Saj, ona je tudi imela srce. V začetku so se ji smilili. Ko je odprla bife. Prihajali so tja s tistimi kalnimi očmi, tresočimi se rokami in vselej suhimi usti. Doma pa otroci, morda potrebni nove obutve, obleke ali celo lačnih ust. In žena, ki zvesto čaka pred televizorjem. Tile pijančki pa, cingljajo s temi evreki in centi, zijajo v dno kozarca, kot da bi bili z dna družbe, in plačujejo runde. Včasih bi jim najraje natočila zastonj, se zapila z njimi ali jim svetovala, naj gredo pravočasno domov. Še preden bo denarnica prazna. Povedala bi jim, kako alkohol škoduje, pokazala strupen dim, ki se vali po lokalu, in jim namignila, kaj vse bi lahko počeli v času, ki ga zabijajo v gostilnah. Dan za dnem.
Toda sčasoma se je njihovega uboštva navadila. Počasi ji je postalo jasno, da je njena blagajna tem bolj polna, kolikor več jih je odšlo domov s praznimi žepi in z razgreto glavo. Ne, niso ji bili več nadležni kot muhe, pač pa so postali muhe, plen, ona pa pajek, ki v mreži lokala čaka svoje žrtve. Vse, prav vse v tej mreži je priredila tako, da se je na limanice ujelo čim več teh vinskih mušic; prsate natakarice s prekratkimi krili, intimna razsvetljava, ki dvigne razpoloženje, svetleče se pijače, mehki udobni sedeži, iz katerih je po nekaj steklenicah piva tako težko vstati… In njena ljubka zgovornost ter lažne obljube v zapeljivih zelenih očeh.
Vabe so bile nastavljene, plena je bilo čedalje več, blagajna je cingljala, denar je pridno menjaval lastnike, lepe dolgonoge natakarice so zvito zavijale z očmi. In obljubljale.
Pozno, prepozno zvečer je delala obračun. Z denarjem, ki ga nikoli ni bilo dovolj, s prsti natakaric, ki so bili vselej predolgi… In s samo seboj. Tako ne gre več naprej. Od jutri dalje…
Kmalu je ločila gosta od gosta. Tistega, ki bo spil pivo ali špricar in mirno odšel domov, mimo vseh teh nastavljenih pasti, od tistega, ki bo po nekaj besedah ob šanku čedalje pogosteje pogledoval na njene lepe prekrižane noge in mrežaste nogavičke. In naročal. Špricer, škropec, viski. Enega, dva, rundo. Takrat, ko bo žar v njegovih očeh ugasnil, ko se mu bodo besede začele zapletati okrog šanka, bo vedela, da lahko dobi še več. Dokler plen ne bo spustil skoraj vse, kar je imel. Takrat pa napoči čas. Ne bo dolgo čakala na trenutek, ko bodo njegove roke naredile prepovedan gib, ko bo tako voljno sedela ob njem, s tistim kratkim krilcem. Tedaj pa, le kaj si drznete, vinjenim ne točimo, za danes je bilo dovolj in hop k drugi žrtvi.
Smem prisesti? Kje ste kupili ta zanimiv vžigalnik? In tako dalje in tako naprej. Dokler ne bo ves lokal poln počasnega govorjenja, nekontroliranih premikov rok in žolčnih debat, ki niso vredne besed. Niti teh počasnih ne.
Kupček v pojoči blagajni bo zrasel do take višine, da se čezenj sploh ne bo več videlo lačnih in slabo oblečenih otrok, čakajočih žena in neplačanih položnic. Zmerja lačna blagajna bo z vedno večjo lahkoto požirala dotok tega večkrat težko prisluženega denarja, in glej, tudi srce bo kmalu spremenilo odnos do teh stvari. Saj oni to potrebujejo, si bo rekla, lepo vas prosim, poglejte te opite, zadovoljne obraze, ki strmijo v prazne steklenice, polne modrce, krilijo z rokami in glasno debatirajo. V službah še pisniti ne smejo, tukaj pa… In naenkrat se ji bo zazdelo,da je vse, kot mora biti, da so zadovoljni vsi. Tisti, ki dajejo denar za vse te užitke in ona, ki ga tako lepo spravlja na čeden kupček. Da bi se imeli še lepše, dobijo že jutri novo čedno in mlado natakarico, zaposleno na črno, še bolj prsato in kratkokrilo. Pa najnovejše videospote na ekranu nad šankom in morda celo dovolj hladno pivo. Točeno više, do črte. In če jim še to ni dovolj, lahko zviša cene. Saj radi plačujejo, zakaj bi se sicer tako potegovali, kdo bo plačal rundo?
Ko bo pravi čas, je lokal potrebno zapreti. Ena provokacija je dovolj, kajne, ne, ne, tukaj se ne boste prepirali, to pa ne. Zapiramo, stalne stranke naj oprostijo, če nekateri ne poznajo mere. Stvari lahko gredo de neke meje, črte, ali ne ?
Lahko noč in hvala. Jutri zjutraj spet pridite, kavica in morda kak skriti vinjak pred službo, in kje že ste kupili ta čudovit vžigalnik?
Saj, ona je tudi imela srce. V začetku so se ji smilili. Ko je odprla bife. Prihajali so tja s tistimi kalnimi očmi, tresočimi se rokami in vselej suhimi usti. Doma pa otroci, morda potrebni nove obutve, obleke ali celo lačnih ust. In žena, ki zvesto čaka pred televizorjem. Tile pijančki pa, cingljajo s temi evreki in centi, zijajo v dno kozarca, kot da bi bili z dna družbe, in plačujejo runde. Včasih bi jim najraje natočila zastonj, se zapila z njimi ali jim svetovala, naj gredo pravočasno domov. Še preden bo denarnica prazna. Povedala bi jim, kako alkohol škoduje, pokazala strupen dim, ki se vali po lokalu, in jim namignila, kaj vse bi lahko počeli v času, ki ga zabijajo v gostilnah. Dan za dnem.
Toda sčasoma se je njihovega uboštva navadila. Počasi ji je postalo jasno, da je njena blagajna tem bolj polna, kolikor več jih je odšlo domov s praznimi žepi in z razgreto glavo. Ne, niso ji bili več nadležni kot muhe, pač pa so postali muhe, plen, ona pa pajek, ki v mreži lokala čaka svoje žrtve. Vse, prav vse v tej mreži je priredila tako, da se je na limanice ujelo čim več teh vinskih mušic; prsate natakarice s prekratkimi krili, intimna razsvetljava, ki dvigne razpoloženje, svetleče se pijače, mehki udobni sedeži, iz katerih je po nekaj steklenicah piva tako težko vstati… In njena ljubka zgovornost ter lažne obljube v zapeljivih zelenih očeh.
Vabe so bile nastavljene, plena je bilo čedalje več, blagajna je cingljala, denar je pridno menjaval lastnike, lepe dolgonoge natakarice so zvito zavijale z očmi. In obljubljale.
Pozno, prepozno zvečer je delala obračun. Z denarjem, ki ga nikoli ni bilo dovolj, s prsti natakaric, ki so bili vselej predolgi… In s samo seboj. Tako ne gre več naprej. Od jutri dalje…
Kmalu je ločila gosta od gosta. Tistega, ki bo spil pivo ali špricar in mirno odšel domov, mimo vseh teh nastavljenih pasti, od tistega, ki bo po nekaj besedah ob šanku čedalje pogosteje pogledoval na njene lepe prekrižane noge in mrežaste nogavičke. In naročal. Špricer, škropec, viski. Enega, dva, rundo. Takrat, ko bo žar v njegovih očeh ugasnil, ko se mu bodo besede začele zapletati okrog šanka, bo vedela, da lahko dobi še več. Dokler plen ne bo spustil skoraj vse, kar je imel. Takrat pa napoči čas. Ne bo dolgo čakala na trenutek, ko bodo njegove roke naredile prepovedan gib, ko bo tako voljno sedela ob njem, s tistim kratkim krilcem. Tedaj pa, le kaj si drznete, vinjenim ne točimo, za danes je bilo dovolj in hop k drugi žrtvi.
Smem prisesti? Kje ste kupili ta zanimiv vžigalnik? In tako dalje in tako naprej. Dokler ne bo ves lokal poln počasnega govorjenja, nekontroliranih premikov rok in žolčnih debat, ki niso vredne besed. Niti teh počasnih ne.
Kupček v pojoči blagajni bo zrasel do take višine, da se čezenj sploh ne bo več videlo lačnih in slabo oblečenih otrok, čakajočih žena in neplačanih položnic. Zmerja lačna blagajna bo z vedno večjo lahkoto požirala dotok tega večkrat težko prisluženega denarja, in glej, tudi srce bo kmalu spremenilo odnos do teh stvari. Saj oni to potrebujejo, si bo rekla, lepo vas prosim, poglejte te opite, zadovoljne obraze, ki strmijo v prazne steklenice, polne modrce, krilijo z rokami in glasno debatirajo. V službah še pisniti ne smejo, tukaj pa… In naenkrat se ji bo zazdelo,da je vse, kot mora biti, da so zadovoljni vsi. Tisti, ki dajejo denar za vse te užitke in ona, ki ga tako lepo spravlja na čeden kupček. Da bi se imeli še lepše, dobijo že jutri novo čedno in mlado natakarico, zaposleno na črno, še bolj prsato in kratkokrilo. Pa najnovejše videospote na ekranu nad šankom in morda celo dovolj hladno pivo. Točeno više, do črte. In če jim še to ni dovolj, lahko zviša cene. Saj radi plačujejo, zakaj bi se sicer tako potegovali, kdo bo plačal rundo?
Ko bo pravi čas, je lokal potrebno zapreti. Ena provokacija je dovolj, kajne, ne, ne, tukaj se ne boste prepirali, to pa ne. Zapiramo, stalne stranke naj oprostijo, če nekateri ne poznajo mere. Stvari lahko gredo de neke meje, črte, ali ne ?
Lahko noč in hvala. Jutri zjutraj spet pridite, kavica in morda kak skriti vinjak pred službo, in kje že ste kupili ta čudovit vžigalnik?
