nikogar ni bilo, ko je padala Troja...
nikogar, ki bi rekel:
" gremo na kavo...
na pizzo...
na odojka, hrustljavo zapečenega..."
mangiare...
nikogar ni bilo, ki bi se usmilil...
ognja in njegovih oči...
nihče se ni usmilil konj...
mangiare...
špageti po trojansko...
nikomur ni krulilo v želodcu...
ko je tekla kri...
ko so se sekale glave...
ko so se prebadala telesa...
ko so bruhali po obzidju...
ko so vsepovsod okrog težale roke in noge...
ko so po licih tekla očesa...
nihče ni pomislil na hrano...
vse za manekensko postavo...
eh, greva jest, debelinka...
EL CABALLO MUERTO
prestregel je uro svojega odhoda...
zdaj ve, da bo samo še prah glasnik...
njegove misli...
poskušal je ostati priseben...
trezen...
ni mu uspelo...
ozrl se je v ogledalo...
sprva ni videl ničesar...
razen rdečega križa ob ušesu...
nekaj mu je šepetalo...
da bo umrl mlad, mu je reklo...
ni verjel...
nato je kamenje zasulo njegova pljuča...
pesek se je pritihotapil skozi nozdrvi...
les se je zažrl v lobanjo...
nato so ga zalili z betonom...
njegova kopita so ukleščili črvi...
spremenil se je v konja...
reinkamacija imperfecti...
L'AGUA VIVA
l ' agua viva...
na tvojih trepalnicah...
sanje...
šepetanje noči na razžarjene vzglavnike...
gorijo sence in sveče plahutajo po stenah...
baldahin večnih utripanj...
mislijo svoje zobe usta...
poljubljajo se dlani:..
tla govorijo o vozu...
kamenje živi skale drhtenje...
molčijo angeli smrti...
greš umirat na moje lase...
tiste zelene besede...
razžirajo morje...
ko padajo misli...
na kamnite slapove...
sanjajo kolibriji...
l'agua viva...
EMILIA ARISTEA SANCHITAS
Emilio Aristeo Sanchitas je nekdo po glavi...
s kolom jo je...
nič novega, so rekli policaji...
nič novega, so rekli župan in svetniki...
škoda njene bele obleke , so rekle babe s tržnice...
obleka, to pa...
bela, čisto bela...
kot kakšno postano mleko...
ni bila deviško bela...
bela pa je le bila...
nikoli ni nosila nič drugega...
samo to belo obleko...
mislila je, da je duh...
pa ni bila...
kri je kar brizgala po obleki...
opotekala se je...
z vso belino se je povaljala po travi...
majčkeno po blatu...
čez marjetice...
čez trobentice...
čez tulipane...
in res...
najbolj pametne so bile babe s tržnice...
škoda obleke...
drugič bom bolj pazil...
kam mecem svojo sprehajalno palico...
LA PALABRA DEL FUEGO
karavana, ki gre in pade...
skozi puščavo kamela riše svojo senco...
nikjer oaze...
karavana gre.:.
in se ne ozira nazaj...
samo še veter riše sled nad horizontom...
svilena nit je padla med zrnca peska...
karavana, ki gre in pade...
skozi puščavo kamela riše svojo senco...
oaze ni niti na koncu dlani...
sonce suši karavano...
sanja otrok karavane...
svojo pot po peščeni zemlji...
sam išče svoje oči v horizontu...
gre in ne najde poti nazaj...
izgubljen...
karavana, ki gre in še ne pade...
skozi puščavo kamela riše svojo senco...
otovorjena z vso žalostjo življenja...
z vso grenkobo obstoja...
a se ne ozira nazaj...
ob nočeh, ko ob ognju sedi karavana...
ob ognju, ki ga neti ljubezen...
sama s seboj karavana...
svoje življenje...
svoje spomine prebira...
karavana, ki gre in pade...
tvoja solza do roba tvojega lica...
karavana, ki gre...
do meje blaženosti...
in pade...
karavana, ki gre...
in pade...
tvoja solya na tla ob vrtnico..
CVETOČA SAKURA
* * *
kako je zrasel
ta majhen stol ob mizi
zunaj na vrtu
* * *
akvarij lune
zvezdni soj na obrazu
kri na ustnicah
* * *
brez tvojih krempljev
kaktusi ostajajo
misli bodejo
* * *
trenutek sreče
govorila si o kači
sakura cvete
* * *
zunaj vrabci
gnezdijo na tišini
prideš kot sokol
* * *
Karel Veliki
slavec na oknu čaka
revolucijo
* * *
sanjam harpije
kri tvojega telesa
padaš v trepet
* * *
tvoje ustnice
nasmejane, pribite
na steno kože
* * *
po dolgi poti
je hodila do izvira
kjer teče žalost
* * *
dvignil se je dim
kadilo tvoje sence
čez moje oči
* * *
nikogar ni bilo, ko je padala Troja...
nikogar, ki bi rekel:
" gremo na kavo...
na pizzo...
na odojka, hrustljavo zapečenega..."
mangiare...
nikogar ni bilo, ki bi se usmilil...
ognja in njegovih oči...
nihče se ni usmilil konj...
mangiare...
špageti po trojansko...
nikomur ni krulilo v želodcu...
ko je tekla kri...
ko so se sekale glave...
ko so se prebadala telesa...
ko so bruhali po obzidju...
ko so vsepovsod okrog težale roke in noge...
ko so po licih tekla očesa...
nihče ni pomislil na hrano...
vse za manekensko postavo...
eh, greva jest, debelinka...
EL CABALLO MUERTO
prestregel je uro svojega odhoda...
zdaj ve, da bo samo še prah glasnik...
njegove misli...
poskušal je ostati priseben...
trezen...
ni mu uspelo...
ozrl se je v ogledalo...
sprva ni videl ničesar...
razen rdečega križa ob ušesu...
nekaj mu je šepetalo...
da bo umrl mlad, mu je reklo...
ni verjel...
nato je kamenje zasulo njegova pljuča...
pesek se je pritihotapil skozi nozdrvi...
les se je zažrl v lobanjo...
nato so ga zalili z betonom...
njegova kopita so ukleščili črvi...
spremenil se je v konja...
reinkamacija imperfecti...
L'AGUA VIVA
l ' agua viva...
na tvojih trepalnicah...
sanje...
šepetanje noči na razžarjene vzglavnike...
gorijo sence in sveče plahutajo po stenah...
baldahin večnih utripanj...
mislijo svoje zobe usta...
poljubljajo se dlani:..
tla govorijo o vozu...
kamenje živi skale drhtenje...
molčijo angeli smrti...
greš umirat na moje lase...
tiste zelene besede...
razžirajo morje...
ko padajo misli...
na kamnite slapove...
sanjajo kolibriji...
l'agua viva...
EMILIA ARISTEA SANCHITAS
Emilio Aristeo Sanchitas je nekdo po glavi...
s kolom jo je...
nič novega, so rekli policaji...
nič novega, so rekli župan in svetniki...
škoda njene bele obleke , so rekle babe s tržnice...
obleka, to pa...
bela, čisto bela...
kot kakšno postano mleko...
ni bila deviško bela...
bela pa je le bila...
nikoli ni nosila nič drugega...
samo to belo obleko...
mislila je, da je duh...
pa ni bila...
kri je kar brizgala po obleki...
opotekala se je...
z vso belino se je povaljala po travi...
majčkeno po blatu...
čez marjetice...
čez trobentice...
čez tulipane...
in res...
najbolj pametne so bile babe s tržnice...
škoda obleke...
drugič bom bolj pazil...
kam mecem svojo sprehajalno palico...
LA PALABRA DEL FUEGO
karavana, ki gre in pade...
skozi puščavo kamela riše svojo senco...
nikjer oaze...
karavana gre.:.
in se ne ozira nazaj...
samo še veter riše sled nad horizontom...
svilena nit je padla med zrnca peska...
karavana, ki gre in pade...
skozi puščavo kamela riše svojo senco...
oaze ni niti na koncu dlani...
sonce suši karavano...
sanja otrok karavane...
svojo pot po peščeni zemlji...
sam išče svoje oči v horizontu...
gre in ne najde poti nazaj...
izgubljen...
karavana, ki gre in še ne pade...
skozi puščavo kamela riše svojo senco...
otovorjena z vso žalostjo življenja...
z vso grenkobo obstoja...
a se ne ozira nazaj...
ob nočeh, ko ob ognju sedi karavana...
ob ognju, ki ga neti ljubezen...
sama s seboj karavana...
svoje življenje...
svoje spomine prebira...
karavana, ki gre in pade...
tvoja solza do roba tvojega lica...
karavana, ki gre...
do meje blaženosti...
in pade...
karavana, ki gre...
in pade...
tvoja solya na tla ob vrtnico..
CVETOČA SAKURA
* * *
kako je zrasel
ta majhen stol ob mizi
zunaj na vrtu
* * *
akvarij lune
zvezdni soj na obrazu
kri na ustnicah
* * *
brez tvojih krempljev
kaktusi ostajajo
misli bodejo
* * *
trenutek sreče
govorila si o kači
sakura cvete
* * *
zunaj vrabci
gnezdijo na tišini
prideš kot sokol
* * *
Karel Veliki
slavec na oknu čaka
revolucijo
* * *
sanjam harpije
kri tvojega telesa
padaš v trepet
* * *
tvoje ustnice
nasmejane, pribite
na steno kože
* * *
po dolgi poti
je hodila do izvira
kjer teče žalost
