vstala je gora nocoj
kakor morje se spenjeno dviga
izžiga
in neti
in tiha umre
noči se, mrak pada
drevesa v dremotu ječijo
trumoma odhajajo vojščaki
kakor knjiga molitev
ali ples
ob jutranjem svitu
vstala si
premamljena od življenja
v kolač sreče
mrtvo obrezan v nič
iz trde teme
izpredem svoj jezik
poln zaupljivih besed
večernih sonc
tišina
hrepenenje vek
po jutranjem dotiku
hrepenenje
ki se ob smehu
v nič razblini
zagori in požge
izpraska, izsesa
živega zaneti
in pogubi
rad bi te videl
ko morje udari
svoj lok med
mrliče
senc
ni ko greva
obujena v noč
se plaziva
vstala sva
obujena iz pepela
in mivke
peska in soli
pekoče rane
v zobeh
očeh
srcu
srcu
v tišino je smeh
izpihal svoj rumenjak
izluščen iz pravesolja
vsak tvoj dotik
je le drobna laž
ki sama zase
ustvarja nove
tebi neznane
svetove
besede izgubijo sijaj
lesk uslišanja
hrepenenje
po dotiku macesna
kaligrafija na kožo
zapis ljubezni
hrepenim te
kot voda te mazilim
v pogledih lune
izgubljava oči
dvoje vrst ljudi
tepta ta kres zemlje
tisti, ki ljubijo
in tisti, ki sovražijo
roke vijejo k nebu
in ne vedo
da so prepuščeni
isti sili utapljanja
ko te potegne
povleče na dno
se vezi življenja
uprejo
vrtinčijo
zvijajo
mrtvo trzajoče
strejo
oblije te trenutek
miline in nežnosti
kot voda te mazilim
poln zaupljivih besed
v loku sanj začutim
besede
ki jih žuboriš
kot kavlje krvnika
na dimljah mojih
se prisesaš kot
krohot
in sveta jeza
netiš korake moje
puste stopinje
travnatih zrcal
umreti s poljubom ob
kamnu žadastem
v nasmeh zakrknjen
v jezeru oči
ti
ti
in mlečna cesta
razlita v oboke
stremenja
med zvezde te
ponesem
kot klic
razprtih peruti
mlinski kamni
te vodo penijo
ti
ti
kot klic
ki se v smehu
v nič razblini
goreča beseda
v mesu uslišana
molitev
konec tekanja
v krog zajeta
ubranost
koraka
kip
ki nemo čaka
hrepenenja
lovci dotika
te mrtvi čakajo
s svojimi dolgimi, dolgimi
kopji v pozlati
v mrakobi in v sijaju zvezd
na pepelu
v dolgih snežnih pelerinah
nabranih pod pasom
z torbami polnimi
poljubov viteških
kralji tavajo, tavajo
krone jim silijo v usta
od koder ni besed
in ni smeha
in ni vode
in ni krika
in ni resnice
in ni laži za
popotne tolmače
sanj in klicoče
stolpe v puščavskem
pesku
si samo moja molitev
na gori
kjer samo moja molitev
kresove zažiga
samo moja molitev
kot krogla troglava
kača
tihota
slep hodim po poti
kjer moja molitev
prodnike gladi v
bisere tvojega
občudovanja
po loku tvojih obrvi
stopam kakor ponosen ptič
s kljunom nemim
obvisim za ušesi
bisernega kolovrata
kolibri med evkaliptus
spusti krožnik
osamljenega cesarjevega
generala katerega meč
ni nikoli presekal
tvoje navidezne
kamnitosti
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki niso več tvoja
tako težko
čez usta
ki so ti bila
vino
kruh
med
žolč
si pila z njimi
v čaši zob si nosila
pelinovi kači
daritev
izdanih
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki jih ne moreš
več ljubiti
skozi črnino svetlobe
veter igraje riše lase
kot voda te mazilim
v mrakobi in v sijaju zvezd
zdaj stopaš kot
kruta resnica
in izganjalka sreče
med belo cvetje ničevosti
razpasla se boš
po poljih kričečih
prekletstvo spomina je
ko čutiš
kako sva v soju sveč sedela
v steber ovita
v svoji koži
kako sva ob vodi
luni iskala oči
in besedam pomen
kako sva ljubila
z jezikom orala
polja in bregove
najine
prekletstvo spomina je
ko čutiš
čutiš
tiš
šššš
kot voda te mazilim
kakor knjiga molitev
na koncu vseh poti
je le majhen kupček sreče
ki ga žejni ponesemo k ustom
in ni sladko več sladko
in ni grenko več grenko
in ni trpko več trpko
in ni pelin več pelin
in ni beseda več resnica
na koncu vseh poti
se znova najdeva
kot vrata odprta v pozabo
vstala je gora nocoj
kakor morje se spenjeno dviga
izžiga
in neti
in tiha umre
noči se, mrak pada
drevesa v dremotu ječijo
trumoma odhajajo vojščaki
kakor knjiga molitev
ali ples
ob jutranjem svitu
vstala si
premamljena od življenja
v kolač sreče
mrtvo obrezan v nič
iz trde teme
izpredem svoj jezik
poln zaupljivih besed
večernih sonc
tišina
hrepenenje vek
po jutranjem dotiku
hrepenenje
ki se ob smehu
v nič razblini
zagori in požge
izpraska, izsesa
živega zaneti
in pogubi
rad bi te videl
ko morje udari
svoj lok med
mrliče
senc
ni ko greva
obujena v noč
se plaziva
vstala sva
obujena iz pepela
in mivke
peska in soli
pekoče rane
v zobeh
očeh
srcu
srcu
v tišino je smeh
izpihal svoj rumenjak
izluščen iz pravesolja
vsak tvoj dotik
je le drobna laž
ki sama zase
ustvarja nove
tebi neznane
svetove
besede izgubijo sijaj
lesk uslišanja
hrepenenje
po dotiku macesna
kaligrafija na kožo
zapis ljubezni
hrepenim te
kot voda te mazilim
v pogledih lune
izgubljava oči
dvoje vrst ljudi
tepta ta kres zemlje
tisti, ki ljubijo
in tisti, ki sovražijo
roke vijejo k nebu
in ne vedo
da so prepuščeni
isti sili utapljanja
ko te potegne
povleče na dno
se vezi življenja
uprejo
vrtinčijo
zvijajo
mrtvo trzajoče
strejo
oblije te trenutek
miline in nežnosti
kot voda te mazilim
poln zaupljivih besed
v loku sanj začutim
besede
ki jih žuboriš
kot kavlje krvnika
na dimljah mojih
se prisesaš kot
krohot
in sveta jeza
netiš korake moje
puste stopinje
travnatih zrcal
umreti s poljubom ob
kamnu žadastem
v nasmeh zakrknjen
v jezeru oči
ti
ti
in mlečna cesta
razlita v oboke
stremenja
med zvezde te
ponesem
kot klic
razprtih peruti
mlinski kamni
te vodo penijo
ti
ti
kot klic
ki se v smehu
v nič razblini
goreča beseda
v mesu uslišana
molitev
konec tekanja
v krog zajeta
ubranost
koraka
kip
ki nemo čaka
hrepenenja
lovci dotika
te mrtvi čakajo
s svojimi dolgimi, dolgimi
kopji v pozlati
v mrakobi in v sijaju zvezd
na pepelu
v dolgih snežnih pelerinah
nabranih pod pasom
z torbami polnimi
poljubov viteških
kralji tavajo, tavajo
krone jim silijo v usta
od koder ni besed
in ni smeha
in ni vode
in ni krika
in ni resnice
in ni laži za
popotne tolmače
sanj in klicoče
stolpe v puščavskem
pesku
si samo moja molitev
na gori
kjer samo moja molitev
kresove zažiga
samo moja molitev
kot krogla troglava
kača
tihota
slep hodim po poti
kjer moja molitev
prodnike gladi v
bisere tvojega
občudovanja
po loku tvojih obrvi
stopam kakor ponosen ptič
s kljunom nemim
obvisim za ušesi
bisernega kolovrata
kolibri med evkaliptus
spusti krožnik
osamljenega cesarjevega
generala katerega meč
ni nikoli presekal
tvoje navidezne
kamnitosti
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki niso več tvoja
tako težko
čez usta
ki so ti bila
vino
kruh
med
žolč
si pila z njimi
v čaši zob si nosila
pelinovi kači
daritev
izdanih
tako težko
se je razpreti v poljub
čez usta
ki jih ne moreš
več ljubiti
skozi črnino svetlobe
veter igraje riše lase
kot voda te mazilim
v mrakobi in v sijaju zvezd
zdaj stopaš kot
kruta resnica
in izganjalka sreče
med belo cvetje ničevosti
razpasla se boš
po poljih kričečih
prekletstvo spomina je
ko čutiš
kako sva v soju sveč sedela
v steber ovita
v svoji koži
kako sva ob vodi
luni iskala oči
in besedam pomen
kako sva ljubila
z jezikom orala
polja in bregove
najine
prekletstvo spomina je
ko čutiš
čutiš
tiš
šššš
kot voda te mazilim
kakor knjiga molitev
na koncu vseh poti
je le majhen kupček sreče
ki ga žejni ponesemo k ustom
in ni sladko več sladko
in ni grenko več grenko
in ni trpko več trpko
in ni pelin več pelin
in ni beseda več resnica
na koncu vseh poti
se znova najdeva
kot vrata odprta v pozabo
