»Deklice moje, ki sladka vam grla
pojo koprneče,
mene noge ne nesejo več:
o, da bil bi vodomec,
ta pogumno preleta
vam peno valov med drugovi,
ptica pomladi, škrlatna ko morje
(na krilih samice)« Alkman, Starogrška lirika, str 203, DZS, LJ 1964
Bravure meglic na temnem ozadju razkošnega gozda.
Ob oknu,noč se plazi med družinske slike,
berem stihe.
»Karkoli delaš, delaj previdno do konca!«
Besede ostanejo,
so,kar nočete ,
kar morate storiti,
za zanamce,
za vsa rodovna kolena , ki bodo prišla,
drenjajoč se pred vrati skromne domačije.
A greh to ne more biti.
Bolj svet iz ogledala.
Nehotenost negotovosti,
Feniks boleče samozavesti,
okruten praspomin
ovenelozgrbančenih trditev
se vrača v svet kot
bled odsev resnice.
Sem vam že povedal,
da so me zapustile veverice?
Morda aksiom,
odrekanje,
nehotena zabloda,
porogljivost usode ali kaj podobnega?
Na okenski polici čebljajo ptice.
Beseda, privid iz nekega drugega časa?
Skozi priprte oči solza polzi,
med globokimi gubami vihra neurje
In zrak je nabit z elektriko.
Renesančni človek sem,
zlit v tihi mir,
v ples dervišev oguljenih manir,
v dvomljivost pričevanj,
ki so se plazila pod oboki moje lobanje.
Presenečen sem vstal in odšel,
da le ne bi za vselej obsedel.
Da bi se odrekel stihom.
V večernem vetru je trepetal rdeči grm..
Ničesar ne počnem,
vse se dogaja samo.
Nad mestom se dani,
v noč so se izgubili lepopisniki,
ko se ovem.
Hreščeč glas, nato krohot.
Od zavisti preperela vas..
Tako to gre.
Odhajanja in prihajanja.
Drhtim , ne spim.
Hrepenenje odteka po kapljicah.
* * *
besedo, dve povej,
vame glej
in se nasmej,
ujemi blesk oči,
spomni se najinih noči,
trepalnice pripri,
ne bodi srhljivo skrepenel
in ne obračaj se,
saj vem, da boš odšel
v muževni tihi dan
KOLEDNICA
Srečno,
staro odhaja, da novo
pometlo bi z starino
in prineslo bi svežino,
človeka ljubega bližino,
bližino dobrih vseh stvari,
vsem ljubo,
ki s srečo nagajivo
smo pretekle dni
grobo potolkli si kolena
Zdaj čakamo spet tetko srečo,
Opletajočo, pravijo, s polno vrečo
vriskajoč po naših kolovozih,
da ne bi upali zaman,
da k višjemu bi se dvigovali,
da ujeli nežne bi odmeve
in ne bi se bali reve,
veseleč se, da pojdemo v ravan
po želje, prošnje, molitve stare …
Srečno,
odhaja staro, zgrbljeno, odcvetelo,
odhaja,
da nevesta bi dragemu izpolnila,
kar v urah sreče obljubila je na robu vrta..
Mar skromnost zdaj pritiče, komu zdaj ta vaja?
Sliši naj, kdor le malo ušesa ima odprta:
do prvih vej pojdimo,
do gnezdišč prijaznih pevcev ščebetalcev,
morda že jutri sežemo do krošnje!
OTOK
ne na pesku na obali ne na skali,
v zanemarjenem parku Dubrovčana,
pod trdnjavo,
na klopci gnili,
ob razpadajoči vili Djordjića Mayneri,
v zaskalju kričali neutrudno so galebi,
treslo me je
zaradi vibracij mandoline,
Dine,
občutka, da me davi, gnjavi,
da blodno noro trčeni efebi
kot delfini se igrajo na valovih,
me k a i r o s je zvabil
v čudenje spoštljivo in igrivo
loček poka pod nogami,
vlago čutim v čevljih,
srež srebri že trepetlike,
ostale so in preživele – slike
POLENA, NAMETANA
Saj lahko kričite, glasni ste,
vendar ne, da ne vem,
da k svetlobi grem
in si zakrivam oči pred mavričnim skelenjem,
vedoč, da svet je na silo spremenjen
in nametana brez reda so polena.
Kot so mi zabičali doma že davno..
Ohlip je podrl brajdo,
mineva noč, vrag jemlje sanje
knjigo odložil sem,odšel na potovanje.
Prav je, naj bo le zame,
naj me misel živa krepko objame
in za jutri zaposli, razvname,
da žel bom vse, kar sem sejal,
da nabral bom listja, trave,
da mi težki, gnili štori ne bodo več napoti
k pustoti, goličavju, mokri hosti,
gobam, ki se skrivajo v podrasti
in da ostrina ne bo čepela mi na grlu,
da vesel bom, svež in žolčne ne narave.
V kletke zaprta razočaranja
spuščam z radostjo na plano,
pri delu sam sem in sonce žge v hrbet.
Le za zgrabek je misli neizvotljene:
nihče sveta ne vidi, ne posluša,
vem, le korak sem na kamniti poti,
ne več med brati…
Od skupnih jasli gosli ne zvenijo,
v nebo se vzpenjajo fantasti in čudaki.
Le raglja buta v temo.
Ni dobra družba gostilna stara,
na pol poti, le skok je do oblakov,
vetrnjakov, ki se reže iz teme,
šteje le, da si se zrinil vase,
postoril, kar postava stara ti veleva,
čeprav ne ve se, kaj se sme,
kaj ne, do kam se gre
in kdaj poletje se konča v vlažni grapi..
stojte, dolg je velik za razbite dni!
Plačal sem račune, nič mi ni ostalo.
konec listopada 2011
VIHAR
Zadržujem dih:
na skalovje grme valovi beli.
Razbesnelo kot pena psu iz gobca
treskajo na gosposka hišna vrata,
kamor je sinoči vstopila mila vila
z mandolino.
Čvrsto držim za kljuko,
da šibki členki se belijo.
Morje vstran me vleče,
trga, vame sili,
ločiti hoče od dekleta,
starega mandrača,
strah me je :
ne bo me več po tisto dobro vino,
ki rojeva pesmi tople, veselje vrača,
oči obrača za silhueto
na cerkvenem zidu;
večkrat čakal sem tam ob uri,
ko je v stolpu živo odbilo peto..?
Jutro lepo, oster zrak,
sivka draži mi vse čute,
spomnim se ravnice,
čudež : kratko je potegnil vrag.
ALTER EGO
»Deklice moje, ki sladka vam grla
pojo koprneče,
mene noge ne nesejo več:
o, da bil bi vodomec,
ta pogumno preleta
vam peno valov med drugovi,
ptica pomladi, škrlatna ko morje
(na krilih samice)« Alkman, Starogrška lirika, str 203, DZS, LJ 1964
Bravure meglic na temnem ozadju razkošnega gozda.
Ob oknu,noč se plazi med družinske slike,
berem stihe.
»Karkoli delaš, delaj previdno do konca!«
Besede ostanejo,
so,kar nočete ,
kar morate storiti,
za zanamce,
za vsa rodovna kolena , ki bodo prišla,
drenjajoč se pred vrati skromne domačije.
A greh to ne more biti.
Bolj svet iz ogledala.
Nehotenost negotovosti,
Feniks boleče samozavesti,
okruten praspomin
ovenelozgrbančenih trditev
se vrača v svet kot
bled odsev resnice.
Sem vam že povedal,
da so me zapustile veverice?
Morda aksiom,
odrekanje,
nehotena zabloda,
porogljivost usode ali kaj podobnega?
Na okenski polici čebljajo ptice.
Beseda, privid iz nekega drugega časa?
Skozi priprte oči solza polzi,
med globokimi gubami vihra neurje
In zrak je nabit z elektriko.
Renesančni človek sem,
zlit v tihi mir,
v ples dervišev oguljenih manir,
v dvomljivost pričevanj,
ki so se plazila pod oboki moje lobanje.
Presenečen sem vstal in odšel,
da le ne bi za vselej obsedel.
Da bi se odrekel stihom.
V večernem vetru je trepetal rdeči grm..
Ničesar ne počnem,
vse se dogaja samo.
Nad mestom se dani,
v noč so se izgubili lepopisniki,
ko se ovem.
Hreščeč glas, nato krohot.
Od zavisti preperela vas..
Tako to gre.
Odhajanja in prihajanja.
Drhtim , ne spim.
Hrepenenje odteka po kapljicah.
* * *
besedo, dve povej,
vame glej
in se nasmej,
ujemi blesk oči,
spomni se najinih noči,
trepalnice pripri,
ne bodi srhljivo skrepenel
in ne obračaj se,
saj vem, da boš odšel
v muževni tihi dan
KOLEDNICA
Srečno,
staro odhaja, da novo
pometlo bi z starino
in prineslo bi svežino,
človeka ljubega bližino,
bližino dobrih vseh stvari,
vsem ljubo,
ki s srečo nagajivo
smo pretekle dni
grobo potolkli si kolena
Zdaj čakamo spet tetko srečo,
Opletajočo, pravijo, s polno vrečo
vriskajoč po naših kolovozih,
da ne bi upali zaman,
da k višjemu bi se dvigovali,
da ujeli nežne bi odmeve
in ne bi se bali reve,
veseleč se, da pojdemo v ravan
po želje, prošnje, molitve stare …
Srečno,
odhaja staro, zgrbljeno, odcvetelo,
odhaja,
da nevesta bi dragemu izpolnila,
kar v urah sreče obljubila je na robu vrta..
Mar skromnost zdaj pritiče, komu zdaj ta vaja?
Sliši naj, kdor le malo ušesa ima odprta:
do prvih vej pojdimo,
do gnezdišč prijaznih pevcev ščebetalcev,
morda že jutri sežemo do krošnje!
OTOK
ne na pesku na obali ne na skali,
v zanemarjenem parku Dubrovčana,
pod trdnjavo,
na klopci gnili,
ob razpadajoči vili Djordjića Mayneri,
v zaskalju kričali neutrudno so galebi,
treslo me je
zaradi vibracij mandoline,
Dine,
občutka, da me davi, gnjavi,
da blodno noro trčeni efebi
kot delfini se igrajo na valovih,
me k a i r o s je zvabil
v čudenje spoštljivo in igrivo
loček poka pod nogami,
vlago čutim v čevljih,
srež srebri že trepetlike,
ostale so in preživele – slike
POLENA, NAMETANA
Saj lahko kričite, glasni ste,
vendar ne, da ne vem,
da k svetlobi grem
in si zakrivam oči pred mavričnim skelenjem,
vedoč, da svet je na silo spremenjen
in nametana brez reda so polena.
Kot so mi zabičali doma že davno..
Ohlip je podrl brajdo,
mineva noč, vrag jemlje sanje
knjigo odložil sem,odšel na potovanje.
Prav je, naj bo le zame,
naj me misel živa krepko objame
in za jutri zaposli, razvname,
da žel bom vse, kar sem sejal,
da nabral bom listja, trave,
da mi težki, gnili štori ne bodo več napoti
k pustoti, goličavju, mokri hosti,
gobam, ki se skrivajo v podrasti
in da ostrina ne bo čepela mi na grlu,
da vesel bom, svež in žolčne ne narave.
V kletke zaprta razočaranja
spuščam z radostjo na plano,
pri delu sam sem in sonce žge v hrbet.
Le za zgrabek je misli neizvotljene:
nihče sveta ne vidi, ne posluša,
vem, le korak sem na kamniti poti,
ne več med brati…
Od skupnih jasli gosli ne zvenijo,
v nebo se vzpenjajo fantasti in čudaki.
Le raglja buta v temo.
Ni dobra družba gostilna stara,
na pol poti, le skok je do oblakov,
vetrnjakov, ki se reže iz teme,
šteje le, da si se zrinil vase,
postoril, kar postava stara ti veleva,
čeprav ne ve se, kaj se sme,
kaj ne, do kam se gre
in kdaj poletje se konča v vlažni grapi..
stojte, dolg je velik za razbite dni!
Plačal sem račune, nič mi ni ostalo.
konec listopada 2011
VIHAR
Zadržujem dih:
na skalovje grme valovi beli.
Razbesnelo kot pena psu iz gobca
treskajo na gosposka hišna vrata,
kamor je sinoči vstopila mila vila
z mandolino.
Čvrsto držim za kljuko,
da šibki členki se belijo.
Morje vstran me vleče,
trga, vame sili,
ločiti hoče od dekleta,
starega mandrača,
strah me je :
ne bo me več po tisto dobro vino,
ki rojeva pesmi tople, veselje vrača,
oči obrača za silhueto
na cerkvenem zidu;
večkrat čakal sem tam ob uri,
ko je v stolpu živo odbilo peto..?
Jutro lepo, oster zrak,
sivka draži mi vse čute,
spomnim se ravnice,
čudež : kratko je potegnil vrag.
