(december 2021!) – vsebina se prične z nekaj pesmimi, nadaljuje pa z vsebino knjige Christiana Mommsena o življenju v času velikega Rima. Prirejeno in priličeno.
PESMI – UVOD
Premik poslednjega praha iz množine skozi ozko grlo dveh stikajočih se posod, dvoje ust. – Peščena ura. Drugo ime za – čas. Stek. Zrn. Niti, vezi, – mehanizem? Skoraj – srk. Zrnca, – prejšnja, po skritih tirih, po gredeh; a današnja? Kopica srečevanj, stekanj, – že piramida. Kaj jih žene? Za potujoče kroglice so morda vzmeti. Ali so zrnca prahu – kroglice.(?) Pogledov. – …Vzvodi. Morda – prsti za premikajoče se kroglice. Ki so z nevidnimi vzmetmi. Misli za premik – misli. Račun.
Ala.
KAKTUS
K1
Pahljača je narejena iz posameznih deščic. Lamele, lepo pobarvane, odete v boljše blago, (a) slabo zlepljeno ob straneh. Pahljača se razpre; čeprav je mehanizem odprtja pravi, je glas pahljanja slaboten, cenen, površen. Kakor – pahljača.
**
Kaktusova bodica, položena med prsti/a; za čas – napetost(i) v njej. Stanje »pri miru« – in nobena se ne zapiči. Ko se, mehanizem drugačnosti. Konica se pri vbodljaju ojači z ostmi, skrito vdetimi v bodici-konici. Polikanosti – sprva, in udarnosti nato. Osti se razprejo kot majhne pahljače; zadrejo se v meso, in pot nazaj ni lahka.
Takšne so razdalje med raznolikostmi. (Kot) slaba šala.
K2
Kaktus je mogoče kaznovati z – vodo. Če je ne prejme, – cvet. Svež in živ ogenj, po barvi, po vonju, po rasti. Kakor posebno srce. A preveč skrbi pomeni, da je kaktus lahko tudi vodeni Potemkin. Bodičast olupek,ki se sesede nekega dne – vase.
ZVONEC
V vitrini je videti veliko. Najprej stvari, ki so na ogled za stekli. Razstava. Stalna. Ne spreminja se, že leta. Toda obrazi, ki pogledujejo skozi steklo, – se. Vsako leto se pridružijo novinci, prvi letniki, starejši krožijo okoli vitrin kake štiri leta, nato odidejo. Pogled ponudi globus, papirnat in barvast, velike črke, golobico in sklenjene roke. Čutiti je kot pan-mir. Zato pogled pogosto poroma tja, ali je navržen kar tako, mimogrede. Ta pogled izpričuje, da je mogoče v kratkem času obiti svet, tudi v srednje dolgem, pač nekako počasi do cilja(?), čeprav je pogled hiter.
… Vrnejo se, tisti, – morda taisti, spet zaradi določenega časa. Stopijo k tistemu koncu hodnika, kjer so bile vitrine, in smejoč se – obujajo spomine. Na stalnosti, na razstavo, – sinonim za nek ritem. Za/v tistih štirih letih, kot tolažba, kot sogovornik, – priložnost za izpoved, morda le vmesna pol-stopnica za – ozreti se nazaj po svojem življenju. Česar ne moreš povedati sotrpinu, tujcu, sebi ali tistemu v sebi, ki jih srečuješ vsa štiri leta bežno, poveš steklu, plakatom izza. Sedaj so drugače tiho kot prej. Poveš tlom tam, če ne gre drugače. Ki tudi ne molčijo več enako.
Obrazi v steklenem izrazu: – spremenili so se. Tisti s – cilji, že takrat. Sedaj: nekaj se je zgodilo z vrlinami.(?) Tokrat ni v steklenih mislih napis na – notranji strani prstana, na hrbtni strani slike, na robu pač papirja, na notranjosti neke pač ovojnice… V odsevu je videti – več. P(r)ozornosti? Tista, tisti – spremenjena navzven, enaka – drugače.(?) In kako je s tistimi, ki so prvi pritekli na hodnik po zvonjenju? Sedaj bodo sami pospremili svoje otroke mimo vitrin – v življenje. Reka; ne ustavi se. Vitrine ostajajo.
*
Izdelovanje okvirjev za morda – lestence. Okras. Tehnični pouk. Čeprav je bila še pred tem matematika. Mrzel je ob dotiku – okvir, kakor okolje, ki ga bo šele treba ogreti. In tisti izgotovljeni lestenec, morda za klet, nekje za predsobo ali preddverje – morda. In ugotovitev ob poslavljanju od doma – po zaporedju let, desetletij, – zaboli, ker tisti lestenec namreč ostaja; zdi se, da je nespremenjen.
S kakšno preprostostjo se menjavajo dnevi, pač lističi, ki odpadajo, toda med temi preprostimi belimi, zdi se, redmi časa, kje je zakonitost za – ne več enako?...Čeprav si tega v resnici samo – želimo. (?) In naenkrat je preteklo toliko minut pri tistem tehničnem pouku, kar popeljale so se po tistem kovinskem lesku lestenčevega okvirja, da je že kar čas za odhod, morda domov, čeprav so misli še vedno pri testu pred uro pri matematiki ali pri odločanju – ostati ali ne na pevskih vajah do poznih ur zvečer. Navadno so glavna šolska vrata zaklenjena, tudi stranska, tako da je treba ostati na vajah, čeprav se zdi, da je lesk učiteljevih oči tokrat mehkejši.
Poklici. Kot ti kovinski okvirji za lestence. Mrzlo in okvirjajoče najprej, a nato vse več vsebine. Morda bo kdo od ogledovalcev vitrin kandidiral, postal častni član. Kje je ključ? Morda v tistem varnem popoldnevu, ko je nebo modra plošča, – lahka. V oknih stanovanj je odsev pričakovanj, kot valovi. Zvok vlaka v daljavi je element podpore. Zvečer je učbenik francoščine za zglavje; te profesorice ni mogoče pretentati, toda morda je zemljepis in zgodovino – mogoče/lahko. Zvonec. Ne budilke; šolski-odrešilni, – vedno znova začetek neke poti ali vsaj priložnost za kaj takega. Vsak dan je bližje tistemu cilju, ko se bomo s svojimi otroki sprehodili mimo vitrin, kot potovanje skozi neko organiziranost, ki je bila nekje na začetku spremljana z znano varnostjo v glasu, v kretnji, v drži. Toda poti je treba žrtvovati – veliko. Negotovost, (ne)znanje do sedaj, tiste večere ostankov petkov in sobot. Nebo naenkrat – in organiziranost se spremeni. Tako je v življenju, kot da razkošno izskoči pajac iz pretesne škatlice, se razširi preko vsega obzorja in – ni ga več mogoče pospraviti nazaj. Gube zlaganja niso več (t)iste, za škatlo, za formulo, za tisti – znova, zdi se – prvi poizkus med nebom in zemljo. In je presenečenje ob gibčnem pajacu. Čez vse obzorje? Odraščamo, odrastemo. Ali?
REKA – VERIGA
Občutki. Ko srečaš nekoga, zdi se, sorodnega in je pogled vse, kar si imel od tega. Različni so občutki, neka poteza je v kovini – podobna. Svetloba, je od odsevov od kovin drugačna kot od stekel. Sedaj, nekoč. Kot da je še – upanje. Da se bo morda razvilo kaj več iz/od tega (tistega) pogleda.
Za mladost gre, ki zmore zrelost, ki ima razlago. Sredi črnine, pomanjkanja prostora, – je otok. Skozi sito se usuje vse ne-potrebno. Pobrskati je treba po sebi, navidezni otoki so to, in na dan prihajajo – mlade zrelosti. Pri sebi, ko ni več mladost(i).
*
Nekdo (je), ki je hotel nekaj spremeniti. Lahko je znal, če je hotel, lahko bi, če bi hotel. Že v tem se zrcali odgovor, da – ni. Velja za – oba. Tako za lastnika tistega usodnega pogleda, kot za iskalca tega. Obvelja tisto jedro, ki ga je treba zakopati v sebi. Ponesti morda nekoč na dlani, kakor lučko pred vetrom. To jedro mora opaziti tudi nekdo drug. Toda, zdi se, ne želi dovolj močno. Morda je prenizek strop, morda je pozaba tistega svežega jutra, ko se je to zgodilo, ali je pač zavedanje, z zamudo,- da je vse lažje, ko je čas (zopet) – mlad. Morda ta mladost dodeli temu pogledu tudi drugačno barvo za razlago, da le ni bil tako usoden, ne takrat, pač po občutku – sedaj.
Nekega dne je konec zrelosti, nadaljuje se – otrok. Cena je – visoka. Oditi nazaj po – mladost. Tistega pogleda. Prikaže se okorelost, pogleda(?), nadaljnjega, morda spomina; nastopijo brazgotine, poženejo veje iz ran. Človek se oprime zanje, ko je tok. Kot da mu samo to še (pre)ostane. Ali je to pot naprej, ki vleče nazaj? Ta tok.(?)
Nekdo ne želi (več) izvirnih barv. Potemnele so, postale enake ozadju. Kaj odloči o tem, da je nečesa – konec? Tistega pogleda, takrat? Noč, dan. Čas – kot prerez zanke nogavice, zaprtje poglavja kot knjige življenja. Izrezki iz časopisja, kot da je v njih opisan tisti pogled, takrat; podolgovata poteza trganja – nato. Zdi se, da odločajo same hitre stvari. Premik kazalca, pisk vlaka; švist velike ribe. Konec. Konec (vseh) koncev. Morda razlaga za – mozaik. Ki je sestavljen iz tistega pogleda, takrat.
Pretvarjanja so odveč, nadaljnja iskanja so – odveč. Toda tu je – reka. Občutkov. Ki jih je zapustil, rodil – tisti pogled, takrat. Tisti pogled je bil, ki je dovolil nekaj, a ostaja samosvoj. Tisti kamen, ki ni več čisto pri površju, da ga nekoliko moli navzven in odloča o tem, da bo predrugačil tok te reke. Tisti kamen je globlje v tisti reki in mnogo preteče čezenj, spolzek je, oblečen v mahove. Očitno ne bo predrl površine reke in vsaj na videz ne bo spremenil njenega toka. Vsaj za zdaj še ne. Morda za kasneje, četudi bo ostal globoko v njej.
Tisti tok, – posebnež. Ali lahko za to preživi; sedaj drugače, kot v prihodnosti? Ali ima vpliv, ga bo imel? Ko se pojavi želja, da je futur v pogojniku. Ko bi, bi bil; ko naj bo bil.(?)
Zdi se, da se kocke pretakajo, kot pri abaku. Kot da bi ljubezen lahko izračunal.
»MODRINA« v A-JU, ALI »A« V MODRINI?
Kot da bi morje prečilo črko A in zaradi tega se v njej dogodijo spremembe; lahko da na A in njeno obnašanje vpliva tudi nebo, sonce, luna, zvezde ali ozvezdja. Ko se vplivno udejstvuje morje, lahko tisto osnovno polje v A deluje tako, energetsko seveda, da A kot razpade na pol; lahko podolž, lahko počez. In primerno temu sledijo spremembe. Če se to dogodi podolž ali po dolgem, dobimo dve polovici A, ki pa nista povsem identični, kot nista polovici obraza, kaj šele obličja. Podobno je potrebno poiskati pri A-ju, ki tudi ima poleg svojega »obraza«, tudi svoj »izraz« ali »obličje«. Ko ali če imamo polovico A, in nje vplivala posebna modrina, potem se po stranici A, kot v njeni sredici ali sredini prekopicujejo črke, tiste, ki so porodile A, lahko tiste, ki bodo iz A izšle. Morda se po stranici lovijo, pretegujejo p-ji, r-ji, s-ji; v notranjosti pa si prostor jemljejo razni B-ji, C-ji in morda tudi N in M. Vsekakor: morje, če je ono ta modrina, je poskrbelo, da se je A nekako izdala ali razgalila glede na to, kakšne »vsebnosti« vsebuje, kakšne zunanjščine; a ne še povsem. Kot da je modrina, posebna modra barva – vzrok za to.* In se kocka pri Abaku premakne za eno stopnjo, črtico, premik zareze na neki lestvici pri tem računalu – v desno. Vrednost? Neznanska. Čeprav ni videti, niti slutiti – sprva.
RAZVOJ ŽIVLJENJA V – MESTIH
Mesta so v Rimu nastajala; počasi iz zaselkov. Najprej niso priznavali bogov; ukvarjali so se, še pred vojskovanjem, s kmetijstvom in vinogradništvom. Toda zaradi naravnih ujem, so verjeli, da obstaja nekaj »višjega«, kar krmili takšen red, kot je pravilnost in držanje se reda, dela in discipline pri poljedelstvu, kar je pogoj za uspeh, uspešnost. Zato so vpeljali pojem bogov šele naknadno. Najprej pa so bili kot »višji« člani, v katere se je verovalo, kar »pater familias«/«familiaren« ali »glave družin«, kjer je bila seveda tudi hierarhična lestvica, med njimi, kakor tudi v družini/družinah samih.
KARTAGINA – MESTO, KI JE IZ – OPPIDUM IN NE – URBS, URBIS
TO je bojno mesto, vojno področje. Zato so katapulte gradili iz nekdanjih obzidij prejšnjih narodov: za tetive za loke so res bili lasje mladih deklet; toda opna ali plast, napeta preko površij katapultov, da je bil odriv, je bila narejena prav tako iz kože teh deklet, in sicer iz ali od prsi in iz ali od njih obrazov, ker je tam koža najbolj prožna, brez odvečnih mišičnih viter.
SULA – HEGEMON (VEČ), OLIGARH (MANJ)
Vladar v starem Rimu, eden izmed mnogih, se je imenoval kot Sula, ki pa je bil – resnični, – samo suženj, ki so ga odkupili v svobodo. Ta vladar, Mavricij, torej – Sula imenovan, se je tako imenoval zato, oziroma je tako storil zato, da bi bil všeč opoziciji kot koaliciji v senatu, ali po naše: v parlamentu (parlament: parlo, parlas, parlare, par(x)(-s)i, par(x)(-s)tum, kar pomeni: spregovorim po delčkih, torej s premislekom; torej sem preudaren, kot naj bi politiki – bili.(!)
SLONI – PREKO ALP
Hanibal, ki ni bil nihče drug kot Cezar, je šel s sloni preko Alp zato, ne toliko zato, da z njimi tovoril živež, pač pa zato, da bi pokazal vsej takratni srenji, da je mogoče pohod preko Alp tudi s sloni.
KVIRINAL
Mesto, ki je bil zasnovano na njem, tem griču, je imelo tudi »svetišče Dane Besede«, ki ni bilo nič drugega, kot središče, kjer je prerokovala Pitija nekoč, in tudi takrat.
PATER FAMILIAS
Neposredno vlogo v hiši je imel oče ali pater familias. Ko je ta umrl, je prevzela vlogo njegova žena, če pa se je ta poročila, naj bi prevzel vlogo jen drugi mož, – neko obdobje. Toda po nekem času je peljala ta žen(sk)a vlogo kot tudi mater familias, tudi potem, četudi se je drugič poročila ali celo, če večkrat.
KARTAGINA
Kartagina je kot pristaniško mesto resda imela dvoje pristanišč, zunanje ali vojaško in notranje ali trgovsko, toda oba sta se dotikala nekega povsem določenega vmesnega, ki je bil na otoku na sredi(ni) med obema in je pomenil tako povezavo z enim kot drugim – v stilu rondoja. Prilivi ali koristi od obeh so se izmenično dogajale ali potekale, dotikajoč se tega rondoja v sredini. To je tudi dajalo Kartagini kot pristaniškem mestu poseben pečat.
HANIBALOVA SMRT
Hanibal je bilo znan kot trdovraten sovražnik Rima. Toda, ko je Rim združil obe polovici rimskega cesarstva ali carstva, od vzhoda do zahoda, je bil Hanibal že starec. Toda niso ga mogli ujeti Rimljani; da se je ubil sam, tako, da je vzel strup, je napačno. Zabodel ga je z nožem do smrti njegov podanik, njegov, niti ne toliko suženj, kot služabnik.
SUŽNJI
Po vojni s Hanibalom ljudje v starem Rimu niso postali sužnji samo zaradi dolgov glede zadolževanja ali zakupa zaradi ali zavoljo pridelka na poljih, ampak so si prislužili suženjski status tudi tako, da so se zapletali v nepravilna ljubezenska in sorodstvena razmerja.**
OBČINA
Občina je bila kot neke vrste enota, kot država v državi, kot republika v republiki, ki ni nastala iz tistih članov ali prebivalcev, ki so izhajali iz starih ali prastarih rimskih ali latinskih rodov, pač pa predvsem iz starih plemen po gorah in gozdovih, oziroma iz mešanja med njimi, torej temi omenjenimi, ali izhajanja iz izpremešanja med obojimi. Od tod bojna naravnanost pri Latincih ali starih Latincih.
TRIUMVIRAT
Naj bi bil sklenjen s: Cezarjem, Pompejem in Gajom Krassom, torej obdobje vladavine treh mož, različnih po svojih načelih, po svojih politikah, po svojih zmožnostih. Cezar naj bi veljal za najmehkejšega, tako rekoč »mladenič v srajčki«. Toda ravno za to podobo ali izza te podobe se je skrivalo nekaj najbolj okrutnega in neizprosnega (kar je mnogo kasneje v zgodovini »kopiral« ali »si lastil« (tudi med drugim) Hitler.(!))
ZARES(NA) LJUBEZEN
Cezar je bil poročen s svojo sestrično v drugem kolenu; res je, da mu je bilo zapovedano ali zaukazano, še preden je bil slavni vojskovodja, naj se loči, a/in ni tega nikoli zares storil, tako so bila razna nesoglasja v zvezi z (po)dedovanjem njegovega premoženja, če ga je bilo sploh še kaj, če ni vse zapravil in pognal za vojskovanja in organiziranja vojn, ker je bil, ne toliko dober vojni strateg, kot slab presojevalec kar se tiče ekonomskih izkupičkov, tudi vojnih, torej »slab v financah«.
RESNIČNA LJUBEZEN
Cezar je bil resnično nesmrtno zaljubljen v Kleopatro, ki pa sploh ni bila njegova sodobnica.
(RIMSKI) SENAT
V Rimu in to »starem« je vladal, je o vsem odločal – rimski senat. Sestavljen je bil iz rimskih senatorjev, od starejših najprej pa po starostnim lestvici vse do – mladih, mlajših. O vsem so odločali z glasovanjem in sicer je to bila črepinjska sodba ali ostrakizem, ko so razbijali posodje, lahko amfore in na njihove črepinje spisali svoje določitve ali odločitve, ki so se nato dodajale ali dajale v druge cele posode in se nato s »slepimi« očmi vlekle ven.*Pri tem je veljala nekakšna »polovica« pri odločitvah, ki jo je bilo treba doseči: pol iz starejših, pol iz mlajših udeležencev senata, da bi bila odločitev pravilna in »pravnomočna«. »Jeziček« na tehtnici je bila vedno odločitev o kaki stvari tistih, ki so pripadali srednjemu starostnemu redu ali razredu, torej ne mlajši in na starejši, ampak »vmes« po letih.
USTAVA
Senatorji so z besedovanjem, z razpravljanjem dosegali »konsenz«, še pred odločitvijo s črepinjami, o vsakem posameznem »zakonu«. Ko je enkrat »padla« odločitev o kaki stvari ali redu, oblikovanem v »zakon«, so to tudi zapisali, in sicer ne na tablice ali z vrezi v kamen ali skril, pač s pisavo na liste, ki so bili najprej papirusi, nato pa vse bolj pravi listi ali »papirji«.
USTAVA II
Po ustavi so morali biti zakoni , ki so se sprejemali v senatu, spoštovani in udejanjani, torej sprejeti v realnosti ali v resničnem življenju. Torej: nič novega. Toda nekdo, ki ni spoštoval zakonov, ki s eni ravnal po njih, pa na primer, da je bil suženj, je bil lahko kaznoval na te načine: da je preživel preostanek življenja za zapahi; da se je kaznoval denarno ali v blagovni menjavi, česar seveda (do)življenjsko ni bil »sposoben« odplačati; tako, da s emu je kot sužnju nalagalo dodatna dela; lahko pa se ga »za kazen« tudi osvobodilo in sedaj, od tega trenutka naprej – je moral zaživeti kot svobodni državljan, kar je terjalo določene napore »obnašanja v družbi«, med kastami, med razredi, med katerimi so bili tudi »denarni«, kar pa navadno ni zmogel, razen morda da se je bogato poročil, toda to je spet bila »prekršitev« v imenu ali naslovu kast ali razredov, torej – določenega družbenega »mnenja«. Torej: vse je kazalo, da naj bi (pre) ostal kar kot »suženj« lastnega »stila« življenja. *(Krutosti resničnega življenja!)
PRAVICA »VETA«
Marsikdaj v senatu ni (ob)veljala. Tako tudi ne v primeru, ko je Gaj Grakh (ljudski tribun!) odstavil (cesarja!) Oktavija ali Oktavijana; odstavil ga je že z »vetom«, toda to je zrastlo na »njegovem zelniku«, z njegovim prepričevanjem in hujskanjem, ne z mnenjem večine ali vseh senatorjev. *Torej je bil ali obstajal veto dveh tretjin senatorjev, ki je veljal več, in veto vseh senatorjev, ki je veljal manj. Bil je tudi veto manjšine senatorjev, a se je odločalo takrat po tem, kako imoviti ali premožni so ti senatorji, da je takšen ali tovrsten veto kaj zalegel.(!)
SMRT
Kot da bi hoteli obravnavati Hanibalovo smrt, za katero viri pravijo, pripovedujejo ali učijo, da je vzel strup, ker mu je grozilo, da ga bodo Rimljani ujeli na ozemlju Makedonije, kjer ali kamor so mu sledili, nakar naj bi mu sodili in ga zaprli, če ga že niso hoteli naravno pokončati, ker naj bi do njega gojili neko spoštovanje, do starca, v kar se je spremenil v tem času. Toda resnica je drugačna. Bil je ubit in to naprej od meča, nato od bodala. To naj bi storil njegov mladi ljubimec, ki so ga Rimljani podkupili z zlatom ali v zlatu, kot mu je bilo sprva obljubljeno, Maver kot je bil in suženj/sluga, kot je bil po rodu, po izvoru. Toda tudi ta Maver, imenovan Sca(da)ver, je doživel kruto smrt, ko je opravil svojo nalogo. Na ukaz je moral izpiti strup, tokrat on, misleči mnogi, da zato, ker je žaloval za svojim bližnjim, Hanibalom.
SMRT ŠTEVILKA – 2:
Hannibal ni »umrl« samo »enkrat«. Nekoč kot vojskovodja je že bil podvržen smrti, zlasti ko je vodil, Kartažan kot je bil, bitke proti Rimu in to za osvojitev Sicilije, otoka. Takrat ga je zadela smrtonosna puščica, ki ga je zadela v bližini srca, ki jem imela na sebi ali v sebi kurare, strup, ki je bil včasih mnogo bolj udaren, kot dandanašnji pri raznih plemenih. Rešila ga je Maverka ali Maorka, ki je bila kot negovalna bolniška sestra, ki je poznala ali se je spoznala na strupe in na ozdravljenje njih z domačimi zelišči. Hannibal se je nesmrtno zaljubil vanjo, medtem ko je ozdravel; toda ona ga marala kaj bolj ali več, kot le svojega bolnika. Zaradi te neuslišane ljubezni se je Hannibal čedalje bolj nagibal ali celo povsem nagnil na stran moških, kar se tiče izkazovanja nežnosti in ljubezni.
SCIPION
Publij Scipij ali Scipion, ali je on premagal Hannibala in dosegel največji razcvet Rima, ko mu je iz samo velike občine ali že kar republike priključil vse preostale države? Ne. Hannibala je dokončno premagal Avtarkos Kserkses. Za največji razmah Rima pa je zaslužen Cezar, ali vsaj njegove različice, v podobi brata, bratranca, strica in delno sorodnika po očetovi strani, ki je bil dokaj neznan, kar je Cezarju izpodbijalo njegovo veljavo,ki ni prišla kar sama od sebe, ampak je morala biti priborjena z bitkami ali udeležbami v vojnah, v bitkah. Včasih je bila dobljena vojna, a izgubljena bitka; spet drugič izgubljena bitka, a vojna z zmagoslavjem.
TIBERIUS GRAHK(US)
V senatu so se resda sporekli, toda Tiberius Grakh(us) ni končal pod kopiti konj ostalih bojevnikov, bojevnikov senatorjev, ki so tako zapovedovali, ker so bili proti njegovim predlogom zakonom v senatu, ki so bili demokratični in nikakor ne avtokratni; njega je pokončal in dokončal meč, ki se je zabodel v srce njega, kar mu je povzročil njegov lastni in častni brat – Gaius Grakh(us), ki se je tako skušal obdržati na oblasti, tako, da bi bratova demokratična načela sprevrgel v diktatorska, kot so senatorji v senatu pri ohranjanju starega Rima kot vse- države – zahtevali.
»PADEC« ARISTOKRACIJE
Padec aristokracije v starem Rimu se je videl tudi tako, da so krivili za umor Tiberiusa Grakha sicer Nasika, ki je bil suženj, ki so ga pomilostili, ravno zaradi tega, ker je opravljal »zakonite« umore za aristokracijo, seveda takih, ki so zagovarjali demokracijo. Tako so »zakonito zamolčali« pravega morilca Grakha, ker so hoteli s tem povedati ali dokazati, da bi se povzpel na aristokratski prestol Gaj GRakh, sicer zapriseženi demokrat, toda za prestol bi prestopil med aristokrate in zlasti povzel njihove miselnosti.
LASTNINA ALI POSEST ZEMLJE
V času Grahkovega vladanja je bilo znano, da je zemljiška posest, ki je bila državna, počasi prehajala v zasebno lastnino; da se je torej državna lastnina razlaščevala; tudi tako se je krepila demokracija. Toda za časa Katona, posebnega pretorja, s posebnim pooblastilom, se je dogajalo obratno, zlasti z zemljišči v Rimu in na tleh Kartagine, da se je zemljiška posest spet podržavila. Kar je veljalo za enega od temeljev – »nove« demokracije.
GAJ MARIJ
Se je razvil v vojskovodjo iz skromnega vojščaka, ki je bil vajen lakote in žeje ter trdih zim in vročih poletij. Tako si je zaobljubil, da se bo povzpel do političnih funkcij v rimskem senatu, s tem, da je obvladal latinščino, da se je naučil grščine, toda je izrabljal svoj položaj ali svoj status slavnega vojskovodje za to, da je poslušal ali priznaval samo latinščino; pri grških dramah in dramatikih se je dolgočasil, – hote. Bil je neizprosen vojskovodja, ki je premagoval Kimbre onstran Alp in Tevtone tostran Alp; nič dobrohotnega ni bilo v njem; vse kar je bilo, je bila njegova surovost, s katero je dosegel in presegel/dosegal in presegal – vse.
GAJ MARIJ – II
Gaj Marij je bil tako neustrašen vojskovodja, da je bil edino on sposoben rešiti Rim vojaško; kaj pa politično? Ni bil kaj prida govornik, kot je bil prida vojskovodja, toda dosegel je triumf kot triumvir in to nekajkrat v svoji politični in vojaški usodi. Morda sedemkrat. Toda bil je preokruten in razen tega se je povezal še s partnerjem Gaia Grakha, tako da je živel sicer z ženo, toda njegove zveze in vezi so bile še drugačne zvrsti. Tako je bil in veljal za nasprotnika Sule, ki ga je sklenil uničiti, da ne bi prevladala demokracija, ampak da bi se spet poveličala aristokracija.
GAJ MARIJ – III
Ko je nastopil svoj mandat konzul Cina, je Gaj Marij, sedaj že starec, dosegel svoje zadoščenje, ko je dal pobiti celotno vlado, ki je v senatu prepovedala njegovo vrnitev v Rim. Ni čakal, da forum prekliče zakonsko to uredbo, pač pa je dal poklati in pobiti vse. Tako je sam lastnoročno dal ubiti, zaklati Lucija Krasa, kakor tudi Publija Krasa, katerih glavi je prinesel na saturnalije, (pre)obilne zabave in ni dal pokopati, kakor tudi od drugih ne, njunih trupel, pač pa jih dal vleči s konji in kvadrigami po areni. Cina vsega tega sicer ni odobraval, toda naslednje leto je Gaja Marija imenoval za družabnika pri vladanju v Rimu. Kapitalisti pa so bili zadovoljni, kajti tako je bogastvo iz rok aristokracije prešlo v njihove roke, v roke »malharjev«.
GAJ MARIJ – IV IN SULA
Gaj Marij je plačal, lahko bi rekli, zasluženo kazen, ko je kot starec, sicer slaven in znan po klanjih, nemirno umiral v svoji postelji na vrhuncu slave, ko ga je zadela vročica in je umiral v hlapih svoje pijanosti. Po njegovi smrti je še bilo nekaj poizkusov plenjenja in pa mesarskega klanja po mestih, toda zadeve so se umirile, ko so Kelti zaobsegli, obkolili in uničili njegovo vojsko štiritisočih ljudi.*Sula je bil znan kot omikanec, ki je imel izobrazbo, toda bil je po naravi hedonist in se je predajal zlasti telesnim užitkom. Tako je bil znan ženskar, bil pa je tudi ljubitelj moških. Imel je klasično izobrazbo, toda bil je tipičen Rimljan. Tako je oblekel grško nošo, kakor tudi rimsko vojaško uniformo; pisal je tudi burke in pa dal prenesti Aristotelove spise iz zasedenih Aten v Rim.
SULA II
Sula je bil hedonist, ki je užival v zemeljskih užitkih, kot so hrana, pijača, ženske, moški ljubimci. Toda takšen je bil samo do svojega petdesetega leta, ko je začutil, da je prišla prelomnica v njegovem življenju in da se mora spremeniti. Tako zlasti po njem še dandanes slavimo petdeset let kot Abrahama, ki terja od nas korenite spremembe v življenju; kot da je to nekakšna glavna prelomnica. Zlasti pa se je spremenil takrat, ko je iz Aten v Rim prenesel ali dal prenesti Platonove in Aristotelove spise. Kot da bi se ravnal v svojem življenju od sedaj naprej – po njihovih načelih in modrostih. Veliko v Platonovih spisih je tudi Sokratovih zamisli, ki pa seveda za časa Sokrata niso bile zapisane; samo širjenje od ust do ust. Zapisane so bile šele kasneje.**
SULA III
Sula je veliko vlagal in verjel v srečo in nenačrtnosti, zato je verjel v naključja, zlasti tista, ki jih podpišejo bogovi, pa tako zlasti boginja Afrodita. Tako si je nadel nadimek Sulla Felix, kar je pristavil tudi k imenu svojih otrok. Rad je bil v omikani družbi, v aristokratski družbi, zato mu družba Gaja Marija, ki je bil surovež, ni odgovarjala. Kmalu sta bila na bojni nogi. In bolj je Suli odgovarjala vladarska funkcija, kot pa da bi bil vojskovodja in da bi se vojskoval, čeprav se je seveda – tudi. Tako je premagal Jugurto, Mitridata, kar Gaju Mariju ni uspelo, in tako povsem potolkel ostarelega vojskovodjo. Pravzaprav Sula ni izgubil nobene bitke, ki jo je vodil, in zlasti so mu uspevale vojne v Mali Aziji, v Aziji, kot pa doma, toda na podlagi njih je zatrl upore tudi doma v Rimu, ko je vpeljal nekakšno »svobodno vojsko«, ko je osvobodil sužnje in jim omogočil položaje vojakov in sodelovanje v vojnah. Tako je okrepil oligarhijo, njej je prilagodil tudi sodstvo, vojsko, politiko, državno upravo. Tako jo je, državno upravo, na nek način tudi reformiral. Ko je nehal biti konzul, je bil spet senator. Nikoli ni bilo izgub za Sulo; njegova zvezda je kar migotala in brlela.
SULA IV
Sula je bil državnik, ki je bil nekje med pesnikom in piscem zakonodaj. S svojim vladanjem je utrdil položaj oligarhiji in vsaj nekoliko povrnil ugled Rimu, ki mu je že stoletje padala priljubljenost in moč. Njegova ustava je bila ustava samodržca, ki pa vendarle zaupa v moč širših množic, ki pa jim vendarle vlada en s am nesporen vladar.
SULA V
Sula je utrjeval svoje položaje s precejšnjo mero nasilja. Prilaščanje premoženja oropanim ljudstvom, ropanje lastnih vojaških obrazov, plenjenje državne blagajne, način, da oficir lahko premaga vojskovodjo in si lahko pridobi surovo njegovo premoženje; vnašanje vseh teh drobcev v ustavo, ki je bila najbolj neusmiljena doslej, vse to je zasluga Sule. Samo še ponavljal je dejanja prejšnjih okrutnežev, ko je neumorno pobijal nasprotnike, ne samo po vojaški, tudi po politični plati, in razstavljal odsekane glave oligarhov, ki so bili nasprotniki sistema, ustave, senata, na kolih po trgih. Vse to je sicer začasno utrdilo njegovo oblast, ki nikakor ni bila reformatorska, pač pa potrditvena, toda metala je mračno senco na tega vladarja za prihodnost Rima.
SULA VI
Bil je po svojem karakterju nasprotje interesov. Kakor je bil brezbrižen do določenih »grehov«, ki so jih naredili njegovi, tudi, najbližji in najbližji dobesedno, tako njegov zet, ki je zapravil zmage v Afriki in ga je Sula povzdignil v triumfatorja, kar je bil, še preden je postal senator, kar je bilo skoraj edinstveno, tako je bil znan tudi po svoji izjemni okrutnosti. Veljal je za vladarja, ki si je hotel privzeti ali omogočiti bajno bogastvo. Lov in ribolov ter pisanje spominov so bila dejanja v njegovih prostih časih.*Dva dni pred svojo smrtjo je še pisal spomine; nato pa se mu je ulila kri in je preminil 78 leta pred našim štetjem. Sulo so v krsti dali prepeljati v Rim pred Kapitol, kjer so ga obkrožali njegovi stari najemniški vojaki in sploh se je zdelo, da so se združili vsi vojaki na njegovem pogrebu, ko je bil vedno vojskovodja za zmago in za zmage. Tako da je čakalo dva tisoč zlatih vencev in vojaki so okoli njega priredili častni tek in ga spremili na Martovo polje, kjer os ga zažgali, čeprav so ga najprej kanili pokopati kot truplo. Njegov pepel je bil pokopan na Martovem polju zraven grobov starih Kraljev in še leto dni po Sulovi smrti so rimske žene nosile žalne obleke.**
STANJE PO SULOVI SMRTI
Sula je pustil za seboj sulanske zakone in zakonitosti, ki marsikomu niso bili v zadovoljstvo. Tako so bili tukaj najemniški vojaki, ki so se potikali po afriških bojiščih in iskali novih prilik, da se dokopljejo do bogastev s plenjenji. Potem je bila tukaj rimska gospoda, ki je hotela imetje in slavo nazaj, ko so jih sulanski zakoni razlastili; potem so bili tukaj potomci nekdanjih oligarhov, ki so jih sulanski zakoni prav tako osiromašili in so zahtevali nazaj premoženje, ali pa vsaj žito zastonj. Tukaj je bila razna množica tako ali drugače ruiniranih ljudi, ki so bili za časa surovega Sule ponižani, razžaljeni, osiromašeni tako ali drugače. V takem času se je kot govorec v senatu povzpel Cicero, kot sin posestnika iz Arpina, ki si je pridobil ime, toda to je bilo zaenkrat premalo. Vsa ta združba je čakala na ime, ki bi jih ponovno združilo v boju za oblast, ki bi jo podpisali, kdorkoli bi že zavladal, samo da bi bila to močna roka in da bi veliki Oni imeli kaj od tega. Tako je bila v vladi opozicija teh nezadovoljnih meščanov in pa klika, ki je hotela še naprej vzpostavljati oblast v stilu Sulinega vladanja.* Vse bolj se je v tem obdobju nevladanja kakega pomembnega vojskovodje tu in tam odločil kakšen posameznik, kot vojskovodja, kot so bili: Metel, Katul, brata Lucius in Markus Lukulus, pa Hortenzius, Brutus in Livianus. Toda vsi ti so se voljno in požrtvovalno borili samo toliko časa, da so dosegli položaj triumfatorja in senatorja, in so se nato dali po božje častiti in ovenčati s slavo lovorjevega venca. Tako se je v tem obdobju zlasti izoblikovala volja popularov, ki so se drobnjakali v posamezne združbe in družine, v posamezna združenja, ki so si najemala sposobne advokate, ki so zagovarjali njihove pravice, tudi na stopnji države in državnotvorniške oblasti. Kot da so te družine postale pomembnejše od oligarhije. Kot da je bila oligarhija sestavljena iz samih takih družin v tem času »brezvladja« po Sulovi smrti. Pa je zablestel mladenič, vsestranski športnik in sposoben vojskovodja, Gnejus Pompejus (rojen 106. leta pred našim štetjem!), ki se niti ni zavzemal za Sulovo nadvlado niti je ni zavračal. Ni bil ne slab, ne nesposoben, toda povsem »navaden« človek. Kot vojskovodja je udaril šele takrat, ko je bil že v številčni in številni premoči. Veliko časa je porabil za tehtanje, za strategijo, za premišljevanje. Bil je poštenjakarski, bil je pregovorno proti bohotenju bogastva preko vseh meja; toda bil je mrzel po naravi, odtujen in v dobrem in zlem brez strasti. Najmanj je bil primeren za vladarja države. Njegovi vojaški ispleni so mu omogočali, da je imel stranko, toda ta je ostala enotna, ne zaradi njegovega vodenja, pač pa po sili razmer ali pa naključnostno. Tako se je po eni plati gnal za uglednim položajem, da ne želi biti samo eden izmed petstotih rimskih senatorjev, pač pa nekaj več, a se je po drugi plati tresel že ob sami misli, da bi počel kaj neustavnega. Tako mu je potekalo življenje ob nenehni napetosti do oligarhije in hkrati kot njenemu pokornemu slugi, v stalnih mukah častihlepja z bojaznijo pred svojim lastnim ciljem. Stalno je bil v nasprotju s samim seboj, a ko bi moral kaj spremeniti, je »zamrznil«.
(december 2021!) – vsebina se prične z nekaj pesmimi, nadaljuje pa z vsebino knjige Christiana Mommsena o življenju v času velikega Rima. Prirejeno in priličeno.
PESMI – UVOD
Premik poslednjega praha iz množine skozi ozko grlo dveh stikajočih se posod, dvoje ust. – Peščena ura. Drugo ime za – čas. Stek. Zrn. Niti, vezi, – mehanizem? Skoraj – srk. Zrnca, – prejšnja, po skritih tirih, po gredeh; a današnja? Kopica srečevanj, stekanj, – že piramida. Kaj jih žene? Za potujoče kroglice so morda vzmeti. Ali so zrnca prahu – kroglice.(?) Pogledov. – …Vzvodi. Morda – prsti za premikajoče se kroglice. Ki so z nevidnimi vzmetmi. Misli za premik – misli. Račun.
Ala.
KAKTUS
K1
Pahljača je narejena iz posameznih deščic. Lamele, lepo pobarvane, odete v boljše blago, (a) slabo zlepljeno ob straneh. Pahljača se razpre; čeprav je mehanizem odprtja pravi, je glas pahljanja slaboten, cenen, površen. Kakor – pahljača.
**
Kaktusova bodica, položena med prsti/a; za čas – napetost(i) v njej. Stanje »pri miru« – in nobena se ne zapiči. Ko se, mehanizem drugačnosti. Konica se pri vbodljaju ojači z ostmi, skrito vdetimi v bodici-konici. Polikanosti – sprva, in udarnosti nato. Osti se razprejo kot majhne pahljače; zadrejo se v meso, in pot nazaj ni lahka.
Takšne so razdalje med raznolikostmi. (Kot) slaba šala.
K2
Kaktus je mogoče kaznovati z – vodo. Če je ne prejme, – cvet. Svež in živ ogenj, po barvi, po vonju, po rasti. Kakor posebno srce. A preveč skrbi pomeni, da je kaktus lahko tudi vodeni Potemkin. Bodičast olupek,ki se sesede nekega dne – vase.
ZVONEC
V vitrini je videti veliko. Najprej stvari, ki so na ogled za stekli. Razstava. Stalna. Ne spreminja se, že leta. Toda obrazi, ki pogledujejo skozi steklo, – se. Vsako leto se pridružijo novinci, prvi letniki, starejši krožijo okoli vitrin kake štiri leta, nato odidejo. Pogled ponudi globus, papirnat in barvast, velike črke, golobico in sklenjene roke. Čutiti je kot pan-mir. Zato pogled pogosto poroma tja, ali je navržen kar tako, mimogrede. Ta pogled izpričuje, da je mogoče v kratkem času obiti svet, tudi v srednje dolgem, pač nekako počasi do cilja(?), čeprav je pogled hiter.
… Vrnejo se, tisti, – morda taisti, spet zaradi določenega časa. Stopijo k tistemu koncu hodnika, kjer so bile vitrine, in smejoč se – obujajo spomine. Na stalnosti, na razstavo, – sinonim za nek ritem. Za/v tistih štirih letih, kot tolažba, kot sogovornik, – priložnost za izpoved, morda le vmesna pol-stopnica za – ozreti se nazaj po svojem življenju. Česar ne moreš povedati sotrpinu, tujcu, sebi ali tistemu v sebi, ki jih srečuješ vsa štiri leta bežno, poveš steklu, plakatom izza. Sedaj so drugače tiho kot prej. Poveš tlom tam, če ne gre drugače. Ki tudi ne molčijo več enako.
Obrazi v steklenem izrazu: – spremenili so se. Tisti s – cilji, že takrat. Sedaj: nekaj se je zgodilo z vrlinami.(?) Tokrat ni v steklenih mislih napis na – notranji strani prstana, na hrbtni strani slike, na robu pač papirja, na notranjosti neke pač ovojnice… V odsevu je videti – več. P(r)ozornosti? Tista, tisti – spremenjena navzven, enaka – drugače.(?) In kako je s tistimi, ki so prvi pritekli na hodnik po zvonjenju? Sedaj bodo sami pospremili svoje otroke mimo vitrin – v življenje. Reka; ne ustavi se. Vitrine ostajajo.
*
Izdelovanje okvirjev za morda – lestence. Okras. Tehnični pouk. Čeprav je bila še pred tem matematika. Mrzel je ob dotiku – okvir, kakor okolje, ki ga bo šele treba ogreti. In tisti izgotovljeni lestenec, morda za klet, nekje za predsobo ali preddverje – morda. In ugotovitev ob poslavljanju od doma – po zaporedju let, desetletij, – zaboli, ker tisti lestenec namreč ostaja; zdi se, da je nespremenjen.
S kakšno preprostostjo se menjavajo dnevi, pač lističi, ki odpadajo, toda med temi preprostimi belimi, zdi se, redmi časa, kje je zakonitost za – ne več enako?...Čeprav si tega v resnici samo – želimo. (?) In naenkrat je preteklo toliko minut pri tistem tehničnem pouku, kar popeljale so se po tistem kovinskem lesku lestenčevega okvirja, da je že kar čas za odhod, morda domov, čeprav so misli še vedno pri testu pred uro pri matematiki ali pri odločanju – ostati ali ne na pevskih vajah do poznih ur zvečer. Navadno so glavna šolska vrata zaklenjena, tudi stranska, tako da je treba ostati na vajah, čeprav se zdi, da je lesk učiteljevih oči tokrat mehkejši.
Poklici. Kot ti kovinski okvirji za lestence. Mrzlo in okvirjajoče najprej, a nato vse več vsebine. Morda bo kdo od ogledovalcev vitrin kandidiral, postal častni član. Kje je ključ? Morda v tistem varnem popoldnevu, ko je nebo modra plošča, – lahka. V oknih stanovanj je odsev pričakovanj, kot valovi. Zvok vlaka v daljavi je element podpore. Zvečer je učbenik francoščine za zglavje; te profesorice ni mogoče pretentati, toda morda je zemljepis in zgodovino – mogoče/lahko. Zvonec. Ne budilke; šolski-odrešilni, – vedno znova začetek neke poti ali vsaj priložnost za kaj takega. Vsak dan je bližje tistemu cilju, ko se bomo s svojimi otroki sprehodili mimo vitrin, kot potovanje skozi neko organiziranost, ki je bila nekje na začetku spremljana z znano varnostjo v glasu, v kretnji, v drži. Toda poti je treba žrtvovati – veliko. Negotovost, (ne)znanje do sedaj, tiste večere ostankov petkov in sobot. Nebo naenkrat – in organiziranost se spremeni. Tako je v življenju, kot da razkošno izskoči pajac iz pretesne škatlice, se razširi preko vsega obzorja in – ni ga več mogoče pospraviti nazaj. Gube zlaganja niso več (t)iste, za škatlo, za formulo, za tisti – znova, zdi se – prvi poizkus med nebom in zemljo. In je presenečenje ob gibčnem pajacu. Čez vse obzorje? Odraščamo, odrastemo. Ali?
REKA – VERIGA
Občutki. Ko srečaš nekoga, zdi se, sorodnega in je pogled vse, kar si imel od tega. Različni so občutki, neka poteza je v kovini – podobna. Svetloba, je od odsevov od kovin drugačna kot od stekel. Sedaj, nekoč. Kot da je še – upanje. Da se bo morda razvilo kaj več iz/od tega (tistega) pogleda.
Za mladost gre, ki zmore zrelost, ki ima razlago. Sredi črnine, pomanjkanja prostora, – je otok. Skozi sito se usuje vse ne-potrebno. Pobrskati je treba po sebi, navidezni otoki so to, in na dan prihajajo – mlade zrelosti. Pri sebi, ko ni več mladost(i).
*
Nekdo (je), ki je hotel nekaj spremeniti. Lahko je znal, če je hotel, lahko bi, če bi hotel. Že v tem se zrcali odgovor, da – ni. Velja za – oba. Tako za lastnika tistega usodnega pogleda, kot za iskalca tega. Obvelja tisto jedro, ki ga je treba zakopati v sebi. Ponesti morda nekoč na dlani, kakor lučko pred vetrom. To jedro mora opaziti tudi nekdo drug. Toda, zdi se, ne želi dovolj močno. Morda je prenizek strop, morda je pozaba tistega svežega jutra, ko se je to zgodilo, ali je pač zavedanje, z zamudo,- da je vse lažje, ko je čas (zopet) – mlad. Morda ta mladost dodeli temu pogledu tudi drugačno barvo za razlago, da le ni bil tako usoden, ne takrat, pač po občutku – sedaj.
Nekega dne je konec zrelosti, nadaljuje se – otrok. Cena je – visoka. Oditi nazaj po – mladost. Tistega pogleda. Prikaže se okorelost, pogleda(?), nadaljnjega, morda spomina; nastopijo brazgotine, poženejo veje iz ran. Človek se oprime zanje, ko je tok. Kot da mu samo to še (pre)ostane. Ali je to pot naprej, ki vleče nazaj? Ta tok.(?)
Nekdo ne želi (več) izvirnih barv. Potemnele so, postale enake ozadju. Kaj odloči o tem, da je nečesa – konec? Tistega pogleda, takrat? Noč, dan. Čas – kot prerez zanke nogavice, zaprtje poglavja kot knjige življenja. Izrezki iz časopisja, kot da je v njih opisan tisti pogled, takrat; podolgovata poteza trganja – nato. Zdi se, da odločajo same hitre stvari. Premik kazalca, pisk vlaka; švist velike ribe. Konec. Konec (vseh) koncev. Morda razlaga za – mozaik. Ki je sestavljen iz tistega pogleda, takrat.
Pretvarjanja so odveč, nadaljnja iskanja so – odveč. Toda tu je – reka. Občutkov. Ki jih je zapustil, rodil – tisti pogled, takrat. Tisti pogled je bil, ki je dovolil nekaj, a ostaja samosvoj. Tisti kamen, ki ni več čisto pri površju, da ga nekoliko moli navzven in odloča o tem, da bo predrugačil tok te reke. Tisti kamen je globlje v tisti reki in mnogo preteče čezenj, spolzek je, oblečen v mahove. Očitno ne bo predrl površine reke in vsaj na videz ne bo spremenil njenega toka. Vsaj za zdaj še ne. Morda za kasneje, četudi bo ostal globoko v njej.
Tisti tok, – posebnež. Ali lahko za to preživi; sedaj drugače, kot v prihodnosti? Ali ima vpliv, ga bo imel? Ko se pojavi želja, da je futur v pogojniku. Ko bi, bi bil; ko naj bo bil.(?)
Zdi se, da se kocke pretakajo, kot pri abaku. Kot da bi ljubezen lahko izračunal.
»MODRINA« v A-JU, ALI »A« V MODRINI?
Kot da bi morje prečilo črko A in zaradi tega se v njej dogodijo spremembe; lahko da na A in njeno obnašanje vpliva tudi nebo, sonce, luna, zvezde ali ozvezdja. Ko se vplivno udejstvuje morje, lahko tisto osnovno polje v A deluje tako, energetsko seveda, da A kot razpade na pol; lahko podolž, lahko počez. In primerno temu sledijo spremembe. Če se to dogodi podolž ali po dolgem, dobimo dve polovici A, ki pa nista povsem identični, kot nista polovici obraza, kaj šele obličja. Podobno je potrebno poiskati pri A-ju, ki tudi ima poleg svojega »obraza«, tudi svoj »izraz« ali »obličje«. Ko ali če imamo polovico A, in nje vplivala posebna modrina, potem se po stranici A, kot v njeni sredici ali sredini prekopicujejo črke, tiste, ki so porodile A, lahko tiste, ki bodo iz A izšle. Morda se po stranici lovijo, pretegujejo p-ji, r-ji, s-ji; v notranjosti pa si prostor jemljejo razni B-ji, C-ji in morda tudi N in M. Vsekakor: morje, če je ono ta modrina, je poskrbelo, da se je A nekako izdala ali razgalila glede na to, kakšne »vsebnosti« vsebuje, kakšne zunanjščine; a ne še povsem. Kot da je modrina, posebna modra barva – vzrok za to.* In se kocka pri Abaku premakne za eno stopnjo, črtico, premik zareze na neki lestvici pri tem računalu – v desno. Vrednost? Neznanska. Čeprav ni videti, niti slutiti – sprva.
RAZVOJ ŽIVLJENJA V – MESTIH
Mesta so v Rimu nastajala; počasi iz zaselkov. Najprej niso priznavali bogov; ukvarjali so se, še pred vojskovanjem, s kmetijstvom in vinogradništvom. Toda zaradi naravnih ujem, so verjeli, da obstaja nekaj »višjega«, kar krmili takšen red, kot je pravilnost in držanje se reda, dela in discipline pri poljedelstvu, kar je pogoj za uspeh, uspešnost. Zato so vpeljali pojem bogov šele naknadno. Najprej pa so bili kot »višji« člani, v katere se je verovalo, kar »pater familias«/«familiaren« ali »glave družin«, kjer je bila seveda tudi hierarhična lestvica, med njimi, kakor tudi v družini/družinah samih.
KARTAGINA – MESTO, KI JE IZ – OPPIDUM IN NE – URBS, URBIS
TO je bojno mesto, vojno področje. Zato so katapulte gradili iz nekdanjih obzidij prejšnjih narodov: za tetive za loke so res bili lasje mladih deklet; toda opna ali plast, napeta preko površij katapultov, da je bil odriv, je bila narejena prav tako iz kože teh deklet, in sicer iz ali od prsi in iz ali od njih obrazov, ker je tam koža najbolj prožna, brez odvečnih mišičnih viter.
SULA – HEGEMON (VEČ), OLIGARH (MANJ)
Vladar v starem Rimu, eden izmed mnogih, se je imenoval kot Sula, ki pa je bil – resnični, – samo suženj, ki so ga odkupili v svobodo. Ta vladar, Mavricij, torej – Sula imenovan, se je tako imenoval zato, oziroma je tako storil zato, da bi bil všeč opoziciji kot koaliciji v senatu, ali po naše: v parlamentu (parlament: parlo, parlas, parlare, par(x)(-s)i, par(x)(-s)tum, kar pomeni: spregovorim po delčkih, torej s premislekom; torej sem preudaren, kot naj bi politiki – bili.(!)
SLONI – PREKO ALP
Hanibal, ki ni bil nihče drug kot Cezar, je šel s sloni preko Alp zato, ne toliko zato, da z njimi tovoril živež, pač pa zato, da bi pokazal vsej takratni srenji, da je mogoče pohod preko Alp tudi s sloni.
KVIRINAL
Mesto, ki je bil zasnovano na njem, tem griču, je imelo tudi »svetišče Dane Besede«, ki ni bilo nič drugega, kot središče, kjer je prerokovala Pitija nekoč, in tudi takrat.
PATER FAMILIAS
Neposredno vlogo v hiši je imel oče ali pater familias. Ko je ta umrl, je prevzela vlogo njegova žena, če pa se je ta poročila, naj bi prevzel vlogo jen drugi mož, – neko obdobje. Toda po nekem času je peljala ta žen(sk)a vlogo kot tudi mater familias, tudi potem, četudi se je drugič poročila ali celo, če večkrat.
KARTAGINA
Kartagina je kot pristaniško mesto resda imela dvoje pristanišč, zunanje ali vojaško in notranje ali trgovsko, toda oba sta se dotikala nekega povsem določenega vmesnega, ki je bil na otoku na sredi(ni) med obema in je pomenil tako povezavo z enim kot drugim – v stilu rondoja. Prilivi ali koristi od obeh so se izmenično dogajale ali potekale, dotikajoč se tega rondoja v sredini. To je tudi dajalo Kartagini kot pristaniškem mestu poseben pečat.
HANIBALOVA SMRT
Hanibal je bilo znan kot trdovraten sovražnik Rima. Toda, ko je Rim združil obe polovici rimskega cesarstva ali carstva, od vzhoda do zahoda, je bil Hanibal že starec. Toda niso ga mogli ujeti Rimljani; da se je ubil sam, tako, da je vzel strup, je napačno. Zabodel ga je z nožem do smrti njegov podanik, njegov, niti ne toliko suženj, kot služabnik.
SUŽNJI
Po vojni s Hanibalom ljudje v starem Rimu niso postali sužnji samo zaradi dolgov glede zadolževanja ali zakupa zaradi ali zavoljo pridelka na poljih, ampak so si prislužili suženjski status tudi tako, da so se zapletali v nepravilna ljubezenska in sorodstvena razmerja.**
OBČINA
Občina je bila kot neke vrste enota, kot država v državi, kot republika v republiki, ki ni nastala iz tistih članov ali prebivalcev, ki so izhajali iz starih ali prastarih rimskih ali latinskih rodov, pač pa predvsem iz starih plemen po gorah in gozdovih, oziroma iz mešanja med njimi, torej temi omenjenimi, ali izhajanja iz izpremešanja med obojimi. Od tod bojna naravnanost pri Latincih ali starih Latincih.
TRIUMVIRAT
Naj bi bil sklenjen s: Cezarjem, Pompejem in Gajom Krassom, torej obdobje vladavine treh mož, različnih po svojih načelih, po svojih politikah, po svojih zmožnostih. Cezar naj bi veljal za najmehkejšega, tako rekoč »mladenič v srajčki«. Toda ravno za to podobo ali izza te podobe se je skrivalo nekaj najbolj okrutnega in neizprosnega (kar je mnogo kasneje v zgodovini »kopiral« ali »si lastil« (tudi med drugim) Hitler.(!))
ZARES(NA) LJUBEZEN
Cezar je bil poročen s svojo sestrično v drugem kolenu; res je, da mu je bilo zapovedano ali zaukazano, še preden je bil slavni vojskovodja, naj se loči, a/in ni tega nikoli zares storil, tako so bila razna nesoglasja v zvezi z (po)dedovanjem njegovega premoženja, če ga je bilo sploh še kaj, če ni vse zapravil in pognal za vojskovanja in organiziranja vojn, ker je bil, ne toliko dober vojni strateg, kot slab presojevalec kar se tiče ekonomskih izkupičkov, tudi vojnih, torej »slab v financah«.
RESNIČNA LJUBEZEN
Cezar je bil resnično nesmrtno zaljubljen v Kleopatro, ki pa sploh ni bila njegova sodobnica.
(RIMSKI) SENAT
V Rimu in to »starem« je vladal, je o vsem odločal – rimski senat. Sestavljen je bil iz rimskih senatorjev, od starejših najprej pa po starostnim lestvici vse do – mladih, mlajših. O vsem so odločali z glasovanjem in sicer je to bila črepinjska sodba ali ostrakizem, ko so razbijali posodje, lahko amfore in na njihove črepinje spisali svoje določitve ali odločitve, ki so se nato dodajale ali dajale v druge cele posode in se nato s »slepimi« očmi vlekle ven.*Pri tem je veljala nekakšna »polovica« pri odločitvah, ki jo je bilo treba doseči: pol iz starejših, pol iz mlajših udeležencev senata, da bi bila odločitev pravilna in »pravnomočna«. »Jeziček« na tehtnici je bila vedno odločitev o kaki stvari tistih, ki so pripadali srednjemu starostnemu redu ali razredu, torej ne mlajši in na starejši, ampak »vmes« po letih.
USTAVA
Senatorji so z besedovanjem, z razpravljanjem dosegali »konsenz«, še pred odločitvijo s črepinjami, o vsakem posameznem »zakonu«. Ko je enkrat »padla« odločitev o kaki stvari ali redu, oblikovanem v »zakon«, so to tudi zapisali, in sicer ne na tablice ali z vrezi v kamen ali skril, pač s pisavo na liste, ki so bili najprej papirusi, nato pa vse bolj pravi listi ali »papirji«.
USTAVA II
Po ustavi so morali biti zakoni , ki so se sprejemali v senatu, spoštovani in udejanjani, torej sprejeti v realnosti ali v resničnem življenju. Torej: nič novega. Toda nekdo, ki ni spoštoval zakonov, ki s eni ravnal po njih, pa na primer, da je bil suženj, je bil lahko kaznoval na te načine: da je preživel preostanek življenja za zapahi; da se je kaznoval denarno ali v blagovni menjavi, česar seveda (do)življenjsko ni bil »sposoben« odplačati; tako, da s emu je kot sužnju nalagalo dodatna dela; lahko pa se ga »za kazen« tudi osvobodilo in sedaj, od tega trenutka naprej – je moral zaživeti kot svobodni državljan, kar je terjalo določene napore »obnašanja v družbi«, med kastami, med razredi, med katerimi so bili tudi »denarni«, kar pa navadno ni zmogel, razen morda da se je bogato poročil, toda to je spet bila »prekršitev« v imenu ali naslovu kast ali razredov, torej – določenega družbenega »mnenja«. Torej: vse je kazalo, da naj bi (pre) ostal kar kot »suženj« lastnega »stila« življenja. *(Krutosti resničnega življenja!)
PRAVICA »VETA«
Marsikdaj v senatu ni (ob)veljala. Tako tudi ne v primeru, ko je Gaj Grakh (ljudski tribun!) odstavil (cesarja!) Oktavija ali Oktavijana; odstavil ga je že z »vetom«, toda to je zrastlo na »njegovem zelniku«, z njegovim prepričevanjem in hujskanjem, ne z mnenjem večine ali vseh senatorjev. *Torej je bil ali obstajal veto dveh tretjin senatorjev, ki je veljal več, in veto vseh senatorjev, ki je veljal manj. Bil je tudi veto manjšine senatorjev, a se je odločalo takrat po tem, kako imoviti ali premožni so ti senatorji, da je takšen ali tovrsten veto kaj zalegel.(!)
SMRT
Kot da bi hoteli obravnavati Hanibalovo smrt, za katero viri pravijo, pripovedujejo ali učijo, da je vzel strup, ker mu je grozilo, da ga bodo Rimljani ujeli na ozemlju Makedonije, kjer ali kamor so mu sledili, nakar naj bi mu sodili in ga zaprli, če ga že niso hoteli naravno pokončati, ker naj bi do njega gojili neko spoštovanje, do starca, v kar se je spremenil v tem času. Toda resnica je drugačna. Bil je ubit in to naprej od meča, nato od bodala. To naj bi storil njegov mladi ljubimec, ki so ga Rimljani podkupili z zlatom ali v zlatu, kot mu je bilo sprva obljubljeno, Maver kot je bil in suženj/sluga, kot je bil po rodu, po izvoru. Toda tudi ta Maver, imenovan Sca(da)ver, je doživel kruto smrt, ko je opravil svojo nalogo. Na ukaz je moral izpiti strup, tokrat on, misleči mnogi, da zato, ker je žaloval za svojim bližnjim, Hanibalom.
SMRT ŠTEVILKA – 2:
Hannibal ni »umrl« samo »enkrat«. Nekoč kot vojskovodja je že bil podvržen smrti, zlasti ko je vodil, Kartažan kot je bil, bitke proti Rimu in to za osvojitev Sicilije, otoka. Takrat ga je zadela smrtonosna puščica, ki ga je zadela v bližini srca, ki jem imela na sebi ali v sebi kurare, strup, ki je bil včasih mnogo bolj udaren, kot dandanašnji pri raznih plemenih. Rešila ga je Maverka ali Maorka, ki je bila kot negovalna bolniška sestra, ki je poznala ali se je spoznala na strupe in na ozdravljenje njih z domačimi zelišči. Hannibal se je nesmrtno zaljubil vanjo, medtem ko je ozdravel; toda ona ga marala kaj bolj ali več, kot le svojega bolnika. Zaradi te neuslišane ljubezni se je Hannibal čedalje bolj nagibal ali celo povsem nagnil na stran moških, kar se tiče izkazovanja nežnosti in ljubezni.
SCIPION
Publij Scipij ali Scipion, ali je on premagal Hannibala in dosegel največji razcvet Rima, ko mu je iz samo velike občine ali že kar republike priključil vse preostale države? Ne. Hannibala je dokončno premagal Avtarkos Kserkses. Za največji razmah Rima pa je zaslužen Cezar, ali vsaj njegove različice, v podobi brata, bratranca, strica in delno sorodnika po očetovi strani, ki je bil dokaj neznan, kar je Cezarju izpodbijalo njegovo veljavo,ki ni prišla kar sama od sebe, ampak je morala biti priborjena z bitkami ali udeležbami v vojnah, v bitkah. Včasih je bila dobljena vojna, a izgubljena bitka; spet drugič izgubljena bitka, a vojna z zmagoslavjem.
TIBERIUS GRAHK(US)
V senatu so se resda sporekli, toda Tiberius Grakh(us) ni končal pod kopiti konj ostalih bojevnikov, bojevnikov senatorjev, ki so tako zapovedovali, ker so bili proti njegovim predlogom zakonom v senatu, ki so bili demokratični in nikakor ne avtokratni; njega je pokončal in dokončal meč, ki se je zabodel v srce njega, kar mu je povzročil njegov lastni in častni brat – Gaius Grakh(us), ki se je tako skušal obdržati na oblasti, tako, da bi bratova demokratična načela sprevrgel v diktatorska, kot so senatorji v senatu pri ohranjanju starega Rima kot vse- države – zahtevali.
»PADEC« ARISTOKRACIJE
Padec aristokracije v starem Rimu se je videl tudi tako, da so krivili za umor Tiberiusa Grakha sicer Nasika, ki je bil suženj, ki so ga pomilostili, ravno zaradi tega, ker je opravljal »zakonite« umore za aristokracijo, seveda takih, ki so zagovarjali demokracijo. Tako so »zakonito zamolčali« pravega morilca Grakha, ker so hoteli s tem povedati ali dokazati, da bi se povzpel na aristokratski prestol Gaj GRakh, sicer zapriseženi demokrat, toda za prestol bi prestopil med aristokrate in zlasti povzel njihove miselnosti.
LASTNINA ALI POSEST ZEMLJE
V času Grahkovega vladanja je bilo znano, da je zemljiška posest, ki je bila državna, počasi prehajala v zasebno lastnino; da se je torej državna lastnina razlaščevala; tudi tako se je krepila demokracija. Toda za časa Katona, posebnega pretorja, s posebnim pooblastilom, se je dogajalo obratno, zlasti z zemljišči v Rimu in na tleh Kartagine, da se je zemljiška posest spet podržavila. Kar je veljalo za enega od temeljev – »nove« demokracije.
GAJ MARIJ
Se je razvil v vojskovodjo iz skromnega vojščaka, ki je bil vajen lakote in žeje ter trdih zim in vročih poletij. Tako si je zaobljubil, da se bo povzpel do političnih funkcij v rimskem senatu, s tem, da je obvladal latinščino, da se je naučil grščine, toda je izrabljal svoj položaj ali svoj status slavnega vojskovodje za to, da je poslušal ali priznaval samo latinščino; pri grških dramah in dramatikih se je dolgočasil, – hote. Bil je neizprosen vojskovodja, ki je premagoval Kimbre onstran Alp in Tevtone tostran Alp; nič dobrohotnega ni bilo v njem; vse kar je bilo, je bila njegova surovost, s katero je dosegel in presegel/dosegal in presegal – vse.
GAJ MARIJ – II
Gaj Marij je bil tako neustrašen vojskovodja, da je bil edino on sposoben rešiti Rim vojaško; kaj pa politično? Ni bil kaj prida govornik, kot je bil prida vojskovodja, toda dosegel je triumf kot triumvir in to nekajkrat v svoji politični in vojaški usodi. Morda sedemkrat. Toda bil je preokruten in razen tega se je povezal še s partnerjem Gaia Grakha, tako da je živel sicer z ženo, toda njegove zveze in vezi so bile še drugačne zvrsti. Tako je bil in veljal za nasprotnika Sule, ki ga je sklenil uničiti, da ne bi prevladala demokracija, ampak da bi se spet poveličala aristokracija.
GAJ MARIJ – III
Ko je nastopil svoj mandat konzul Cina, je Gaj Marij, sedaj že starec, dosegel svoje zadoščenje, ko je dal pobiti celotno vlado, ki je v senatu prepovedala njegovo vrnitev v Rim. Ni čakal, da forum prekliče zakonsko to uredbo, pač pa je dal poklati in pobiti vse. Tako je sam lastnoročno dal ubiti, zaklati Lucija Krasa, kakor tudi Publija Krasa, katerih glavi je prinesel na saturnalije, (pre)obilne zabave in ni dal pokopati, kakor tudi od drugih ne, njunih trupel, pač pa jih dal vleči s konji in kvadrigami po areni. Cina vsega tega sicer ni odobraval, toda naslednje leto je Gaja Marija imenoval za družabnika pri vladanju v Rimu. Kapitalisti pa so bili zadovoljni, kajti tako je bogastvo iz rok aristokracije prešlo v njihove roke, v roke »malharjev«.
GAJ MARIJ – IV IN SULA
Gaj Marij je plačal, lahko bi rekli, zasluženo kazen, ko je kot starec, sicer slaven in znan po klanjih, nemirno umiral v svoji postelji na vrhuncu slave, ko ga je zadela vročica in je umiral v hlapih svoje pijanosti. Po njegovi smrti je še bilo nekaj poizkusov plenjenja in pa mesarskega klanja po mestih, toda zadeve so se umirile, ko so Kelti zaobsegli, obkolili in uničili njegovo vojsko štiritisočih ljudi.*Sula je bil znan kot omikanec, ki je imel izobrazbo, toda bil je po naravi hedonist in se je predajal zlasti telesnim užitkom. Tako je bil znan ženskar, bil pa je tudi ljubitelj moških. Imel je klasično izobrazbo, toda bil je tipičen Rimljan. Tako je oblekel grško nošo, kakor tudi rimsko vojaško uniformo; pisal je tudi burke in pa dal prenesti Aristotelove spise iz zasedenih Aten v Rim.
SULA II
Sula je bil hedonist, ki je užival v zemeljskih užitkih, kot so hrana, pijača, ženske, moški ljubimci. Toda takšen je bil samo do svojega petdesetega leta, ko je začutil, da je prišla prelomnica v njegovem življenju in da se mora spremeniti. Tako zlasti po njem še dandanes slavimo petdeset let kot Abrahama, ki terja od nas korenite spremembe v življenju; kot da je to nekakšna glavna prelomnica. Zlasti pa se je spremenil takrat, ko je iz Aten v Rim prenesel ali dal prenesti Platonove in Aristotelove spise. Kot da bi se ravnal v svojem življenju od sedaj naprej – po njihovih načelih in modrostih. Veliko v Platonovih spisih je tudi Sokratovih zamisli, ki pa seveda za časa Sokrata niso bile zapisane; samo širjenje od ust do ust. Zapisane so bile šele kasneje.**
SULA III
Sula je veliko vlagal in verjel v srečo in nenačrtnosti, zato je verjel v naključja, zlasti tista, ki jih podpišejo bogovi, pa tako zlasti boginja Afrodita. Tako si je nadel nadimek Sulla Felix, kar je pristavil tudi k imenu svojih otrok. Rad je bil v omikani družbi, v aristokratski družbi, zato mu družba Gaja Marija, ki je bil surovež, ni odgovarjala. Kmalu sta bila na bojni nogi. In bolj je Suli odgovarjala vladarska funkcija, kot pa da bi bil vojskovodja in da bi se vojskoval, čeprav se je seveda – tudi. Tako je premagal Jugurto, Mitridata, kar Gaju Mariju ni uspelo, in tako povsem potolkel ostarelega vojskovodjo. Pravzaprav Sula ni izgubil nobene bitke, ki jo je vodil, in zlasti so mu uspevale vojne v Mali Aziji, v Aziji, kot pa doma, toda na podlagi njih je zatrl upore tudi doma v Rimu, ko je vpeljal nekakšno »svobodno vojsko«, ko je osvobodil sužnje in jim omogočil položaje vojakov in sodelovanje v vojnah. Tako je okrepil oligarhijo, njej je prilagodil tudi sodstvo, vojsko, politiko, državno upravo. Tako jo je, državno upravo, na nek način tudi reformiral. Ko je nehal biti konzul, je bil spet senator. Nikoli ni bilo izgub za Sulo; njegova zvezda je kar migotala in brlela.
SULA IV
Sula je bil državnik, ki je bil nekje med pesnikom in piscem zakonodaj. S svojim vladanjem je utrdil položaj oligarhiji in vsaj nekoliko povrnil ugled Rimu, ki mu je že stoletje padala priljubljenost in moč. Njegova ustava je bila ustava samodržca, ki pa vendarle zaupa v moč širših množic, ki pa jim vendarle vlada en s am nesporen vladar.
SULA V
Sula je utrjeval svoje položaje s precejšnjo mero nasilja. Prilaščanje premoženja oropanim ljudstvom, ropanje lastnih vojaških obrazov, plenjenje državne blagajne, način, da oficir lahko premaga vojskovodjo in si lahko pridobi surovo njegovo premoženje; vnašanje vseh teh drobcev v ustavo, ki je bila najbolj neusmiljena doslej, vse to je zasluga Sule. Samo še ponavljal je dejanja prejšnjih okrutnežev, ko je neumorno pobijal nasprotnike, ne samo po vojaški, tudi po politični plati, in razstavljal odsekane glave oligarhov, ki so bili nasprotniki sistema, ustave, senata, na kolih po trgih. Vse to je sicer začasno utrdilo njegovo oblast, ki nikakor ni bila reformatorska, pač pa potrditvena, toda metala je mračno senco na tega vladarja za prihodnost Rima.
SULA VI
Bil je po svojem karakterju nasprotje interesov. Kakor je bil brezbrižen do določenih »grehov«, ki so jih naredili njegovi, tudi, najbližji in najbližji dobesedno, tako njegov zet, ki je zapravil zmage v Afriki in ga je Sula povzdignil v triumfatorja, kar je bil, še preden je postal senator, kar je bilo skoraj edinstveno, tako je bil znan tudi po svoji izjemni okrutnosti. Veljal je za vladarja, ki si je hotel privzeti ali omogočiti bajno bogastvo. Lov in ribolov ter pisanje spominov so bila dejanja v njegovih prostih časih.*Dva dni pred svojo smrtjo je še pisal spomine; nato pa se mu je ulila kri in je preminil 78 leta pred našim štetjem. Sulo so v krsti dali prepeljati v Rim pred Kapitol, kjer so ga obkrožali njegovi stari najemniški vojaki in sploh se je zdelo, da so se združili vsi vojaki na njegovem pogrebu, ko je bil vedno vojskovodja za zmago in za zmage. Tako da je čakalo dva tisoč zlatih vencev in vojaki so okoli njega priredili častni tek in ga spremili na Martovo polje, kjer os ga zažgali, čeprav so ga najprej kanili pokopati kot truplo. Njegov pepel je bil pokopan na Martovem polju zraven grobov starih Kraljev in še leto dni po Sulovi smrti so rimske žene nosile žalne obleke.**
STANJE PO SULOVI SMRTI
Sula je pustil za seboj sulanske zakone in zakonitosti, ki marsikomu niso bili v zadovoljstvo. Tako so bili tukaj najemniški vojaki, ki so se potikali po afriških bojiščih in iskali novih prilik, da se dokopljejo do bogastev s plenjenji. Potem je bila tukaj rimska gospoda, ki je hotela imetje in slavo nazaj, ko so jih sulanski zakoni razlastili; potem so bili tukaj potomci nekdanjih oligarhov, ki so jih sulanski zakoni prav tako osiromašili in so zahtevali nazaj premoženje, ali pa vsaj žito zastonj. Tukaj je bila razna množica tako ali drugače ruiniranih ljudi, ki so bili za časa surovega Sule ponižani, razžaljeni, osiromašeni tako ali drugače. V takem času se je kot govorec v senatu povzpel Cicero, kot sin posestnika iz Arpina, ki si je pridobil ime, toda to je bilo zaenkrat premalo. Vsa ta združba je čakala na ime, ki bi jih ponovno združilo v boju za oblast, ki bi jo podpisali, kdorkoli bi že zavladal, samo da bi bila to močna roka in da bi veliki Oni imeli kaj od tega. Tako je bila v vladi opozicija teh nezadovoljnih meščanov in pa klika, ki je hotela še naprej vzpostavljati oblast v stilu Sulinega vladanja.* Vse bolj se je v tem obdobju nevladanja kakega pomembnega vojskovodje tu in tam odločil kakšen posameznik, kot vojskovodja, kot so bili: Metel, Katul, brata Lucius in Markus Lukulus, pa Hortenzius, Brutus in Livianus. Toda vsi ti so se voljno in požrtvovalno borili samo toliko časa, da so dosegli položaj triumfatorja in senatorja, in so se nato dali po božje častiti in ovenčati s slavo lovorjevega venca. Tako se je v tem obdobju zlasti izoblikovala volja popularov, ki so se drobnjakali v posamezne združbe in družine, v posamezna združenja, ki so si najemala sposobne advokate, ki so zagovarjali njihove pravice, tudi na stopnji države in državnotvorniške oblasti. Kot da so te družine postale pomembnejše od oligarhije. Kot da je bila oligarhija sestavljena iz samih takih družin v tem času »brezvladja« po Sulovi smrti. Pa je zablestel mladenič, vsestranski športnik in sposoben vojskovodja, Gnejus Pompejus (rojen 106. leta pred našim štetjem!), ki se niti ni zavzemal za Sulovo nadvlado niti je ni zavračal. Ni bil ne slab, ne nesposoben, toda povsem »navaden« človek. Kot vojskovodja je udaril šele takrat, ko je bil že v številčni in številni premoči. Veliko časa je porabil za tehtanje, za strategijo, za premišljevanje. Bil je poštenjakarski, bil je pregovorno proti bohotenju bogastva preko vseh meja; toda bil je mrzel po naravi, odtujen in v dobrem in zlem brez strasti. Najmanj je bil primeren za vladarja države. Njegovi vojaški ispleni so mu omogočali, da je imel stranko, toda ta je ostala enotna, ne zaradi njegovega vodenja, pač pa po sili razmer ali pa naključnostno. Tako se je po eni plati gnal za uglednim položajem, da ne želi biti samo eden izmed petstotih rimskih senatorjev, pač pa nekaj več, a se je po drugi plati tresel že ob sami misli, da bi počel kaj neustavnega. Tako mu je potekalo življenje ob nenehni napetosti do oligarhije in hkrati kot njenemu pokornemu slugi, v stalnih mukah častihlepja z bojaznijo pred svojim lastnim ciljem. Stalno je bil v nasprotju s samim seboj, a ko bi moral kaj spremeniti, je »zamrznil«.
