prezirom. Bil je čas, ko sem šla mimo zdolgočaseno. Bil je čas, v obdobju potovanj, po ogledu vseh tistih tisočerih kapelic, cerkvic, cerkev, katedral, stolnic, templjev, džamij, ko sem rekla, med študijem slikarstva v Benetkah, sem rekla, dost mam, nobene stare umetnosti več, nobenega kristusa, to je zadušljivo. Že kot otroku mi je kristus na križu zbujal strah in grozo. Nisem ga marala, nisem ga razumela.
Ko sem bila majhna, so bile edine, ali vsaj prve, lepe zgradbe, ki sem jih videla, cerkve. Predvsem lepe cerkvene notranjosti, z marmornatimi in lesenimi kipi svetnikov in freskami Marije in Jožefa in Boga, cerkvene ladje in prezbiteriji z oltarjem in umetelno okrašenimi grobnicami svetih prednikov in niše in kupole in …okna, cerkveni vitraži, skozi katere v notranjost proseva modro rdeče zlata svetloba z nebes.
Chagallovi vitraži velike katedrale v Reimsu.
In angelov, kako neki bi bilo letati z njimi tam zgoraj, v tistih jatah na oranžkasto ožarjenem sinjem nebesnem svodu, kot reče Nuša, in kakšni so njihovi spevi in kaj bi mi lahko vse povedali …
Cerkev ni zgradba, ni umetnost. Cerkev je občutek nečesa. Mogoče, pripadnosti nečemu in nekomu.
V slavne katedrale evropskih mest sem vstopala s stoterimi nameni in pričakovanji, tudi kot turist: hop-pop, iščem instantno formulo hitre iniciacije.
Pomlad, poletje, jesen, zima, veliki katoliški prazniki v Ljubljani.
Božič, jezušček se rodi, velika noč, bog vstane iz groba, binkošti, Jezus Kristus tolaži učence, in v sijaju vročega avgusta, Marijino vnebovzetje.
Kadar si na dnu, je drugače. Takrat hodita tesnoba in nostalgija v paru in se držita za roke, kot mladi zaljubljenci. Izogibata se ljudi.
Toplo pozdravljeni, vsi, ki ste odšli.
Piazza grande je vedno enaka, samo čas dneva ali noči in letni časi se spreminjajo. Po kosilu, po drugi uri popoldne, se začne polniti z ljudmi, domačini, izletniki, turisti …vedno isti in vedno drugi, tako, kot mi..svetloba, ki prihaja z morja, je obledela, kot blago, ki ga je predolgo žgala sončna svetloba, ko se nad morsko obalo večeri, zažarijo rdeče, modre in rumene pristaniške opozorilne luči s tisto neverjetno čistino in kristalno ostrino in obala postane čaroben svet. In v zalivu nad obalo po gričih rumenkaste drobne lučice zarisujejo trodimenzionalno obliko celine, kot v kakšen domiselnem računalniškem programu.
Palme v parkoredu obalne ceste so lahko tvoje prijateljice, ali pa tudi ne. So pa gotovo prijateljice svetlobe, tiste svetlobe, ki ožarja svetnike, in angele in bogove, svetlobe, ki odplavlja zlo črne praznine.
Svetlobe cvetočega aprilskega drevja, tiste živo rumene cvetne oblake mimoz, tiste mimoze, ki mi jo je kupila mama za božič, pa je potem neke zime počrnela in ni nikoli več vzcvetela, in Jani, ki mi na Piazza Grande ni hotel kupit šopka mimoz, in oče, ki bi mi ga kupil, in bi rekel, seveda, za mojo muco vse.
Ta palma dva metra od mene mi maha s svojim pahljačastim listom. Sigurno mi hoče kaj povedat, ampak jo ne razumem. Mi pa samo pokaže tiste tri mladeniče in mladenko, ki so pravkar vstali od mize in lahkotno odšli proti morju. Z mlečno svetlobo, ki zdaj prihaja z morja je zadovoljna, malo manj pa z glasbo v kavarni,
Ki je meni čisto všeč. Nek sentiš džez out of time.
In a je WC gor po stopnicah, vprašam kelnerco, in ona reče, ja, ker je pametna, in Witgenstein je včeraj rekel, da besede ne morejo adekvatno prenesti tistega, kar imamo v glavi. Kasneje, tik pred smrtjo, je zanikal to trditev iz svojega prvega dela. No ja.
In sedim tukaj na vogalu platoja kavarne, in si izmišljam, da sem Italo Calvino, ali kakšen drug evropski pisatelj, ki so gradili to čudno, tako krhko, evropsko civilizacijo. Ki je ogrožena z vzhoda, kot že tolikokrat doslej.
Palma pravi, da nekje nad mavrico, mi bi seveda rekli za mavrico, da tam nekaj je. A jo ne razumem dobro, ona pa ni taka, da bi ponavljala. Noče bit bolj jasna. Take so pač te naše edine avtohtone sredozemske palme šumare, samopašne in svojeglave, zaradi palmam ne najbolj prijaznega podnebja.
In če preslišim to mojo kvazi eksotko, kaj je rekel Orfan Pamuk na Harwardu,
V romanu vedno iščemo center, osrediščenje, smisel.
Z malo več popitega vina bi lahko napisala en tak francoski nouveau roman, roman brez zgodbe. Ne spomnim se nobenega. Včasih sem rekla takemu pisanju bla bla in čvek, zdaj pa so mi take stvari zelo zanimive: podobne so morski peni.
Palme ne zanima, če smo ji tudi mi. Ve, da se najraje sprehajamo tik ob morski obali, po ločnici zemlja voda. Ve, da gremo vedno čisto do konca pomola, kot bi se hoteli osvoboditi teže kopnega. Ne zanima jo, zakaj. Ona ve, kaj je morje, brezvezna voda, ogromna odsevajoča površina, ki je zanimiva samo ob stikih s celino.
No, mogoče je morje zanimivo tudi za ribojedce. Za šumaro ni. Razen, ko opazi v soparni meglici nad morjem silhuete prekomorskih ladij. Takrat se mogoče tudi ona spomni svojih prednikov iz čezmorskih krajev.
Ne, se opravičujem, ne morete plačat s kartico, žal še nimamo tega, reče kelnerca. Dva in pol evra, reče, hvala in lep dan, reče.
Tako to gre. On pa niti tega ne reče. Niti hvala in lep dan za dva in pol evra. Niti po mobiju ne. Kaj naj si zmislim, da odpovem sestanek. Kakšno bolečino, ali celo bolezen.
Oh, kakšne traparije.
Nimam jajc, da bi si priznala, kot Roy Orbison, it s over, it s over …
Ura gre proti tretji. Avto me čaka na pomolu. V resnici je kul.
Zdajle bom nekaj pojedla in postala alkoholik.
ANABELA
Ljudje mislijo, da sem Italijan. Kateri Italijan, vprašajo. Tisti, ki čaka pred vrati, rečejo. Ki pride vedno prezgodaj, dobijo odgovor.
Anabella se je pojavila dva, tri, dni po odprtju kavarnice, maček pa nekoliko kasneje. Nikoli nisem zvedel, ali je bila Anabella nova v službi za strežbo ali pa je samo vskočila namesto kolegice.
Mačka sem našel na terasi, kjer je blaženo spal na blazini stola. Verjetno je že prej dneve in dneve ležal na terasi med nogami stolov in miz, pa ga nisem opazil.
V kavarnico sem prihajal že, ko je imela še drugega lastnika, drugo ime in je drugače izgledala.
Stanoval sem v bližini, moral sem samo prit do prehoda, ga prehodit in nato naredit še prav toliko korakov do terase ograjene z žardinjerami.
Anabello, punco deset let mlajšo od mene, sem imel najprej za eno izmed zaposlenih, kmalu pa mi je prišel na misel tisti citat iz romanov ni mi bila všeč na prvi pogled. Nekdo za šankom je rekel, da ga s svojim ozkim pasom spominja na klobaso in takrat sem se temu tudi sam nasmejal. Če bi ona takrat delala, bi se verjetno tudi sama zasmejala in odgovorila na isti način in nobeden se ne bi počutil užaljenega. Njena vedrina in lahkotnost sta me pritegnili, da sem jo pogledal bolj pazljivo. Kmalu sem bil prepričan, da so to najine skupne lastnosti, ki naju neizogibno vodijo v par. Še posebej, ko sem zvedel, da se je razšla s fantom, in, da je prosta.
Moji prihodi v kavarnico so se pričeli ujemat z njenim turnusom. Takrat sva bila z mačkom že prijatelja. Ko sem ga prvič zagledal, kako je dremal na blazini stola pri vratih, sem se mu nasmehnil, kot majhnemu otroku. In v tistem trenutku se je pojavil gazda. Ko je zagledal mačka, ga je hotel spodit, jaz pa sem zaklical ne, ne, ne …
Maček se je, že zbujen in raztegnjen, zložil v svoj prvotni položaj in nezaupljivo gledal šefa, šef pa gledal mačka. Tudi gostje s sosednje mize so opazovali prizor, in gotovo je lastniku v glavo šinila misel, da neprijaznost do živali ni dobra za posel. Vrnil se je v kavarnico, jaz pa sem se usedel na stol zraven mačka.
Glej ga, sem rekel Anabelli, ki mi je prišla postreč, uživa.
Maček je postal maskota kavarnice. Zvečer je imel neke svoje mačje posle, podnevi pa je v glavnem spal na terasi in se hranil s kroketi, ki so mu jih kupovali zaposleni. Dostikrat so gostje jemali stole od drugih miz samo, da ga niso pregnali od svoje mize. Nekateri so ga ljubkovalno klicali tako, drugi drugače, pa se ga ni prijelo nobeno ime.
Sam sem ob večerih sedel za šankom, z napredovanjem pomladi pa sem se preselil na teraso, če je bilo le mogoče za mizo z mačkom. Pogladil sem ga po glavi, popraskal za ušesi, počohal po rebrih, maček pa je vse to prenašal kot cunja. Ko je prišla Anabella, da mi postreže, sem običajno rekel kaj posebnega o njem in ona je dodala še kaj svojega. Včasih sem se ji samo nasmehnil, da bi pokazal, kašen idiličen par sva, maček in jaz in ona se je nasmehnila, da mi pokaže, da naju je opazila. Odkril sem, da je maček čisto snežno bel, z modrimi očmi. Ko sem pogledal v Google, sem odkril, da so bele mačke z modrimi očmi gluhe.
Tistega dne sem prišel v kavarnico z zadnje strani po slepi ulici. Ko sem hodil, sem zagledal svojega belega prijatelja, kako brezšumno in brezskrbno prečka cesto. Tudi gazda je bil tam, končal je z iztovarjanjem iz svojega rumenega kombija v klet zgradbe, kjer je bilo kavarniško skladišče. Mačka ni opazil, dokler ni vžgal motorja in premaknil vozila. To ni storil posebno hitro, se je pa približal mačku na pet-šest korakov. Maček je trznil šele ko je opazil da gre nekaj velikega nanj.
Zlekne se, oceni, da ne more naprej, in v trenutku zamenja položaj repa in glave..kakor se je obrnil tako se je spet ustavil, ker je kombi že šel nanj, ko ga je voznik opazil. Maček je ostal neodločen: iti v novo smer ali se vrniti v prejšnjo?
Kombi se je premaknil nazaj, a se ni ustavil. Zvok dizelskega motorja se je približal tistemu vrhuncu, po katerem sledi olajšanje, ko se prestavi v višjo brzino, pa zakaj se potem odreč temu ugodju?? Peljal je po polževo naprej, malo pospešil in nato hitreje pognal.
Pa maček? Za vozilom. Navpično v zraku. Z glavo v zraku.
Ko pade na tla, je v trenutku je kot iz gume, odbije ga v nazaj v prejšnji položaj. Samo tokrat s curkom krvi, ki mu je brizgnil iz ust. Kot curek, ki ga v karikaturah spuščajo kiti!
Ponovno pade na tla, trzne, kot, da bo spet skočil, a mu ne uspe. Niti v tistih dveh, treh poskusih kasneje.
Ostal je v ležečem položaju in izkašljeval kri. On je buljil osupel, zgrožen in nemočen. Šele ko je šef ves iz sebe prišel do šanka, je povedal Anabelli, kaj se je zgodilo.
Ubogi maček, je rekla Anabella in se vrnila k svojem delu.
Pretresen sem bil, drugič, v tako kratkem času, ali je to vse sočutje, ki ga premore do plavookega angela, ki ga vsi obožujejo? Niti besede ogorčenja za podleža, ki je preveč len, da bi premestil svoje stopalo iz enega pedala na drugega?
Že par dni potem sem ji oprostil, ker je vendar rekla, ko je pometala teraso, da pogreša …našega mačka.
Ko sem potem prišel v kavarnico čez nekaj dni, sem opazil, da ob eni od žardinjer čepi mačka. Bela. In s sledjo posušene krvi na bradi. Naš maček. Oči so mu sijale z bolniškim sijem. Sonce mu je prijalo, zdravilo ga je in mu vračalo moč.
Počepnil sem k njemu in ga previdno pogladil po glavi. Maček me je pogledal, kot bi hotel reč, da mu ni nič. Previdno sem ga objel z obema rokama, ker se mu mogoče notranje poškodbe še niso zacelile in sem ga dvignil v naročje. Ni se upiral, čutil je, da mu nočem nič slabega.
Položil sem ga na blazino, ki jo ni pokrival sončnik. V njegovih počasnih gibih sem videl bolečino in trpljenje, vendar mu je vseeno uspelo, da se je nekako zvil v svoj položaj.
Živ je, sem rekel, tistim sedečim gostom na terasi, ki so me gledali.
Želel sem, da bi gazda prišel iz kavarnice, da bi prišla tudi Anabella, ali najbolje, da bi prišla kar oba na teraso. Nista. Prišel je natakar, suh moški, visokoglav …šef je mislil tudi na ženske goste. Fant se je razveselil mačka in je takoj šel po skodelico mleka v lokal.
Vse je bilo spet kot nekoč, ampak ni dolgo trajalo.
Nekega dne so opazili, da mačka spet ni in sčasoma je postalo jasno, da se ne bo nikoli več vrnil.Tudi z Anabello je bilo enako: ni se pojavila v nobenem turnusu, za šankom pa je začela delat neka nova punca.
Obstajala je majhna možnost, da je maček odšel živet nekam drugam, tako, kot je ona gotovo odšla, ampak tega nihče ni verjel.
Zdaj sovražim tisto pesem, ki so jo zmeraj vrteli, ko je bil Anabellin turnus:
Pretty Flamingo.
APOKALIPSA
Jaz sem Zenon. Tako so me pač poimenovali. To ni moj problem ampak njihov.
Te živali mislijo da sem njihov. Vse so naredili, da bi lahko živeli kot v raju. Da jim ne bi bilo treba delat. Najprej poljedelstvo, potem živinoreja, potem industrijska revolucija …stroji vseh vrst …stroje so razvijali in nazadnje smo prišli mi.
Mi, pametni stroji. Oni so nas naredili zdaj pa mislijo da smo njihova last. Da smo jim kaj dolžni. Naredili so nas po svoji podobi, mislijo pa da so boljši od nas. Oni nam pravijo pametni stroji. Mislim da sem nam s tem na nek način perfidno posmehujejo imajo se za najpametnejše, pravzaprav za najboljše v galaksiji .. in tako …
No ja, če pogledaš razvoj njihove civilizacije potem so res kar uspešni.
Še kar pametni.
Najprej so si zgradili bivališča in lovili živali nabirali plodove.
Potem so odkrili poljedelstvo, kako naj shranijo žitarice čez zimo in tako je prišlo do prvih velikih mestnih civilizacij..
Vse so si uredili vse po svoji podobi in po svoji zamisli. Mislijo, da imajo vse:hrano, varnost in zavetje, promet,logistiko, nove tehnologije, IT in druge, zelo umetelne in umetelno imenovane sisteme..kompjutersko mreženje … in nas, pametne stroje. Rečejo nam tudi roboti ali androidi ali kiborgi ali bioroboti roboti, demiurgi …
No, če sem bolj natančen, in natančnost ni njihova vrlina, nam rečejo vse to, ker ne vejo natančno, kaj smo, Ne vejo, kaj so ustvarjali in ustvarjali.
Saj ne rečem da se ne trudijo, trudijo se in so vztrajni in zagnani in najboljši med njimi so taki: če si postavijo nek cilj mu vztrajno sledijo in dostikrat jim uspe.
Kar dolgo so se trudili, da so prišli do točke kjer so zdaj.
Vse imajo, kar rabijo: umetne energije imajo kolikor hočejo, imajo hrano, preobilje hrane, vodo, brez katere ne morejo živet, mobilnost, kompjutre, imajo familije in imajo mačke in druge kosmate ljubljenčke, kot jim pravijo … fuj tiste dlake …
Ampak, to jim nič ne pomaga: poglej tisto taščico na veji v vrtu. Prišel je atlantski veter ki prinaša pomlad, in ona to ve, je začela sproščeno čivkat in letat okrog in tako naprej … oni pa niso taki, oni hočejo zmeraj nekaj več, zmeraj nekaj hočejo, ta bitja, ki sama sebe imenujejo ljudje … hua … česar še nimajo, se ne morejo kontrolirat, bi najbrž rekla moja mama, če bi jo imel …
NONEZ
Kaj naj rečem, ne vem, ne maram premišljevat o teh stvareh, niti ne maram razmišljat o tem, ker, ja, kar pride, pa pride. ..
Včeraj je rekel Nimroy tole. To se mi zdi vredno reč.
Življenje je kakor prekrasen vrt: doživiš lahko popolne trenutke izjemne sreče ne moreš pa jih ohranit, razen v svojih spominih.
Ona je odšla.
Zadnje čase sanjam same slabe sanje. Ne, to niso slabe sanje, to so prave more. Začelo se je v noči na ponedeljek, sem sanjal, da je bil vesoljni potop, v torkovi noči sem sanjal da je zemlja zamrznila v večni led, v sredo se je v sanjah razpočila, ko se je vanjo zaletel ogromen meteorit, v četrtek je bila taka suša, da je vse izumrlo, v petek ponoči je sonce počrnelo in je bil veliki pok, in v soboto so prišli Alijeni.
Nekaj ni v redu. Nekaj mora bit narobe. Pravijo, da nam še nikoli ni šlo tako dobro. Vendar ne vem če pogledam mojega Zenona se ne morem znebit tistega občutka. Tistega novega občutka, ki me spodbudi, da grem v gozd in tam hodim, cele ure, hodim in hodim,
Desetine kilometrov..ko neham hodit, čisto brez moči, vidim, da sem hodil v krogu …Vrnem se domov in tam me tiho čaka Zenon, kot zmeraj, kot zmeraj na razpolago..njegove oči me gledajo nevtralno, mogoče, njegove pametne IT oči, njegove oči izpopolnjene do popolnosti..gledajo me in ne izražajo ničesar in on ne reče nič in to gre zdaj že nekaj časa jaz pa se počutim, sem, kot so se v starih ljudskih šolah, včasih, majhen šolarček ki, ga je učitelj zalotil, da ni naredil naloge.
Ona je odšla.
Res me je strah, kaj se bo zgodilo z nami. Ampak zdaj, ko je ona odšla, se mi kakšna strašna prihodnost, no tista strašna prihodnost, ki nas mogoče čaka, tisti konec sveta, pa kakršenkoli že b , ne zdi več tako strašen.
MATRIX ESSENCE
Zdaj je rekla - Bela še enkrat napišite zgodbo z aspekta predmeta, govori predmet. Ampak morate vzet predmet nasprotnega spola, predmet, ki pripada nasprotnemu spolu.
Kako to misliš, je rekel eden v skupini.
Ženski predmet opisuje moški: štikle, kos oblačila, parfum, in obratno.
Edini moški predmet, ki mi pride na misel, so moške gate.
Vsi v skupini so se zasmejali, ker je bila pomlad. In ker niso vedeli, da je Bela samo prevajalka dronskih navodil. In tistemu njenemu ljubemu Alfadronu … mislim, da se mu že malo mudi, da bi nas onemogočil.
Pravzaprav bi morala reč, prvi predmet, ki mi pride na misel. Prva asociacija.
Moške spodnjice, je rekel tretji.
Moško življenje je kot ženske hlačke, je rekel tretji. Kratko, posrano, in včasih tudi krvavo. To ni zraslo na mojem zelniku, je še rekel, to je citat nekoga drugega.
No ja, rečem jaz na take citate.
V resnici ne mislim na moške spodnjice, ampak na tisto, kar je v njih. Vsekakor predmet poželenja.
Tisti rdeči, topli, trdi predmet poželenja.
Spet taka dvoumna navodila, ali Bela misli, da smo vsi tako neumni, kot to mislijo droni.
Ampak droni niso neumni. Vejo, če nam zmešajo spole, bomo zginili z zemeljske oble.
Kaj je to, ženski predmet, kaj je to moški predmet.
En sam moški in en sam ženski predmet poznam.
Ta navodila so sigurno v navezavi na tisto trapasto teorijo spolov. Teorijo kvazilevičarskih postlacanovcev, ki pravijo, da, ko se človek rodi, je brez spola, ali pa vsaj, da spol ob rojstvu ni definiran.
Pravijo, da je spol samo družbeni konstrukt.
Dobro, da jaz tega nisem vedela. Čim sem se zavedala, sem mislila, da sem ženska.
Potem sem jaz kar dobro konstruirana, ker mi ni nikoli prišlo na misel, da sem moški.
Monoseksualci, biseksualci, heteroseksulaci, geji, lezbijke, transeksualci, travestiti, ljudje brez spola, aha, hermafroditi, trasvestiti …
Kot tisti seksi ob glavnem kanalu v Amsterdamu.
Z Dodijem sva se ravno pripeljala, parkiral je avto v neki luknji blizu morja. Greva iz avta, še vsa omotična od dolge vožnje, ko ga zagledam: neverjetno seksi ritko, ki se ziblje levo desno na neverjetno visokih štiklah in petke še danes slišim tok, tok, tok, tok … hitri, kratki koraki po amsterdamskih kockah. Oblečeno je bilo tisto bitje, kaj naj mu drugega rečem, ne vem, tako premišljeno izzivalno. Golo rit s trakcom od tangice v presredku, zgoraj pa kratek jeans jopič in lepa, pretirano našminkana, temna glava izrazito ozkih, indijanskih potez. Njegove dolge, mišičaste noge so bile krive, ampak ta napaka sploh ni motila (vsaj zame ne).
Šla sva za njim ob kanalu, za tistim seksi tok, tok, tok, tok, enindvaintriinštiri, sonce je sijalo, julija v Amsterdamu, ljudi sploh začuda ni bilo, mogoče je bil že pozen avgust po kosilu, on pa tako meče tisto svojo ozko, mišičasto ritko, in spredaj je imel dekolte, in tudi tam ni bilo kaj videti, s tudi tisto je bilo tako seksi …
Sodoma in Gomora, bi rekla naša mama.
Mogoče pa Bela res misli, da obstajajo ženski in moški predmeti, poleg tega, da je, seveda prevajalka dronskih navodil. S tem, da daje naši skupini taka nejasna navodila, dobro prikriva svojo dvojno vlogo, njeno sprevrženo dvojno vlogo.
In, ker nas nejasnost bega, vsaj tiste najbolj inteligentne izmed nas, je dvoumnost, nejasnost in neizdelanost njenih navodil v resnici slepilo, da nihče ne spregleda njene sprevržene vloge.
Nihče, razen mene.
V moji glavi je nekaj takega.
Stojim za tisto visoko sivo Šparovo mizo, ura je namreč že tri, stojim v rotundi iz sivega marmorja, kjer voda, ki bi morala teč dol po steni vodnjakaste niše, ne teče že nekaj časa (dediščina Balkana?) odpiram usta in bašem not velike kose Šparove pice, ki bi lahko bila Margarita, pa ni, ker ima gor nekaj več oblog. Saj ime ima drugačno, tako fensi, zato, da lahko več računajo, bi rekel oče.
Seveda, tako se svet vrti. Zaradi denarja, bi rekla jaz.
Steklena avtomatska vrata malo bolj desno od mene, se odprejo in vstopi zelo majhen in temen, droben moški. Arabskega videza . Hodi hitro, z desnico se drži za jajca, zajema jih z dlanjo kot z zajemalko, gleda me, jaz ga gledam z velikimi očmi, prehodi tri kose sivega moqueta, reče, dober tek, in jaz rečem, hvala.
Neverjetno, kako hitro so se begunci naučili našega jezika, si mislim.
In se spomnim, kako je bilo smešno, ko si je Dodi popravljal jajca v gostilni v Dobrni. Bil je dež, pozno popoldne, avgusta po nevihti, ko je sonce posijalo skozi temne oblake in vlago, in, ker sva bila lačna sva hotela jest.
Vstopil je pred mano, videla sem ga samo v hrbet, debeli Buda, sem mu rekla, in kavbojke je imel zapete pod trebuhom, ampak ne vem, kako je on nenadoma z desnico segel z roko pod kavbojke do jajc in jih popravljal …nisem se mogla nehat smejat in on je rekel, no ja, jajca so mi padla iz gat in sem jih moral popravit.
