Du bist aus Jugoslawien Bojan? me je vprašal davnega leta 1972 mamin ljubček iz Avstrije.
Ja, sem kratko odgovoril in pokazal, da razumem njegovo vprašanje, čeprav sem pred kratkim prispel v München in se mi o nemščini še sanja ne. Tip me je pričakal na münchenskem kolodvoru, vzel moje kovčke v roke in jih zložil v majhen prtljažnik svojega belega športnega avtomobila.
Vau, se mi je vse zdelo nobel: Maribor ima majhen kolodvorček in dva perona, München jih ima čez trideset, v Mariboru so fički, katrce in Zastave, tu pa pride po mene mamin frajer s porschejem. In me pelje po velemestih avenijah, v zvočnikih zveni nemška pop glasba, mesto je divje in živahno. Povsod polno ljudi.
Odložil me je pred domom za ženske gastarbajterke v Harasu, kakor se imenuje tisti del Münchna. O, mein schatz, je ljubko rekel mami, ki naju je že čakala pred vrati. In ji stisnil maminega na lička, meni je pa bilo vsaj malo nerodno. No, ata je bil v Mariboru, uradno sta bila še mož in žena, ampak je pa tudi res, da ima mama 35 let in da so to pač divja leta... In me nekaj časa po tem, ko sva z mamo že dobila stanovanje v novem bloku na Hoffmanstrasse, ta Avstrijec po službi pelje na kosilo. Pred blokom je bila čedna gostilna v njej pa izbrane jedi.
Mamin libhaber mi skuša prevajati jedilni list, dokler si nekaj ne naročim. On pije pivo. In glej ga šmenta. Ko pojem obilno kosilo, me tip nekaj vpraša in mislil sem si, da me je vprašal, če sem še lačen. In sem seveda rekel Nein! Pa je prišla na mizo še druga porcija. Danes vem, da me je vprašal, če sem sit... Malo mi je bilo nerodno, ampak sem imel respekt pred tem maminim libhaberjem in sem tudi to drugo porcijo pojedel. Mukoma. Pa me je tip spet nekaj vprašal, njegova nemščina je imela nekaj nerazumljive jodlarske komponente, saj je bil Avstrijec. Plaho a vseeno odločno rečem ja, in ni hudiča, da pride na mizo še tretja porcija ...
Jebemti, spet sem narobe razumel! Gledal sem ga, opazoval me je kot čudnega, sestradanega Jugoslovana, jaz sem se pa mukoma prebijal skozi tretjo porcijo.. . Seveda je nisem mogel pojesti, do polovice pa že. In je mami pozneje rekel, da me ne sme pustiti tako sestradanega, ha, ha. Ampak, mladost je mladost in mama, ki se je znala zrihtat in lepotičit, ni mela samo tega bogatega Avstrijca, ampak še kup drugih.
Moške je treba izkoriščat, je rekla, saj mislijo samo na eno ...
In mi večkrat nič ni bilo jasno. Ker se je zgodilo, da je eden v novem stanovanju vesil zavese, ki jih je pravkar kupil, pa je pozvonil drugi, in vstopil z rožami v rokah. In včasih še tretji, ki mu je rekla, da je eden od onih dveh pohištvonosec, drugi pa vodovodar. Do pretepov sicer ni prišlo, je pa bilo včasih zelo, zelo pestro! Svojo plačo, moje zaslužene marke, sem skrival zamotane v staniol papir kar v vtičnici, da ne bi kak mamin sumljiv tip kaj zmaknil. Pozneje sem jih, da jih morebiten kratek stik ne bi zažgal, skril v mehanizem za vgradni kotliček wc-ja.
In se spomnim, če je bil kateri od maminih ljubčkov dolgo tam noter, kamor še cesar hodi peš, in je mogoče še sumljivo ropotal, sem takoj za njim s stisnjenim nosom šel preverit, če so moje marke še na svojem mestu. Verjamem, da nihče niti slutil ni, da ima nad školjko pravo bogastvo.
Seveda mama ni z vsemi spala. O, ne, prebrisana je bla in zelo izbirčna. Vedel sem, da jih je spredalčkala glede na to, kaj lahko od koga pričakuje. Eden je bil za izlete, drugi za nakupe, tretji za posojila, četrti za popravila v stanovanju, peti za hitre vožnje po avtocestah in tako dalje.
Spomnim se na primer Somlaja iz Romunije. Zvečer smo skupaj gledali televizijo. Vedno, tudi zvečer, je nosil temna očala. In me je včasih dolgo, predolgo gledal z belimi očmi izpod teh zatemnjenih stekel. Me je bilo kar malo strah. Ali pa Petra, policaja. Odlično je igral kitaro. Še zdaj imam posnetega na moji prvi kaseti iz 1972. Romantičen tip je bil. In odlično je kuhal. Pa ga je mama nekega dne nagnala, ker je rekla, da nekaj na skrivaj sipa v jedi ...
Ona je že vedela kaj ...
Jaz pa sem takrat prvič slišal za špansko muho, ko mi je stric Hanci, ki je prišel na obisk z mlado ljubico, pokazal stekleničko. Stric je bil trgovski potnik, prebrisan in lepega videza, ljubice je menjaval kot srajce in jih še danes, ko jih ima že krepko čez 70. Baje, da ima z eno mlado spet otroka. Ja, stari oče Franc jih je naredil 13, to so Nekrepovi geni.. Divji in strastni ...
No, mama je imela tudi prijatelje. Dva sta prišla iz Amerike, čez ocean sta si pripeljala dolge ameriške avtomobile, šestmetrske ameriške ladje, ki sta jih kmalu prodala, saj so bile z njimi težave s parkiranjem. Oba inženirja, sta si v Jugi zgradila vile z bazenom, prepotovala svet in zaslužila bajne vsote v Siemensu. Seveda so pa bi tudi mamini ljubčki prebrisani. Pride po naju en lep zimski dan tipček z novim. Mercedesom in naju pelje nekam proti Innsbrucku na smučanje. Zimski raj v razkošni koči, konjske vprege s kraguljčki, mize ki se šibijo od izbranih jedi, meter in pol snega, polno veselih turistov, whirpooli z nebeško modro vodo... Pa sem slišal zvečer glasen prepir iz njune sobe in smo zgodaj zjutraj že mogli pakat pa ajd domov. Mama, spet mu nisi dala, jebela ...
Ali pa Albanec z Mercedesom S sklase, ki se je hotel kar poročiti z njo. Pa je imel ženo doma. Ampak, bi imel še eno. In se ga mama ni mogla znebit. Tako dolgo, da se je bala za naju s sestro, ker je rekla, naj se skrijeva, da nama ne bo kaj naredil ...
Ja, je bilo pestro tista sedemdeseta leta. In je mama rekla, ko se je nalepotičila, da greva v soboto zvečer plesat v fajn münchenski lokal, da si bo našla nekoga na dolge proge. In jo je tam prišel prosit za ples lepo oblečen in čeden Münchenčan, dober plesalec, in jo je vrtel po plesišču, da je bilo imenitno videti.
Pa se je pozneje izkazalo, da tudi ni bil pravi. Nekoč nama je ukradel televizijo in ko sva ga prijavila policiji, so ugotovili, da je klošar, ki ima v najeti sobi eno lepo obleko, to pa je tudi vso njegovo premoženje. In se vsako soboto lepo obleče in sladkih besed lovi čedne plesalke ...
No, leta pozneje, ko sem jaz že užival v Jugi, je mama le ulovila izbranca na dolge proge. Očima Hansa je spoznala preko agencije. In je bil odličen tudi zame. Dočakal je 87 let, še pri 82 je z avtom pripeljal iz Munchna v MB in nazaj v enem dnevu. Faca je bil. Jap, tako pestre so lahko ljubezni ...
Du bist aus Jugoslawien Bojan? me je vprašal davnega leta 1972 mamin ljubček iz Avstrije.
Ja, sem kratko odgovoril in pokazal, da razumem njegovo vprašanje, čeprav sem pred kratkim prispel v München in se mi o nemščini še sanja ne. Tip me je pričakal na münchenskem kolodvoru, vzel moje kovčke v roke in jih zložil v majhen prtljažnik svojega belega športnega avtomobila.
Vau, se mi je vse zdelo nobel: Maribor ima majhen kolodvorček in dva perona, München jih ima čez trideset, v Mariboru so fički, katrce in Zastave, tu pa pride po mene mamin frajer s porschejem. In me pelje po velemestih avenijah, v zvočnikih zveni nemška pop glasba, mesto je divje in živahno. Povsod polno ljudi.
Odložil me je pred domom za ženske gastarbajterke v Harasu, kakor se imenuje tisti del Münchna. O, mein schatz, je ljubko rekel mami, ki naju je že čakala pred vrati. In ji stisnil maminega na lička, meni je pa bilo vsaj malo nerodno. No, ata je bil v Mariboru, uradno sta bila še mož in žena, ampak je pa tudi res, da ima mama 35 let in da so to pač divja leta... In me nekaj časa po tem, ko sva z mamo že dobila stanovanje v novem bloku na Hoffmanstrasse, ta Avstrijec po službi pelje na kosilo. Pred blokom je bila čedna gostilna v njej pa izbrane jedi.
Mamin libhaber mi skuša prevajati jedilni list, dokler si nekaj ne naročim. On pije pivo. In glej ga šmenta. Ko pojem obilno kosilo, me tip nekaj vpraša in mislil sem si, da me je vprašal, če sem še lačen. In sem seveda rekel Nein! Pa je prišla na mizo še druga porcija. Danes vem, da me je vprašal, če sem sit... Malo mi je bilo nerodno, ampak sem imel respekt pred tem maminim libhaberjem in sem tudi to drugo porcijo pojedel. Mukoma. Pa me je tip spet nekaj vprašal, njegova nemščina je imela nekaj nerazumljive jodlarske komponente, saj je bil Avstrijec. Plaho a vseeno odločno rečem ja, in ni hudiča, da pride na mizo še tretja porcija ...
Jebemti, spet sem narobe razumel! Gledal sem ga, opazoval me je kot čudnega, sestradanega Jugoslovana, jaz sem se pa mukoma prebijal skozi tretjo porcijo.. . Seveda je nisem mogel pojesti, do polovice pa že. In je mami pozneje rekel, da me ne sme pustiti tako sestradanega, ha, ha. Ampak, mladost je mladost in mama, ki se je znala zrihtat in lepotičit, ni mela samo tega bogatega Avstrijca, ampak še kup drugih.
Moške je treba izkoriščat, je rekla, saj mislijo samo na eno ...
In mi večkrat nič ni bilo jasno. Ker se je zgodilo, da je eden v novem stanovanju vesil zavese, ki jih je pravkar kupil, pa je pozvonil drugi, in vstopil z rožami v rokah. In včasih še tretji, ki mu je rekla, da je eden od onih dveh pohištvonosec, drugi pa vodovodar. Do pretepov sicer ni prišlo, je pa bilo včasih zelo, zelo pestro! Svojo plačo, moje zaslužene marke, sem skrival zamotane v staniol papir kar v vtičnici, da ne bi kak mamin sumljiv tip kaj zmaknil. Pozneje sem jih, da jih morebiten kratek stik ne bi zažgal, skril v mehanizem za vgradni kotliček wc-ja.
In se spomnim, če je bil kateri od maminih ljubčkov dolgo tam noter, kamor še cesar hodi peš, in je mogoče še sumljivo ropotal, sem takoj za njim s stisnjenim nosom šel preverit, če so moje marke še na svojem mestu. Verjamem, da nihče niti slutil ni, da ima nad školjko pravo bogastvo.
Seveda mama ni z vsemi spala. O, ne, prebrisana je bla in zelo izbirčna. Vedel sem, da jih je spredalčkala glede na to, kaj lahko od koga pričakuje. Eden je bil za izlete, drugi za nakupe, tretji za posojila, četrti za popravila v stanovanju, peti za hitre vožnje po avtocestah in tako dalje.
Spomnim se na primer Somlaja iz Romunije. Zvečer smo skupaj gledali televizijo. Vedno, tudi zvečer, je nosil temna očala. In me je včasih dolgo, predolgo gledal z belimi očmi izpod teh zatemnjenih stekel. Me je bilo kar malo strah. Ali pa Petra, policaja. Odlično je igral kitaro. Še zdaj imam posnetega na moji prvi kaseti iz 1972. Romantičen tip je bil. In odlično je kuhal. Pa ga je mama nekega dne nagnala, ker je rekla, da nekaj na skrivaj sipa v jedi ...
Ona je že vedela kaj ...
Jaz pa sem takrat prvič slišal za špansko muho, ko mi je stric Hanci, ki je prišel na obisk z mlado ljubico, pokazal stekleničko. Stric je bil trgovski potnik, prebrisan in lepega videza, ljubice je menjaval kot srajce in jih še danes, ko jih ima že krepko čez 70. Baje, da ima z eno mlado spet otroka. Ja, stari oče Franc jih je naredil 13, to so Nekrepovi geni.. Divji in strastni ...
No, mama je imela tudi prijatelje. Dva sta prišla iz Amerike, čez ocean sta si pripeljala dolge ameriške avtomobile, šestmetrske ameriške ladje, ki sta jih kmalu prodala, saj so bile z njimi težave s parkiranjem. Oba inženirja, sta si v Jugi zgradila vile z bazenom, prepotovala svet in zaslužila bajne vsote v Siemensu. Seveda so pa bi tudi mamini ljubčki prebrisani. Pride po naju en lep zimski dan tipček z novim. Mercedesom in naju pelje nekam proti Innsbrucku na smučanje. Zimski raj v razkošni koči, konjske vprege s kraguljčki, mize ki se šibijo od izbranih jedi, meter in pol snega, polno veselih turistov, whirpooli z nebeško modro vodo... Pa sem slišal zvečer glasen prepir iz njune sobe in smo zgodaj zjutraj že mogli pakat pa ajd domov. Mama, spet mu nisi dala, jebela ...
Ali pa Albanec z Mercedesom S sklase, ki se je hotel kar poročiti z njo. Pa je imel ženo doma. Ampak, bi imel še eno. In se ga mama ni mogla znebit. Tako dolgo, da se je bala za naju s sestro, ker je rekla, naj se skrijeva, da nama ne bo kaj naredil ...
Ja, je bilo pestro tista sedemdeseta leta. In je mama rekla, ko se je nalepotičila, da greva v soboto zvečer plesat v fajn münchenski lokal, da si bo našla nekoga na dolge proge. In jo je tam prišel prosit za ples lepo oblečen in čeden Münchenčan, dober plesalec, in jo je vrtel po plesišču, da je bilo imenitno videti.
Pa se je pozneje izkazalo, da tudi ni bil pravi. Nekoč nama je ukradel televizijo in ko sva ga prijavila policiji, so ugotovili, da je klošar, ki ima v najeti sobi eno lepo obleko, to pa je tudi vso njegovo premoženje. In se vsako soboto lepo obleče in sladkih besed lovi čedne plesalke ...
No, leta pozneje, ko sem jaz že užival v Jugi, je mama le ulovila izbranca na dolge proge. Očima Hansa je spoznala preko agencije. In je bil odličen tudi zame. Dočakal je 87 let, še pri 82 je z avtom pripeljal iz Munchna v MB in nazaj v enem dnevu. Faca je bil. Jap, tako pestre so lahko ljubezni ...
