Minljivost opominja, rojstvo v prihodnost nitke snuje,
Išče človek se, nad novim, boljšim , se raduje,
Jemlje dih nam sreča, za popotnico na rob sveta nas pelje
Igra neminljivega, otroškega veselja, neskončne želje.
MOŽ IZ ZAKOTJA
Govori,
slino škropi…
In leze pod kožo.
Videti ga ni, ni…
Pet klafter zakopan,
zakopan, v sanje pregnan..
Iz tal prihaja glas,
plivkajoč potuhnjeno v dolgo vas…
Nemarno vzvišen in izžet,
zlevolje poln,
na utripanje pripet,
pripet, davno z zemlje že pregnan…
Na žegen čakam, ozebnik sem
in rad bi razumel.
Trudim se…
le poklekniti ne, za božjo voljo!
V zavetju teme
stojim, pred
ničemer ne bežim.
Pohlevni jagenjčki se
stiskajo ob
mrkača.
Zunaj se dere
razborita drhal.
Iz razdrapanega
žleba razdrapane bajte pregrešno
v nič odhaja
voda.
Čredniška gotovost
In kljubovalna pastirska samovšečnost
postajata betežno možgansko gorje.
Gorje, da nikoli tako.
Nikoli tako.
V prihajajočem odhajanju sem sam sebi fragment.
Zapravili smo agoro,
ves talent,
premišljevalnice
in celični cement.
Zapovedana ubogljivost
napada telo in ga potiska v minljivost.
Govori le mož, le on.
Spužvasta napaka očetnjave.
Siva mrena pada ljudem na oči:
počakajte, prihodnost se mora nekje začeti…
tako se zdi, topoumni kljukci.
Iz natančno obdelanih kamnov
bode v deževne oblake bastion…
Bastion, naša zadnja postaja.
Ko se noči.
Ko se svita in te kliče hči.
IN SI KAR NAPREJ
»Prav res vas ne razumem, saj vendar ne moremo ravnati s seboj kakor z lajno,
kjer lahko manj znano popevko odstranimo in vstavimo drugo,
ki jo ljudje žvižgajo po vseh voglih.«
»
Človek si kdaj pa kdaj ustvari prepričanje, a se z njim ne sprijazni.
Misli pa pogosto uhajajo dalj, kakor jim je voljan slediti čut
za pravično in nepravično.«
(Jens P. Jacobsen, Niels Lyhne,
str. 163 in 211, CZ v Ljubljani 1967)
V blagem veselju kot otrok si bog
v razkošju lipe cvetoče, živahnih čebel,
razposajen si, svetlega brega ljubin
in sončnih zaplat, dedič zveženogrčavih korenin …
In si kar naprej,
cvetlični sin, vedrin od glave do nog.
Lipa šumi in pomniš še rajanje strmoglavcev,
z žarenjem prežet, v sence bogate odet,
na prisojah domačih ljubiš ščebetanje slavcev …
In si kar naprej,
ko še ne veš, kaj globoko je, kaj plitvo,
kaj malo, veliko in kaj revno, bogato,
kaj široko je in kaj ozko zabito,
kaj dobro je in kaj zlo, kaj lepo, grdo …
In si kar naprej,
ko ti po kaplarsko poreko, da vse to
ni več tako, da pesem slavca pravi ni brevir,
da moj mir sredi temnih host ni pravi vir
in jaz sam da doumeti prav ne znam …
In sem kar naprej,
sredi razkuštranih živih mej , kjer gnezdi slavec.
Že dolgo nisem vriskal, na plano hoče glas.
Ob poti njiva, ob klasu klas, za dve redi nad njo še hram,
pred njim v zahajajočem soncu znan obraz …
In sem kar naprej
in odmevam v sebi, vase kričim,
in se ne pustim, medlim, medlim,
odbija krik od belih se pečin…
obetom ne verjamem, peti sem začel!
KDO SE BO SPOMNIL KOGA NOCOJ?
Večer je, za skalincem samevam.
V bohorsko lesovje se nevihta napravlja ,
bledo sonce se kdove zakaj že poslavlja,
severnjak mi listje pod noge podi,
kaplje v obraz,
vejice drobne,
misli iveri turobne,
v tihem trajanju
smisla poti,
sirkova metla po asfaltni črnini drsi,
prazen je trg,
plot je podrt
in svet je pust, zdivjan in otet.
Ves vnet trosim skrivnostne podobe v piš,
da bi jih za vekomaj ohranil v sebi
vročičen, zagret,
v somrak zapleten:
kdo nas bo obvaroval pred samim seboj?
kdo se bo spomnil koga nocoj?
Sova huka,
vran kriči…
se kdo še čudi,
še kdo nemi?
MB, konec velikega srpana dvanajst
MAESTRO SEM
Maestro sem.
Duha razvadam vdan.
Paličico vihtim,
zadihan ves v hrib zoran,
v vinograd spremenjen,
po poteh zarastlih namenjen sem.
Globoko spodaj naglušno žive
iz mojih ljubih zgodb ljudje
in v sožitju z njimi ptice,
ki odletele niso čez gore.
Maestro sem
in paličico razgret vihtim.
V vetru slutim milo melodijo.
V travinju kobilico mirim,
v krošnjah starih hrastov
tenko zaznavam voljo korenin,
ko se krik dotakne grude vlažne, pajčevin.
Pesem tipajoče boža breg položni,
narave dih in upanje žareče
polasti se mojih sanj.
Maestro sem – odvratno –
paličico so mi strgali iz rok,
na kolenu prelomili,
veter pregnali iz dežele,
obtožili pevce so prevare
in poskrili note,
skrbno zbrane,
na smetišču odložili violinski ključ,
napevi čez noč postali so sirote.
Na vejevju tankem zibajo se vrane.
Maestro sem in pesem me boli.
Vejico sem od leske si odlomil,
krog besneč zarisal z njo po zraku.
Kar bilo je v meni, sem zapel
iz grla, duše,
iz gozdov naproti se prikazal je orkester,
zboristi poiskali pot so za menoj,
ni izgubljenih korakov,
namenilo pomeni isto smer.
Lačno ljubim večerne rose, vresja harmonijo.
PRI NJIH
Ob vaški poti zlomljen plot,
na betežni starki strgan klot,
na sodčku preperel obod,
nad kalužo pač nebeški svod.
Skorajšnja brezmejnost
zadrta do pekla hropi,
v štaluncu kravce, zajčkov ni,
okoli bajte srna travo muli.
Simon že lep čas za zidom trohni:
svojevoljno odšel je na pota skrivnostna.
Z njim je med hojke zašla dobrota.
Stara krmežljavo v mače reži.
Nad bajto v gozdu na robu, ob ajdovskem grobu,
na snežni zaplati soncu se teloh smeji,
dobrika se leska, dren se v popke odpira,
Mica si s pletom briše strplene oči.
Grmovje leze, sili v dol,
pod listjem trava izginja,
pokrajino boža prvi mrak
in vrag za lazom liže Mickin prag.
Bajta se vase seseda,
ljudje so med ozarami že davno odšli,
odnesli blato so težko s seboj,
odnesli v mesto skrbi so in znoj.
»Moraš se spoprijeti s protislovjem,
da dobrega je le malo,
da skoraj nič ni slabo,
da narobe ni, če se skriješ med grmovjem!«
Svečan dvanajstega
VPRAŠAJ LAPUH, LJUDI NAGOVORI
lepo je sedeti ob reki
korak vstran z želodom kima veverica
ginko iz davnine živorumeno sveti
in od besed ostaneš brez besed
ko malček s tal pobere kruh
in vino razkošno brbota v mošt
in se potikam naokrog
raztrgana je pajčevina
uničena nežna mreža pentagramov
za odlog preostaja mi porog
vlaga vsepovsod
v zavetju rahlo maje se lapuh
poulične vrane na mostu so zbrane
lesketajoča črnina se sprevrača v napuh
rad besedujem s kamni ob reki
odkar odšli so škorci norci
vprašaj lapuh
zakaj ljubezen vanj ne plane
in se izmikajo stvari že znane
in ni jih več na pravem mestu
konec oktobra 2011
* * *
Minljivost opominja, rojstvo v prihodnost nitke snuje,
Išče človek se, nad novim, boljšim , se raduje,
Jemlje dih nam sreča, za popotnico na rob sveta nas pelje
Igra neminljivega, otroškega veselja, neskončne želje.
MOŽ IZ ZAKOTJA
Govori,
slino škropi…
In leze pod kožo.
Videti ga ni, ni…
Pet klafter zakopan,
zakopan, v sanje pregnan..
Iz tal prihaja glas,
plivkajoč potuhnjeno v dolgo vas…
Nemarno vzvišen in izžet,
zlevolje poln,
na utripanje pripet,
pripet, davno z zemlje že pregnan…
Na žegen čakam, ozebnik sem
in rad bi razumel.
Trudim se…
le poklekniti ne, za božjo voljo!
V zavetju teme
stojim, pred
ničemer ne bežim.
Pohlevni jagenjčki se
stiskajo ob
mrkača.
Zunaj se dere
razborita drhal.
Iz razdrapanega
žleba razdrapane bajte pregrešno
v nič odhaja
voda.
Čredniška gotovost
In kljubovalna pastirska samovšečnost
postajata betežno možgansko gorje.
Gorje, da nikoli tako.
Nikoli tako.
V prihajajočem odhajanju sem sam sebi fragment.
Zapravili smo agoro,
ves talent,
premišljevalnice
in celični cement.
Zapovedana ubogljivost
napada telo in ga potiska v minljivost.
Govori le mož, le on.
Spužvasta napaka očetnjave.
Siva mrena pada ljudem na oči:
počakajte, prihodnost se mora nekje začeti…
tako se zdi, topoumni kljukci.
Iz natančno obdelanih kamnov
bode v deževne oblake bastion…
Bastion, naša zadnja postaja.
Ko se noči.
Ko se svita in te kliče hči.
IN SI KAR NAPREJ
»Prav res vas ne razumem, saj vendar ne moremo ravnati s seboj kakor z lajno,
kjer lahko manj znano popevko odstranimo in vstavimo drugo,
ki jo ljudje žvižgajo po vseh voglih.«
»
Človek si kdaj pa kdaj ustvari prepričanje, a se z njim ne sprijazni.
Misli pa pogosto uhajajo dalj, kakor jim je voljan slediti čut
za pravično in nepravično.«
(Jens P. Jacobsen, Niels Lyhne,
str. 163 in 211, CZ v Ljubljani 1967)
V blagem veselju kot otrok si bog
v razkošju lipe cvetoče, živahnih čebel,
razposajen si, svetlega brega ljubin
in sončnih zaplat, dedič zveženogrčavih korenin …
In si kar naprej,
cvetlični sin, vedrin od glave do nog.
Lipa šumi in pomniš še rajanje strmoglavcev,
z žarenjem prežet, v sence bogate odet,
na prisojah domačih ljubiš ščebetanje slavcev …
In si kar naprej,
ko še ne veš, kaj globoko je, kaj plitvo,
kaj malo, veliko in kaj revno, bogato,
kaj široko je in kaj ozko zabito,
kaj dobro je in kaj zlo, kaj lepo, grdo …
In si kar naprej,
ko ti po kaplarsko poreko, da vse to
ni več tako, da pesem slavca pravi ni brevir,
da moj mir sredi temnih host ni pravi vir
in jaz sam da doumeti prav ne znam …
In sem kar naprej,
sredi razkuštranih živih mej , kjer gnezdi slavec.
Že dolgo nisem vriskal, na plano hoče glas.
Ob poti njiva, ob klasu klas, za dve redi nad njo še hram,
pred njim v zahajajočem soncu znan obraz …
In sem kar naprej
in odmevam v sebi, vase kričim,
in se ne pustim, medlim, medlim,
odbija krik od belih se pečin…
obetom ne verjamem, peti sem začel!
KDO SE BO SPOMNIL KOGA NOCOJ?
Večer je, za skalincem samevam.
V bohorsko lesovje se nevihta napravlja ,
bledo sonce se kdove zakaj že poslavlja,
severnjak mi listje pod noge podi,
kaplje v obraz,
vejice drobne,
misli iveri turobne,
v tihem trajanju
smisla poti,
sirkova metla po asfaltni črnini drsi,
prazen je trg,
plot je podrt
in svet je pust, zdivjan in otet.
Ves vnet trosim skrivnostne podobe v piš,
da bi jih za vekomaj ohranil v sebi
vročičen, zagret,
v somrak zapleten:
kdo nas bo obvaroval pred samim seboj?
kdo se bo spomnil koga nocoj?
Sova huka,
vran kriči…
se kdo še čudi,
še kdo nemi?
MB, konec velikega srpana dvanajst
MAESTRO SEM
Maestro sem.
Duha razvadam vdan.
Paličico vihtim,
zadihan ves v hrib zoran,
v vinograd spremenjen,
po poteh zarastlih namenjen sem.
Globoko spodaj naglušno žive
iz mojih ljubih zgodb ljudje
in v sožitju z njimi ptice,
ki odletele niso čez gore.
Maestro sem
in paličico razgret vihtim.
V vetru slutim milo melodijo.
V travinju kobilico mirim,
v krošnjah starih hrastov
tenko zaznavam voljo korenin,
ko se krik dotakne grude vlažne, pajčevin.
Pesem tipajoče boža breg položni,
narave dih in upanje žareče
polasti se mojih sanj.
Maestro sem – odvratno –
paličico so mi strgali iz rok,
na kolenu prelomili,
veter pregnali iz dežele,
obtožili pevce so prevare
in poskrili note,
skrbno zbrane,
na smetišču odložili violinski ključ,
napevi čez noč postali so sirote.
Na vejevju tankem zibajo se vrane.
Maestro sem in pesem me boli.
Vejico sem od leske si odlomil,
krog besneč zarisal z njo po zraku.
Kar bilo je v meni, sem zapel
iz grla, duše,
iz gozdov naproti se prikazal je orkester,
zboristi poiskali pot so za menoj,
ni izgubljenih korakov,
namenilo pomeni isto smer.
Lačno ljubim večerne rose, vresja harmonijo.
PRI NJIH
Ob vaški poti zlomljen plot,
na betežni starki strgan klot,
na sodčku preperel obod,
nad kalužo pač nebeški svod.
Skorajšnja brezmejnost
zadrta do pekla hropi,
v štaluncu kravce, zajčkov ni,
okoli bajte srna travo muli.
Simon že lep čas za zidom trohni:
svojevoljno odšel je na pota skrivnostna.
Z njim je med hojke zašla dobrota.
Stara krmežljavo v mače reži.
Nad bajto v gozdu na robu, ob ajdovskem grobu,
na snežni zaplati soncu se teloh smeji,
dobrika se leska, dren se v popke odpira,
Mica si s pletom briše strplene oči.
Grmovje leze, sili v dol,
pod listjem trava izginja,
pokrajino boža prvi mrak
in vrag za lazom liže Mickin prag.
Bajta se vase seseda,
ljudje so med ozarami že davno odšli,
odnesli blato so težko s seboj,
odnesli v mesto skrbi so in znoj.
»Moraš se spoprijeti s protislovjem,
da dobrega je le malo,
da skoraj nič ni slabo,
da narobe ni, če se skriješ med grmovjem!«
Svečan dvanajstega
VPRAŠAJ LAPUH, LJUDI NAGOVORI
lepo je sedeti ob reki
korak vstran z želodom kima veverica
ginko iz davnine živorumeno sveti
in od besed ostaneš brez besed
ko malček s tal pobere kruh
in vino razkošno brbota v mošt
in se potikam naokrog
raztrgana je pajčevina
uničena nežna mreža pentagramov
za odlog preostaja mi porog
vlaga vsepovsod
v zavetju rahlo maje se lapuh
poulične vrane na mostu so zbrane
lesketajoča črnina se sprevrača v napuh
rad besedujem s kamni ob reki
odkar odšli so škorci norci
vprašaj lapuh
zakaj ljubezen vanj ne plane
in se izmikajo stvari že znane
in ni jih več na pravem mestu
