vstala je gora nocoj
kakor morje se spenjeno dviga
izžiga
in neti
in tiha umre
noči se, mrak pada
drevesa v dremotu ječijo
trumoma odhajajo vojščaki
kakor knjiga molitev
ali ples
ob jutranjem svitu
vstala si
premamljena od življenja
v kolač sreče
mrtvo obrezan v nič
iz trde teme
izpredem svoj jezik
poln zaupljivih besed
večernih sonc
tišina
hrepenenje vek
po jutranjem dotiku
hrepenenje
ki se ob smehu
v nič razblini
zagori in požge
izpraska, izsesa
živega zaneti
in pogubi
rad bi te videl
ko morje udari
svoj lok med
mrliče
senc
ni ko greva
obujena v noč
se plaziva
vstala sva
obujena iz pepela
in mivke
peska in soli
pekoče rane
v zobeh
očeh
srcu
srcu
v tišino je smeh
izpihal svoj rumenjak
izluščen iz pravesolja
vsak tvoj dotik
je le drobna laž
ki sama zase
ustvarja nove
tebi neznane
svetove
besede izgubijo sijaj
lesk uslišanja
hrepenenje
po dotiku macesna
kaligrafija na kožo
zapis ljubezni
hrepenim te
kot voda te mazilim
v pogledih lune
izgubljava oči
dvoje vrst ljudi
tepta ta kres zemlje
tisti, ki ljubijo
in tisti, ki sovražijo
roke vijejo k nebu
in ne vedo
da so prepuščeni
isti sili utapljanja
ko te potegne
povleče na dno
se vezi življenja
uprejo
vrtinčijo
zvijajo
mrtvo trzajoče
strejo
oblije te trenutek
miline in nežnosti
kot voda te mazilim
poln zaupljivih besed
v loku sanj začutim
besede
ki jih žuboriš
kot kavlje krvnika
na dimljah mojih
se prisesaš kot
krohot
in sveta jeza
netiš korake moje
puste stopinje
travnatih zrcal
umreti s poljubom ob
kamnu žadastem
v nasmeh zakrknjen
v jezeru oči
ti
ti
in mlečna cesta
razlita v oboke
stremenja
med zvezde te
ponesem
kot klic
razprtih peruti
mlinski kamni
te vodo penijo
ti
ti
kot klic
ki se v smehu
v nič razblini
goreča beseda
v mesu uslišana
molitev
konec tekanja
v krog zajeta
ubranost
koraka
kip
ki nemo čaka
hrepenenja
lovci dotika
te mrtvi čakajo
s svojimi dolgimi, dolgimi
kopji v pozlati
v mrakobi in v sijaju zvezd
na pepelu
v dolgih snežnih pelerinah
nabranih pod pasom
z torbami polnimi
poljubov viteških
kralji tavajo, tavajo
krone jim silijo v usta
od koder ni besed
in ni smeha
in ni vode
in ni krika
in ni resnice
in ni laži za
popotne tolmače
sanj in klicoče
stolpe v puščavskem
pesku
si samo moja molitev
na gori
kjer samo moja molitev
kresove zažiga
samo moja molitev
kot krogla troglava
kača
tihota
slep hodim po poti
kjer moja molitev
prodnike gladi v
bisere tvojega
občudovanja
po loku tvojih obrvi
stopam kakor ponosen ptič
s kljunom nemim
obvisim za ušesi
bisernega kolovrata
kolibri med evkaliptus
spusti krožnik
osamljenega cesarjevega
generala katerega meč
ni nikoli presekal
tvoje navidezne
kamnitosti
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki niso več tvoja
tako težko
čez usta
ki so ti bila
vino
kruh
med
žolč
si pila z njimi
v čaši zob si nosila
pelinovi kači
daritev
izdanih
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki jih ne moreš
več ljubiti
skozi črnino svetlobe
veter igraje riše lase
kot voda te mazilim
v mrakobi in v sijaju zvezd
zdaj stopaš kot
kruta resnica
in izganjalka sreče
med belo cvetje ničevosti
razpasla se boš
po poljih kričečih
prekletstvo spomina je
ko čutiš
kako sva v soju sveč sedela
v steber ovita
v svoji koži
kako sva ob vodi
luni iskala oči
in besedam pomen
kako sva ljubila
z jezikom orala
polja in bregove
najine
prekletstvo spomina je
ko čutiš
čutiš
tiš
šššš
kot voda te mazilim
kakor knjiga molitev
na koncu vseh poti
je le majhen kupček sreče
ki ga žejni ponesemo k ustom
in ni sladko več sladko
in ni grenko več grenko
in ni trpko več trpko
in ni pelin več pelin
in ni beseda več resnica
na koncu vseh poti
se znova najdeva
kot vrata odprta v pozabo
VENERINI PSALMI
GAZELA
kdo
če padem
me ulovi iz ljubezni
kdo
če se strem
me sestavi iz ljubezni
kdo
če odidem
mi bo sledil iz ljubezni
samo ti
samo ti
samo ti
legel bi vate...
na tvoje razmočene boke...
in spal....
mrakoba bi sijala...
jeziki bi šelesteli....
kot listje...
kot veje...
ki obujajo spomine...
legel bi vate...
na tvoje žgoče prsi...
na rubine tvoje...
ožgane on poljubov...
legel bi vate...
kakor reka bi se izlival...
molčal...
jokal...
legel bi...
vate...
vate...
kot jastreb...
ki kroži visoko...
visoko...
kot jelen...
kot kača...
plazeč se med prsti...
legel bi...
legel bi vate...
nemočen bi usahnil...
v poslednjih objemih...
odhajanja
hodiva tiha med spomine
govoriva o pelikanovem petju
črnega gozda
kjer mrko zaspijo
tresoče besede
hladna si
mrzlo oplaziš globino
izliješ se
med korake
odhajanja
prižgala si kadilo in obstala
v loku so se spuščali tisočeri
galebi spomina na dlani
kod hodil si
kod hodil si
dečka so raztrgale zveri
olja bi pil
kakor srčni oblaki ponoči
bi si natrebil drobovja v usta
z razpaslo roko bi zrasel
v samoten krik
prebodenega bikoborca
olja bi pil
v pozabo odet
kakor razgreta knjiga laži
in udrihanje biča
z oljem bi ti nazdravil
gola boš sedela
in psi ti bodo mastno silili v oči
in ti
ti jih boš v špranjo poskrila
olja bi pil
o naj pogorita tvoj smeh in tvoja lepota
gradim te iz peska
in v tvoj mivkast
nasmeh zasejem laž
kakor oblesk lune
kakor kri
ki se pretaka
kakor voda
ki te žre
kakor morje
ki odnaša
kakor stvarjenje
gradim te
iz peska
in kamna
ob prvi besedi
se boš vznova
usula
PRAH
odpriva
svoji
zarjaveli
mesečevi
pokrajini
ukradeni
brezplodni
laži
in
ostaniva
ujeta
v
tem
objemu
ki
je
tako pekoč
tako najin
med prsti te nosim
kakor zelenilo z vej
in kakor sončno luč
odeto v neme zaklade gibanja
nosim te kakor moško obleko
krojeno za veličasten ples
in kakor kapljo slanice
ki je ne smem
nočem izpustiti
držim te za bele lase
privzdignjeno k nebu
kakor poslednjo sodbo
ki grešnico opere greha
in popotnika tavanja
med prsti te nosim
kot neizrečeno besedo
ki bi rešila marmornat utrip
ne reci mi ne
ko se krušim
ko trdno spim
pod odejo tvoji rok
ne reci mi ne
ko te gledam
kako spiš na terasi
ne reci mi ne
ko sama sediva
na pesku
ob morju
ne reci mi ne
med molkom
in poljubi
na večer uslišanih...
ODSEV
danes bova deževala
mrtva lezla po šipah
govorila samo še o nebu
kot o veliki prazni posodi
vrtu ki naju je vrgel
odsev sva
tihega ustja reke
ki nekje skrita čaka
da se izlije najina ljubezen
boš jokala nad strtim jasminom
vem, da ne boš
kaplja ne bo orosila spomina
na zasnežene lončene gredice
ne bo padla sol
nič nič je ne bo zaskelelo
boš jokala
vem, da ne boš
roka ti bo počivala na rami
brcala bo ob trdo skorjo
preračunljivosti
boš jokala
vem
da ne boš
nikoli ne jočeš
ko se menjujejo
poljubovalci
DALÍ
po hrbtu ti grem
kakor pajek
te predem
zapredem
v objem
ELEGIJA
vstala je gora nocoj
kakor morje se spenjeno dviga
izžiga
in neti
in tiha umre
noči se, mrak pada
drevesa v dremotu ječijo
trumoma odhajajo vojščaki
kakor knjiga molitev
ali ples
ob jutranjem svitu
vstala si
premamljena od življenja
v kolač sreče
mrtvo obrezan v nič
iz trde teme
izpredem svoj jezik
poln zaupljivih besed
večernih sonc
tišina
hrepenenje vek
po jutranjem dotiku
hrepenenje
ki se ob smehu
v nič razblini
zagori in požge
izpraska, izsesa
živega zaneti
in pogubi
rad bi te videl
ko morje udari
svoj lok med
mrliče
senc
ni ko greva
obujena v noč
se plaziva
vstala sva
obujena iz pepela
in mivke
peska in soli
pekoče rane
v zobeh
očeh
srcu
srcu
v tišino je smeh
izpihal svoj rumenjak
izluščen iz pravesolja
vsak tvoj dotik
je le drobna laž
ki sama zase
ustvarja nove
tebi neznane
svetove
besede izgubijo sijaj
lesk uslišanja
hrepenenje
po dotiku macesna
kaligrafija na kožo
zapis ljubezni
hrepenim te
kot voda te mazilim
v pogledih lune
izgubljava oči
dvoje vrst ljudi
tepta ta kres zemlje
tisti, ki ljubijo
in tisti, ki sovražijo
roke vijejo k nebu
in ne vedo
da so prepuščeni
isti sili utapljanja
ko te potegne
povleče na dno
se vezi življenja
uprejo
vrtinčijo
zvijajo
mrtvo trzajoče
strejo
oblije te trenutek
miline in nežnosti
kot voda te mazilim
poln zaupljivih besed
v loku sanj začutim
besede
ki jih žuboriš
kot kavlje krvnika
na dimljah mojih
se prisesaš kot
krohot
in sveta jeza
netiš korake moje
puste stopinje
travnatih zrcal
umreti s poljubom ob
kamnu žadastem
v nasmeh zakrknjen
v jezeru oči
ti
ti
in mlečna cesta
razlita v oboke
stremenja
med zvezde te
ponesem
kot klic
razprtih peruti
mlinski kamni
te vodo penijo
ti
ti
kot klic
ki se v smehu
v nič razblini
goreča beseda
v mesu uslišana
molitev
konec tekanja
v krog zajeta
ubranost
koraka
kip
ki nemo čaka
hrepenenja
lovci dotika
te mrtvi čakajo
s svojimi dolgimi, dolgimi
kopji v pozlati
v mrakobi in v sijaju zvezd
na pepelu
v dolgih snežnih pelerinah
nabranih pod pasom
z torbami polnimi
poljubov viteških
kralji tavajo, tavajo
krone jim silijo v usta
od koder ni besed
in ni smeha
in ni vode
in ni krika
in ni resnice
in ni laži za
popotne tolmače
sanj in klicoče
stolpe v puščavskem
pesku
si samo moja molitev
na gori
kjer samo moja molitev
kresove zažiga
samo moja molitev
kot krogla troglava
kača
tihota
slep hodim po poti
kjer moja molitev
prodnike gladi v
bisere tvojega
občudovanja
po loku tvojih obrvi
stopam kakor ponosen ptič
s kljunom nemim
obvisim za ušesi
bisernega kolovrata
kolibri med evkaliptus
spusti krožnik
osamljenega cesarjevega
generala katerega meč
ni nikoli presekal
tvoje navidezne
kamnitosti
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki niso več tvoja
tako težko
čez usta
ki so ti bila
vino
kruh
med
žolč
si pila z njimi
v čaši zob si nosila
pelinovi kači
daritev
izdanih
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki jih ne moreš
več ljubiti
skozi črnino svetlobe
veter igraje riše lase
kot voda te mazilim
v mrakobi in v sijaju zvezd
zdaj stopaš kot
kruta resnica
in izganjalka sreče
med belo cvetje ničevosti
razpasla se boš
po poljih kričečih
prekletstvo spomina je
ko čutiš
kako sva v soju sveč sedela
v steber ovita
v svoji koži
kako sva ob vodi
luni iskala oči
in besedam pomen
kako sva ljubila
z jezikom orala
polja in bregove
najine
prekletstvo spomina je
ko čutiš
čutiš
tiš
šššš
kot voda te mazilim
kakor knjiga molitev
na koncu vseh poti
je le majhen kupček sreče
ki ga žejni ponesemo k ustom
in ni sladko več sladko
in ni grenko več grenko
in ni trpko več trpko
in ni pelin več pelin
in ni beseda več resnica
na koncu vseh poti
se znova najdeva
kot vrata odprta v pozabo
VENERINI PSALMI
GAZELA
kdo
če padem
me ulovi iz ljubezni
kdo
če se strem
me sestavi iz ljubezni
kdo
če odidem
mi bo sledil iz ljubezni
samo ti
samo ti
samo ti
legel bi vate...
na tvoje razmočene boke...
in spal....
mrakoba bi sijala...
jeziki bi šelesteli....
kot listje...
kot veje...
ki obujajo spomine...
legel bi vate...
na tvoje žgoče prsi...
na rubine tvoje...
ožgane on poljubov...
legel bi vate...
kakor reka bi se izlival...
molčal...
jokal...
legel bi...
vate...
vate...
kot jastreb...
ki kroži visoko...
visoko...
kot jelen...
kot kača...
plazeč se med prsti...
legel bi...
legel bi vate...
nemočen bi usahnil...
v poslednjih objemih...
odhajanja
hodiva tiha med spomine
govoriva o pelikanovem petju
črnega gozda
kjer mrko zaspijo
tresoče besede
hladna si
mrzlo oplaziš globino
izliješ se
med korake
odhajanja
prižgala si kadilo in obstala
v loku so se spuščali tisočeri
galebi spomina na dlani
kod hodil si
kod hodil si
dečka so raztrgale zveri
olja bi pil
kakor srčni oblaki ponoči
bi si natrebil drobovja v usta
z razpaslo roko bi zrasel
v samoten krik
prebodenega bikoborca
olja bi pil
v pozabo odet
kakor razgreta knjiga laži
in udrihanje biča
z oljem bi ti nazdravil
gola boš sedela
in psi ti bodo mastno silili v oči
in ti
ti jih boš v špranjo poskrila
olja bi pil
o naj pogorita tvoj smeh in tvoja lepota
gradim te iz peska
in v tvoj mivkast
nasmeh zasejem laž
kakor oblesk lune
kakor kri
ki se pretaka
kakor voda
ki te žre
kakor morje
ki odnaša
kakor stvarjenje
gradim te
iz peska
in kamna
ob prvi besedi
se boš vznova
usula
PRAH
odpriva
svoji
zarjaveli
mesečevi
pokrajini
ukradeni
brezplodni
laži
in
ostaniva
ujeta
v
tem
objemu
ki
je
tako pekoč
tako najin
med prsti te nosim
kakor zelenilo z vej
in kakor sončno luč
odeto v neme zaklade gibanja
nosim te kakor moško obleko
krojeno za veličasten ples
in kakor kapljo slanice
ki je ne smem
nočem izpustiti
držim te za bele lase
privzdignjeno k nebu
kakor poslednjo sodbo
ki grešnico opere greha
in popotnika tavanja
med prsti te nosim
kot neizrečeno besedo
ki bi rešila marmornat utrip
ne reci mi ne
ko se krušim
ko trdno spim
pod odejo tvoji rok
ne reci mi ne
ko te gledam
kako spiš na terasi
ne reci mi ne
ko sama sediva
na pesku
ob morju
ne reci mi ne
med molkom
in poljubi
na večer uslišanih...
ODSEV
danes bova deževala
mrtva lezla po šipah
govorila samo še o nebu
kot o veliki prazni posodi
vrtu ki naju je vrgel
odsev sva
tihega ustja reke
ki nekje skrita čaka
da se izlije najina ljubezen
boš jokala nad strtim jasminom
vem, da ne boš
kaplja ne bo orosila spomina
na zasnežene lončene gredice
ne bo padla sol
nič nič je ne bo zaskelelo
boš jokala
vem, da ne boš
roka ti bo počivala na rami
brcala bo ob trdo skorjo
preračunljivosti
boš jokala
vem
da ne boš
nikoli ne jočeš
ko se menjujejo
poljubovalci
DALÍ
po hrbtu ti grem
kakor pajek
te predem
zapredem
v objem
