Zvezda se s krakom dotika diamantne gore; ona se dotika jezera med gorami, ki je raztopljen diamant. Torej je zvezda na meji med toploto in hladom, - toplota od misli in hlad od diha boga teme, boga noči. Zvezda se s krakom poveže s krakom snežinke in se tako dotakne zasneženih površin ponoči. Odtod – lesket.
Sonce se je pogledalo v zrcalo; to se je razbilo na stotine koščkov, in to so zvezde ponoči. Ob polnoči je meja med toplino in hladom in to je črta razloma med soncem in luno. V vsaki zvezdi je uravnotežen trenutek med soncem in luno. In ker sonce ni moglo biti povsod, je bog noči nastavil krhko zrcalo, da so koščki lahko zvezde. Tako imamo sonce lahko tudi ponoči. Njegov dih. Njegov vzdih.
Bog noči, bog polnoči igra potiho na liro/lutnjo iz krajca lune, za struno je krak snežinke. V tem ritmu lire trepetajo zvezde, kot hoče – bog-sonce. Božanstvo.
Sonce tako vlada ponoči množici- travniku iz razprtih črnih cvetov, ki so noč, tema. Dotikališča med njimi so zlato izvezena, kakor so tudi prašniki in metulji na teh cvetovih. To so zvezde.
ČRTICE, KI SO MONUMENT
Ris od lune, hlad, si vedno lahko ponazorimo s črtico hladu. Sonce pa si lahko predstavljamo z lesketom, črtico lesketa. Črtica hladu in črtica lesketa. Dvoje črtic, dvoje ponazoritev velikanov, monumentov v minimumu, sonca in lune. Hladu in vročine.
POSLANO PISMO NA NIKOGARŠNJI NASLOV – TOREJ NEBNI (?)
Kot da bi vsebino vseh pisem razdrobil in osvobodil njihovih spon in ta množica osvobojenega teksta, zlasti črk, pa tudi ločil, je sedaj na nebu, ker je bog tako storil, ko je odprl vsa pisma, naslovljena nanj in tudi – ne, in je sedaj ta tekst, vsi ti teksti – so prosti spon, prosti obveznosti. Vendar za enkrat še niso izgubili svoje sporočilnosti. In sedaj te osti, te bodice, te novice – dežujejo proti tlom, ko se nabere dovolj oblakov. Dežujejo, snežijo novice izpod neba na zemljo. In tako iz strnjenega črnila, ki je – nebo, nastane razdrobljeno črnilo, ki so – morje, reke, potoki, polnočna jezera. Dvoje črnil, dvoje indigov, ko so se osvobodile misli iz svojih spon v stavkih, v sponah ločil, v poantah misli. Na zemljo so padle osvobojene misli. Ali je sporočilnost še vedno ista, ali je drugačnega pomena? Črnilo, ki je strjena sporočilnost na nebu, ni enako razdrobljeni odmevnosti, črnilu na zemlji. Kaj se je vmes spremenilo? Črke so se premešale, izprepletle, na novo povezale v nove besedne zveze, ko so bile poprej osvobojene iz svojih prvotnih spon. Torej črke morajo vedno biti v nekem jarmu, v nekem spetem, podjarmljenem svetu, svetu novic. In morje udarja ob obalo in se naredi počasi luknja, pika, ločilo na koncu nekega vse-stavka. Tako se morje vsakič poslovi od obale, tako se vsakič zakoliči neko pismo, neko sporočilo, neka notica. Vendar je to tudi dobrodošlica nekemu novemu snidenju morja z obalo, ko se ta v valovih ali valu vrača, povrne, in tako se naredi klicaj ali vprašaj, ki odpre neko novo pismo, notico, stavek. Dvoje črnilnih ravnin, nebo in morje, ki pomenita komunikacijo med svetovi, med zemljo na eni strani in soncem in luno na drugi. Črke so vmes za zvezo; ali so to zvezde? Luknja v skali na obali je vsakič nova pika nekega novega snidenja med svetovi, nekega novega pisma, komunikacije med njimi. Kdo je bralec? – Bog.
OZADJE URE SE PRENOVI, JE NOVO. ALI JA ZATO TUDI – ČAS?
Ura ima nenatančno ozadje. Kot nekaj motnega, motenega. Je ponazoritev, kot da bi čas, ki ga ta ura kaže, pozaprli v nekaj končnega, omejenega, zaprtega. Zato je čas te ure nenatančen. Kot da bi vsakič nekemu stavku odtrgali nekaj besed, ali ločilo, ali besedi odkrhnili nekaj črk, ali le posamezno. In tako čas take ure ni natančen. Pomanjkljiv je, kot je nejasno sporočilo, ki mu vedno nekaj manjka. Že če manjka črka -a, je dovolj težavno. Ali če manjka pika, potem se vsebina kar preliva naprej in leze v naslednji stavek, v naslednji odstavek, in se sploh ne preneha pretakati. In tako prvi stavek izgubi svoj zakoličeni pomen in se razvodeni, oziroma – kar traja in se ne zaključi, zato je pomen dvotiren ali večpomenski, ali pa se sploh izgubi. Tako je s tem časom pri taki uri z nejasnim ozadjem. Ura kar teče in časovne enote se vrivajo ene v/med druge, nič ni določenega, in poldan se na primer zavleče v popoldan, večer v jutro, dnevi niso jasno ločeni eden od drugega, in datumi se ne odkrivajo jasno, ampak se zavlečejo posamezen na dva ali tri dni ali kar ves teden traja na primer – štirinajsti februar ali osmi marec, medtem ko prvi januar teče samo pol ure. Kaj torej storiti, da bi uzakonili to uro, da bi jo pokorili? Da bi kazala pravi, natančni čas, da bi tekst spet sedel med svoje okvire in nekaj smiselnega povedal? Morda je zdravilo v tem, da se zamenja ozadje ure, ki naj ne bi bilo več mlečno/motno, ampak jasno izraženo, kot sta črna ali bela, ali da bi zamenjali steklo na uri, da bi bilo jasno kristalno in ne opraskano in z vrezninami v steklu. Morda pa bi morali samo zamenjati srce ure, – njene baterije. Morda bi morali pokvarjeni tekst izpostaviti prevetrenju s sapico, nekim novim vetrom, ki bi znal uzakoniti črke, da bi spet zapolnile svoje prostore v besedah. Ki povedo nekaj smiselnega in so urejeno zbrane in oddeljene s svežimi novimi udarnimi ločili. Nek nov veter nam je torej potreben. Ki osmisli barve, ki oživi barve na ozadju ure, da ne bodo več mlečne, nejasne, z vrezninami v sebi, odrgnjene, ampak sveže prelakirane, po novem dišeče, znova mlade. Mladi čas. Lahko dosežemo s primernim tekstom, kjer so črke urejene tako, da so misli nove, vendar enovite, z nekoliko revolucionarne poante, vendar še vedno s kancem elegance in kapljico novodobnosti, čeprav vpete v tradicionalne okvire. Novo na starodavni način. Nova moda, čeprav s tradicionalnimi elementi. Nekaj novega, čeprav povedano s preverjenimi vzorci. Takšen čas naj pokaže ura, ki je stara in z vrezninami, toda po novem kaže tam, kjer je dvanajst, tudi štiriindvajset.
KAJ RDEČE OZADJE URE POMENI ZA ČAS, ZA NAS (?)
Ura ima rdeče ozadje. Ure kar prehajajo ena v drugo brez meja. Iz pete v šesto in morda nato v sedemnajsto. Kot je pri eni uri preveč časa, pri drugi kaže spet nekoliko premalo. Poseben tretji kazalec pri uri pokaže, za koliko smo zamudili avtobus, za koliko smo spregledali svojo mladost, koliko nam manjka pri določeni starosti, da bi spoznali, da smo prepozni v našem življenju. Za karkoli. Večna zelena je ta ura z rdečim ozadjem. Ker morda na njem pokaže gozd z rdečimi drevesi, kako imajo rdečkasta debla in vejevje, morda brez listov, morda z rdečimi listi, a brez plodov, kako ponazarjajo naše življenje, ki ni obrodilo. Ne še. Toda tudi ura z rdečim ozadjem ima omejen čas delovanja. Je samo krožnica časa. Čas, ki se prav tako utiri, znova. Omejen doseg trajanja. Zato v življenju mora uspeti, nekoč. In ta(ko) nekoč je – rdeč. Mora se zgoditi, v kratkem.
SONCE V URI POKRENE »SONČNI ČAS«
Gozd je sestavljen iz rdečih dreves; žarijo ta debla, te veje, ti listi. Zamolklo rdeči so, morda tudi plodovi, kot da bi gledali ožarjeno pokrajino od večernega sonca, ki je oranžno zamolklo rdeča, preden pade sonce v svoj nočni žep. In takrat pride do izraza ura, ki ima za ozadje ta rdeče oranžni milje večerjenja. Takrat pokaže čas, ko se vseh štiriindvajset ur zavrti v minutah večerjenja. Kot da bi se cel dan odigral v tistih nekaj sončnih, poznih sončnih minutah. Ura, ki kaže tako zgoščeni in pospešeni čas. Ko človek pogleda tako uro, se navzame nekaj sonca. Pred spancem. In tisto zgoščeno hitrost celega dne prenese v sen. Sanje, ki so zelo organizirane. Mir, ki je in ni mogoč, ponoči. Vznemirjenje, ki veje iz te zgoščine časa, ki ga kaže ta sončna (sončeva) ura.
PATINA PAPIRJA; PATINA ČASA
Toliko bi lahko spregovorila o času, ki je rdeč. Vsaj tako ga opiše ali pokaže ura, ki ima rdeče ozadje, oziroma ozadje, ki žari v rjasti barvi. Torej, če je govora o rji, potem je že govora o starosti, kar pa je povezano s časom. Ta rdeči, rjasti čas – prikaže staranje. Tako je govora lahko tudi o papirju, ki je star, ker je že preteklo toliko časa, kar je bil napisan, ali – ker se je starost zajedla v črke. Kar preplavila jih je, na primer: zaobrnila se je v krivini črke a, se umestila v krivine črke m, se zaoblila v o-ju ali delno v u-ju in si nazadnje postregla s strešico na črki s ali z. Starost lahko večkratno preveva papir: kot starost v tekstu, kot starost v papirju, ali kot starost, ki se je polastila samih črk. Zato previdno ravnamo s takimi papirji; v rokavicah rokujemo z njimi, previdno obračamo strani, da ne bi prizadejali rjastega teksta, ki pa nikakor ni zastarel, ampak še kako svež. Zato so zaslužne črke, s katerimi prav tako previdno ravnamo, orokavičeno, ko jih previdno tipamo z očmi. Da, rdeči – rjasti čas, rdeči – rjasti tekst. Kakor je patina na železu, tako je patina na tem posebnem tekstu, v papirju, v črkah. Zato je ta tekst poseben, ker mu je posebni rdeči čas, rjasti čas, dodelil to vlogo. Zato spoštujemo ta posebni čas, čas z rjastim pridihom, ker veje iz njega zgodovina, tradicija, v kateri korenini tudi naša prihodnost, ki šele pridobiva na rjaskosti/rjavini. Rdečini. Časovnosti. Tako po statusu nastanka, kot po roku trajanja. Poseben čas, ta čas v barvi rje.
SONCE DODELI STATUS POSAMEZNEMU LISTU – GOZDU
Pokrajino je ožarilo sonce. Zato je v barvi rje, v posebni rdeči barvi. Tako jo je ožarilo sonce, preden je dokončno zašlo. Zato celotna pokrajina kakor da žari. In so tam drevesa, ko so videti kot vetrnice, ki jih poganja veter. Poligon njih. Ta drevesa nimajo listov, niti cvetov ali plodov, samo krošnje z vejami, ki segajo do neba in pa debla. V njih kakor da se je ujelo sonce, v vsakega posamezno. In se morda sprašujemo, če ni morda poletni čas tisti, ki je brez plodov, brez listja, in se drevesa olistajo in obogatijo s plodovi šele pozimi. Kakor da imamo suhe zime; toda, ko so bogate s snegom, se listje obleče v sneg, plodovi so pokriti s snegom. Posebne skulpture. Morda pa je poleti tako, da je odpadlo že vse listje, samo še en listek je ostal, ki se je skotalil k vznožju enega od dreves, kakor da pomeni izvesno/okrasno tablico zanj, kakor da predstavlja ime in priimek tega drevesa. Kakor da je en sam listek za vse drevo, za njegovo celotno krošnjo. Morda pa je en sam listek za celotno skupino dreves, za cel gozd. In je enkrat pri tem drevesu pri vznožju, drugič spet pri drugem in nato pri dvajsetem. In vsakič pomeni drugo ime in priimek za drugačno posamezno drevo. Toda nato veter zvrtinči ta posamezen listek drugam od gozda in bojazen je, da bodo drevesa ostala brezimna. Toda – sonce, ki vedno znova pade v svoj žep in še prej ožari pokrajino, temu gozdu vedno znova podeli svoj položaj, svoj status. Kakor da je v tej barvi ožarjenja, – rje, – odgovor, da je gozd večen, trajajoč, žlahten po času, čeprav je gol poleti in olistan pozimi. Rjasta ožarjenost dodeli vrednost gozdu, čeprav/četudi je – poseben.
MLADOST S PATINO
Sanje. Ponoči se sprehajam po mestu, po eni izmed četrti in se dotaknem enega vogala neke stavbe in je že v bližini dotika naslednji vogal stavbe, kakor da izbiram pravo stavbo, kjer bom dala na ogled posamezne dragocenosti, s katerimi sem ovešena. Razne ogrlice, kar ena izpod druge, pa razni prstani, eden izpod drugega, in pa tiare, ena vrh druge. Sive lase imam, sicer lepe in skodrane, predvsem pa dolge. Zobje so skrhani in marsikateri tudi manjka. Toda postavim se na ogled in upam, da bo v taki pozni uri, kakor je ta ob polnoči, ko je noč že stara in dan še v povojih, da bom na tak čas dobila kakšnega kupca za svoj nakit, ki ga predstavljam. In se presenetljivo pojavijo znane osebe, tuje igralke z lepimi pričeskami in bisernimi zobmi in nenehno se smehljajo, ko pomirjajo/pomerjajo moje ogrlice, prstane in tiare. In morda je čas tisti, morda pa primerna stavba, da mi uspe prodati kaj od ponujenega nakita. Toda treba je poudariti, da se vsakič, ko prodam kos nakita, pričnem mladiti. In če mi uspe prodati ali spraviti v tek ves nakit, ki ga ponujam na sebi, potem se bom prelevila v eno izmed teh lepotic, ki so kupci to noč. Splača se potruditi za tako kupčijo. Kupiti si čas. Biti spet – mlad. Toda s patino.
TRAVNIK IZ NOČI IN KAJ SE ZGODI?
Ozadje ure je posebno, – siv metulj na črnem ozadju. Kot da bi bilo govora o sivem metulju in njegovi senci, ki je noč. Tako metulj kaže posebni čas, njegova senca je noč; tako metulj seda na rumene zvezde, ki so kot cvetice na črnem travniku iz noči.
ZLATI OBTEŽILNIK – ZA MISLI
Letos je zapadlo precej snega; kaže, da je bila huda zima. In ker je toliko snega, ona ne more do kamnov, ki naj bi jih imela za obtežitev listkov in listov, ki jih pušča njemu, – mladeniču na klopci avtobusne postaje. S čim bo sedaj obtežila te liste, da bi jih ne odnesel veter, ki prepiha postajo, ki prevetri njene misli in bojazen, da bi jih ne odnesel veter? Iz prsnega koša bo izgrebla del srca; iz vsake duše vsakega posameznega lista napisanega sporočila bo potegnila ven najpomembnejši del, kot del srca tega predela, ki naj bi bil neživ, pa je še kako živ. Iz vseh teh delov srca bo nastal konglomerat, sprimek, breča, ki se bo od samih skrbi pozlatila; postal bo – zlati kamen, ki bo obtežil napisano sporočilo. Tako in tako. Da ga bo prejel mladenič, ki bo zaradi prebranja tega in takih sporočil lažje zaspal, se zazibal v sen. Zlati obtežilnik. Za papir, za misli, da ostanejo v glavi, nepoškodovane, mladeničeve.
KO SNEG V TORBI SPREMENI TEKST NA PAPIRJIH, KI SO V NJEJ
Veliko osebno torbico ima, kar torbo. V njej prenaša vsakodnevno papirje za mladeniča, pa še posebej poravnani morajo biti, zato tudi mora torba biti velika. In odprta je, poklopec zadrge je odpadel, zato se torba ne da zapreti. In ob hudih časih dežuje v torbo, sneži v torbo. In snežinka preplavi papirje, dotakne se črk, ločil. In namesto pike – nastane črka a. In namesto črke a – nastane pika, klicaj, vprašaj. In se napetost, ki je v črki a, – sprosti in nastane druga črka. Tako se vsebina na papirju počasi spremeni, čeprav se tekst temu sprva uspešno upira. Iz pohlevnega pisma, nedolžnega obvestila, nastane morda – grožnja?
URE V PREDALU SO METULJI, – SO LAHKO TUDI ZVEZDE (?)
Ni samo metulj v uri, lahko je tudi ura v metulju. Metulj ima na svojih krilih posamezne pike in to so lahko številčnice ur. In odpremo predal mize, in se pokaže, da imamo v njem kar nekaj metuljev, ki se nahajajo na papirnatih cvetovih, in ti metulji kažejo različne čase. Pomlad, jesen, poletje; morda ne zime, ali pa – tudi. Številne ure imamo v predalu, ki nam kažejo naš različni čas v enem dnevu, mesecu, letu. V predalu mize imamo različne zvezde, ki kažejo, za koliko smo zgrešili tuja vesolja in kako smo morda našli svojega.
»ODPRTA« MODNA REVIJA
Sanje. Na svetlo modri bluzi imamo rdečo vrtnico, ali morda rdeči nagelj. In se morda uležemo v travnik in tam se zaporedoma ena za drugo pojavijo posamezne bluze, ki ležijo vzporedno, zaporedno, in imajo v sebi posamezno travno plavico ali mak, vse na svetlo modrem ozadju. In se dogodi, da se lahko slečemo iz ene bluze z vrtnico in se oblečemo v drugo z zlatico ali šašem. Tako imamo ležečo in odprto omaro z oblačili na posameznem travniku. Sedaj smo oblečeni za dan in že drugi trenutek za slavnostni večer. Nehotena ali hotena modna revija s cveticami na domačem travniku.
ČRKE NAMESTO ŠTEVILK KAŽEJO, PRIKAZUJEJO – ČAS (V URI)
Ozadje ure je le delno osvetljeno. Kot da bi gledali obraz, ki je pol v temi in pol v svetlobi. Kakor da se pri enem obrazu ne vidijo usta, in se pri drugem obrazu ne vidijo oči. In se tam, kjer niso vidna usta, govori o – času, in sicer o preteklem času, ko je toliko povedati, ki je že prešel. In tam, kjer so samo oči, je govora o prihodnjem času, ki se še ni zgodil, ker kakor da ne moremo gledati, pogledati, kaj se bo šele zgodilo. Kakor da se bi vrtele posamezne plošče, kvadratne, na številčnici ure in bi različno podajale ali dopuščale svetlobo na ozadju ure. Sedaj se ne vidi ura, ki je pet, šest, ali sedem; zopet potem se ne vidi ura, ki je ena, dve ali tri, in kasneje se ne vidi ura, ki je devet, deset ali enajst. In je tam, kjer se ne vidi ura, ki je pet, videti samo zgornjo črtico od petice; in je tam, kjer se ne vidi šestica, zaznati samo okroglino od šestke; ali pri sedmici: – je zaznati samo zgornjo črtico in vdolžno/podolžno črto. Kot da bi namesto slabo osvetljenih številk – lahko bile črke. In bi bila namesto pol dvanajste – ura pol r ali četrt na m ali tričetrt na v. Kakor da bi namesto slabo osvetljenih številk lahko kraljevale podiju ure, kjer se prikazuje čas,- črke.
METULJ SPREGOVORI O RAZLIČNIH ČASIH S SVOJIMI KRILI
Imamo na ozadju ali na številčnici ure – metulja, ki ima različno poudarjeni krili, v katerih se svetlikajo posamezna očesa, kakor da bi bili dragulji. In imamo metulja, ki ima za dragoceni kamen kar svoje telo, ki se tokrat svetlika, ko se krila – ne. In govorimo o uri, kjer spregovorijo svetlikajoča se očesa, da je čas izražen v številkah. Tam, kjer se svetlika metuljevo telo, pa govorijo o času v črkah. Eden čas je pretekli, drugi čas je prihodnji.
KAZALEC PRI URI PREUREJA CVETJE V NJEJ V RAZNA LATJA
Številčnica ure je posejana s posameznimi cvetnimi listi. In dolgi kazalec različno prerazporedi, medtem ko teče, te cvetne liste v razna socvetja. In tako odvisno od časa – dobimo različne cvetove. Da, z uro si je mogoče ponazoriti različne letne čase, od zvončkov pomladi, do plavice in rdečega maka poleti in astre jeseni. Tudi za pozimi bi se kaj našlo; morda krizanteme v pozni jeseni in morda zgodnji zimi. Vse to določi dolgi kazalec in morda nekoliko tudi mali, medtem ko poteka – čas.
EPIGRAM
Snežinka je en kazalec pri uri, – mali;
Kaplja je drugi kazalec pri uri, – veliki;
Koliko je ura – pove sončna (ura).
EPITAF
Kapljica je bela – solza,
Kapljica je rdeča – kri,
Kaplja je črna – dragulj okoli vratu,
Zgoščenina iz vseh misli.
POSEBNI HAIKU
Srce je belo – veliko misli,
Srce je rdeče – veliko boja, srčnosti,
Srce je črno – presek ali skupek vseh cvetov črnih vrtnic, nageljnov, vijolic, ki smo jih prejeli, morda pa oddali; narava se budi, ostaja pozorna, tako podnevi kot ponoči.
ZAKONITOSTI, KI UZAKONIJO JEZERO – PONOČI
Bluza je rdeča, – oblečeni smo v srce;
Bluza je zelena, – oblečeni smo v travnik, gozd;
Bluza je črna, prevlečeni smo s polnočnim jezerom, kjer je gumb bluze konica krajca polnočne lune, ki ozarja jezero. In ta pocedi kapljo v to jezero.
ANATOMIJA DREVESA
Drevo ima eno vejo, to je roka;
Drevo ima korenino, to je noga;
Drevo ima lubje, to je otrdela zunanjost srca;
Drevo ima list, to je mehka notranjost srca drevesa;
Krošnje drevesa so roke proti nebu,
Korenine drevesa so noge, vkopane v razkoraku v tla, da je postava, stoja – pokončna.
Listek drevesa je ime drevesa, listek je vest drevesa, da je doprineslo k temu življenju.
Listek drevesa, en sam, predstavlja vse drevo, listek drevesa je usoda drevesa, ki odpade in se zakotali k vznožju korenin kot napisna tablica, listek drevesa je duša, ki vedno znova izgublja, zato da bi pridobivala.
ANATOMIJA (V)POGLEDA
Skozi okno – pogleda površino morja, prostranost neba, meja je črta, nevidna, ki deli nebo, in vse, na štiri strani neba: sever in jug, desno in levo.
Skozi oko: vpogled v prostranost misli, v površino emocij. Posebno nebo, posebno morje. Kje je črta ločnica?
KAJ JE DUŠA (LAHKO)?
Duša je list pri drevesu, duša je guba pri bluzi, duša je dragulj okoli vratu telesa.
ZVEZDE V VAZI?
Zvezde so cvetice na nočnem travniku neba; poskušam sklatiti zvezdo, zato utrgam cvetico na travniku. Zvezda pod zglavjem tako ožuli, ali tako ne povzroča težav, kot da bi rožo vdeli v vazo na mizi v domačem kotičku. Prileganje je popolno. Vode vazi, cvetice vodi, zvezde nebu?
SNEŽINKE V VAZI (?)
Pozimi je roža v vazi v premalo zakurjeni sobi – v ledu, kot da bi rožo vdeli med bele dragulje, kot da bi roža uspevala, izrastla iz belih zvezd; postane sama zvezda, ki opiše, zaznamuje noč v nezakurjeni sobi.
KO SRCE ODMERJA VESOLJE/VESOLJA
Pred seboj podržim zrcalo. Njegov odsev kaže, da je namesto srca – zvezda v prsnem košu. Ko imam nebo v sebi, ko me rodi vesolje in je zvezda v meni ostanek popkovine, vezi z nebom. Imeti nebo v sebi, sem nebo, ki odmerja ritem preostalim vesoljem, ker imam tako srce.
NE POLARNOSTI, PAČ PA POLOSTI (!)
Sem drevo in imam veje – roke, korenine – noge, toda namesto srca imam cvetico; cvet, ki je zaprt, ki domuje v drevesu. Lubje, raskavo, obvaruje nežni cvet pred vetrom, pred ostalimi zvermi. Toda veter je morda potreben, da se cvet odpre, ko v duplini drevesa morda gnezdi ptica ujeda, še ena od divjosti. Takrat se cvet odpre in razraste čez vse odprtine v deblu in nakaže, da drevo ponuja tudi nekaj nežnosti. Čeprav je cvet, ko se razraste v zunanjost, močan, včasih tudi divji. Ki se prilega in prileže divjosti lubja, vetra in zveri, ujed. Nežnost, ki se razraste navzven in postane divjost, in divjost, ki se polega navznoter, in postane – nežnost. Vselej dva pola, ki se izmenjujeta, kot narekuje srce sveta. Sonce in njegova druščina, kot je veter in so strani neba.
KO SE RAZLIČNO (PRI)KROJI VREME
Cvetice so posejane na nebu,- tam je travnik. Zvezde so na zemlji, tam je nebo. Utrgam si polno naročje zvezd, dam jih v vazo, ki je kot peščena ura. Kakšen je čas? Kakšne so strani neba? Po cveticah, ki so različno razcvetene – se ravnam, kot po značilnostih vremena. Kdaj obujem škornje in kdaj nataknem rokavice.(?)
KAJ (ŠE) POMENIJO LUNINE MENE
Luno sem spravila pod drobnogled. Prvi krajec: začetnici mojega imena in priimka. Zadnji krajec: cvet namesto srca v prsni votlini – veni, se je posušil. Ali je bitje zaradi tega prizadeto? Ni. Prazna luna: skušam vdeti zvezdo, ki je sestra lune, v prsni koš. Na prazno mesto? Ne. Polna luna: – vso me preveva sonce. Drugače povedane/izražene lunine mene: in roža ima vse etape cveta do izgoretja barve.
LUNA V MENAH II
Luna – prvi in zadnji krajec: moje ime in priimek. Prazna luna: – samo pogled iz le oči na obrazu, ki spregovori, brez pogovora ali govorjenja duše; polna luna: – le usta na obrazu, ki ukrivljena navzgor ali tudi navzdol spregledajo; – ne še.
KDO VZPLAMTI IN KDO (PO)GASI
Zvezde so ogenj za/na nebo, luna pogasi. Kri je ogenj za srce, solza kot snežinka – gasi pregreto srce. Sneg izjokam, led izsmejim.
ODLOČ(IL)NA KAPLJA
Luna ima na tanki vilinski nitki pod sabo pritrjeno zvezdo, kot ogrlico okoli božjega vratu. Tako ima srce pritrjeno na božji niti kapljo pod seboj, lahko usodno, ki omogoča, da srce sploh obstoji. Katera je ta kaplja? Vesolje, ki korenini na – kaplji. ( Lahko vesolje srca ali srce vesolj(stv)a!).
KO NIT ZANITKA/ZANITI »VSE«
Zvezda, ki ždi pod luno na tanki nitki, ki je lahko usodna, ki je vesolje, ki se premika, medtem ko je nitka stalna. Kaj se zgodi, če je vesolje stalno in se premika/vrti nitka, na kateri je vse obešeno in je vse odvisno; potem imamo srce, na čigar niti je obešena/visi naša duša. Ali se to pozna po vplivih v ostalem vesolju?Ali se to pozna na njej?
PREREZANA NIT, KONEC ALI NE?
Luna, ki ima nase privezano zvezdo, je kot srce, ki drži v pesti – usodo. Svojo lastno, – vesoljevo. Je kot duša, ki je kot na vrvici kot – jo-jo. Ali je igrača – duša v primerjavi z resnim vesoljem? Ali se samo vesolje muza? Ali je božji prst sklonjen nad posebnim gumbom, ki je/so kot škarje nad tem božjim nitjem. Kaj bo, ko bo rez? Morda se nit ne bo nič spremenila. In morda – se bo; morda bo odpadla ali se spet povezala z drugim naključno odrezanim koncem v vesolju. Pove – statistika ali le naključje?
OKORNOST IN TANKOČUTNOST – V ČASU
Nosorog – rino ima na boku, na svojem ogromnem boku, vdeto ploskev/ploščo ure. Njegove okorne noge ne pomendrajo na videz nežnega ur(i)nega mehanizma, ne razobličijo kazalcev, ampak posebno tankočutno poganjajo ali vzdržujejo s svojim dirom v pokrajini – dir velikega za malim kazalcem v posebni pokrajini časa. Okornost rina, ki je veličastje časa. In ne okornost, temveč umetelnost – časa, ki je veličastje nosoroga, ki kaže čas. Morda je zaradi tega na pragu izumrtja? Pove njegov klic na pomoč, ki se oglasi, ko se oglasi ura, ki je prava, ko je nastavljena na budilko. Da se prebudi planet zemlja v vesoljstvu. Ko zemeljski čas začne tarnati v okviru vesoljskega časa, vesoljnega časa…
FLUORESCENTNOST ČASA
Ura, ki jo kaže nerodni nosorog-rino, se podrži pod njegovimi nogami in se izkaže, da je zvezda, ki jo rino pohodi; in raztrešči se ta na posamezne kosce, koščke zvezde. To so osnova za njegove oči, za konice njegovih okornih prstov, za nadaljnjo fluorescentnost kazalcev, ki presenetljivo utirajo čas srca te ure s časom zvezde, torej vesoljstva. Rino kaže čas zvezde, čas svojega srca, ki je čas posebno v času splošnem. Ne prehiteva, ne zaostaja. Zato se zjutraj oglasi, ko je alarm za budilko, z besedami: zaščitite me, patentirajte me!
ALI JE ČAS LAHKO AZIL?
Zebra se s svojimi črtami poistoveti s črtami na zebri na cesti. Peš hoja. Kot da bi vse ure, ki jih kaže ta ura, poravnali v vzporedne črte. Zebra se spretno izmika beli in se porazdeli v črno, ko spretno krmari med urami od ene do dvanajste in od dvanajste do polnoči. Ali ja zato dan krajši in noč daljša, ali je obratno? Zebra ima veliko opraviti pri črtah, ki so ure. Predvsem s poskrivanjem, vdetjem in posledično z izstopanjem. Časa. Vsak pri sebi. Preko dneva in tudi noči. Zebra je sinonim za privatni, – osebni čas. Kako si skrajšamo čas, kako si ga podaljšamo? Ali je zato odgovorna zebra s svojim poskritjem med vzporednice dneva? Kje so tiste škarje, lahko tudi božje, s katerimi si utrgamo – čas? Ali se lahko poskrijemo kdaj – vanj? Ali z njim, svojim, posebnim, – izstopamo v času vesoljstva?
ZARADI OKORNOSTI ČASA SO UMETELNOSTI V NJEM KOT – MINUTE, SEKUNDE
Rino s svojo okorno težo lovi ravnotežje na času, na časovni plošči. Ta valovi kot napihnjena blazina, ki težo uspešno izvije izpod težkega koraka. Tako tečejo uspešno ure od nič do poldneva in od poldneva do polnoči. Ko steklo naposled poči pod težo/ostrino nosorogovih kopit, se razleteli koščki steklovine umestijo kot minute/sekunde med enovito valovanje ur. Steklo je naposled tista občutljiva točka, ko se pritisne na center, na težišče. Med enovito valovanje se prikradejo prekinitve, to je čas v podobi daljice, ki ima posamezne lokalne postaje, črtice, kjer se božji umetelni prst primerja ali pomeri s človeško okorno roko. Zato v uri – minute, sekunde…
ALI HLAD ČASA STOPI NJEGOVO TOČNOST?
Medvedek čuva punčko Dolly v svojem naročju. Ona položi roko na njegov prsni koš in pod njo/njim je občutiti – uro. Dlan je položena med ritme velikega in malega kazalca. Kot da bi Dolly s svojo toplino skušala ogreti snežinke. Toda te se ne pustijo zmotiti. Ko se površinska veriga začetnih verig snežink že topi, se oglasi globlja vrsta/plast in zaliže led nazaj. Časa se ne da ukaniti – kar tako. Ali to pomeni, da je medvedek hladen, nedostopen, ali da je preveč točen ali premalo – v svojih opravilih. V njunem paru se zdi, kakor da čas stoji, ker sta kot par – večna. Toda čas kljub vsemu – teče. Čarobnost snega in njegova zvijačnost naproti toploti.
Z ROKO V ROKI (V)STOPATA MLADI IN STARI ČAS
Punčka Dolly je oblečena v zeleno, v travnik. Nedavno sem ji kupila rožnato oblekico, tako, ko da so se vrasle cvetice v travnik. Medo je oblečen v rjavo, v drevo. In dokupila sem mu modro opravo z vzorcem, kjer je modra prekinjana z belimi prebliski, kot narekuje moda. Kot da bi plavi plodovi viseli z vej, ožarjeni od sonca. Tako imamo dve časovni plošči, ki se dopolnjujeta: travnik s cveticami in plodovi z drevesom. Ker sta v bližini, se navzameta bližine drug drugega: plodovi potujejo v travnik in cvetice se naselijo na drevesu. Plodovi, viseči s travnikovih bilk, so prehitevanje časa in cvetice v/na drevesu so zaostajanje; nato se to dvoje zamenja. Rezultat je: bližina Medveda in punčke Dolly. Zaostali čas, ki varuje prehitevajočega. Previdnost, ki brani zaletavost. Ali diši po sožitju mladosti in starosti? Naivnosti in zrelosti?
