Križišče na semaforju pred Figovcem bo prazno, skoraj prazno, ko bom ustavil pred rdečo. Poslušal bom Ziggy Stardust, kot običajno.
Naravnost, samo ta smer bo še odprta za nas. Trije avtomobili, trije kolesarji in nekaj peščev, ki hodijo, kot da se jih nič ne tiče. Po Dunajski proti Nebotičniku in čez semafor proti Severnim vratom, mimo hotelov Plaza in Interkontinental in dalje proti plavkastim Kamniškim planinam.
Triindvajseti junij 2023 bo, zgodaj zvečer.
Večeri se in zgodnje poletje se izteka. Po Gosposvetski navzdol zadiši po sveže pokošeni travi in okenska stekla se začnejo oranžkasto svetlikati v nizki svetlobi zahajajočega sonca.
Gostilna, kjer so pred stoletjem ustavljali fijakarji z Dunaja, kjer se je vedno slišala govorica in smeh razposajenih gostov, tudi petje in razgrajanje bolj v nočnih urah, kjer je bilo vedno odprto in polno od jutra do noči, je zaprta in temna, samo ena lučka brli nekje za oknom in daje čudno medlo svetlobo.
Nekaj manjka.
Gostilna Figovec je zaprta, temna, tiha in prazna. Stokrat preimenovana, vedno znova po nepotrebnem spremenjena in renovirana.
Pred časom so delali reklamo za pristno slovensko kuhinjo.
Tja pa ne pojdi jest, mi je rekla, hrana je obupna.
In nisem šel, danes pa je prepozno.
Pred gostilno je bil včasih velik lep peščen vrt pod velikimi starimi platanami, v takem prijetno toplem poletnem večeru je bil vedno poln življenja. Gostje, Ljubljančani in tujci so posedali in pili pivo, ter si pripovedovali o svojih spolnih uspehih in izgubah, pripovedovali vice o butastih vladah ali pa šimfali čez previsoke davke.
Od jutra do noči.
Najprej so začele izginevati platane, potem gostilniške mize, nazadnje še ljudje.
Nekaj se mora zgodit.
IZABELA
Poslana ponudba telekomunikacijskega operaterja T-2 za obvezno vezavo naročnine je bila štiri in dvajset mesecev, zdaj so ji poslali ugodnejšo za dvanajst mesecev.
To je tak še obvladljiv čas prihodnosti. V tem času se mora nekaj zgodit.
Stala je pred semaforjem, njen Haski je gledal čez cesto, kdaj bo zelena. Iz Tivolija je pihljala topla sapa, ki je pregibavala robove njenega tankega svetlega suknjiča in njene do ramen segajoče svetlo medene lase.
Pogled tipa iz malega stoječega svetlo srebrnega mercedesa se jo je dotaknil.
No ja, in ga je tudi ona pogledala, od spodaj, kot čisto mimogrede.
ALEKS
Videl je visoko žensko, v svetlem kazual hlačnem kostimu.
Če bi bila blond bi bila kot Giorgia Meloni. Všeč so mu bile take izrazite samostojne in ambiciozne ženske. Ampak ne kakšne multi kulti lgtbf antifa last generation neofeministične histeričarke in aktiviste.
Kako zanimivo je veter napihoval njen suknjič, kot da jo hoče pognat nekam naprej. V zrak. Kot da je daje vzgon, naj zleti.
Ob zeleni je šofer srebrnega mercedesa speljal, ona pa je s Haskijem odločno prečkala kar dolg prehod za pešče na drugo strani proti zaprti, zdaj že zdavnaj pozabljeni Kavarni Evropi.
Zadnji odsevi sonca so zableščali v velikih steklih praznih izložb nekdanje prve deželne
bolnice zgrajena 1790.
IZABELA
Vedno iste sanje, kako se izgubi v ponošeni, preveliki, obledeli majici in legicah v labirintu zidane industrijske ljubljanske zgradbe, kakšnem Rogu ali kaj, nekakšni zavoji, na koncu kot živalske kletke, vse v vpijoči belini in popolni tišini brez vsakršnih bitij, in ona, sama, ali s svojim bivšim M, ne bo ga več imenovala.
Velika secesijska tovarniška gradnja ob zelenkasti reki, bivša tovarna Rog v prenavljanju: dolgi, zapleteni hodniki, in kaj pravzaprav išče, samo ve, da je nekaj zelo pomembnega, zgradba je bila narejena pred sto leti s koristnim namenom, sodobni prostori za industrijske proizvodnjo, za pridne delavce, ki se jim da delat.
Vse čisto prazno, polno vogalov, čisto in belo in diši po vlažnem zidovju in gnijočem listju, samo njeni odmevajoči koraki v tišin, in diši tudi po pobeljeni starini, gleda za vse vogale in nizke zidke in niše in ovinke in dolge hodnike v krogih, ki vodijo naprej, pa tudi gor in dol in hodi in hodi če bo kje koga zagledala.
Borgesovi labirinti.
In zdaj grem ven, si reče, res moram it ven, tu sem kakor ujeta žival, ampak hodniki so zviti in dolgi in jo vodijo kar nekaj časa vedno večjih krogih, koncentričnih ali ne, kaj ve, ne hodniki nimajo načrta, vsaj ona ga ne zazna, se zdi, da jo hodniki vodijo v kaos.
Nazadnje začnejo prihajati ljudje, posamično, v parih ali manjših skupinah, nekakšna cirkuška mladina, klepetajo in se smejijo in kadijo, in začnejo postajat, eni že začenjajo posedat po hodnikih in v končnih, večjih sobah. Po kotih, po nekakšnih končnih separejih, vprašala se je, če bi šla do končne historicistične neogotske prazne že propadajoče vile bivšega lastnika, tam se je mogoče še ohranilo normalno bivališče ustanovitelja tovarne z razgledom na Ljubljanico, počasno in dolgočasno zelenkasto bež, kot zmeraj, kadar ne dežuje.
Takrat, ko je odšel Jani, takrat so bile sanje drugačne, tudi takrat so se sanje pojavljale serijsko, vedno iste ali z majhnimi razlikami, v majhnih različicah, kako se poslavlja, doma, na cesti na postajah, na letališču, pred vlaki, avtobusi, osebnimi avtomobili, po telefonu: eno samo nemočno in poslavljanje v množici tujcev.
Potem so se pojavile slabe sanje o zamujanju in iskanju nečesa davno izgubljenega.
Tudi to so bile neskončno raznolike variacije, ki so se kmalu začele spreminjati v more iz katerih se presrečen zbudiš.
Tudi sanje o zamujanju, ni važno, kam si namenjen, kdo te čaka in kaj zamujaš, vedno moraš še nekaj poiskat, nekaj vzet, mudi se ti vedno bolj in sestanek, zmenek je vedno bolj pomemben, veš, da je tvoja prihodnost odvisna od tega sestanka, od tega trenutka, od tvojega pravočasnega prihoda in nastopa, karkoli zamujaš je zelo pomembno, prepomembno, da bi zamudila, oseba, ki te čaka, ti je najljubša v življenju…in vendar, in vendar gladko ne moreš se odpravit, iščeš še nekaj nujnega, nekaj nekaj zelo pomembnega, najbolj pomembnega, brez česar ne moreš naprej in vsega bo konec in tako zamujaš, kot vedno…
Zdaj pri petinštiridesetih, karkoli jo je že čakalo, karkoli ji je že bilo namenjeno, izginilo bo za vedno, če ne pride pravočasno.
In seveda je zamujala.
ALEKS
Če se pelješ po Resljevi proti Zmajskemu mostu, in dostikrat se je tako peljal, nepremičnine v centru Ljubljane imajo dobro ceno, se spomniš župana Hribarja, a se ni Zmajski most prej imenoval Hribarjev most, ga je dal gradit devetsto šest ali dvanajst, zaveden Slovenec, in zdaj, če je ta zmajski primerjal s tem predragim skropucalom Mesarskega mostu, ki ga je dal gradit zdajšnji župan, če bi bilo po Aleksejevo, bi zgradili kar tak most čez reko pri tržnici čez, kot si ga je zamislil Plečnik, pač bi se pokrite balustrade nadaljevale naprej na most za pešce, bolj brv, kot nekakšni neoklasičistični ostanki beneškega Rialta.
Aleks je imel med znanci nekaj arhitektov, pa tudi med kupci nepremičnin, tako, da so mu bile znane različne tendence v ljubljanski arhitekturni šoli, imel pa se je za tradicionalista, ki je bil med tistimi, ki so si želeli, da bi čim bolj in čim bolj pristno ohranili staro mestno jedro in ožji mestni center, kolikor ga ni povojna revolucionarna stroka s svojimi urbanističnimi načrti preveč zdesetkala.
Porušit to staro ropotijo, je rekla takrat njegova Zaza, ko je kulturno ministrstvo dvignilo roke in dovolilo rušenje Kolizeja, kaj ti bo to, zgodovina, in kaj potem, če so tam bivali avstro-ogrski garnizoni in konji, in, on pa je, proti svoji volji, obžaloval vsako mestno zgodovinsko znamenitost, ki so jo porušili, ker so se raje odločali za sivino in mediokriteto.
Zaza je bila res fina in čisto mahnjena nanj, in, čeprav je imela slabe zobe kot Aleks in je bila dvajset let mlajša, je bila zelo lepa in seksi in pravzaprav je bila ona vedno tista, ki je predlagala seks, vključno s prvim srečanjem, na zabavi, ko je njegova žena odhitela domov pisat kao svojo filozofsko disertacijo, in so mi prestavili Zazo v črtasti obleki, belo zlati obleki, ki se je svetila ko božično drevo, in žena je v svoji filozofski evforiji vzela ključe in avto in pozabila nanj, ga pustila samega, velikega in robustnega trola, v super svečani sijoče modri obleki, in deset minut po tistem, ko so ga seznanili z Zazo, se je ta ponudila, da ga odpelje domov z njenim avtom, in rekel je OK.
Očiščena gaz v snegu je vodila skoraj tri sto metrov do parkinga in avto je bil čisto zasnežen in ko je vžgala in speljala, nas je začelo krepko zanašati po klancu navzdol.
In pred zadnjim desnim zmajem na Zmajskem mostu spet tista ženska izpred Figovca, s presvetlim čudovitim huskijem, danes je v visokih zbledelih magenta rdečih allstarkah z belimi vezalkami in belim podplatom, mogoče bi jo rajši videl v tistih njenih visokopetih super salonarjih, tistih Prada špičakih, ali kaj, ali Prada sploh dela čevlje.
Najbolj bel Huski v Ljubljani s sijočimi modrimi očmi, ona pa nima modrih oči, temne ima, in mislim, da si je pobarvala lase bolj na svetlo, zdaj je še bolj podobna Georgi Meloni.
ALEKS
Vsako mesto oblikuje meščane in meščani oblikujejo mesto, in vse je potopljeno v tvojem prostoru in času.
Čas je samo čas, kar narediš z njim, to je tisto, kar šteje.
Peljem se po Miklošičevi, mimo edinega mestnega skoraj popolnoma ohranjenega trga art-deko kareja okrog parka pred sodiščem, a ni bil enkrat na podstavku za kip tu zadnji avstrijski cesar, tako kot je bil pred magistratom ogromen Meštrovičev marmornat Kralj Aleksander na konju, v parku na kongresnem trgu pa tudi Aleksander, bronast, zadnji jugoslovanski kralj ali nekaj podobnega?
Zdaj, no že pred desetletji, so tja prinesli eno veliko črno pobarvano sidro, in kaj bodo zasidrali z njim? In kaj pomeni ta trapasta črna hipi hipster barva, žalovanje za kakšnim talentiranim urbanističnem načrtovalcem ali neumnostjo političnega odločevanja?
Oblikovanje javnega mestnega prostora, plastike v zunanjem prostoru, bi rekel kolega arhitekt.
To je najlepša mestna ulica, vzporedna današnji Slovensko-Dunajski, zgrešeno prenovljeni za pešce, kolesarje, buse in taksije, kar naprej prenavljani predragi tlakovci in miniaturna drevesca, pa neke kamnite tri metrske piramidke cvetličnih korit, najbližje ljubljanski identiteti, ne vem, če je kakšen slovenski izraz za to, pristnosti, prvinskosti, tradiciji?
Dost je vsega tega, zdaj je že december in to je najboljši čas, da greš v Maroko.
Pokličejo ga gradbinci iz RB Elipse, ali kako so jo imenovali, tiste okrogle novogradnje na Roški pred mostom na Rudnik, ki bo kmalu končana.
Smo se menili zadnjič, da boste vi prevzeli prodajo naših stanovanj, plus še ene druge bom vzel. Kdaj pridete do nas, predlagam kar v petek ob devetih.
Moram poklicat naše fante, pa se bomo uskladili po mejlu. Moj Miran ima talent za prodajo, no, trženje kot pravite. Zgradba na atraktivni lokaciji in je, kar solidno grajena, kolikor sem jo videl in to bo to.
Ker je Miklošičeva zaprta za promet, razen za izjeme, samo pogledam dol na Frančiškansko in vržem oko na artdekojevski Grand Hotel Union, a zdaj ni več Grand, zavijem na levo po Dalmatinovi mimo po desetih letih zgrajene Dalmatinke nasproti City hotela, kjer je zdaj še kar znosna kavarna, ne vem, kaj je zdaj z Unionsko kavarno, včasih kavarno ljubljanski meščanov in umetniških krogov, toliko časa so jo uničevali in prenavljali, da …ja pa kavarna Slon, iz katere se je lepo videlo na promenado in na koncu na vzpetini nekdanji Tivolski dvorec, zdaj MGLC.
Kavarna Nebotičnik, na vrhu nebotičnika je še nekaj tako tako, turistična znamenitost, ampak nivo je pod vsako kritiko, nobene okusne jedi, ja no z Zazo sta šla včasih na drink v Opera bar, to je bila njena ideja, pa ni bila med njenimi najslabšimi.
Ah, Zaza.
Pozvonil je telefon, ravno, ko se je hotel na križišču en kolesar zaletet vanj na okroglici, in bila je Zaza.
Ne bo se ji javil.
Mimo nesrečno prelomljenega sivkasto aluminijasto steklenega RTVS poslopja, število uradnikov se je v zadnjega pol leta povečalo za trideset procentov, je prišla misel, zakaj jo moram plačevat, če jo nikoli ne gledam, po Komenskega, mimo galerije DSLU v bolj skromni Veselovi hiši z vrtom, na križišču z Resljevo spet desno proti Zmajskemu. Okrog poldneva je Resljeva polna mladine, smejoče in skakajoče in čebljajoče, upokojencev, samih živahnih meščanov, turistov,v vse smeri hitijo, pa predvsem na trg, in po svojih opravkih grem, je rekel njegov stari oče, ko je šel v mesto.
Ali je to še jesen ali je že zima.?
Pred mostom je moral ustavit, rdeče rumene prometne ovire s plastičnim trakom iste barve, nekaj kopljejo, kot po navadi, kot zmeraj, prekopavajo, kakšne napeljave ali kanalizacijo in pešci skačejo vsevprek mimo njih, pazi, kolesar in potem.
Ženska v dolgem črnem plašču, ne ni usnjen, niti ni iz umetnega usnja, v resnici je bolj svetleče temno siv, je tak dežen plašč do srede meč, iz mešanice sintetičnih vlaken, spredaj ni zapet, ženska je počepnila na desno koleno in si zavezuje vezalko na levi obledelo rdeči allstarki.
Blond lasje ravno odrezani srednje dolžine ji visijo čez obraz, da ga ne vidiš.
Kako to, da jo je takoj spoznal, čeprav ne vidi njenega obraza, niti postave, ko tako kleči v dolgem plašču, kar nekaj mu je reklo, čeprav jo je videl šele tretjič, Giorgia, ja, kako ji je v resnici ime?
Brez modrega huskija ji nekaj manjka. Neka svetloba kakor milina.
IZABELA
Vidijo me tako, kot me hočejo videti.
Nasmejana ženska, ženska pri petinštiridesetih, tipi mi pravijo, da izgledam vsaj deset let mlajša.
Včasih tudi petnajst ali dvajset.
Nejc je vedno rekel, itak si OK bejba, dobro izgledaš, oblačiš se kot arhitektka, seveda sem rekla, kako pa naj se oblačim.
Včasih v same designarske kose, včasih pa v kake obnošene, razbarvane, brezoblične eko majice in pajkice, pa povaljane teniske, ki se cefrajo, kjer si jih drgnila ob kaj? Njihove noge, stegna, kurce…
To mi je rekel takrat, ko sva bila v fazi ločevanja, prej je bil seveda zelo vljuden in korekten, predvsem takrat, ko sva se spoznavala, takrat je bil čisto meden in se je delal tako zanimivega.
Itak na začetku je vsaka skrivnost zanimiva.
Ko je bil najin odnos že v fazi ohlajanja, je začel govorit ne maram tega ekološkovzdržnega krapa, te fame, da se zemlja segreva, ker jaz jem meso in je moj losion zapakiran v škatli. Če dobro pomislim, to je bilo takrat, ko sva imela že vsak svojo zabavo.
Z drugim, seveda. Moj je bil vsaj seksi.
Kadar mi laskajo mi rečejo fantje, da zgledam petindvajset in, oni Boris na primer, da sem podobna tisti Italijanki, Georgi Meloni. In na to finto vedno padem. Padam pa vsakič znova, kaj pa naj čakam. Pač nisem ženska, ki bi delala kariero s svojim telesom, potem pa gonila woke gibanje po dvajsetih letih, ko bi se, kao, spomnila, da me je tisti tip otipaval in…
Mogoče bi bilo to bolj pametno in potem ne bi delala v tem ušivem biroju, v teh naših Interijerih, ene take projekte mini privatnih hišic v predmestjih Ljubljane in bližnjih primestnih občinah in prenove blokovskih stanovanj…brez denarja ne moreš nič naredit, pa naj socialisti tako trobijo, če hočejo, prvo, ko pridejo na oblast, si nagrabijo denar in nepremičnine, pravzaprav se priklopijo s svojimi firmami, javnimi zavodi, invalidskimi firmami, svetovalnimi firmami na državne jasli, mi pa plačujemo davke za vsak jogurt, pa če je še tako ekobio nazaj k naravi, mi pa plačujemo davke, če ne plačaš ob roku, pa fak, izvšba…
Ni čudno v tem okolju povprečnosti in lažne enakosti.
Kakšnega z mercedesom bi imela, ni treba, da je velik, zdaj je small is beautifull, itak zame, ne rabim rollsroysov in rollex ur kot naša novoizvoljena predsednica.
Rolls-Royse potrebujejo tajkuni, te so pač rdeči, privatizacijski tajkuni, ki se radi kažejo in preseravajo.
Briga me, s tem se ne bom obremenjevala, življenje je kratko, prekratko pride na koncu zmeraj, ja madona, sem rekla Nataši zadnjič, madona, kam gre naš svet zdaj in ona se je samo smejala, kaj pa naj bi, kar smeji se…
Kaj je ženska, dokler še zgleda dobro, dokler je še na tržišču, mogoče moram pet malo začet s tistimi delavnicami plesa.
Pa terapevtka pa joga in esoterične duhovne vaje, narod je glup in bluzi, manjka mu duhovnosti. Samo še vedeževalec Blaž te mora nahrulit pa tak krap.
Po dvajsetih letih zakona, kaj naj še rečem, vse sva si že povedala in se naveličala in zdolgočasila, itak trije odraščajoči otroci, no, Leon bo zdaj že maturiral.
Ampak jaz še vedno nekaj iščem. Nekaj novega, svežega.
Zdaj bo novo leto in ljudje govorijo ob novem letu, jutri bom začel novo življenje, čisto drugačno.
Napijejo se, najraje bi bili opiti in omamljeni ves čas, in potem, kaj češ, je rekel oče, toliko let imam, pa babi, ali je bil to tisti poslovni prijatelj iz Maribora, tisti Marjan, čas se sešteva in to se nam nekje mora poznat.
Nejc je bil grozno jezen nanjo, ko je zvedel, da se hoče ločit. Da mu ni nič povedala in da je tako skrivala pred njim je spoznala kar tam enga tipa in ga pofukala.
Tako je rekel in kaj naj reče ona?
Seveda je prizadet. To se mu pozna tudi na obrazu, v izrazu. Pustil si je rasti brado, ki je temna in gosta in spominja na kakšnega islamskega terorista, sem mu zadnjič rekla, pa sem se ga potem kar ustrašila, tako ostro me je pogledal.
Začel je pretirano kolesarit po Sloveniji, tudi do dvesto kilometrov in nazadnje je dobil še kovid in si zlomil ključnico. Ko je prišel iz zdravilišča pa je nadaljeval z drugim slovenskim nacionalnim športom, s hribolazništvom.
Sovražila je njegovo športno navdušenje, pa vedno o nogometu, saj ne bi imela nič proti, ampak, dvajset let isti stavki, iste stvari.
Sovražila je njegovo športno navdušenje, seks z njim je postal kot vzpon na goro brez gore, kot konj, ki ga brcaš, pa je že brez življenja.
Od kod to pride?
Čas to prinese, navade, ponavljanje, pa tudi take drobne njegove navade, vedno isti stavki, vedno govorjenje o istih stvareh, enak način obnašanja dvajset let, od kod to pride?
Vnaprej je vedela, kaj bo rekel, kako bo reagiral, in to jo je tako znerviralo, zdolgočasilo, kaj veš, enostavno ga ni mogla več prenašat.
Včasih, ko so še iskali zakonski razlog za razvezo, bi se temu reklo, razlike v značajih.
Ne vsak dan, ampak skoraj.
In tudi, in tudi, končno, ali ni hotel vedno imeti bolj prav od nje, ali ne gre nazadnje, in to ne samo v zakonu, samo za to, kdo bo imel zadnjo besedo, kdo bo prevladal.
Ljudje smo sebični in agresivni in tekmovalni in taki smo po naravi. To smo že zdavnaj dobili v naše gene in sploh.
In sploh, ne verjamem v eno buzerantskih utopij, in sploh ne vem, kaj ta beseda pomeni, utopij objetih bratcev in sestric vseh spolov, plesočih in materijalno in duhovno preskrbljenih, uspešnih brez dela in napora in bistrosti in ambicij, ki korakajo v svetlo ekobiozeleno brezmadežno prihodnost pod vodstvom ljudi, ki so se poimenovali za aktiviste.
No, eno pa mi je bilo všeč, ko je rekel, in bil je uspešen in delaven, to mu je treba priznat, je rekel zmeraj, dušijo nas, z davki nas dušijo, s temi ekovzdržnimi verovanji. S temi norimi, res pretiranimi davki na ekosocioalnovzdržno produkcijo in zelenobio zmanjšanje živinoreje nas bodo spravili v novo barbarstvo.
Haski nehaj me vleč, a si zavohal psičko, saj greva popoldne na barje in boš gledal čaplje, ker lisice so pri nas lovci, ali kdo, že vse pobili. Bova skupaj letala in tekla po morostih, te ne morem spustit.
Še enkrat novo življenje, samo še enkrat. Nepremišljen trenutek, vrtinec strasti, potem tudi če pride apokalipsa.
Tisto pravo, od začetka, polno skrivnosti in najbolj zanimivo in nedolžno, čist in nepopisan bel list papirja.
Najbolj zanimivo bo prvo srečanje z njim.
Evo, že vem – en tvit bom poslala, iščem nekoga, spremljevalca, ki bo šel z mano v Doho.
Na FIFO, svetovno nogometno prvenstvo, na četrtfinale, Maroko - Savdska Arabija.
Želim si videt, kako bo igral Maroko. Če bo zmagal.
Maroko, zveni tako, tako maročansko, pisano, barvito, saharsko in intenzivno zeleno, morsko. Stare trdnjave in bazarji in suki, bazilike in cerkve, pristanišča, stara mesta, nova mesta in starodavne vasice ob kameljih poteh, arabsko—afriško-francosko-španska arhitektura, severnoafriška bujnost vegetacije in dišav, zvoki, vonji, tisti drugi ljudje, temperamenti in temni in skrivnostni, med njimi, na morski obali, turisti.
Sveže belo pobarvane stare hiše z sijoče svetlo modrimi oknicami, zaprtimi zaradi žgočega opoldanskega sonca, maroška etno glasba, maroški ples …
Podobne tistim v Tunisu, ki sem jih z Nejcem enkrat gledala in poslušala in dihala vonj tiste tople žareče svobode…male vaške in staromestne hišice, čisto bele in modre, in njihovo tradicionalno pisane ročno tkane tkanine, tepihi, pregrinjala, zavese in prti pa ogrinjala in obleke in tradicionalne naglavne rute, kako jim že pravijo, pohištveno blago z ornamenti novega življenja, čisto mladega, kot najbolj zgodnji pomladni listič na barjanski jelši…Pa tiste rezljane ornamentalne lesene stene in prav tako ljubko pohištvo.
Res ljubko, pa naj reče Nejc, da tako ne govori nobeden več. Ja, res, Luka bi rekel, kul. Kjut.
Pa naj bo kjut, bom rekla, bilo je kjut, bom rekla, junija 2023, ko se vrnem v Ljubljano, na križišče pred Figovcem.
Tako, tvit: iščem sopotnika za let v Katar na svetovno nogometno prvenstvo.
Doha 2022. Prireditelji pričakujejo čez milijon dvesto tisoč obiskovalcev.
Kaj misliš, koliko od teh bo moških?
ALEKS
Zdravo Izabela javljam se na tvoj tvit gremo v Katar na tekmo Maroko- Savdska Arabija.
Javi kje in kdaj se dobiva.
Aleks
ALEKS
Križišče na semaforju pred Figovcem bo prazno, skoraj prazno, ko bom ustavil pred rdečo. Poslušal bom Ziggy Stardust, kot običajno.
Naravnost, samo ta smer bo še odprta za nas. Trije avtomobili, trije kolesarji in nekaj peščev, ki hodijo, kot da se jih nič ne tiče. Po Dunajski proti Nebotičniku in čez semafor proti Severnim vratom, mimo hotelov Plaza in Interkontinental in dalje proti plavkastim Kamniškim planinam.
Triindvajseti junij 2023 bo, zgodaj zvečer.
Večeri se in zgodnje poletje se izteka. Po Gosposvetski navzdol zadiši po sveže pokošeni travi in okenska stekla se začnejo oranžkasto svetlikati v nizki svetlobi zahajajočega sonca.
Gostilna, kjer so pred stoletjem ustavljali fijakarji z Dunaja, kjer se je vedno slišala govorica in smeh razposajenih gostov, tudi petje in razgrajanje bolj v nočnih urah, kjer je bilo vedno odprto in polno od jutra do noči, je zaprta in temna, samo ena lučka brli nekje za oknom in daje čudno medlo svetlobo.
Nekaj manjka.
Gostilna Figovec je zaprta, temna, tiha in prazna. Stokrat preimenovana, vedno znova po nepotrebnem spremenjena in renovirana.
Pred časom so delali reklamo za pristno slovensko kuhinjo.
Tja pa ne pojdi jest, mi je rekla, hrana je obupna.
In nisem šel, danes pa je prepozno.
Pred gostilno je bil včasih velik lep peščen vrt pod velikimi starimi platanami, v takem prijetno toplem poletnem večeru je bil vedno poln življenja. Gostje, Ljubljančani in tujci so posedali in pili pivo, ter si pripovedovali o svojih spolnih uspehih in izgubah, pripovedovali vice o butastih vladah ali pa šimfali čez previsoke davke.
Od jutra do noči.
Najprej so začele izginevati platane, potem gostilniške mize, nazadnje še ljudje.
Nekaj se mora zgodit.
IZABELA
Poslana ponudba telekomunikacijskega operaterja T-2 za obvezno vezavo naročnine je bila štiri in dvajset mesecev, zdaj so ji poslali ugodnejšo za dvanajst mesecev.
To je tak še obvladljiv čas prihodnosti. V tem času se mora nekaj zgodit.
Stala je pred semaforjem, njen Haski je gledal čez cesto, kdaj bo zelena. Iz Tivolija je pihljala topla sapa, ki je pregibavala robove njenega tankega svetlega suknjiča in njene do ramen segajoče svetlo medene lase.
Pogled tipa iz malega stoječega svetlo srebrnega mercedesa se jo je dotaknil.
No ja, in ga je tudi ona pogledala, od spodaj, kot čisto mimogrede.
ALEKS
Videl je visoko žensko, v svetlem kazual hlačnem kostimu.
Če bi bila blond bi bila kot Giorgia Meloni. Všeč so mu bile take izrazite samostojne in ambiciozne ženske. Ampak ne kakšne multi kulti lgtbf antifa last generation neofeministične histeričarke in aktiviste.
Kako zanimivo je veter napihoval njen suknjič, kot da jo hoče pognat nekam naprej. V zrak. Kot da je daje vzgon, naj zleti.
Ob zeleni je šofer srebrnega mercedesa speljal, ona pa je s Haskijem odločno prečkala kar dolg prehod za pešče na drugo strani proti zaprti, zdaj že zdavnaj pozabljeni Kavarni Evropi.
Zadnji odsevi sonca so zableščali v velikih steklih praznih izložb nekdanje prve deželne
bolnice zgrajena 1790.
IZABELA
Vedno iste sanje, kako se izgubi v ponošeni, preveliki, obledeli majici in legicah v labirintu zidane industrijske ljubljanske zgradbe, kakšnem Rogu ali kaj, nekakšni zavoji, na koncu kot živalske kletke, vse v vpijoči belini in popolni tišini brez vsakršnih bitij, in ona, sama, ali s svojim bivšim M, ne bo ga več imenovala.
Velika secesijska tovarniška gradnja ob zelenkasti reki, bivša tovarna Rog v prenavljanju: dolgi, zapleteni hodniki, in kaj pravzaprav išče, samo ve, da je nekaj zelo pomembnega, zgradba je bila narejena pred sto leti s koristnim namenom, sodobni prostori za industrijske proizvodnjo, za pridne delavce, ki se jim da delat.
Vse čisto prazno, polno vogalov, čisto in belo in diši po vlažnem zidovju in gnijočem listju, samo njeni odmevajoči koraki v tišin, in diši tudi po pobeljeni starini, gleda za vse vogale in nizke zidke in niše in ovinke in dolge hodnike v krogih, ki vodijo naprej, pa tudi gor in dol in hodi in hodi če bo kje koga zagledala.
Borgesovi labirinti.
In zdaj grem ven, si reče, res moram it ven, tu sem kakor ujeta žival, ampak hodniki so zviti in dolgi in jo vodijo kar nekaj časa vedno večjih krogih, koncentričnih ali ne, kaj ve, ne hodniki nimajo načrta, vsaj ona ga ne zazna, se zdi, da jo hodniki vodijo v kaos.
Nazadnje začnejo prihajati ljudje, posamično, v parih ali manjših skupinah, nekakšna cirkuška mladina, klepetajo in se smejijo in kadijo, in začnejo postajat, eni že začenjajo posedat po hodnikih in v končnih, večjih sobah. Po kotih, po nekakšnih končnih separejih, vprašala se je, če bi šla do končne historicistične neogotske prazne že propadajoče vile bivšega lastnika, tam se je mogoče še ohranilo normalno bivališče ustanovitelja tovarne z razgledom na Ljubljanico, počasno in dolgočasno zelenkasto bež, kot zmeraj, kadar ne dežuje.
Takrat, ko je odšel Jani, takrat so bile sanje drugačne, tudi takrat so se sanje pojavljale serijsko, vedno iste ali z majhnimi razlikami, v majhnih različicah, kako se poslavlja, doma, na cesti na postajah, na letališču, pred vlaki, avtobusi, osebnimi avtomobili, po telefonu: eno samo nemočno in poslavljanje v množici tujcev.
Potem so se pojavile slabe sanje o zamujanju in iskanju nečesa davno izgubljenega.
Tudi to so bile neskončno raznolike variacije, ki so se kmalu začele spreminjati v more iz katerih se presrečen zbudiš.
Tudi sanje o zamujanju, ni važno, kam si namenjen, kdo te čaka in kaj zamujaš, vedno moraš še nekaj poiskat, nekaj vzet, mudi se ti vedno bolj in sestanek, zmenek je vedno bolj pomemben, veš, da je tvoja prihodnost odvisna od tega sestanka, od tega trenutka, od tvojega pravočasnega prihoda in nastopa, karkoli zamujaš je zelo pomembno, prepomembno, da bi zamudila, oseba, ki te čaka, ti je najljubša v življenju…in vendar, in vendar gladko ne moreš se odpravit, iščeš še nekaj nujnega, nekaj nekaj zelo pomembnega, najbolj pomembnega, brez česar ne moreš naprej in vsega bo konec in tako zamujaš, kot vedno…
Zdaj pri petinštiridesetih, karkoli jo je že čakalo, karkoli ji je že bilo namenjeno, izginilo bo za vedno, če ne pride pravočasno.
In seveda je zamujala.
ALEKS
Če se pelješ po Resljevi proti Zmajskemu mostu, in dostikrat se je tako peljal, nepremičnine v centru Ljubljane imajo dobro ceno, se spomniš župana Hribarja, a se ni Zmajski most prej imenoval Hribarjev most, ga je dal gradit devetsto šest ali dvanajst, zaveden Slovenec, in zdaj, če je ta zmajski primerjal s tem predragim skropucalom Mesarskega mostu, ki ga je dal gradit zdajšnji župan, če bi bilo po Aleksejevo, bi zgradili kar tak most čez reko pri tržnici čez, kot si ga je zamislil Plečnik, pač bi se pokrite balustrade nadaljevale naprej na most za pešce, bolj brv, kot nekakšni neoklasičistični ostanki beneškega Rialta.
Aleks je imel med znanci nekaj arhitektov, pa tudi med kupci nepremičnin, tako, da so mu bile znane različne tendence v ljubljanski arhitekturni šoli, imel pa se je za tradicionalista, ki je bil med tistimi, ki so si želeli, da bi čim bolj in čim bolj pristno ohranili staro mestno jedro in ožji mestni center, kolikor ga ni povojna revolucionarna stroka s svojimi urbanističnimi načrti preveč zdesetkala.
Porušit to staro ropotijo, je rekla takrat njegova Zaza, ko je kulturno ministrstvo dvignilo roke in dovolilo rušenje Kolizeja, kaj ti bo to, zgodovina, in kaj potem, če so tam bivali avstro-ogrski garnizoni in konji, in, on pa je, proti svoji volji, obžaloval vsako mestno zgodovinsko znamenitost, ki so jo porušili, ker so se raje odločali za sivino in mediokriteto.
Zaza je bila res fina in čisto mahnjena nanj, in, čeprav je imela slabe zobe kot Aleks in je bila dvajset let mlajša, je bila zelo lepa in seksi in pravzaprav je bila ona vedno tista, ki je predlagala seks, vključno s prvim srečanjem, na zabavi, ko je njegova žena odhitela domov pisat kao svojo filozofsko disertacijo, in so mi prestavili Zazo v črtasti obleki, belo zlati obleki, ki se je svetila ko božično drevo, in žena je v svoji filozofski evforiji vzela ključe in avto in pozabila nanj, ga pustila samega, velikega in robustnega trola, v super svečani sijoče modri obleki, in deset minut po tistem, ko so ga seznanili z Zazo, se je ta ponudila, da ga odpelje domov z njenim avtom, in rekel je OK.
Očiščena gaz v snegu je vodila skoraj tri sto metrov do parkinga in avto je bil čisto zasnežen in ko je vžgala in speljala, nas je začelo krepko zanašati po klancu navzdol.
In pred zadnjim desnim zmajem na Zmajskem mostu spet tista ženska izpred Figovca, s presvetlim čudovitim huskijem, danes je v visokih zbledelih magenta rdečih allstarkah z belimi vezalkami in belim podplatom, mogoče bi jo rajši videl v tistih njenih visokopetih super salonarjih, tistih Prada špičakih, ali kaj, ali Prada sploh dela čevlje.
Najbolj bel Huski v Ljubljani s sijočimi modrimi očmi, ona pa nima modrih oči, temne ima, in mislim, da si je pobarvala lase bolj na svetlo, zdaj je še bolj podobna Georgi Meloni.
ALEKS
Vsako mesto oblikuje meščane in meščani oblikujejo mesto, in vse je potopljeno v tvojem prostoru in času.
Čas je samo čas, kar narediš z njim, to je tisto, kar šteje.
Peljem se po Miklošičevi, mimo edinega mestnega skoraj popolnoma ohranjenega trga art-deko kareja okrog parka pred sodiščem, a ni bil enkrat na podstavku za kip tu zadnji avstrijski cesar, tako kot je bil pred magistratom ogromen Meštrovičev marmornat Kralj Aleksander na konju, v parku na kongresnem trgu pa tudi Aleksander, bronast, zadnji jugoslovanski kralj ali nekaj podobnega?
Zdaj, no že pred desetletji, so tja prinesli eno veliko črno pobarvano sidro, in kaj bodo zasidrali z njim? In kaj pomeni ta trapasta črna hipi hipster barva, žalovanje za kakšnim talentiranim urbanističnem načrtovalcem ali neumnostjo političnega odločevanja?
Oblikovanje javnega mestnega prostora, plastike v zunanjem prostoru, bi rekel kolega arhitekt.
To je najlepša mestna ulica, vzporedna današnji Slovensko-Dunajski, zgrešeno prenovljeni za pešce, kolesarje, buse in taksije, kar naprej prenavljani predragi tlakovci in miniaturna drevesca, pa neke kamnite tri metrske piramidke cvetličnih korit, najbližje ljubljanski identiteti, ne vem, če je kakšen slovenski izraz za to, pristnosti, prvinskosti, tradiciji?
Dost je vsega tega, zdaj je že december in to je najboljši čas, da greš v Maroko.
Pokličejo ga gradbinci iz RB Elipse, ali kako so jo imenovali, tiste okrogle novogradnje na Roški pred mostom na Rudnik, ki bo kmalu končana.
Smo se menili zadnjič, da boste vi prevzeli prodajo naših stanovanj, plus še ene druge bom vzel. Kdaj pridete do nas, predlagam kar v petek ob devetih.
Moram poklicat naše fante, pa se bomo uskladili po mejlu. Moj Miran ima talent za prodajo, no, trženje kot pravite. Zgradba na atraktivni lokaciji in je, kar solidno grajena, kolikor sem jo videl in to bo to.
Ker je Miklošičeva zaprta za promet, razen za izjeme, samo pogledam dol na Frančiškansko in vržem oko na artdekojevski Grand Hotel Union, a zdaj ni več Grand, zavijem na levo po Dalmatinovi mimo po desetih letih zgrajene Dalmatinke nasproti City hotela, kjer je zdaj še kar znosna kavarna, ne vem, kaj je zdaj z Unionsko kavarno, včasih kavarno ljubljanski meščanov in umetniških krogov, toliko časa so jo uničevali in prenavljali, da …ja pa kavarna Slon, iz katere se je lepo videlo na promenado in na koncu na vzpetini nekdanji Tivolski dvorec, zdaj MGLC.
Kavarna Nebotičnik, na vrhu nebotičnika je še nekaj tako tako, turistična znamenitost, ampak nivo je pod vsako kritiko, nobene okusne jedi, ja no z Zazo sta šla včasih na drink v Opera bar, to je bila njena ideja, pa ni bila med njenimi najslabšimi.
Ah, Zaza.
Pozvonil je telefon, ravno, ko se je hotel na križišču en kolesar zaletet vanj na okroglici, in bila je Zaza.
Ne bo se ji javil.
Mimo nesrečno prelomljenega sivkasto aluminijasto steklenega RTVS poslopja, število uradnikov se je v zadnjega pol leta povečalo za trideset procentov, je prišla misel, zakaj jo moram plačevat, če jo nikoli ne gledam, po Komenskega, mimo galerije DSLU v bolj skromni Veselovi hiši z vrtom, na križišču z Resljevo spet desno proti Zmajskemu. Okrog poldneva je Resljeva polna mladine, smejoče in skakajoče in čebljajoče, upokojencev, samih živahnih meščanov, turistov,v vse smeri hitijo, pa predvsem na trg, in po svojih opravkih grem, je rekel njegov stari oče, ko je šel v mesto.
Ali je to še jesen ali je že zima.?
Pred mostom je moral ustavit, rdeče rumene prometne ovire s plastičnim trakom iste barve, nekaj kopljejo, kot po navadi, kot zmeraj, prekopavajo, kakšne napeljave ali kanalizacijo in pešci skačejo vsevprek mimo njih, pazi, kolesar in potem.
Ženska v dolgem črnem plašču, ne ni usnjen, niti ni iz umetnega usnja, v resnici je bolj svetleče temno siv, je tak dežen plašč do srede meč, iz mešanice sintetičnih vlaken, spredaj ni zapet, ženska je počepnila na desno koleno in si zavezuje vezalko na levi obledelo rdeči allstarki.
Blond lasje ravno odrezani srednje dolžine ji visijo čez obraz, da ga ne vidiš.
Kako to, da jo je takoj spoznal, čeprav ne vidi njenega obraza, niti postave, ko tako kleči v dolgem plašču, kar nekaj mu je reklo, čeprav jo je videl šele tretjič, Giorgia, ja, kako ji je v resnici ime?
Brez modrega huskija ji nekaj manjka. Neka svetloba kakor milina.
IZABELA
Vidijo me tako, kot me hočejo videti.
Nasmejana ženska, ženska pri petinštiridesetih, tipi mi pravijo, da izgledam vsaj deset let mlajša.
Včasih tudi petnajst ali dvajset.
Nejc je vedno rekel, itak si OK bejba, dobro izgledaš, oblačiš se kot arhitektka, seveda sem rekla, kako pa naj se oblačim.
Včasih v same designarske kose, včasih pa v kake obnošene, razbarvane, brezoblične eko majice in pajkice, pa povaljane teniske, ki se cefrajo, kjer si jih drgnila ob kaj? Njihove noge, stegna, kurce…
To mi je rekel takrat, ko sva bila v fazi ločevanja, prej je bil seveda zelo vljuden in korekten, predvsem takrat, ko sva se spoznavala, takrat je bil čisto meden in se je delal tako zanimivega.
Itak na začetku je vsaka skrivnost zanimiva.
Ko je bil najin odnos že v fazi ohlajanja, je začel govorit ne maram tega ekološkovzdržnega krapa, te fame, da se zemlja segreva, ker jaz jem meso in je moj losion zapakiran v škatli. Če dobro pomislim, to je bilo takrat, ko sva imela že vsak svojo zabavo.
Z drugim, seveda. Moj je bil vsaj seksi.
Kadar mi laskajo mi rečejo fantje, da zgledam petindvajset in, oni Boris na primer, da sem podobna tisti Italijanki, Georgi Meloni. In na to finto vedno padem. Padam pa vsakič znova, kaj pa naj čakam. Pač nisem ženska, ki bi delala kariero s svojim telesom, potem pa gonila woke gibanje po dvajsetih letih, ko bi se, kao, spomnila, da me je tisti tip otipaval in…
Mogoče bi bilo to bolj pametno in potem ne bi delala v tem ušivem biroju, v teh naših Interijerih, ene take projekte mini privatnih hišic v predmestjih Ljubljane in bližnjih primestnih občinah in prenove blokovskih stanovanj…brez denarja ne moreš nič naredit, pa naj socialisti tako trobijo, če hočejo, prvo, ko pridejo na oblast, si nagrabijo denar in nepremičnine, pravzaprav se priklopijo s svojimi firmami, javnimi zavodi, invalidskimi firmami, svetovalnimi firmami na državne jasli, mi pa plačujemo davke za vsak jogurt, pa če je še tako ekobio nazaj k naravi, mi pa plačujemo davke, če ne plačaš ob roku, pa fak, izvšba…
Ni čudno v tem okolju povprečnosti in lažne enakosti.
Kakšnega z mercedesom bi imela, ni treba, da je velik, zdaj je small is beautifull, itak zame, ne rabim rollsroysov in rollex ur kot naša novoizvoljena predsednica.
Rolls-Royse potrebujejo tajkuni, te so pač rdeči, privatizacijski tajkuni, ki se radi kažejo in preseravajo.
Briga me, s tem se ne bom obremenjevala, življenje je kratko, prekratko pride na koncu zmeraj, ja madona, sem rekla Nataši zadnjič, madona, kam gre naš svet zdaj in ona se je samo smejala, kaj pa naj bi, kar smeji se…
Kaj je ženska, dokler še zgleda dobro, dokler je še na tržišču, mogoče moram pet malo začet s tistimi delavnicami plesa.
Pa terapevtka pa joga in esoterične duhovne vaje, narod je glup in bluzi, manjka mu duhovnosti. Samo še vedeževalec Blaž te mora nahrulit pa tak krap.
Po dvajsetih letih zakona, kaj naj še rečem, vse sva si že povedala in se naveličala in zdolgočasila, itak trije odraščajoči otroci, no, Leon bo zdaj že maturiral.
Ampak jaz še vedno nekaj iščem. Nekaj novega, svežega.
Zdaj bo novo leto in ljudje govorijo ob novem letu, jutri bom začel novo življenje, čisto drugačno.
Napijejo se, najraje bi bili opiti in omamljeni ves čas, in potem, kaj češ, je rekel oče, toliko let imam, pa babi, ali je bil to tisti poslovni prijatelj iz Maribora, tisti Marjan, čas se sešteva in to se nam nekje mora poznat.
Nejc je bil grozno jezen nanjo, ko je zvedel, da se hoče ločit. Da mu ni nič povedala in da je tako skrivala pred njim je spoznala kar tam enga tipa in ga pofukala.
Tako je rekel in kaj naj reče ona?
Seveda je prizadet. To se mu pozna tudi na obrazu, v izrazu. Pustil si je rasti brado, ki je temna in gosta in spominja na kakšnega islamskega terorista, sem mu zadnjič rekla, pa sem se ga potem kar ustrašila, tako ostro me je pogledal.
Začel je pretirano kolesarit po Sloveniji, tudi do dvesto kilometrov in nazadnje je dobil še kovid in si zlomil ključnico. Ko je prišel iz zdravilišča pa je nadaljeval z drugim slovenskim nacionalnim športom, s hribolazništvom.
Sovražila je njegovo športno navdušenje, pa vedno o nogometu, saj ne bi imela nič proti, ampak, dvajset let isti stavki, iste stvari.
Sovražila je njegovo športno navdušenje, seks z njim je postal kot vzpon na goro brez gore, kot konj, ki ga brcaš, pa je že brez življenja.
Od kod to pride?
Čas to prinese, navade, ponavljanje, pa tudi take drobne njegove navade, vedno isti stavki, vedno govorjenje o istih stvareh, enak način obnašanja dvajset let, od kod to pride?
Vnaprej je vedela, kaj bo rekel, kako bo reagiral, in to jo je tako znerviralo, zdolgočasilo, kaj veš, enostavno ga ni mogla več prenašat.
Včasih, ko so še iskali zakonski razlog za razvezo, bi se temu reklo, razlike v značajih.
Ne vsak dan, ampak skoraj.
In tudi, in tudi, končno, ali ni hotel vedno imeti bolj prav od nje, ali ne gre nazadnje, in to ne samo v zakonu, samo za to, kdo bo imel zadnjo besedo, kdo bo prevladal.
Ljudje smo sebični in agresivni in tekmovalni in taki smo po naravi. To smo že zdavnaj dobili v naše gene in sploh.
In sploh, ne verjamem v eno buzerantskih utopij, in sploh ne vem, kaj ta beseda pomeni, utopij objetih bratcev in sestric vseh spolov, plesočih in materijalno in duhovno preskrbljenih, uspešnih brez dela in napora in bistrosti in ambicij, ki korakajo v svetlo ekobiozeleno brezmadežno prihodnost pod vodstvom ljudi, ki so se poimenovali za aktiviste.
No, eno pa mi je bilo všeč, ko je rekel, in bil je uspešen in delaven, to mu je treba priznat, je rekel zmeraj, dušijo nas, z davki nas dušijo, s temi ekovzdržnimi verovanji. S temi norimi, res pretiranimi davki na ekosocioalnovzdržno produkcijo in zelenobio zmanjšanje živinoreje nas bodo spravili v novo barbarstvo.
Haski nehaj me vleč, a si zavohal psičko, saj greva popoldne na barje in boš gledal čaplje, ker lisice so pri nas lovci, ali kdo, že vse pobili. Bova skupaj letala in tekla po morostih, te ne morem spustit.
Še enkrat novo življenje, samo še enkrat. Nepremišljen trenutek, vrtinec strasti, potem tudi če pride apokalipsa.
Tisto pravo, od začetka, polno skrivnosti in najbolj zanimivo in nedolžno, čist in nepopisan bel list papirja.
Najbolj zanimivo bo prvo srečanje z njim.
Evo, že vem – en tvit bom poslala, iščem nekoga, spremljevalca, ki bo šel z mano v Doho.
Na FIFO, svetovno nogometno prvenstvo, na četrtfinale, Maroko - Savdska Arabija.
Želim si videt, kako bo igral Maroko. Če bo zmagal.
Maroko, zveni tako, tako maročansko, pisano, barvito, saharsko in intenzivno zeleno, morsko. Stare trdnjave in bazarji in suki, bazilike in cerkve, pristanišča, stara mesta, nova mesta in starodavne vasice ob kameljih poteh, arabsko—afriško-francosko-španska arhitektura, severnoafriška bujnost vegetacije in dišav, zvoki, vonji, tisti drugi ljudje, temperamenti in temni in skrivnostni, med njimi, na morski obali, turisti.
Sveže belo pobarvane stare hiše z sijoče svetlo modrimi oknicami, zaprtimi zaradi žgočega opoldanskega sonca, maroška etno glasba, maroški ples …
Podobne tistim v Tunisu, ki sem jih z Nejcem enkrat gledala in poslušala in dihala vonj tiste tople žareče svobode…male vaške in staromestne hišice, čisto bele in modre, in njihovo tradicionalno pisane ročno tkane tkanine, tepihi, pregrinjala, zavese in prti pa ogrinjala in obleke in tradicionalne naglavne rute, kako jim že pravijo, pohištveno blago z ornamenti novega življenja, čisto mladega, kot najbolj zgodnji pomladni listič na barjanski jelši…Pa tiste rezljane ornamentalne lesene stene in prav tako ljubko pohištvo.
Res ljubko, pa naj reče Nejc, da tako ne govori nobeden več. Ja, res, Luka bi rekel, kul. Kjut.
Pa naj bo kjut, bom rekla, bilo je kjut, bom rekla, junija 2023, ko se vrnem v Ljubljano, na križišče pred Figovcem.
Tako, tvit: iščem sopotnika za let v Katar na svetovno nogometno prvenstvo.
Doha 2022. Prireditelji pričakujejo čez milijon dvesto tisoč obiskovalcev.
Kaj misliš, koliko od teh bo moških?
ALEKS
Zdravo Izabela javljam se na tvoj tvit gremo v Katar na tekmo Maroko- Savdska Arabija.
