* * *
Bregič. Zamika bajcko kosmulja. Trnjava podi žival.
Koreninice, micelij mojih poti, odmirajo počasi, kakor betežni hrasti sredi jelovja.
Želod drobižek, na veter hud naš mižek, išče kapico.
Med ljudmi misel živi. Pajčevina noči. Na kamnu ime.
Odprite vežna vrata: lubadar in misel po srcu sta brata.
Da sanje lažje ločiš od resnice, nikar ne meči kovanca.
Oskubili so me do suhega. Ostal mi je le ponos.
Ne prenesem samotnih poti. Preveč jih je. Tesno se zdi.
Včeraj je reka hrula desno. Danes levo. Na vresju prod.
Ni potočka. Izginila je stara ročka. Le mah povsod.
Kormoran na sosedovi njivi na eni nogi stoji. Spi.
Na knjigah prah, na mizi lužica vina, na mojem srcu mah.
Odvečno veselje, divjaško kesanje, žeje tesnoba.
Strehe tramovi narazen gredo ko pust je dom in prazen.
Med vresjem je maj. Ne oziraj se nazaj. Plazovje grmi.
Živel je nekdo. Nihče ga ni opazil. Človek za druge.
