Tatjana je bila tako lepa ženska, da so se vsi ozirali za njo. Na cesti, ko je vstopala v trgovine, lokale, urade, stanovanja. Njen smeh je bil nekaj posebno privlačnega: ko se je zvonko in čisto smejala je visoko dvigovala ustnice in kazala resnično bela niza pravilno raščenih zob in rožnate dlesni, sveže kot dojenčkov popek. Tedaj je njen lepi obraz svetle rosne kože posebno svetlo žarel in njene velike, podolgovate, svetlozelene oči so sijale v čisto posebni svetlobi.
Ni bila velika, bila pa je prijetne, nabite postave. Njeno čvrsto, lepo zalito in oblikovano telo je bilo polno energije, baročno bujno na prsih in vitko v bokih. Slovenščina, ki jo je govorila, je bila lepša, kot pri marsikaterem rodnem Slovencu. Samo včasih, če si zelo pozorno poslušal, si slišal kakšno neobičajno besedo ali naglas. Bil je makedonski.
Nerazumljive sile so bile na delu, ki so naju povezale, nerazumljive, njej nenaklonjene in sovražne, ki so bdele nad njenim življenjem.
Neke pomladne noči, že blizu polnoči, kakšnih deset let nazaj me po telefonu pokliče brat:
» Poslušaj, kličem z avtoceste, nekje pred Zagrebom sem, vračam se iz Kavadarcev. Pripravite garsonjero, prihajam s svojo novo ženo. Pa tudi kupite kaj za poročno darilo, saj veš, da je tak običaj, če se kdo poroči.«
»Kaj pa govoriš, kakšne kozlarije, neumnosti…saj jo vendar že imaš, Tino, kaj se ti meša?
A si se napil, kakšne štose se pa greš?«
»Oženil sem se v Makedoniji in zdaj smo z renaultom v Motelu Buzara med Beogradom in
Zagrebom, kakšnih sto kilometrov je še do Zagreba. Tatjanin oče je tudi z nami, hotel je videti, kako bo živela njegova hči po poroki, taki so pač običaji tam na deželi Makedonije…«
Bila sem čisto osupla in presenečena. Nisem verjela, da to ni spet eden njegovih štosov in zajebancij.
Tako se je dramatično začelo moje poznanstvo s to izjemno žensko.. ki sem ji kasneje tudi obljubila, da bom napisala zgodbo o njenem življenju. Toda to obljubo sem ji dala dosti kasneje, ko so se že začeli zbirati črni oblaki, kot krokarji na belem zimskem snegu.
Skupaj sva dostikrat hodili na sceno, kolegici in prijateljici, zavzeto iskali sorodne duše take, ki bi nama bila všeč, tako všeč, da bi postala naš bližnji, najintimnejši…ki bi naši duši prinesli blaženi mir…..seveda pa, tako polni erotične energije, nisva nikoli pozabili na najini telesi.
Včasih, ko se vozim s svojo umazano plavo staro stoenko po zapuščenem mestu, se mi prikazujejo scene iz časa najinega prijateljevanja. Včasih me nanjo spomni kakšen poseben del mesta, vogal ali kakšno pročelje, včasih, me presune pogled na kakšno lepo svetlolasko – z nasmehom, zvenom glasu, postavo, celotno podobo- ali pa samo s kakšnim detajlom…
»Tatjana,« me stisne; in bežeči roji prebliskov spominov mi z nostalgijo pošljejo tisoče občutkov.
»Spoznala sem ga na oglas v Startu« pravi nedolžna mala deklica z juga naše zgubljene Jugoslavije. Imeli smo pravo narodno makedonsko ohcet, z velikim slavjem, ob Ohridskem jezeru, taki so pri nas običaji. Za poročno slavje staršem nikoli ni žal denarja, časa in truda..čast družine zahteva, da se oče primerno poslovi od svoje ljubljene hčere..pa tudi vsi ostali sorodniki pridejo na slavje. Ženske pripravijo toliko hrane, da svatje tri dni samo jejo in proslavljajo in plešejo. Pa poročni obred v cerkvi Sv. Nauma ob ohridskem jezeru.. vse je bilo tako čudovito…« se je jasno smejala.
Moj brat je že takrat veljal za premožnega človeka, danes pa je še veliko bogatejši. Ampak, če drugega ne, si mu moral priznati, da je imel vedno smisel za finance. Tudi z ženskami, ki jih ni imel malo, mu ni bilo hudega. Za njegove ženske pa ne vem.
Zaljubljeno je poslušala in pogledovala moža in se smejala veliko, bleščeče in glasno, da so ji dolgi, svetli lasje so ji valovili v kratkih valovih okrog obraza in zaljubljena poslušala moža. Tudi on je bil videti zadovoljen in srečen.
Prav znenada se je tedaj pojavila njegova bivša žena, o kateri se ni Tatjani niti sanjalo, da obstaja. Čudne, histerične igre ljubosumnosti, igre tekanja, glasnega vpitja, zaklepanja ljudi v stanovanje, zaklepanja pred njimi v stanovanje, scene jokanja, zmerjanja, kričanja, metanja stvari skozi okno in skozi vrata, pretepov, tuljenja….
Takih ženskih iger nisem nikoli razumela, niti takrat ne, kadar so jih uprizarjali moški. Popotovanje po reki življenja, od Litije do Čateža, me je utrdilo v spoznanju, da so v takih primerih dovoljena vsa sredstva, da se uporabljajo vsi udarci, tudi najnižji. Ljudje znajo točno in pravilno izrabljati druge ljudi po načelu cilj posvečuje sredstva. Užaljene ženske postanejo sijajne igralke, z grozljivo popolnostjo vlečejo niti v pajkovo mrežo, da ujamejo svojo nasprotnico in znajo genialno voditi igro. V vrtincu strasti ne gre samo za ljubezen – za vse gre, še posebej za položaj, denar in kariero. Skupni otroci postanejo eden najmočnejši aduti .
V tako igro za zaželenega samca – verjetno pa velja to tudi za nasprotni spol- so vključeni vsi elementi biološkega boja vrste: zapeljevanje, laskanje, dobrikanje, prilizovanje; pa tudi grožnje v razponu od najbolj banalnih »kar naj ti ona kuha in pere« do poslednjih, najbolj dramatičnih, v joku izdavljenih »ne morem več, ubila se bom, crknit hočem ..jaz se bom ubila, ne prenesem več tega…«
Enkrat ali dvakrat sta se ženski na vso moč stepli, brat je več ali manj igral vlogo nepristranskega opazovalca. Ni mu bilo čisto vseeno, nisem pa nikoli vedela na kateri strani so njegove simpatije v času teh res razburljivih, predvsem pa glasnih in utrudljivih scen.
Na začetku, mislim, da je bil vsekakor na Tatjanini strani, kasneje pa se je utrudil od tistega večnega divjega vrtinca strasti, interesov in prigovarjanja.
Njegovi načrti za prihodnost, pa so bili taki, da je bil logično on sam na prvem mestu, njegove ženske pa so imele vlogo dopolnjevalca življenja, neke vrste privlačnih in predvsem koristnih služabnic višji rasi. Imel je za našo način življenja nenavadno idejo, za katero sem kasneje ugotovila, da sploh ni slaba, da bi imel dve ali več partnerk. Žal je ta ideja v življenski praksi zelo težko izvedljiva in nepraktična, stvari zaplete do konca, še posebej, če bi moral biti partner tudi z zakonom potrjen.
Meni tak projekt ni nikoli uspel. Mogoče, ker sem ženska.
S svojo načelnostjo in idejnostjo, mogoče celo s tistim svojim večnim naivnim prepričanjem v božjo pravičnost sveta, v takih igrah nisem nikoli doživela kakšnega uspeha ali priznanja. Dokaz za to, je že dejstvo, da pišem danes to zgodbo; čeprav mi slovenski narod plačuje socialno in pokojninsko zavarovanje, za »samostojno kulturno ustvarjanje«, kot se to uradno imenuje.
Vroč, prazen popoldan v mestu, na višku poletja. Tatjano srečam na razbeljenem asfaltnem parkirišču pred blokom. Praznega obraza in otečenih, rdečih oči. Ne moreš zgrešiti, da je veliko jokala.
»Selim se,« reče medlo, brezbarvno.
»Ja-ampak-kako-«
»Vrnil se je k svoji bivši ženi,« pogleda proti lisam modrih hribov zadaj za mestom.
V daljavi, daleč za vročinsko opustelim mestom se je začel dvigovati utrujen veter, ki nosi duh po ožgani travi.
»Oh… življenje je zajebano…pojdi greva k Trem čapljam nekaj popit…«
Šli sva počasi, slabovoljni, v stari del mesta, ki ga režimski arhitekti še niso oropali duše. Konjak, in podobno, in vodka s sokom, in whisky z vodo.
Žganje je blažilo bolečino, utapljalo vročino v mraku večera in poglabljalo najino prijateljstvo.
Čez nekaj mesecev sem se zaletela vanjo v mestu blizu Magistrata. Ko sem jo pogledala v lepi obraz, se mi je zdel nekam čuden in bolj zelenkasto bel kot sem ga imela v spominu.
»Tatjana, ej, zdravo… vesela sem, da te vidim. Kako ti kaj gre? Greva na kavo? »
V bližnjem baru je bilo ob dolgem šanku precej mračno in zakajeno. Stranke so se obešale na pult, ali klepetale, naslonjene s komolci na črne lesene police. Ozka, snopasta svetloba halogenk se je zaspano pasla po črnem marmorju in postopaških obrazih večnih barskih kreatur. Soft pop glasba je že kazala znake razkroja.
»Tako me je strah ..«
»Kaj pa je, Tatjana, a imaš kakšne probleme? Kakšne pa…?Povej mi…«
»Res, strah me je. Preiskavo imam…«
»Ah, daj no, ne seri, kakšno preiskavo…«
»V prsih me nekaj boli, čutim nekakšno bulico..«
»A, daj no, Tatjana, to je brez veze..« pogledam jo v obraz in se ji nasmejim »kaj res verjameš, da ti kaj manjka? Neumnost…«
Govorili sva potem še o vsem mogočem: o njenem novem možu, o mlajšem sinu, za katerega je mož začel trditi, da ni njegov, o starejšem, ki je bil zelo priden, o službi v Iskri, kjer so se ji saldokonti kopičili kot vrane pred neurjem, o tem, kako mora paziti na vsak dinar, če hoče shajati do konca meseca in odplačevati obroke za novo stanovanje, o tipih, ki ji vedno kaj ponujajo….
V ozadju bara je ostajal nejasen občutek nelagodja, ki se je lepil na prsni koš in jezik.
Cigaretni dim, ki se je vrtinčil in krotovičil v ozkih, nezmerno dolgih vijugastih jezikih, je praskal v njene zelene oči, da so se v takem zraku hladno svetile.
Dve leti po tem barskem srečanju sva sedeli za mizo ob Ljubljanici blizu Tromostovja.
Ljudje so se sprehajali, vsi lahkotni, v topli svetlobi poletnih oblek.
Kot vedno me je presunila njena lepota, lepota obraza, zelenost njenih oči, bleščečih zob.
Nagajivega, polnega smeha iz njenih ust že dolgo nisem slišala.
Srknila sem svoje prijetno hladno belo vino, chardonnay, ko je rekla:
»Ne morem več piti nobenega alkohola. Tako mi je slabo. Od obsevanja, od kemoterapije mi je slabo. Ne veš, kako hudo je.« Pila je pomarančni sok iz velikega kozarca, ki je metal senco na njene zobe, tako, da jih je bila polovica videti, kot bi bili pokriti z nenavadno senco.
Kaj naj rečem. Nič nisem rekla na to. Določenih stvari si ne moremo predstavljati, mogoče si jih pa niti nočemo. Misel, ki mi je letala po glavi, pa je samo ponavljala, kot pokvarjen kasetnik: ali ima to kaj smisla, ali ima to sploh kakšen smisel…
»Pa kaj pomaga, Tatjana… »sem rekla polglasno.
»Ja, pomaga..pravijo, da je nujno, da ni druge pomoči…«
Pripovedovala mi je o svojih sanjah - da si bo kupila avto in se vozila naokrog po deželi:
»Da kaj počnem, da vidim nove kraje in počnem zanimive reči, da srečam nove ljudi..«
Njen obraz je bil videti preveč resen, brez leska. Malo tope utrujenosti se je spuščalo s čela proti senci na zobeh.
V tistih dveh letih po operaciji na onkološkem inštitutu me je prišla dostikrat iskat v cvetličarno, da sva šli v mesto.
Kadarkoli sem bila z njo, me je preganjal jasno izražen, a ne racionalno razložljiv, občutek strahu.
Iskala sem sledove težke bolezni, senco smrti na njenem obrazu. Vsakič, ko sem jo pogledala, mi je prišlo na misel, da govorim z nekom, ki je tu samo še za kratek čas.
Vsi smo tu samo za kratek čas, nekaterim je ta čas še krajše odmerjen in bolj jasno omejen.
Nič, prav nič nisem mogla storiti zanjo. In misel, da smo vsi ljudje enaki v tej svoji fizični minljivosti, da nihče, prav nihče, ne more nič narediti proti temu, da je naš konec neizbrisen, da pride nekega dne in reče:
»Tukaj sem.«
Strah je najmočnejše in najstarejše človekovo čustvo. Strah pred neznanim je najstarejši in najglobji.
»Prišla bom enkrat z avtom do tebe pa se bova peljali kam na izlet. Zakaj ne bi šli malo na morje, pa čeprav v Piran?« sem nadaljevala glasno.
»Ja, to bi bilo fino. Pojdiva, pa res pridi. Saj veš, za kakšen disko, da bi se šli zapit in zamorit kot včasih, za tisto nimam več moči. Ali pa za kakšno dolgo, večurno pohajkovanje po ulicah, po ljubljanskih lokalih….. «
»Tatjana to je žalostno. Ne vem, kaj naj rečem, tako žalostno… pa veš, da smo šli zelo redko naokrog… mogoče bi morali več hoditi..«
»Se spomniš tistih prijateljev, pilota in glasbenika, pa malega černca in vitkega blondina,ki…«začela sem se smejati ob spominu na veselo zgodbo. Tatjana pa se je le nasmehnila.
»Pa kako je to mogoče, Tatjana, kaj res ne moreš več …poslušaj!«
Nisem si mogla predstavljati, nisem mogla verjeti.
Mudilo se je, kot vedno sem bila pozna.Morala sem še vzeti majhno ikebano iz roza vrtnic, rumenih pajkovk in bordo rdeče praproti, ki jo je Ida naredila z okusom, s smislom za minljivost in krhkost bežne lepote sveže rezanega cvetja.
Po nebu so se po poletni nevihti podili veliki polni temni oblaki. Sonce je nenaravno živo sijalo. Njegovi žarki so skozi čistine med oblaki risali snope žarkov čudovitih barv v različnih smereh. Mokri travniki, drevesa, polja, so se po dežju razdišali po omamnih eteričnih oljih, ki so jih vsebovale mlade, kipeče rastline.
»Tatjana,«sem rekla »žal mi je, Tatjana…«
»Ne morem pomagati, nič ne pomaga. Vsi ti učenci rožnega venca, vsa verovanja v reinkarnacijo, vsi ti carpe diem.«
»Vse kar sem delala...tako sem se trudila….za koga?« je odgovorila.
»Ni mi žal, da sva hodili na sceno in pohajali. Še bolj bi se morali…Pri hrani si hotela prihraniti, ničesar si nisi privoščila. In kdo bo imel zdaj tvoje stanovanje?«
»Tiste drobne reči…tako sem si želela kupit avto, se peljati v lepem vremenu za vikend na izlet…«
Najprej sem bila prepričana, da smo prišli na napačen pogreb. Njenega moža, njenih sinov v pražnji obleki nisem spoznala. Še njenega čednega ljubimca sem komaj opazila.
Tako resni, tako vzgojeni in fini, priliki primerno elegantno oblečeni v temne obleke, so bili.
»Andrej, ki ti ni plačeval za otroke, da si komaj imela za sproti...Andrej, ki te je v visoki nosečnosti zapustil in se ti smejal iz majhnega avtomobila, ko si se hotela stepsti z njegovo tedanjo ljubico…«
Zvonovi v cerkvenem zvoniku so močno doneli, da je zvonenje ave marije raznašalo daleč po dolini, polni poletnega cvetja in zelenja.
Po hudi nevihti s težkim nalivom so se v lisah črnih, belih in sivih oblakov, začele prikazovati manjše okrogle raztrganine, prehodi in tuneli žive svetlobe.
Zrak, očiščen prahu in umazanije, je postal jasen in lahek. Močan veter, ki je spreminjal smer, je spravil rastline v živahno gibanje.
Duh po pokošeni travi, ki je prihajal skozi odprto okno mojega avtomobila, je napolnil notranjost s hrepenenjem po odhodu kam daleč.
Najbolj nenavadni so bili ptiči. Glasno so vpili, kot da bi hoteli enkrat za vselej pregnati mrzek spomin na temno, jalovo zimo.
»Zdaj…zdaj …zdajzdaj!«
Žalna cerkvica, od zahoda osvetljena z zahajajočimi žarki sonca, je stala na manjši vzpetini sredi ravnine, nedaleč od naselja. Spodaj, za starim kamnitim obzidjem je bilo pokopališče, ki je dišalo po nelagodnosti strahu in vlažnosti obžalovanja.
»Tatjana, saj veš, da vedno zamujam…pa morala sem iskati in spraševati mimoidoče, saj veš, dostikrat se zgubim…ko si bila še tukaj, sem ti povedala, da ne hodim na pogrebe…nazadnje, ko sem šla na pogreb, bilo je že pred leti, sem dobila hud napad želodca...odločila sem se, da je zadnji.«
Bilo je to nekaj čudnega, kar se mi ni nikdar zgodilo, ne prej, ne kasneje.
Začelo se je v četrtek, na dan pogreba. Nenadoma sva se začeli s Tatjano pogovarjati. Govorili sva o navadnih stvareh, običajnosti, ki se jih danes niti ne spomnim več. Zdelo se mi je zabavno, in zanimivo, pogovarjati se z njo. Enostavno sem pogledala v zrak, in…
»Ej, zdravo….«
Kar kmalu, že v nedeljo me je postajalo strah, da me ne bo več zapustila. Kaj pa, če se bo to kar nadaljevalo, še mesece in leta?
Vendar se je stik z njo nenadoma prekinil. Izginila je prav tako zjasnega, kot se je pojavila.
V cerkvi, kjer so bili vsi zbrani, se je poslovilna maša že začela. Na sredini, v prehodu med vrstami cerkvenih klopi, se je svetila rdečkasta krsta, povečini prekrita s cvetličnimi aranžmaji. Tudi okrog krste in na oltarju, kjer je gorela množica sveč, je bil ozek prostor videti prekrit s preprogami teh čarobnih pisanih bitijc.. .
Zgodnjevečerna menjava svetlobe in senc je skozi visoka cerkvena okna dodajala skrivnostno napetost, polno rož in vonjav po nedoločljivem. Polnile so visoko cerkveno ladjo z vonjem po bujnem odrezanem cvetju, po dišečih oljih, po ožganih svečah.
Tatjana je bila tako lepa ženska, da so se vsi ozirali za njo. Na cesti, ko je vstopala v trgovine, lokale, urade, stanovanja. Njen smeh je bil nekaj posebno privlačnega: ko se je zvonko in čisto smejala je visoko dvigovala ustnice in kazala resnično bela niza pravilno raščenih zob in rožnate dlesni, sveže kot dojenčkov popek. Tedaj je njen lepi obraz svetle rosne kože posebno svetlo žarel in njene velike, podolgovate, svetlozelene oči so sijale v čisto posebni svetlobi.
Ni bila velika, bila pa je prijetne, nabite postave. Njeno čvrsto, lepo zalito in oblikovano telo je bilo polno energije, baročno bujno na prsih in vitko v bokih. Slovenščina, ki jo je govorila, je bila lepša, kot pri marsikaterem rodnem Slovencu. Samo včasih, če si zelo pozorno poslušal, si slišal kakšno neobičajno besedo ali naglas. Bil je makedonski.
Nerazumljive sile so bile na delu, ki so naju povezale, nerazumljive, njej nenaklonjene in sovražne, ki so bdele nad njenim življenjem.
Neke pomladne noči, že blizu polnoči, kakšnih deset let nazaj me po telefonu pokliče brat:
» Poslušaj, kličem z avtoceste, nekje pred Zagrebom sem, vračam se iz Kavadarcev. Pripravite garsonjero, prihajam s svojo novo ženo. Pa tudi kupite kaj za poročno darilo, saj veš, da je tak običaj, če se kdo poroči.«
»Kaj pa govoriš, kakšne kozlarije, neumnosti…saj jo vendar že imaš, Tino, kaj se ti meša?
A si se napil, kakšne štose se pa greš?«
»Oženil sem se v Makedoniji in zdaj smo z renaultom v Motelu Buzara med Beogradom in
Zagrebom, kakšnih sto kilometrov je še do Zagreba. Tatjanin oče je tudi z nami, hotel je videti, kako bo živela njegova hči po poroki, taki so pač običaji tam na deželi Makedonije…«
Bila sem čisto osupla in presenečena. Nisem verjela, da to ni spet eden njegovih štosov in zajebancij.
Tako se je dramatično začelo moje poznanstvo s to izjemno žensko.. ki sem ji kasneje tudi obljubila, da bom napisala zgodbo o njenem življenju. Toda to obljubo sem ji dala dosti kasneje, ko so se že začeli zbirati črni oblaki, kot krokarji na belem zimskem snegu.
Skupaj sva dostikrat hodili na sceno, kolegici in prijateljici, zavzeto iskali sorodne duše take, ki bi nama bila všeč, tako všeč, da bi postala naš bližnji, najintimnejši…ki bi naši duši prinesli blaženi mir…..seveda pa, tako polni erotične energije, nisva nikoli pozabili na najini telesi.
Včasih, ko se vozim s svojo umazano plavo staro stoenko po zapuščenem mestu, se mi prikazujejo scene iz časa najinega prijateljevanja. Včasih me nanjo spomni kakšen poseben del mesta, vogal ali kakšno pročelje, včasih, me presune pogled na kakšno lepo svetlolasko – z nasmehom, zvenom glasu, postavo, celotno podobo- ali pa samo s kakšnim detajlom…
»Tatjana,« me stisne; in bežeči roji prebliskov spominov mi z nostalgijo pošljejo tisoče občutkov.
»Spoznala sem ga na oglas v Startu« pravi nedolžna mala deklica z juga naše zgubljene Jugoslavije. Imeli smo pravo narodno makedonsko ohcet, z velikim slavjem, ob Ohridskem jezeru, taki so pri nas običaji. Za poročno slavje staršem nikoli ni žal denarja, časa in truda..čast družine zahteva, da se oče primerno poslovi od svoje ljubljene hčere..pa tudi vsi ostali sorodniki pridejo na slavje. Ženske pripravijo toliko hrane, da svatje tri dni samo jejo in proslavljajo in plešejo. Pa poročni obred v cerkvi Sv. Nauma ob ohridskem jezeru.. vse je bilo tako čudovito…« se je jasno smejala.
Moj brat je že takrat veljal za premožnega človeka, danes pa je še veliko bogatejši. Ampak, če drugega ne, si mu moral priznati, da je imel vedno smisel za finance. Tudi z ženskami, ki jih ni imel malo, mu ni bilo hudega. Za njegove ženske pa ne vem.
Zaljubljeno je poslušala in pogledovala moža in se smejala veliko, bleščeče in glasno, da so ji dolgi, svetli lasje so ji valovili v kratkih valovih okrog obraza in zaljubljena poslušala moža. Tudi on je bil videti zadovoljen in srečen.
Prav znenada se je tedaj pojavila njegova bivša žena, o kateri se ni Tatjani niti sanjalo, da obstaja. Čudne, histerične igre ljubosumnosti, igre tekanja, glasnega vpitja, zaklepanja ljudi v stanovanje, zaklepanja pred njimi v stanovanje, scene jokanja, zmerjanja, kričanja, metanja stvari skozi okno in skozi vrata, pretepov, tuljenja….
Takih ženskih iger nisem nikoli razumela, niti takrat ne, kadar so jih uprizarjali moški. Popotovanje po reki življenja, od Litije do Čateža, me je utrdilo v spoznanju, da so v takih primerih dovoljena vsa sredstva, da se uporabljajo vsi udarci, tudi najnižji. Ljudje znajo točno in pravilno izrabljati druge ljudi po načelu cilj posvečuje sredstva. Užaljene ženske postanejo sijajne igralke, z grozljivo popolnostjo vlečejo niti v pajkovo mrežo, da ujamejo svojo nasprotnico in znajo genialno voditi igro. V vrtincu strasti ne gre samo za ljubezen – za vse gre, še posebej za položaj, denar in kariero. Skupni otroci postanejo eden najmočnejši aduti .
V tako igro za zaželenega samca – verjetno pa velja to tudi za nasprotni spol- so vključeni vsi elementi biološkega boja vrste: zapeljevanje, laskanje, dobrikanje, prilizovanje; pa tudi grožnje v razponu od najbolj banalnih »kar naj ti ona kuha in pere« do poslednjih, najbolj dramatičnih, v joku izdavljenih »ne morem več, ubila se bom, crknit hočem ..jaz se bom ubila, ne prenesem več tega…«
Enkrat ali dvakrat sta se ženski na vso moč stepli, brat je več ali manj igral vlogo nepristranskega opazovalca. Ni mu bilo čisto vseeno, nisem pa nikoli vedela na kateri strani so njegove simpatije v času teh res razburljivih, predvsem pa glasnih in utrudljivih scen.
Na začetku, mislim, da je bil vsekakor na Tatjanini strani, kasneje pa se je utrudil od tistega večnega divjega vrtinca strasti, interesov in prigovarjanja.
Njegovi načrti za prihodnost, pa so bili taki, da je bil logično on sam na prvem mestu, njegove ženske pa so imele vlogo dopolnjevalca življenja, neke vrste privlačnih in predvsem koristnih služabnic višji rasi. Imel je za našo način življenja nenavadno idejo, za katero sem kasneje ugotovila, da sploh ni slaba, da bi imel dve ali več partnerk. Žal je ta ideja v življenski praksi zelo težko izvedljiva in nepraktična, stvari zaplete do konca, še posebej, če bi moral biti partner tudi z zakonom potrjen.
Meni tak projekt ni nikoli uspel. Mogoče, ker sem ženska.
S svojo načelnostjo in idejnostjo, mogoče celo s tistim svojim večnim naivnim prepričanjem v božjo pravičnost sveta, v takih igrah nisem nikoli doživela kakšnega uspeha ali priznanja. Dokaz za to, je že dejstvo, da pišem danes to zgodbo; čeprav mi slovenski narod plačuje socialno in pokojninsko zavarovanje, za »samostojno kulturno ustvarjanje«, kot se to uradno imenuje.
Vroč, prazen popoldan v mestu, na višku poletja. Tatjano srečam na razbeljenem asfaltnem parkirišču pred blokom. Praznega obraza in otečenih, rdečih oči. Ne moreš zgrešiti, da je veliko jokala.
»Selim se,« reče medlo, brezbarvno.
»Ja-ampak-kako-«
»Vrnil se je k svoji bivši ženi,« pogleda proti lisam modrih hribov zadaj za mestom.
V daljavi, daleč za vročinsko opustelim mestom se je začel dvigovati utrujen veter, ki nosi duh po ožgani travi.
»Oh… življenje je zajebano…pojdi greva k Trem čapljam nekaj popit…«
Šli sva počasi, slabovoljni, v stari del mesta, ki ga režimski arhitekti še niso oropali duše. Konjak, in podobno, in vodka s sokom, in whisky z vodo.
Žganje je blažilo bolečino, utapljalo vročino v mraku večera in poglabljalo najino prijateljstvo.
Čez nekaj mesecev sem se zaletela vanjo v mestu blizu Magistrata. Ko sem jo pogledala v lepi obraz, se mi je zdel nekam čuden in bolj zelenkasto bel kot sem ga imela v spominu.
»Tatjana, ej, zdravo… vesela sem, da te vidim. Kako ti kaj gre? Greva na kavo? »
V bližnjem baru je bilo ob dolgem šanku precej mračno in zakajeno. Stranke so se obešale na pult, ali klepetale, naslonjene s komolci na črne lesene police. Ozka, snopasta svetloba halogenk se je zaspano pasla po črnem marmorju in postopaških obrazih večnih barskih kreatur. Soft pop glasba je že kazala znake razkroja.
»Tako me je strah ..«
»Kaj pa je, Tatjana, a imaš kakšne probleme? Kakšne pa…?Povej mi…«
»Res, strah me je. Preiskavo imam…«
»Ah, daj no, ne seri, kakšno preiskavo…«
»V prsih me nekaj boli, čutim nekakšno bulico..«
»A, daj no, Tatjana, to je brez veze..« pogledam jo v obraz in se ji nasmejim »kaj res verjameš, da ti kaj manjka? Neumnost…«
Govorili sva potem še o vsem mogočem: o njenem novem možu, o mlajšem sinu, za katerega je mož začel trditi, da ni njegov, o starejšem, ki je bil zelo priden, o službi v Iskri, kjer so se ji saldokonti kopičili kot vrane pred neurjem, o tem, kako mora paziti na vsak dinar, če hoče shajati do konca meseca in odplačevati obroke za novo stanovanje, o tipih, ki ji vedno kaj ponujajo….
V ozadju bara je ostajal nejasen občutek nelagodja, ki se je lepil na prsni koš in jezik.
Cigaretni dim, ki se je vrtinčil in krotovičil v ozkih, nezmerno dolgih vijugastih jezikih, je praskal v njene zelene oči, da so se v takem zraku hladno svetile.
Dve leti po tem barskem srečanju sva sedeli za mizo ob Ljubljanici blizu Tromostovja.
Ljudje so se sprehajali, vsi lahkotni, v topli svetlobi poletnih oblek.
Kot vedno me je presunila njena lepota, lepota obraza, zelenost njenih oči, bleščečih zob.
Nagajivega, polnega smeha iz njenih ust že dolgo nisem slišala.
Srknila sem svoje prijetno hladno belo vino, chardonnay, ko je rekla:
»Ne morem več piti nobenega alkohola. Tako mi je slabo. Od obsevanja, od kemoterapije mi je slabo. Ne veš, kako hudo je.« Pila je pomarančni sok iz velikega kozarca, ki je metal senco na njene zobe, tako, da jih je bila polovica videti, kot bi bili pokriti z nenavadno senco.
Kaj naj rečem. Nič nisem rekla na to. Določenih stvari si ne moremo predstavljati, mogoče si jih pa niti nočemo. Misel, ki mi je letala po glavi, pa je samo ponavljala, kot pokvarjen kasetnik: ali ima to kaj smisla, ali ima to sploh kakšen smisel…
»Pa kaj pomaga, Tatjana… »sem rekla polglasno.
»Ja, pomaga..pravijo, da je nujno, da ni druge pomoči…«
Pripovedovala mi je o svojih sanjah - da si bo kupila avto in se vozila naokrog po deželi:
»Da kaj počnem, da vidim nove kraje in počnem zanimive reči, da srečam nove ljudi..«
Njen obraz je bil videti preveč resen, brez leska. Malo tope utrujenosti se je spuščalo s čela proti senci na zobeh.
V tistih dveh letih po operaciji na onkološkem inštitutu me je prišla dostikrat iskat v cvetličarno, da sva šli v mesto.
Kadarkoli sem bila z njo, me je preganjal jasno izražen, a ne racionalno razložljiv, občutek strahu.
Iskala sem sledove težke bolezni, senco smrti na njenem obrazu. Vsakič, ko sem jo pogledala, mi je prišlo na misel, da govorim z nekom, ki je tu samo še za kratek čas.
Vsi smo tu samo za kratek čas, nekaterim je ta čas še krajše odmerjen in bolj jasno omejen.
Nič, prav nič nisem mogla storiti zanjo. In misel, da smo vsi ljudje enaki v tej svoji fizični minljivosti, da nihče, prav nihče, ne more nič narediti proti temu, da je naš konec neizbrisen, da pride nekega dne in reče:
»Tukaj sem.«
Strah je najmočnejše in najstarejše človekovo čustvo. Strah pred neznanim je najstarejši in najglobji.
»Prišla bom enkrat z avtom do tebe pa se bova peljali kam na izlet. Zakaj ne bi šli malo na morje, pa čeprav v Piran?« sem nadaljevala glasno.
»Ja, to bi bilo fino. Pojdiva, pa res pridi. Saj veš, za kakšen disko, da bi se šli zapit in zamorit kot včasih, za tisto nimam več moči. Ali pa za kakšno dolgo, večurno pohajkovanje po ulicah, po ljubljanskih lokalih….. «
»Tatjana to je žalostno. Ne vem, kaj naj rečem, tako žalostno… pa veš, da smo šli zelo redko naokrog… mogoče bi morali več hoditi..«
»Se spomniš tistih prijateljev, pilota in glasbenika, pa malega černca in vitkega blondina,ki…«začela sem se smejati ob spominu na veselo zgodbo. Tatjana pa se je le nasmehnila.
»Pa kako je to mogoče, Tatjana, kaj res ne moreš več …poslušaj!«
Nisem si mogla predstavljati, nisem mogla verjeti.
Mudilo se je, kot vedno sem bila pozna.Morala sem še vzeti majhno ikebano iz roza vrtnic, rumenih pajkovk in bordo rdeče praproti, ki jo je Ida naredila z okusom, s smislom za minljivost in krhkost bežne lepote sveže rezanega cvetja.
Po nebu so se po poletni nevihti podili veliki polni temni oblaki. Sonce je nenaravno živo sijalo. Njegovi žarki so skozi čistine med oblaki risali snope žarkov čudovitih barv v različnih smereh. Mokri travniki, drevesa, polja, so se po dežju razdišali po omamnih eteričnih oljih, ki so jih vsebovale mlade, kipeče rastline.
»Tatjana,«sem rekla »žal mi je, Tatjana…«
»Ne morem pomagati, nič ne pomaga. Vsi ti učenci rožnega venca, vsa verovanja v reinkarnacijo, vsi ti carpe diem.«
»Vse kar sem delala...tako sem se trudila….za koga?« je odgovorila.
»Ni mi žal, da sva hodili na sceno in pohajali. Še bolj bi se morali…Pri hrani si hotela prihraniti, ničesar si nisi privoščila. In kdo bo imel zdaj tvoje stanovanje?«
»Tiste drobne reči…tako sem si želela kupit avto, se peljati v lepem vremenu za vikend na izlet…«
Najprej sem bila prepričana, da smo prišli na napačen pogreb. Njenega moža, njenih sinov v pražnji obleki nisem spoznala. Še njenega čednega ljubimca sem komaj opazila.
Tako resni, tako vzgojeni in fini, priliki primerno elegantno oblečeni v temne obleke, so bili.
»Andrej, ki ti ni plačeval za otroke, da si komaj imela za sproti...Andrej, ki te je v visoki nosečnosti zapustil in se ti smejal iz majhnega avtomobila, ko si se hotela stepsti z njegovo tedanjo ljubico…«
Zvonovi v cerkvenem zvoniku so močno doneli, da je zvonenje ave marije raznašalo daleč po dolini, polni poletnega cvetja in zelenja.
Po hudi nevihti s težkim nalivom so se v lisah črnih, belih in sivih oblakov, začele prikazovati manjše okrogle raztrganine, prehodi in tuneli žive svetlobe.
Zrak, očiščen prahu in umazanije, je postal jasen in lahek. Močan veter, ki je spreminjal smer, je spravil rastline v živahno gibanje.
Duh po pokošeni travi, ki je prihajal skozi odprto okno mojega avtomobila, je napolnil notranjost s hrepenenjem po odhodu kam daleč.
Najbolj nenavadni so bili ptiči. Glasno so vpili, kot da bi hoteli enkrat za vselej pregnati mrzek spomin na temno, jalovo zimo.
»Zdaj…zdaj …zdajzdaj!«
Žalna cerkvica, od zahoda osvetljena z zahajajočimi žarki sonca, je stala na manjši vzpetini sredi ravnine, nedaleč od naselja. Spodaj, za starim kamnitim obzidjem je bilo pokopališče, ki je dišalo po nelagodnosti strahu in vlažnosti obžalovanja.
»Tatjana, saj veš, da vedno zamujam…pa morala sem iskati in spraševati mimoidoče, saj veš, dostikrat se zgubim…ko si bila še tukaj, sem ti povedala, da ne hodim na pogrebe…nazadnje, ko sem šla na pogreb, bilo je že pred leti, sem dobila hud napad želodca...odločila sem se, da je zadnji.«
Bilo je to nekaj čudnega, kar se mi ni nikdar zgodilo, ne prej, ne kasneje.
Začelo se je v četrtek, na dan pogreba. Nenadoma sva se začeli s Tatjano pogovarjati. Govorili sva o navadnih stvareh, običajnosti, ki se jih danes niti ne spomnim več. Zdelo se mi je zabavno, in zanimivo, pogovarjati se z njo. Enostavno sem pogledala v zrak, in…
»Ej, zdravo….«
Kar kmalu, že v nedeljo me je postajalo strah, da me ne bo več zapustila. Kaj pa, če se bo to kar nadaljevalo, še mesece in leta?
Vendar se je stik z njo nenadoma prekinil. Izginila je prav tako zjasnega, kot se je pojavila.
V cerkvi, kjer so bili vsi zbrani, se je poslovilna maša že začela. Na sredini, v prehodu med vrstami cerkvenih klopi, se je svetila rdečkasta krsta, povečini prekrita s cvetličnimi aranžmaji. Tudi okrog krste in na oltarju, kjer je gorela množica sveč, je bil ozek prostor videti prekrit s preprogami teh čarobnih pisanih bitijc.. .
Zgodnjevečerna menjava svetlobe in senc je skozi visoka cerkvena okna dodajala skrivnostno napetost, polno rož in vonjav po nedoločljivem. Polnile so visoko cerkveno ladjo z vonjem po bujnem odrezanem cvetju, po dišečih oljih, po ožganih svečah.
