( 12.50 ) Nekaj temnega se je polastilo popotnika, sedečega na sedežu številka 64. To sem jaz, Gabriel Morowitch, violonist. Poročen, oče dveh otrok. Na poti v drugo mesto, kjer me čaka neka druga, skrivnostna ženska. Ta ni tako dolgočasna kot moja žena; ta me razume. Nič slabe vesti. Nekje v g-molu čutim krčevito trzanje vlakovih koles, ki še stopnjuje neprijeten občutek. Ha, ha, ha, ha ... Smeh nekje med nižaji. Prebral sem, da smeh pomaga proti stresu. Že nekaj časa se poslužujem te metode, a še vedno nisem povsem prepričan, da deluje. Kaj pa vem ...
(13.05) Tja, k njej, med tisto njeno mehko posteljnino.
Nato na kozarček vina, takšnega poceni, pa vendar dovolj močnega, da me bo pripravil na naslednjih nekaj ur z njo. Sprehajala se bova po parku in jaz se bom pretvarjal, da me drevesa in trave neverjetno zanimajo, v resnici pa bom skrivoma pogledoval proti njenim balončkom. Opazil bom, da se skozi bluzo sploh ne opazi, da je eden večji kot drugi. Vedela bo, da jo gledam, a je ne bo motilo; nikoli je ni. Iščem besed, ki ji jih bom izrekel ob prihodu; po glavi drsa samo Vivaldi. Samo Viva po imenu Valdi. Rdečelasec namesto besed rjavolaski, ki me vabi s svojim hrapavim glasom. Gledam skozi okno in med opazovanjem hiš nelagoden občutek nekoliko izgine. Nato se spet prikrade, skupaj z vonjem po hlevskem gnoju; oju, oju. Spet udarja Vivaldi namesto besed. Toliko let sem že pustil glasbi, da sploh ne morem več misliti brez nje. Najpogosteje začnem misliti v notnem črtovju, kadar se pogovarjam s svojo ženo. Kaj pa vem. Že dolgo me ne more več prenašati. Misli, da sem zmešan ali kaj takega. Pravi, da me nikoli ni doma, da za dom nič ne naredim in da mi violina pomeni več kot otroci. Res je, a tega ji nikoli ne bom priznal. Kdo pa misli, da je.
(13.20) Cis, dis, fis.
Počasi se me loteva spanec. Vedno se spravi name na vlaku, nikoli mi ne prizanese. Nekoč sem zaspal na stranišču in zbudil sem se šele, ko me je že pošteno zeblo v rit. Na žensko, ki me pričakuje na koncu moje poti, se spomnim samo še tik pred spanjem; nato pa tema, tema, tema, tema ...
Spet na pot?
U1>Preseneti me Valdi, ki sedi na sedežu nasproti mene.
Kaj za vraga pa ti počneš v mojih sanjah?
Prišel sem lulat, nato pa grem spet drugam.
Kako to misliš – lulat?
Tako kot si slišal.
Bedasto se nasmehne in si popravi rdeče pramene. Šele takrat opazim ...
Nisem vedel, da se barvaš. Mislim lase.
Idiot. Seveda so pobarvani, kako si pa predstavljaš takšen lesk in svežino. Polly Colore, poznali smo jo že takrat, zdaj je samo embalaža modernejša.
A tako.
Nikoli si ne bi predstavljal, da bo kdaj ravno v moje sanje stopil Vivaldi in jih skušal poscati. Pa ravno moje. Kakšna čast.
Študiral sem tvoj koncert Štirje letni časi.
Res?
Res.
Ga znaš na pamet?
No ja, lahko bi rekli, da ja.
Da vidimo.
Stegnil sem se, da bi iz kovčka nad mojo glavo vzel violino, a me je ustavil.
Ne, mislil sem, na pamet. Kar tako iz glave. A znaš?
Lahko poskusim. Dis, ce, a, be, ges ...
Prekinil me je ...
Ne, nikakor.
Prepričan sem, da gre nekako tako.
Pa ni, saj menda vem, kako je treba. Sploh pa ni nižajev in višajev.
Morajo biti.
Pa jih ni.
Toda na začetku partiture lepo piše ...
Pusti partituro, kaj pa ti veš o njej ...
Slučajno jo imam zraven in ti jo lahko pokažem.
Pokaži.
Ne vem od kod sem na dan privlekel partituro, ki je v mojih sanjah zavzela nekam preveč ovalno obliko.
Vidiš, tu lepo piše. Vsaj kar se nižajev tiče ... In višajev ...
Res. Nisem si misli. Pozabljiv postajam. Se opravičujem.
Že prav, zdaj pa prosim, če greš scat drugam ...
Prav, pa grem. Nasvidenje.
Izginil je, kakor hitro se je prikazal, a vseeno mi ni bilo več do spanja. Prebudil sem se rahlo omotičen in sploh presenečen, ker mi je med spanjem moralo teči iz nosa. Vso brado sem imel mokro, žal pa nisem imel robca in sem jo moral obrisati kar z rokavom od srajce. Neverjetno, koliko je nascal tale Vivaldi, kar pri nosu mi je odtekalo ...
(14.26) Zehanje, aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, konec zehanja.
Nato se spet spomnim na njo. Njen mož je pisatelj. Ogromno knjig napiše, nato jih prodaja na trgu pred cesto. Ni razloga za zavist. Menda je napisal nekakšno uspešnico, pa je nikjer ni možno dobiti. Vse knjižnice sem že obhodil. Knjigarn pa ne, ker knjig načeloma ne kupujem, le kuharske, tu in tam, za taščo. Nekoč sem jo vprašal, zakaj ga ne zapusti, če je pa tako ali tako cele dneve na ulici na lovu za navdihom. Včasih pri kakšnem navdihu tudi prespi in ga poprej temeljito obdela. Nje to sploh ne moti. Pravi, da je njun zakon odprt in da je tako še najbolje. Onadva že vesta ...
(14.32) La, la, la, lera.
To nima veliko z violino se opomnim, ko se mi v glavo prikrade Seviljski brivec. Arija. Vsekakor pa sem že skoraj na koncu svoje poti, še nekaj metrov in prispel bom. Na šipah so se počasi začele nabirati dežne kaplje. Sranje, nimam dežnika. Medtem ko razmišljam kako nedostojno, neprimerno in sploh kako bedasto bom izgledal z violinskim kovčkom dvignjenim nad glavo, da bi se izognil dežnim kapljam, se vlak ustavi.
(14.38) Prihod.
Rahlo kobacavo se dvignem in odpravim proti vratom. Neroden sem, tako kot zmeraj. Opletam in maham z vso šaro, ki jo imam s seboj. Tokrat mi na srečo ni uspelo nikogar poškodovati. Aleluja, aleluja, aleluja .... and he shall live for ever and ever.
(14.40) Izstopim.
Naredim nekaj korakov. Pa, pa, pa, pam ... Beethoven se mi skoraj do nezavesti zažre v možgane. Nekoliko se mi zatresejo kolena, slabost me ovija v svoje brutalne prijeme. Ozrem se proti tlom od koder prihaja bistvo moje groze in zagledam nekaj mehkega, neprijetno smrdečega, pasjega.
(14.42) Začetek preklinjanja ...
(14.50) Konec preklinjanja.
(14.55) Dobrih pet minut porabim, da si s podplata odluščim smrdljivo drekalo.
Še vedno čutim oduren vonj nekje na zadnji steni lobanje, kjer je do zdaj ždel tisti temačen občutek izpred nekaj ur, ki se je zdaj taktično povsem raztopil v smradu. Nekdo bi rekel, da so moji instinkti naredili iz muhe slona. Vso to sekiranje za en smrdljiv pasji drek. No ja, konec koncev pa je tako velikokrat v življenju. Zmeraj nekaj preveč pričakujemo, nato pa se znajdemo do vratu v dreku. Tiste, ki pa se iz njega izvlečejo, je potrebno spoštovati. Zavedati se je namreč treba, da imajo za seboj veliko dreka. To ne velja za politike, ti ponavadi nimajo dreka za seboj temveč v ustih ...
(15.01) Ogromno časa še imam.
Lahko bi si poiskal toplo zavetje v kakšni poceni beznici, kjer bi se skril pred dežjem in pojedel kaj toplega. Karkoli ... Za 400 sit ...
(15.10) Nekaj časa še stojim, čakam.
Razmišljam v katero smer naj se odpravim. Počutim se kot kak debil, tako z dvignjeno roko, v kateri držim kovček z niti ne dragoceno violino. Nekdo mi je nekoč govoril o tem, da je moral zaradi zlomljene ključnice držati roko nad glavo skoraj 14 dni. Še sreča, da mu ni bilo treba nositi violinskega kovčka ...
(15.12) Zagledam gospo, ki ima namesto dežnika čez glavo poveznjeno plastično vrečko za nakupe.
Oddahnem si; nisem edin idiot v tem mestu.
(15.14) Zadovoljen se odpravim v najbližji bife.
Seveda v ritmu alpske poskočnice. Previdno čez cesto. Vedno grem previdno čez cesto, iz navade vse od takrat, ko me je na regionalni cesti zbil motorist. V a-molu. Zlomljeni rebri in pretres možganov. Od takrat sem zmeraj previden, že petindvajset let.
(15.22) Sprehajam se po pločniku in iščem kakšen topel kotiček za svoje glasbene komplekse.
Ustavim se pred vrati nekam sumljivo zanemarjenega lokala. Trenutek razmisleka.
(15.34) Vstopim.
Prostor me je še najbolj spominjal na menzo v kakšnem vaškem gasilskem domu. Nekaj takega. Sedem za z maščobo preplavljeno mizo, ki se že več mesecev ni pošteno nažrla detergenta.
(15.52) Sedim, dim, dim; sedim, dim, dim.
Valček, seveda. K meni prisede, v trenutku, ko sem si tega najmanj želel, bradata prasica. Merjasec. Neolikan, smrdeč. Rigajoč, prdeč. Nikoli nisem maral takšnih melodij.
(16.04) Odprte dlani še najbolj dišijo po pomladi.
Zamotim se, da mi ni treba misliti na prasca, ki sedi ob meni in mi greni prebavljanje tuninega sendviča, ki mi ga je uspelo naročiti. Ta kup dreka poseda tu ob meni, pije kavo, ki jo tako divje zajema z žličko in nato posreba z nje, da se mi je želodec že nekajkrat nevarno zatresel.
(16.10) Prvič danes se mi je prikazala svetla točka. Pika, pika, pikica.
O Happy day ... Merjasec se je rigajoče odločil, da je čas, da odtava po mestu in zagreni življenje še komu drugemu. Ta ta tam ... točno tisti trenutek, ko je vstal in se zamajal proti izhodu, se je na njegovem mestu prikazal rdečelasec Valdi.
Ti je uspelo, kaj?
Niti ne, težko sem ga prenašal. Ampak, kaj spet počneš tukaj?
Voham za koloradskimi hrošči.
Daj mir!
Dobro, potem pa sadim lubenice po asfaltu.
Prekleto želel sem si resnega pogovora ...
Ni mogoče ...
Zakaj ne?
Čez pet minut se moram prikazati nekemu tajvanskemu violinskemu virtuozu, ki še zdaj ne obvlada stavka Allegro ma Poco Cantabile.
Potem pa pojdi.
Saj grem ...
(16.47) Kako hitro postane človeka strah, ko spozna, da je svet čisto zmešan.
In da se mu prikazuje Vivaldi, kot nekakšen angel violinistov. To ni mogoče. Meša se mi. Potreben sem krepkega pelinkovca in dveh tednov dopusta. Lahko bi šel v toplice, ali pa nekam na morje.
(16.57) Gloria inelcelsis Deo ...
(17.30) Čas, da se odpravim k njej.
(17.55) Moderato cantabile.
Po mokri ulicah. Pred njenim vhodom nekoliko počakam. Iz navade morda. Morda zato ker ne najdem besed. Mrači se že, oblaki zastirajo nebo ravno toliko, da se zvezde vidijo le kot daljni brzljaji svetlobe. Spomnim se na ženo. In otroke. Nekje daleč zadaj za Mahlerjem.
I.
( 12.50 ) Nekaj temnega se je polastilo popotnika, sedečega na sedežu številka 64. To sem jaz, Gabriel Morowitch, violonist. Poročen, oče dveh otrok. Na poti v drugo mesto, kjer me čaka neka druga, skrivnostna ženska. Ta ni tako dolgočasna kot moja žena; ta me razume. Nič slabe vesti. Nekje v g-molu čutim krčevito trzanje vlakovih koles, ki še stopnjuje neprijeten občutek. Ha, ha, ha, ha ... Smeh nekje med nižaji. Prebral sem, da smeh pomaga proti stresu. Že nekaj časa se poslužujem te metode, a še vedno nisem povsem prepričan, da deluje. Kaj pa vem ...
(13.05) Tja, k njej, med tisto njeno mehko posteljnino.
Nato na kozarček vina, takšnega poceni, pa vendar dovolj močnega, da me bo pripravil na naslednjih nekaj ur z njo. Sprehajala se bova po parku in jaz se bom pretvarjal, da me drevesa in trave neverjetno zanimajo, v resnici pa bom skrivoma pogledoval proti njenim balončkom. Opazil bom, da se skozi bluzo sploh ne opazi, da je eden večji kot drugi. Vedela bo, da jo gledam, a je ne bo motilo; nikoli je ni. Iščem besed, ki ji jih bom izrekel ob prihodu; po glavi drsa samo Vivaldi. Samo Viva po imenu Valdi. Rdečelasec namesto besed rjavolaski, ki me vabi s svojim hrapavim glasom. Gledam skozi okno in med opazovanjem hiš nelagoden občutek nekoliko izgine. Nato se spet prikrade, skupaj z vonjem po hlevskem gnoju; oju, oju. Spet udarja Vivaldi namesto besed. Toliko let sem že pustil glasbi, da sploh ne morem več misliti brez nje. Najpogosteje začnem misliti v notnem črtovju, kadar se pogovarjam s svojo ženo. Kaj pa vem. Že dolgo me ne more več prenašati. Misli, da sem zmešan ali kaj takega. Pravi, da me nikoli ni doma, da za dom nič ne naredim in da mi violina pomeni več kot otroci. Res je, a tega ji nikoli ne bom priznal. Kdo pa misli, da je.
(13.20) Cis, dis, fis.
Počasi se me loteva spanec. Vedno se spravi name na vlaku, nikoli mi ne prizanese. Nekoč sem zaspal na stranišču in zbudil sem se šele, ko me je že pošteno zeblo v rit. Na žensko, ki me pričakuje na koncu moje poti, se spomnim samo še tik pred spanjem; nato pa tema, tema, tema, tema ...
Spet na pot?
U1>Preseneti me Valdi, ki sedi na sedežu nasproti mene.
Kaj za vraga pa ti počneš v mojih sanjah?
Prišel sem lulat, nato pa grem spet drugam.
Kako to misliš – lulat?
Tako kot si slišal.
Bedasto se nasmehne in si popravi rdeče pramene. Šele takrat opazim ...
Nisem vedel, da se barvaš. Mislim lase.
Idiot. Seveda so pobarvani, kako si pa predstavljaš takšen lesk in svežino. Polly Colore, poznali smo jo že takrat, zdaj je samo embalaža modernejša.
A tako.
Nikoli si ne bi predstavljal, da bo kdaj ravno v moje sanje stopil Vivaldi in jih skušal poscati. Pa ravno moje. Kakšna čast.
Študiral sem tvoj koncert Štirje letni časi.
Res?
Res.
Ga znaš na pamet?
No ja, lahko bi rekli, da ja.
Da vidimo.
Stegnil sem se, da bi iz kovčka nad mojo glavo vzel violino, a me je ustavil.
Ne, mislil sem, na pamet. Kar tako iz glave. A znaš?
Lahko poskusim. Dis, ce, a, be, ges ...
Prekinil me je ...
Ne, nikakor.
Prepričan sem, da gre nekako tako.
Pa ni, saj menda vem, kako je treba. Sploh pa ni nižajev in višajev.
Morajo biti.
Pa jih ni.
Toda na začetku partiture lepo piše ...
Pusti partituro, kaj pa ti veš o njej ...
Slučajno jo imam zraven in ti jo lahko pokažem.
Pokaži.
Ne vem od kod sem na dan privlekel partituro, ki je v mojih sanjah zavzela nekam preveč ovalno obliko.
Vidiš, tu lepo piše. Vsaj kar se nižajev tiče ... In višajev ...
Res. Nisem si misli. Pozabljiv postajam. Se opravičujem.
Že prav, zdaj pa prosim, če greš scat drugam ...
Prav, pa grem. Nasvidenje.
Izginil je, kakor hitro se je prikazal, a vseeno mi ni bilo več do spanja. Prebudil sem se rahlo omotičen in sploh presenečen, ker mi je med spanjem moralo teči iz nosa. Vso brado sem imel mokro, žal pa nisem imel robca in sem jo moral obrisati kar z rokavom od srajce. Neverjetno, koliko je nascal tale Vivaldi, kar pri nosu mi je odtekalo ...
(14.26) Zehanje, aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, konec zehanja.
Nato se spet spomnim na njo. Njen mož je pisatelj. Ogromno knjig napiše, nato jih prodaja na trgu pred cesto. Ni razloga za zavist. Menda je napisal nekakšno uspešnico, pa je nikjer ni možno dobiti. Vse knjižnice sem že obhodil. Knjigarn pa ne, ker knjig načeloma ne kupujem, le kuharske, tu in tam, za taščo. Nekoč sem jo vprašal, zakaj ga ne zapusti, če je pa tako ali tako cele dneve na ulici na lovu za navdihom. Včasih pri kakšnem navdihu tudi prespi in ga poprej temeljito obdela. Nje to sploh ne moti. Pravi, da je njun zakon odprt in da je tako še najbolje. Onadva že vesta ...
(14.32) La, la, la, lera.
To nima veliko z violino se opomnim, ko se mi v glavo prikrade Seviljski brivec. Arija. Vsekakor pa sem že skoraj na koncu svoje poti, še nekaj metrov in prispel bom. Na šipah so se počasi začele nabirati dežne kaplje. Sranje, nimam dežnika. Medtem ko razmišljam kako nedostojno, neprimerno in sploh kako bedasto bom izgledal z violinskim kovčkom dvignjenim nad glavo, da bi se izognil dežnim kapljam, se vlak ustavi.
(14.38) Prihod.
Rahlo kobacavo se dvignem in odpravim proti vratom. Neroden sem, tako kot zmeraj. Opletam in maham z vso šaro, ki jo imam s seboj. Tokrat mi na srečo ni uspelo nikogar poškodovati. Aleluja, aleluja, aleluja .... and he shall live for ever and ever.
(14.40) Izstopim.
Naredim nekaj korakov. Pa, pa, pa, pam ... Beethoven se mi skoraj do nezavesti zažre v možgane. Nekoliko se mi zatresejo kolena, slabost me ovija v svoje brutalne prijeme. Ozrem se proti tlom od koder prihaja bistvo moje groze in zagledam nekaj mehkega, neprijetno smrdečega, pasjega.
(14.42) Začetek preklinjanja ...
(14.50) Konec preklinjanja.
(14.55) Dobrih pet minut porabim, da si s podplata odluščim smrdljivo drekalo.
Še vedno čutim oduren vonj nekje na zadnji steni lobanje, kjer je do zdaj ždel tisti temačen občutek izpred nekaj ur, ki se je zdaj taktično povsem raztopil v smradu. Nekdo bi rekel, da so moji instinkti naredili iz muhe slona. Vso to sekiranje za en smrdljiv pasji drek. No ja, konec koncev pa je tako velikokrat v življenju. Zmeraj nekaj preveč pričakujemo, nato pa se znajdemo do vratu v dreku. Tiste, ki pa se iz njega izvlečejo, je potrebno spoštovati. Zavedati se je namreč treba, da imajo za seboj veliko dreka. To ne velja za politike, ti ponavadi nimajo dreka za seboj temveč v ustih ...
(15.01) Ogromno časa še imam.
Lahko bi si poiskal toplo zavetje v kakšni poceni beznici, kjer bi se skril pred dežjem in pojedel kaj toplega. Karkoli ... Za 400 sit ...
(15.10) Nekaj časa še stojim, čakam.
Razmišljam v katero smer naj se odpravim. Počutim se kot kak debil, tako z dvignjeno roko, v kateri držim kovček z niti ne dragoceno violino. Nekdo mi je nekoč govoril o tem, da je moral zaradi zlomljene ključnice držati roko nad glavo skoraj 14 dni. Še sreča, da mu ni bilo treba nositi violinskega kovčka ...
(15.12) Zagledam gospo, ki ima namesto dežnika čez glavo poveznjeno plastično vrečko za nakupe.
Oddahnem si; nisem edin idiot v tem mestu.
(15.14) Zadovoljen se odpravim v najbližji bife.
Seveda v ritmu alpske poskočnice. Previdno čez cesto. Vedno grem previdno čez cesto, iz navade vse od takrat, ko me je na regionalni cesti zbil motorist. V a-molu. Zlomljeni rebri in pretres možganov. Od takrat sem zmeraj previden, že petindvajset let.
(15.22) Sprehajam se po pločniku in iščem kakšen topel kotiček za svoje glasbene komplekse.
Ustavim se pred vrati nekam sumljivo zanemarjenega lokala. Trenutek razmisleka.
(15.34) Vstopim.
Prostor me je še najbolj spominjal na menzo v kakšnem vaškem gasilskem domu. Nekaj takega. Sedem za z maščobo preplavljeno mizo, ki se že več mesecev ni pošteno nažrla detergenta.
(15.52) Sedim, dim, dim; sedim, dim, dim.
Valček, seveda. K meni prisede, v trenutku, ko sem si tega najmanj želel, bradata prasica. Merjasec. Neolikan, smrdeč. Rigajoč, prdeč. Nikoli nisem maral takšnih melodij.
(16.04) Odprte dlani še najbolj dišijo po pomladi.
Zamotim se, da mi ni treba misliti na prasca, ki sedi ob meni in mi greni prebavljanje tuninega sendviča, ki mi ga je uspelo naročiti. Ta kup dreka poseda tu ob meni, pije kavo, ki jo tako divje zajema z žličko in nato posreba z nje, da se mi je želodec že nekajkrat nevarno zatresel.
(16.10) Prvič danes se mi je prikazala svetla točka. Pika, pika, pikica.
O Happy day ... Merjasec se je rigajoče odločil, da je čas, da odtava po mestu in zagreni življenje še komu drugemu. Ta ta tam ... točno tisti trenutek, ko je vstal in se zamajal proti izhodu, se je na njegovem mestu prikazal rdečelasec Valdi.
Ti je uspelo, kaj?
Niti ne, težko sem ga prenašal. Ampak, kaj spet počneš tukaj?
Voham za koloradskimi hrošči.
Daj mir!
Dobro, potem pa sadim lubenice po asfaltu.
Prekleto želel sem si resnega pogovora ...
Ni mogoče ...
Zakaj ne?
Čez pet minut se moram prikazati nekemu tajvanskemu violinskemu virtuozu, ki še zdaj ne obvlada stavka Allegro ma Poco Cantabile.
Potem pa pojdi.
Saj grem ...
(16.47) Kako hitro postane človeka strah, ko spozna, da je svet čisto zmešan.
In da se mu prikazuje Vivaldi, kot nekakšen angel violinistov. To ni mogoče. Meša se mi. Potreben sem krepkega pelinkovca in dveh tednov dopusta. Lahko bi šel v toplice, ali pa nekam na morje.
(16.57) Gloria inelcelsis Deo ...
(17.30) Čas, da se odpravim k njej.
(17.55) Moderato cantabile.
Po mokri ulicah. Pred njenim vhodom nekoliko počakam. Iz navade morda. Morda zato ker ne najdem besed. Mrači se že, oblaki zastirajo nebo ravno toliko, da se zvezde vidijo le kot daljni brzljaji svetlobe. Spomnim se na ženo. In otroke. Nekje daleč zadaj za Mahlerjem.
