»Kaj!« je zarjul tip, in se obrnil v pretesni trugi, »tile bizgeci so mi na spomenik napisali, naj počiva v miru! Bedaki, vam rečem, jaz pa sem bil vse življenje tako divji, poln energije, model za zajebancijo, tip, ki ga ušpiči vedno in vselej. Naj počiva v miru! – kaj se to pravi, človeku, ki je vse življenje migal, potoval, bil aktiven na vse načine, vedno v pravem speedu, sedaj pa se naj naenkrat umiri, ha, kar naenkrat! Leeepo vas prosim!«
»Oprostite,« je rekel tip v grobu, »nenadne spremembe škodujejo,« in je zbral kosti nekako skupaj, da so zacingljale pod materjo zemljo kot kraguljček v dobro obiskani trgovini. In je nastalo sranje, ves britof je norel z njim, nihče ni hotel več počivati v miru, vrag pa tak počitek, je že itak dovolj, da si mrtev, ko se težko navadiš tako ležati pod zemljo in se obračati v pretesnem grobu, kadar o tebi zunaj grdo govorijo.«
In je naredil galamo, v opomin in poduk tistim, ki aktivnim ljudem na spomenike pišejo takšne bedarije.
Saj, si je rekel, prav bi bilo tako:
»Divje kot je živel, je tudi odšel od nas ta pa ta, in brez skrbi, naj ne počiva v miru, nasprotno, če tega ni vajen, naj ga lomi, tam pod rušo še naprej, kot se zanj spodobi, in naj mu bo zemljica dovolj lahka, da se bo spodaj lahko obračal, in vrtel, kot mu bodo angelčki peli ali peklenščki žvižgali – amen.«
»Kaj!« je zarjul tip, in se obrnil v pretesni trugi, »tile bizgeci so mi na spomenik napisali, naj počiva v miru! Bedaki, vam rečem, jaz pa sem bil vse življenje tako divji, poln energije, model za zajebancijo, tip, ki ga ušpiči vedno in vselej. Naj počiva v miru! – kaj se to pravi, človeku, ki je vse življenje migal, potoval, bil aktiven na vse načine, vedno v pravem speedu, sedaj pa se naj naenkrat umiri, ha, kar naenkrat! Leeepo vas prosim!«
»Oprostite,« je rekel tip v grobu, »nenadne spremembe škodujejo,« in je zbral kosti nekako skupaj, da so zacingljale pod materjo zemljo kot kraguljček v dobro obiskani trgovini. In je nastalo sranje, ves britof je norel z njim, nihče ni hotel več počivati v miru, vrag pa tak počitek, je že itak dovolj, da si mrtev, ko se težko navadiš tako ležati pod zemljo in se obračati v pretesnem grobu, kadar o tebi zunaj grdo govorijo.«
In je naredil galamo, v opomin in poduk tistim, ki aktivnim ljudem na spomenike pišejo takšne bedarije.
Saj, si je rekel, prav bi bilo tako:
»Divje kot je živel, je tudi odšel od nas ta pa ta, in brez skrbi, naj ne počiva v miru, nasprotno, če tega ni vajen, naj ga lomi, tam pod rušo še naprej, kot se zanj spodobi, in naj mu bo zemljica dovolj lahka, da se bo spodaj lahko obračal, in vrtel, kot mu bodo angelčki peli ali peklenščki žvižgali – amen.«
