Ves ta čas se je tale hvalil, kako da me je odkril. Kot da bi bilo to tako pomembno. Odkril nekako tako, kot je Kolumb odkril Ameriko.
Si predstavljate? Majhen nepomemben človeški prahec pripluje na nekakšni lupini in zadene v velikansko, nepojmljivo, pisano celino. Čisto slučajno. Potem pa zapiše v zgodovino tako, kot da je on to ustvaril, naredil, izklesal. Iz nič naredil. Čeprav bi tisoč drugih prej ali slej prišlo do tega odkritja.
Vendar on ni govoril, kako me je samo odkril. V teh stavkih je skušal povedati, da me je izoblikoval, izklesal, iz divje, brezoblične gmote, ki je šele po teh posegih dobila pomen in veljavo. Ali drugače povedano, ni stvar le v tem, da je bil čisto slučajno prvi, ki je naletel name, temveč tudi edini, ki je lahko vplival name tako, da sem, kar sem. Ta tip me na nek način sili v politeizem. Sedaj imam nujno dva boga. Prvega, tistega, ki me je ustvaril iz pra-gline, mi vdihnil dušo in čisto slučajno še nekaj talenta, in drugega, ki me je našel, kako nebogljen brcam po svetu z bremenom talenta na ramenih, ne vedoč, kam naj grem. Ta, drugi, ta nadomestni bog je tisti, ki mi je torej dal smernice, da sem na pravi način uporabil svoj talent in ga razvil skoraj do popolnosti.
Toda, ljubi moji, obstaja razlika med tema dvema. Čeprav me je prvi, pravi bog, recimo, resnično naredil iz nič, mi vdihnil življenje in dal talent ter tako opravil levji delež pri moji stvaritvi, mi pusti proste roke. Sodil bo namreč pozneje. Medtem pa tale drugi, ki me je samo odkril, slučajno naletel name, kot Kolumb na Ameriko, izkorišča moje potenciale, moja bogastva, mi predpisuje način življenja in se skratka neprestano vriva v mojo bit. Zanj nisem svoboden, sem njegova kreacija, ki kot lutka visi na njegovih mentorskih nitih. Nič, prav nič ne morem narediti samostojno, saj je vse podvrženo njegovim preverjanjem in vplivom. Tukaj, ljubi moji, ne gre več za notranje odločanje, temveč za glas - od zunaj.
In zato sem nekega dne postal gluh. Prisluhnil sem sebi. Tega, kar mi govori notranji glas, pa ne bom povedal. Kajti od takrat se lahko spet odločam. In odkril sem sam sebe. Goodby Amerika!
Ves ta čas se je tale hvalil, kako da me je odkril. Kot da bi bilo to tako pomembno. Odkril nekako tako, kot je Kolumb odkril Ameriko.
Si predstavljate? Majhen nepomemben človeški prahec pripluje na nekakšni lupini in zadene v velikansko, nepojmljivo, pisano celino. Čisto slučajno. Potem pa zapiše v zgodovino tako, kot da je on to ustvaril, naredil, izklesal. Iz nič naredil. Čeprav bi tisoč drugih prej ali slej prišlo do tega odkritja.
Vendar on ni govoril, kako me je samo odkril. V teh stavkih je skušal povedati, da me je izoblikoval, izklesal, iz divje, brezoblične gmote, ki je šele po teh posegih dobila pomen in veljavo. Ali drugače povedano, ni stvar le v tem, da je bil čisto slučajno prvi, ki je naletel name, temveč tudi edini, ki je lahko vplival name tako, da sem, kar sem. Ta tip me na nek način sili v politeizem. Sedaj imam nujno dva boga. Prvega, tistega, ki me je ustvaril iz pra-gline, mi vdihnil dušo in čisto slučajno še nekaj talenta, in drugega, ki me je našel, kako nebogljen brcam po svetu z bremenom talenta na ramenih, ne vedoč, kam naj grem. Ta, drugi, ta nadomestni bog je tisti, ki mi je torej dal smernice, da sem na pravi način uporabil svoj talent in ga razvil skoraj do popolnosti.
Toda, ljubi moji, obstaja razlika med tema dvema. Čeprav me je prvi, pravi bog, recimo, resnično naredil iz nič, mi vdihnil življenje in dal talent ter tako opravil levji delež pri moji stvaritvi, mi pusti proste roke. Sodil bo namreč pozneje. Medtem pa tale drugi, ki me je samo odkril, slučajno naletel name, kot Kolumb na Ameriko, izkorišča moje potenciale, moja bogastva, mi predpisuje način življenja in se skratka neprestano vriva v mojo bit. Zanj nisem svoboden, sem njegova kreacija, ki kot lutka visi na njegovih mentorskih nitih. Nič, prav nič ne morem narediti samostojno, saj je vse podvrženo njegovim preverjanjem in vplivom. Tukaj, ljubi moji, ne gre več za notranje odločanje, temveč za glas - od zunaj.
In zato sem nekega dne postal gluh. Prisluhnil sem sebi. Tega, kar mi govori notranji glas, pa ne bom povedal. Kajti od takrat se lahko spet odločam. In odkril sem sam sebe. Goodby Amerika!
