nekega dne se zaveš
da si samo črna packa
na belem papirju
črn kot noč
kakor krokar ki
trga bele oči
črnim mrličem iz jamic
spomniš se
da si črn prah v
peskovniku v parku
in da je tvoj jezik
prečrn da bi sejal
a ga še zmeraj seješ
in čakaš da bo pognalo
med belim blatom
ki ga zaliva
med belim soncem
ki ga suši
ZAKLINJANJE HUDOBNIH DUHOV PRAGOZDA
skozi pragozd kandelabrov se prebijam
nem kot vselej kadar grem na pot
in ob beton moji koraki
ne vtisnejo sledi
samo daljavo
dodobra sem te spoznal
vsega sem te spoznal
ki žreš ljudi
slišal sem
kako so ti zobje šklepetali
kako si z jezikom opletal
in lizal dekletom oči in potne dojke
polne mleka
ne skušaj se približati moji koči
lupini prazni
votlemu vrču krvi
in olja
ti
ki žreš ljudi
in puščaš srca v brezbrižnosti
tuja
dodobra sem te spoznal
vsega sem te spoznal
ki iščeš novih žrtev
med betonskimi plemeni
VELIKI BOBEN
roji muh se ti podijo čez obraz
udarci njihovih kril bobnijo bobnijo
in stresajo prah na veliki prapor tvojih ušes
vas se prebuja
slamnata in peščena
prepuščena soncu in vetru
nanizaj nam biserov Nemba
ob napol praznih skledah
sedijo otroci z napihnjenimi trebuhi
in ob vsakem grižljaju vedo
da bo jutri skleda za drobec bolj polna
in bo lačnih ust manj
nanizaj nam biserov Nemba
v velikih očeh sveti nov dan
ki ga mogoče ne bo
in do zdravnika je daleč
tako daleč po vročem soncu
nanizaj nam biserov Nemba
v krčih se zvija slabotno telo
in jok je zastrt z oblakom mrčesa
in mamine prsti so uvele
in so presahnila polja
nanizaj nam biserov Nemba
o nizaj nam bisere Nemba
za naša težaška življenja
polna vetra in sonca in smrti
nanizaj nam biserov Nemba
iz krajev kjer bivajo mrtvi
MOLITEV STAREMU BOGU
v razprto dlan ki do oči potuje
zazrti nekam v dalj z otoka Arguin
šepetamo tvoje ime
prastari bog
možje smo sami v ječah
žensk ni
da bi prilegle
popile nektar otrdelih rož
razprle svoj ponos
in nas zjutraj pustile
potešene
ko bi v sanjah odšle
v daljavo zazrti sedimo
v svojih mračnih oklepih
in čakamo
da nas tvoja roka k sebi popelje
naše usode so k tebi dospele
sajaste in prašne
od dolge poti
pripete s težkim železom okrog vratu
v dolge
dolge
dolge
kače strahu
usliši nas
prastari bog
ki smo zate zemljo orali
in ti v dar nosili
preden nas morje pogoltne
preden izginemo v večnost
PESEM PREDNIKU TSUGOI
med večernimi trzljaji sonca
se med vzvalovljene trave spustiš
bojeviti oče
požrešni pes
in nam nasmeh odvzameš
oblaki so se razkadili
in odprli nebo v vsej
svoji požrešni modrini
smejal si se
ko so črede topoglavih žensk
hitele na stojnice obrekovati
in si med šepetom razpoznal svoje ime
berač je znova roko iztegnil
trgovec je pljunil vanjo
in vlačuge pet hiš niže so se hihitale
takšen je svet
med večernimi trzljaji sonca
ko k vročim ženam
neobriti pastirji hitijo
se na polje spustiš
krvoločni oče
garjav volk
in nam nasmeh popiješ z ust
in zjutraj bo nov otrok
šel za teboj
po pusti
prašni poti
prekletstva
* * *
nekega dne se zaveš
da si samo črna packa
na belem papirju
črn kot noč
kakor krokar ki
trga bele oči
črnim mrličem iz jamic
spomniš se
da si črn prah v
peskovniku v parku
in da je tvoj jezik
prečrn da bi sejal
a ga še zmeraj seješ
in čakaš da bo pognalo
med belim blatom
ki ga zaliva
med belim soncem
ki ga suši
ZAKLINJANJE HUDOBNIH DUHOV PRAGOZDA
skozi pragozd kandelabrov se prebijam
nem kot vselej kadar grem na pot
in ob beton moji koraki
ne vtisnejo sledi
samo daljavo
dodobra sem te spoznal
vsega sem te spoznal
ki žreš ljudi
slišal sem
kako so ti zobje šklepetali
kako si z jezikom opletal
in lizal dekletom oči in potne dojke
polne mleka
ne skušaj se približati moji koči
lupini prazni
votlemu vrču krvi
in olja
ti
ki žreš ljudi
in puščaš srca v brezbrižnosti
tuja
dodobra sem te spoznal
vsega sem te spoznal
ki iščeš novih žrtev
med betonskimi plemeni
VELIKI BOBEN
roji muh se ti podijo čez obraz
udarci njihovih kril bobnijo bobnijo
in stresajo prah na veliki prapor tvojih ušes
vas se prebuja
slamnata in peščena
prepuščena soncu in vetru
nanizaj nam biserov Nemba
ob napol praznih skledah
sedijo otroci z napihnjenimi trebuhi
in ob vsakem grižljaju vedo
da bo jutri skleda za drobec bolj polna
in bo lačnih ust manj
nanizaj nam biserov Nemba
v velikih očeh sveti nov dan
ki ga mogoče ne bo
in do zdravnika je daleč
tako daleč po vročem soncu
nanizaj nam biserov Nemba
v krčih se zvija slabotno telo
in jok je zastrt z oblakom mrčesa
in mamine prsti so uvele
in so presahnila polja
nanizaj nam biserov Nemba
o nizaj nam bisere Nemba
za naša težaška življenja
polna vetra in sonca in smrti
nanizaj nam biserov Nemba
iz krajev kjer bivajo mrtvi
MOLITEV STAREMU BOGU
v razprto dlan ki do oči potuje
zazrti nekam v dalj z otoka Arguin
šepetamo tvoje ime
prastari bog
možje smo sami v ječah
žensk ni
da bi prilegle
popile nektar otrdelih rož
razprle svoj ponos
in nas zjutraj pustile
potešene
ko bi v sanjah odšle
v daljavo zazrti sedimo
v svojih mračnih oklepih
in čakamo
da nas tvoja roka k sebi popelje
naše usode so k tebi dospele
sajaste in prašne
od dolge poti
pripete s težkim železom okrog vratu
v dolge
dolge
dolge
kače strahu
usliši nas
prastari bog
ki smo zate zemljo orali
in ti v dar nosili
preden nas morje pogoltne
preden izginemo v večnost
PESEM PREDNIKU TSUGOI
med večernimi trzljaji sonca
se med vzvalovljene trave spustiš
bojeviti oče
požrešni pes
in nam nasmeh odvzameš
oblaki so se razkadili
in odprli nebo v vsej
svoji požrešni modrini
smejal si se
ko so črede topoglavih žensk
hitele na stojnice obrekovati
in si med šepetom razpoznal svoje ime
berač je znova roko iztegnil
trgovec je pljunil vanjo
in vlačuge pet hiš niže so se hihitale
takšen je svet
med večernimi trzljaji sonca
ko k vročim ženam
neobriti pastirji hitijo
se na polje spustiš
krvoločni oče
garjav volk
in nam nasmeh popiješ z ust
in zjutraj bo nov otrok
šel za teboj
po pusti
prašni poti
prekletstva
