Včasih me prime, da bi razbijal vrče.
Črepinje imam rad, poslikane še raje.
Vsaka, še tako drobcena črepinja –
zgodba oglata – zgodba bogata,
z biseri posejana resnica – bleščica.
A ker je resnici treba pristriči peruti,
ker ni potrebna, ker je nihče več noče,
se veselje obeša na vejo.
Zadrgnjeno. Ubesedena vrlina,
grudasti nesmisel.
Razbijam vrče, vina že zdavnaj ni več.
Topotam skozi sluzasto koruznico
lanskega leta, od dežja in snega, slan in vetrov zlizano in spolzko
in pljuvam v staro brazdo.
Zemlja hoče davek, hoče mene,
speča lepotica, zarje mi sili v roke,
z mavricami me hrani,
s »sončevimi potnimi sragami«
me zaljša, plemenit nakit !
Včasih me prime, da bi razbijal vrče.
Sanje niso podarjene.
Črepinje, saj … med divja nihanja sem vpet
in nikoli nisem mogel ujeti ritma.
PREPLETANJA
Sence so tudi – hinavske. Tista, ki se je spogledovala s strmcem,
se je spajdašila z najlepšo meglico, kar sem jih videl.
Kar jih je kdajkoli prilezlo iz kakšnega kota.
Kakršne svetlijo ostrice gora.
Se spogledujejo s pregrešnimi jutri.
Plastasto nalagajo koscem na pleča – ob treh.
Sijoče milosti. Skorje zarjaste svetlobe.
Treskale so mi v hrbet, zaboga svetega.
Preganjale so me in naposled me znorele.
Spajdašile so se, to znajo, s sencami,
ki so jih, za kazen, požrle in hinavsko odtavale.
Nič »zbogom«, nič » nasvidenje«.
Prav pa to ni, če dobro premislimo.
Vendar ostane. Preganjale so me. Sence in meglice.
Zdrvel sem v dolino, nič pametnega mi ni prišlo na misel.
Buljil sem v punčaro, ki je skočila izza mačkovine.
V zajca, ki se mu je zmešalo od strahu.
Rosa me je tolkla po obrazu.
Dekle je s spodrecanim krilom ostro zadrgnila besedo.
Pod mielinsko ovojnico mi je zabrnelo. Ho!
Ne moreš ostati kar tako,
skleni sporazum. Sam s seboj.
Imel sem polno glavo senc, meglic, deklin…
Vsega preveč, marsikaj premalo, komaj je še kaj ostalo
za spodobno spraševanje.
Usedli so se mi za hrbet, obesili za levo pa za desno roko,
za vrat, obtežili teme,
vsi ti scofani levi, modrijani, evkaliptusi estrade,
oguljeni voli, mrkogledi faleži,
ponižne miške, kretenčiči pisarniških oltarjev,
grobarji raztresenosti in mirnega lebdenja…
Tako: imel sem polno glavo senc, meglic, deklin…
In ker sem pač zdrvel v dolino,
sem moral gristi kolena nazaj.
Kot je v navadi, tako v nedogled.
Vse za grehe očetov, mater, dedov, pradedov,
vesoljne žlahte,
sosedov nemara,
deklin, ki jih nisem zgrešil,
domačih nalog,
ki jih nisem napisal.
Pojdite no kam drugam prodajat traparije.
V PRID RESNICI
vsak dan zavijem do tja
zavijem odmotavam se
neposlušljiv
takšen pač sem
neponovljiv
gledam ribe pod mostom
tigrasto ščene bevska
vijolico trese vetrič
v drobnem je hudič
črkujem povedke
zamerljiv
zbrusila me je sila spomina
parrhesia
trhlina se meša med sivake
krenem čez brv
mimogrede se spotaknem
spodmaknem cucku taco
čez slinasto pot se vlači črv
ljudje molče
odgovarja nihče
VRIŠČ V GRABNU
Drenjali so se ob reki,
kričali nanjo,
metali v nemirno vodo okrogle kamenčke,
palčke vseh vrst,
pljuvali,
vrešče odganjali ptice,
zadrti božjastniki oholega vrišča,
obračali ploščato kamenje
Kar je preveč, je preveč,
trušč je cefral nedolžno obrežje,
nikamor se ni bilo moč umakniti,
nikamor skriti,
nikomur prikriti drenjavo vsiljivost,
ki so jo ponujali s hudobnimi pogledi.
Zazdelo se je,da jim vse to,
ta trapasti vrišč,
to lizanje barv,
skrunjenje modrega neba,
to brskanje za gnezdi med rečnim grmovjem,
med potmi,ki so vodile tjakaj med pečevje,
da jim vse to ni dovolj,
vendar so mi kradli rečne pobliske.
Ni še čas, da bi zažvižgal na prste,
na piščal, na trobljo iz mačkovine,
da bi pel, boječe stokal muževni bas,
ni še čas, da bi jih razgnal.
Toliko so mi še dolžni.
Vso reko.
Vse ribe
Zmuzljive kleniče.
Zgubljeni prihodnji čas.
Potem bom odrinil k sebi.
Z DRENOM MI JE LAŽJE
S sanjami prepredeno grmičevje.Včeraj.
Naveličanost obredja, polzečega v grapo.Danes.
Tortura vsakdanjosti, strašljivost bližajočih se korakov.Jutri.
Neporavnani računi, nabritost vsakršnih levičarjev. Ostalina časa.
S sanjami prepredeno grmičevje, grozeče prepadje.
Sedež v kamnu, črn trn, zategel, čvrst, zarit v skalo.
Spodaj globel, kjer dih zastaja, cvete dren in migotajo veje
ptici črni v pozdrav. Lovim besede, ptic glasove, zdi se mi za malo.
Naveličanost obredja, nihče nikogar ne posluša.
Ves zbegan in prestrašen se oglaša ptič.
Stiskam se k sebi, sam potujem vase, preizkuša
me globel, tečnari duša, beseda sili vame kot zatič.
Tortura vsakdanjosti, verjemite, gospod je brcnil kužka.
S skale zrem v potoka suho strugo, krhko pokrajino,
ki so ji storili silo. Kakšna dobrota : ostala je le še hruška.
Hiša na gozdnati strani stoka, trepetaje čaka zimo.
Neporavnani računi? Lezem vase: živimo od prefinjenih utvar!
Brenčanje misli lokavega lovca ne sliši nihče.
Razkošna odeva, razdrapane besede … udvorljiva stvar
sotesko poljubuje, Judežu ni mar, za hrbtom tiho čivka pišče.
ZAROTA
Razmršenih las,
pramen mi je zlezel na obraz,
potnega vratu
(vse je šlo k vragu)
sem se spotaknil ob trnavo skalo.
V petek pozno popoldne,
med kopišnicami in malinovjem
se je komaj videlo melovje zarastlo,
pred katerim je / kdove zakaj / trepetal sosedov trdelin,
me je vrglo v trnovje.
Razdrapan, krvav sem se spustil po drči stari.
Kakorkoli že, me je streslo,
nebesa in pekel sta nam zagotovljena,
če tako pravi farovška Mica.
Odneslo me je nekam vmes.
Zarota zelenja, trnjavega steblovja, brejih oblakov
in kislih obrazov. V dneh, ko ni hotelo umanjkati mrazov,
me je vselej izstrelilo na plano.V meni kres,
kres visoko v moje nebo,
ki me je, iskro, izbljuval tja čez.
Odgovarjali niso motajoč se naokoli.
Neumnim stvarem lažje verjameš,
pametnim težje slediš,
beseda ni prišla iz njih ust,
padel sem povprek v mokro travo.
Je bil res bog na konici veje?
Se je zarota začela, ko potegnil je piš
čez planjavo in je drget čepel, mrzel in pust,
nad mojo glavo?
Kotaljenju ni hotelo biti konca.
Popoldanska peta v zvoniku je odbila..
Nočem se truditi, pretvarjanje je grda mrcina.
Nad melovjem laja lisjak.
Ljubezen, če pride … mehka novina,
prav, da le izvlečem se iz tega lonca.
Zarota. Kdo je še v kaj prepričan,
se zgoščuje mi pod temenom mokrim,
ko vrisujem črtice na star rovaš:
ljubezen, če pride….znorim, prekričan
in prebičan od trnovja, bojim se konca.
ČREPINJE
Včasih me prime, da bi razbijal vrče.
Črepinje imam rad, poslikane še raje.
Vsaka, še tako drobcena črepinja –
zgodba oglata – zgodba bogata,
z biseri posejana resnica – bleščica.
A ker je resnici treba pristriči peruti,
ker ni potrebna, ker je nihče več noče,
se veselje obeša na vejo.
Zadrgnjeno. Ubesedena vrlina,
grudasti nesmisel.
Razbijam vrče, vina že zdavnaj ni več.
Topotam skozi sluzasto koruznico
lanskega leta, od dežja in snega, slan in vetrov zlizano in spolzko
in pljuvam v staro brazdo.
Zemlja hoče davek, hoče mene,
speča lepotica, zarje mi sili v roke,
z mavricami me hrani,
s »sončevimi potnimi sragami«
me zaljša, plemenit nakit !
Včasih me prime, da bi razbijal vrče.
Sanje niso podarjene.
Črepinje, saj … med divja nihanja sem vpet
in nikoli nisem mogel ujeti ritma.
PREPLETANJA
Sence so tudi – hinavske. Tista, ki se je spogledovala s strmcem,
se je spajdašila z najlepšo meglico, kar sem jih videl.
Kar jih je kdajkoli prilezlo iz kakšnega kota.
Kakršne svetlijo ostrice gora.
Se spogledujejo s pregrešnimi jutri.
Plastasto nalagajo koscem na pleča – ob treh.
Sijoče milosti. Skorje zarjaste svetlobe.
Treskale so mi v hrbet, zaboga svetega.
Preganjale so me in naposled me znorele.
Spajdašile so se, to znajo, s sencami,
ki so jih, za kazen, požrle in hinavsko odtavale.
Nič »zbogom«, nič » nasvidenje«.
Prav pa to ni, če dobro premislimo.
Vendar ostane. Preganjale so me. Sence in meglice.
Zdrvel sem v dolino, nič pametnega mi ni prišlo na misel.
Buljil sem v punčaro, ki je skočila izza mačkovine.
V zajca, ki se mu je zmešalo od strahu.
Rosa me je tolkla po obrazu.
Dekle je s spodrecanim krilom ostro zadrgnila besedo.
Pod mielinsko ovojnico mi je zabrnelo. Ho!
Ne moreš ostati kar tako,
skleni sporazum. Sam s seboj.
Imel sem polno glavo senc, meglic, deklin…
Vsega preveč, marsikaj premalo, komaj je še kaj ostalo
za spodobno spraševanje.
Usedli so se mi za hrbet, obesili za levo pa za desno roko,
za vrat, obtežili teme,
vsi ti scofani levi, modrijani, evkaliptusi estrade,
oguljeni voli, mrkogledi faleži,
ponižne miške, kretenčiči pisarniških oltarjev,
grobarji raztresenosti in mirnega lebdenja…
Tako: imel sem polno glavo senc, meglic, deklin…
In ker sem pač zdrvel v dolino,
sem moral gristi kolena nazaj.
Kot je v navadi, tako v nedogled.
Vse za grehe očetov, mater, dedov, pradedov,
vesoljne žlahte,
sosedov nemara,
deklin, ki jih nisem zgrešil,
domačih nalog,
ki jih nisem napisal.
Pojdite no kam drugam prodajat traparije.
V PRID RESNICI
vsak dan zavijem do tja
zavijem odmotavam se
neposlušljiv
takšen pač sem
neponovljiv
gledam ribe pod mostom
tigrasto ščene bevska
vijolico trese vetrič
v drobnem je hudič
črkujem povedke
zamerljiv
zbrusila me je sila spomina
parrhesia
trhlina se meša med sivake
krenem čez brv
mimogrede se spotaknem
spodmaknem cucku taco
čez slinasto pot se vlači črv
ljudje molče
odgovarja nihče
VRIŠČ V GRABNU
Drenjali so se ob reki,
kričali nanjo,
metali v nemirno vodo okrogle kamenčke,
palčke vseh vrst,
pljuvali,
vrešče odganjali ptice,
zadrti božjastniki oholega vrišča,
obračali ploščato kamenje
Kar je preveč, je preveč,
trušč je cefral nedolžno obrežje,
nikamor se ni bilo moč umakniti,
nikamor skriti,
nikomur prikriti drenjavo vsiljivost,
ki so jo ponujali s hudobnimi pogledi.
Zazdelo se je,da jim vse to,
ta trapasti vrišč,
to lizanje barv,
skrunjenje modrega neba,
to brskanje za gnezdi med rečnim grmovjem,
med potmi,ki so vodile tjakaj med pečevje,
da jim vse to ni dovolj,
vendar so mi kradli rečne pobliske.
Ni še čas, da bi zažvižgal na prste,
na piščal, na trobljo iz mačkovine,
da bi pel, boječe stokal muževni bas,
ni še čas, da bi jih razgnal.
Toliko so mi še dolžni.
Vso reko.
Vse ribe
Zmuzljive kleniče.
Zgubljeni prihodnji čas.
Potem bom odrinil k sebi.
Z DRENOM MI JE LAŽJE
S sanjami prepredeno grmičevje.Včeraj.
Naveličanost obredja, polzečega v grapo.Danes.
Tortura vsakdanjosti, strašljivost bližajočih se korakov.Jutri.
Neporavnani računi, nabritost vsakršnih levičarjev. Ostalina časa.
S sanjami prepredeno grmičevje, grozeče prepadje.
Sedež v kamnu, črn trn, zategel, čvrst, zarit v skalo.
Spodaj globel, kjer dih zastaja, cvete dren in migotajo veje
ptici črni v pozdrav. Lovim besede, ptic glasove, zdi se mi za malo.
Naveličanost obredja, nihče nikogar ne posluša.
Ves zbegan in prestrašen se oglaša ptič.
Stiskam se k sebi, sam potujem vase, preizkuša
me globel, tečnari duša, beseda sili vame kot zatič.
Tortura vsakdanjosti, verjemite, gospod je brcnil kužka.
S skale zrem v potoka suho strugo, krhko pokrajino,
ki so ji storili silo. Kakšna dobrota : ostala je le še hruška.
Hiša na gozdnati strani stoka, trepetaje čaka zimo.
Neporavnani računi? Lezem vase: živimo od prefinjenih utvar!
Brenčanje misli lokavega lovca ne sliši nihče.
Razkošna odeva, razdrapane besede … udvorljiva stvar
sotesko poljubuje, Judežu ni mar, za hrbtom tiho čivka pišče.
ZAROTA
Razmršenih las,
pramen mi je zlezel na obraz,
potnega vratu
(vse je šlo k vragu)
sem se spotaknil ob trnavo skalo.
V petek pozno popoldne,
med kopišnicami in malinovjem
se je komaj videlo melovje zarastlo,
pred katerim je / kdove zakaj / trepetal sosedov trdelin,
me je vrglo v trnovje.
Razdrapan, krvav sem se spustil po drči stari.
Kakorkoli že, me je streslo,
nebesa in pekel sta nam zagotovljena,
če tako pravi farovška Mica.
Odneslo me je nekam vmes.
Zarota zelenja, trnjavega steblovja, brejih oblakov
in kislih obrazov. V dneh, ko ni hotelo umanjkati mrazov,
me je vselej izstrelilo na plano.V meni kres,
kres visoko v moje nebo,
ki me je, iskro, izbljuval tja čez.
Odgovarjali niso motajoč se naokoli.
Neumnim stvarem lažje verjameš,
pametnim težje slediš,
beseda ni prišla iz njih ust,
padel sem povprek v mokro travo.
Je bil res bog na konici veje?
Se je zarota začela, ko potegnil je piš
čez planjavo in je drget čepel, mrzel in pust,
nad mojo glavo?
Kotaljenju ni hotelo biti konca.
Popoldanska peta v zvoniku je odbila..
Nočem se truditi, pretvarjanje je grda mrcina.
Nad melovjem laja lisjak.
Ljubezen, če pride … mehka novina,
prav, da le izvlečem se iz tega lonca.
Zarota. Kdo je še v kaj prepričan,
se zgoščuje mi pod temenom mokrim,
ko vrisujem črtice na star rovaš:
ljubezen, če pride….znorim, prekričan
in prebičan od trnovja, bojim se konca.
