Le ozka plast okna loči metulja, ki je ravnokar priletel, da bi sedal ali sedel na prelepe cvetove, ki so na balkonski polici. Vabi živa barva, vabi neki klic, morda večni in nepogrešljivi klic narave. Metulj se zaleti v okno in steklovina zatrepeče. Ne od sile zaletavanja, marveč od sile lepote, ki privabi metulja k cvetu. Vedno ga bo, pa čeprav je vmes steklo. Pravzaprav maska. Tega življenja. Da le ni vse tako preprosto na voljo, kot je sprva videti. Levček z modrimi očmi in njegove Peške so opazili, da se nekaj dogaja na relaciji prelepi cvetovi, grudičasti cvetovi in metulj. Morda bi morala steklovina počiti, morda bi se morala razlomiti v krogih, v takih namreč metulj poletava okoli rožic. Morda bi se morala sesuti v drobirje, taka želja je na metuljevi strani, sesti na cvet, kakor tudi na cvetovi, da bi bil občudovan od metulja, na poseben način. Pa prileti vešča, ki ima krila v barvi cveta, in tudi kakovost kril je v sestavi kakovosti cveta. Pa se metulj prične osvajalsko obnašati do vešče, kakor da bi jo hotel zamenjati za cvet. Pa se Levček z modrimi očmi odloči, da bo oba dva, tako metulja kot veščo, kakor tudi cvetje na koncu koncev, čeprav so rastline, povabil v vrste Pešk. Po posebnem ritualu ali procesu oziroma načinu sprejemanja med novince.
OKRUŠENOST
Kako pomagati babici!
Babica je nerodno ravnala z drobnimi stekleničkami, v katerih ima v kuhinji dišave za izboljšanje okusa jedi in ena od stekleničk je padla na ušesce ali držaj ali oprijemalo sladkornice in ga okrušila. Tako je sedaj sladkornica prizadeta; namreč ni več cela. IN se babica rani, ko prijemlje sladkornico v roke in to počne redno ali pogosto, pri vsaki kavi ali čaju namreč. Pa se rani mamica, pa se rani v tačke Levček z modrimi očmi, pa se ranijo Peške. IN tako je padla odločitev, da je treba v trgovini kupiti novo sladkornico. Toda to je težko, kajti izven-serijsko je sladkornico težko najti, je namreč samo v sklopu servisa ali pa še to ne. In tako je cela družina obsojena na ranitev, medtem ko ravna ali uporablja sladkornico. Kot da bi bilo dano opozorilo na uporabo sladkorja. Če nič drugega, tudi to prav pride, dokler se ne bo na polici v kuhinji v omarici kitila ali svetila nova sladkornica.
»Prvi urez, poslednji šiv!«
TISTO VMES
Magičnost znotraj črnila, ne samo zunaj njega kaplje!
Med kapljami je lahko marsikaj, kar bi lahko povedalo o njih, pa tudi o marsičem drugem. Na primer: med kapljami črnila, s katerim nekaj opisujemo, nekaj napišemo; pa ravno tisto, ki je vmes, pove zelo dosti o napisanem. Recimo – tam so postranske pike, ki pa pripomorejo veliko o pomenu glavnih pik, kakor tudi vejic in pomišljajev. V tistem vmes se znajde lahko tudi kakšen stavek, ki je vmes med priredjem, med podredjem. Ravno le-ta pove veliko o tem, kako ne moremo zaključiti misli, ne še, s piko, jo razviti z vejico, jo kakor odsekati s pomišljajem. Tisto vmes med kapljami solz pove največ, zakaj smo jokali, zajokali. Ker je žalost prevelika, da bi jo lahko merili z lekarniško tehtnico, veselja pa premalo, da bi ga lahko zalučali na tovorniško. Ali res? Tisto vmes med kapljami krvi, ki pove nekaj o srcu; da deluje nezadostno, da deluje preveč kljub temu; od odvečnosti torej, ki se kaže v številu kapelj, ki niti niso cele, ampak delne, zatorej je srce prekomerno. Po premorih med kapljami, čeprav delnimi, ki skušajo postati celostne. Kot srce, ki vedno na koncu izpade kot takšno.
VSA ZRCALA
Kaj zmore povedati zrcalo?
Vsa zrcala, ki bi se lahko vzpostavila v gozdu: morda odblesk od orlovega ostrega vida, ko se je kanec sonca ujel vanj ali ga odposlal naprej; morda kaplja rose na gozdnem mahu ali morda na gozdni anemoni, na njenem morda revnem cvetu, toda bogatih cvetnih listih; morda od jezera, ki se je zagozdilo med drevesno koreninje, morda pa košček morja, ki se je spozabil in pozabil oditi na obalo, pa sedaj tehta, ali bi se pridružil lokalnemu potoku, ali bi morda obogatil ali oživil mrtvo, na videz samo, - kotanjo. Morda pa se samo sveti lubje od dreves, njihova dlaka. Seveda če bi se pogledala vsa ta drevesa v vsa ta zrcala, bi lahko videla marsikaj, morda pa niti ne. Toda kakšen gib zagotovo ali senco njega; na primer, ko se drevo vzpne s svojimi rokami v zrak, ko se upre ali opre s svojimi nogami – koreninami ob tla sicer nepredvidljive oble Zemlje; morda pa bi se videlo srce dreves, kar skupno, in v tem tudi posamezna, kako bijo ali bijejo, eno globoko v deblu, spet drugo potisnjeno na nek svoj rob ali obrobje, torej v krošnjo, ki sega v nebo skupaj z rokami- vejami, toda njegov pomen ni obroben, sploh ne. Morda je ravno to glavno osrčje gozda, center, morda nek eks-center, ki daje takt celotni jasi in gozdu, ki jo skriva v sebi, kot skriva to srce. Morda ga začutimo, ko vstopimo v ta gozd ali na gozdno jaso, po sencah; da, tudi gozd nosi masko ali si nadene maske dandanes; to je to srce, ki prikrito deluje ali srca, ki delujejo skozi sence, njihove preplete. Seveda, zamaskirati se je treba tudi pred bitom narave, morda pa pred bitom ali bitjem Boga, pred njegovim prstom, pred njegovo senco. Morda pa sedaj, ko si vsi nadevamo maske, bog slači svojo, na tak način, da podeljuje maske vsem naokrog.
ZLATOST PISANJA
Zlato - umeščeno med nebom samim in nebom in Zemljo!
Kot da imamo zlato pero na nebu, sredi njega. To je včasih luna, ko (s)pusti svojo senco – nad nas. Pisalo se spreminja; razširja se lahko v zlato knjigo, ali pa se pomanjša v zlato črko. Sijaj je od vsega tega, skupaj ali posamezno, čeprav sredi noči. Kot da bi bila noč, njena temina, njen klot – svetlejši zaradi tega; kot s svetlobno noto v sebi, s takim sporočilom. In tako se to pisanje na nebu, začenši z zlatim peresom od lune, ki se vedno pomoči nekoliko v črnilo noči, a od sebe da zlato sled, razširja od nekega svojega središča na okolico; morda zajema ali zajame zvezde naokoli in skupaj z njimi razdeli, razdeljuje nebo, ga razlamlja na posamezne, lahko, ledene ploskve. Da, kot da bi to posebno pisanje razdeljevalo, delilo nebo na posamezna nebna ali nebesna telesa, na led, ki se raztaplja od moči besedi, od topline, ki zaveje od tega pisanja. Morda se zlate niti, iz katerih so te črke, v resnici so iz zveznih ločil, ki se postavljajo redno v vrsto ali vrstice, razpotegnejo vse navzdol do Zemlje, in dobimo gozd ločil, gozd črk, gozd besedi, ki morda v snu navdahnejo koga v sanjah, morda pa tako, da ko se bo prebudil, bo izrekel kaj plemenitega, pomislil (na)kaj lepega ali se vsaj spomnil na dobro delo. Zares, soj lune, njeno prekopicevanje - ni zasto(n)j.(!) Kot da vesoljno pisanje določa ali določuje nebo in vse, kar ga izgrajuje. Tisto preko skrivnih poti, lahko pisanja in potem, četudi skrivnega, branja določuje, določa, označuje – tudi nas, kot celoto, kot posameznika. Kot da nosimo vsak v sebi svoj košček lune, svoj košček neba, svoj delček pisanja. Ali smo pero sami sebi?, in naša kri, naše misli so skrivno črnilo, četudi neke vrste signir z belo, nevidno sledjo, četudi samo za trenutek. Vesoljni, lunin.
NEKAKŠEN KOT
Pripoved mini drevesa!
Kakor da je na mizi mini drevo; draguljasto je, takšni so listi, morda tudi cvetovi in nazadnje plodovi. Pa se naredi ali najde pod tem drevescem kot nekakšen kosem prahu in se izkaže, da se izproži perut in nato druga, pa se pokažejo nožice in nazadnje trup z glavo. Izpod posebnega drevesa smo dobili poseben dar- - metulja; morda je tudi ta draguljast. Pa se zateče. Morda zato, ker je tako poseben, v kot sobe, nekam navzgor, leteti zgoraj, nad. In si v kotu morda deli stan ali stanovanje s pajkom, ki je tam pustil na razpolago svojo mrežo, a ne zato, da bi ujel metulja, ampak da bi mu dal priliko, da se izrazi. In metulj kljub omreženosti s pajčevino zaplahuta prvič. In se naredijo valovi, morda na nebu, in zavalovi nebo, morda nekoliko zakrvavi, in naredi se obraz. Najprej oko; zasveti se, morda nekoliko od zvezde, ki še ni šla spat, namreč jutro je. In to oko spregleda, eno samo je in mora imeti sposobnosti za dva, morda več njih, ki so vsi obeleženi, zamreženi v spregledu v enem. Nebo torej vidi, čeprav pravzaprav izhaja iz nekega kota sobe. Treba je še, da spregovori, zato aktivira usta, nekakšno votlino, ki kakor da bi hotela izpustiti iz sebe jek. Ki bi razparal nebo, ga razdelil na globine in površine? Morda nemi krik, ki razpolovi nebo, ki razčetveri nebo, ki ga razlamlja ali pa razlomi na več strani. In tako dobimo morda izraz nekega obraza, tistega, ki ga je metulj v nekem kotu sobe napletel s svojim plahutanjem iz pajčevine, čeprav to ni nujno njegova naloga. Pri obličju nekega, morda pa znanega obraza, še posebej, ko si je slekel ali snel masko, ko je razpletel pajčevino, tisti, je treba pomisliti še na svetlost, na sijanje iz/od nekega obličja. K temu prispeva jutranja rosa, morda pa večerna, ki se svetlika z vrhov, neznanih, pajčevin. Tako smo opisali neki obraz, morda nekega človeka, ki ga metulj v kotu, ki je posvojil delovanje pajka, ponazarja po obrisih, ko razplamteva in sklaplja svoja krila. Ko jih nazadnje sklopi, se pokadi nekaj prahu, ki se vijugasto, morda pa vijačnično razkadi ali nalahno pade na tla. Torej: človek, neznani, se je prebudil in negotovo stopil v dan, ko se je medtem še ozrl neznano kam v nebo, ki se mu zazdi nekam čudno znano, vsaj po pajčevini , četudi pod draguljastim drevesom.
TANKA VEZ
Kaj nas zares privezuje na to življenje!
Imela je kot las tanko vez, ki je bila celo morda nekoliko zlata, ki si jo je obesila okoli vratu, da bi pripadala. Nekomu. In je tisti dal znamenje, izrazil na svoj način željo, da bi imel ta las. In ga je takoj snela in mu ga poslala na svoj način, mu ga podarila na svoj način. Da bi pripadala skupaj, oba, vsak posebej, drug k drugemu. In si je navajeno, morda celo poznavalsko, segala z roko okoli vratu, ne da bi hotela tisti las nazaj, morda samo to, da s to gesto kakor da se identificira, da pripada njemu, v celoto/v celoti, ne samo okoli vratu. Čeprav tako na daljavo, spakirana v darilno šatuljo, kamor se je hočeš nočeš morala pokrčiti in spraviti skupaj ali naložiti, da bi mu poslala zlati las. In je opazila, da so drugi označeni še kako z zlatom. Debele vrvi, verige, prikletke ali priklopniki. Da so vezani na nek vogal, na nek ogel; da so privezani na to življenje, čeprav jih k njemu ne veže zares ta, rečeno milo – ketna ali veriga, ampak dejansko las, pa ne tisti, ki ga je ona poslala njemu, čeprav nekoliko morda tudi, - ki je pajčevinast. Nezlomljiv, neprekinjen, čvrst kot jeklenica. Z jeklenicami smo označeni; in ona se je odznačila, ko je snela las in mu ga poslala ter s tem samo močneje izrazila ali pokazala, kako zares je priklenjena k njemu. Ki mu je dala ime Življenje, čeprav mu je drugače ime. Toda on to – je. Večno in vekomaj/vedno. Pravzaprav.
SNEŽINKA
Metamorfoze
Sled kaplje na obrazu; vsakdo bi rekel, da je to solza. Toda v resnici je snežinka, čeprav je govora pravzaprav o poletju; kajti morda je želja imeti tako kapljo, ki bi bila snežinka, da bi jo lahko pritisnil ob srce, da bi se le-to ohladilo, morda pa pognalo še bolj. Da bi jo lahko pritisnil obse, ne samo na obrazu, da bi začutil ogenj sredice, ki se ohlaja. Kajti to je kdajpakdaj potrebno. Še zlasti ob vročem poletju. Da začutimo ohlajeno srce vročega središča. Vrtinec. Ohlajanja, zgoščevanja vročine. Dvoje polov, kot so oči to, kot je morda srce. Kot je morda misel. Kot smo mi sami. Kdajpakdaj. …
OBČUTENJE METULJA I
Dragulj(i) pod prsti
Metulj, kakor da je priletel v dlan; da se prijeti; pod prsti občutim njegova krila, zrnca iz katerih je, ki so kakor dragulji, ki pomenijo, da na noter občutim mehkobo cveta, na zunaj pa trdoto/trdost sonca; vendar je v teh draguljih obrat v lesketih, kar spet pomeni, da, ko občutim metulja med prsti, občutim na znotraj trdoto barve, na zunaj pa mehkobo sijaja sonca. Vedno ta dvojnost, ko je govora o metulju, ker je pravzaprav dvojnost kril, zamah, sklop in razpon, smer sem ali tja, vzpon gor ali dol in sestop zgoraj ali spodaj. Metulj, - zdaj sem te ujela in naslednjič se spet izmakneš izmed prstov, toda imam občutek tvojih draguljev, čeprav iz kril, čeprav iz vzorcev iz/v njih, ki so lahko krogi, ki so oči, mnoge, premnoge, da bi nekdo uvidel največjo ljubezen nekega življenja, nekega obstoja. Ki je dragulj, ki je je za en sam, ki je sestavljen iz premnogih, - metuljev, ki lahko polete proti premnogim cvetovom, proti premnogim soncem; toda vemo, da si sonce en(o) sam(o)- ti. Ali res?
OBČUTENJE METULJA II
Pozabljivi ključ
Pustila je za nekakšnimi vratci na nekakšnem košu ključe metuljastega obstoja. Ki odpirajo vratca, vratica k – morda cvetovom, morda srcem, ki imajo takšne oblike. Toda pustiti ključe za nekimi tujimi vrati, kako priti do tistega srca, če ni odpirala. Pa si ga zamislimo sami, v obliki za-mišljenosti. Tkati, stkati misli o tem, kako streti ključavnico, ki je na prvi pogled videti čisto preprosta, morda pa ravno zaradi tega zagonetna. Torej: preprosto pomisliti na-nj. Kaj bi on naredil v takem primeru, na kaj bi pomislil; kako bi on strl nekaj na videz nezlomljivega, pa vendar tako lomljivega. Morda bi uporabil selotejp, tisti široki, ki zlepi marsikaj, pa naj zlepi še to ključavnico, ki bi se morala v bistvu odlepiti, odključati, odšifrati, z lepljenjem bo samo večja godlja, ali pač – ne? On bi vedel, zato bi bilo morda dobro ga vprašati? Toda, kako, - besede so kot kamenje; kar prosto padajo iz jezika, iz glave, na nekaj mehkega, zdi se, da je to duša. Morda se (i)zmaliči pod težo tega ali pač ne; morala bi ga povprašati tudi okoli tega. Zdi se, da bi moral vedeti; toda v resnic bi morala vedeti – ona. Da se srčnih ključev ne pozablja za nekimi pač vratci, kakor se izbere prave besede, ki se jih izbere med kamenjem, ki je manj obtežilno in se jih sproži, ne kot plaz, ampak kot nalahen metež. Metež pravih besed, ki verjamemo, da bi strl še tako šifro, ko pomislimo, kaj lahko naredi snežinka pravemu železu.
KAJ JE IZRAZ ČASA, OBLIČJE ČASA; PRAVI OBRAZ ČASA (?)
Kaj pripove/napove čas (?)
Kot da imamo nekakšen obroč, skozi katerega naj bi nekaj potisnili; kot da je nek čas v okolici, skozi, morda posebni, obroč pa potiskamo ali bomo potisnili posebni čas. Morda kot palec, ki je prišpičeni čas, torej hitro in neobvezno; morda kot roko, ki je prijazen čas, takšen, ki pozdravi ali pošlje pozdrav; torej še ali malo bolj obvezen; in ne nazadnje poslati skozi obroč kar obličje nekega obraza, torej zelo obvezno, skoraj kot morati in tudi (z)moči. Torej zelo obvezen čas, zelo poseben. Ti časi, ki se potiskajo skozi obroč, narejajo ali naredijo posamezne robove, med katerimi so razna tkanja; ti robovi dovoljujejo, da se časi izrazijo. Kazalci pri uri niso nič drugega kot razviti čas, razpleteni čas, ki pripove nekaj o tkanju in razpletanjih, tudi ponovnih spletanjih v ali med robove. Tako je ura sploščena površina, ki dovoljuje kazalcu, da se izrazi, da se izplavi iz ujetosti med ravnine, da se izravna iz robov, ki ga ujemajo vase. To daje času pečat brezčasja, to daje času ali mu dovoljuje, da si prizna, da je mnogovrsten, mnogočas(n)ji, da obstaja torej več časov. Mi smo ujeti v enega posebnega: zgodovina prihodnosti.
NAVIDEZNOST
»Ko nas ločujejo ozke plasti!
Le ozka plast okna loči metulja, ki je ravnokar priletel, da bi sedal ali sedel na prelepe cvetove, ki so na balkonski polici. Vabi živa barva, vabi neki klic, morda večni in nepogrešljivi klic narave. Metulj se zaleti v okno in steklovina zatrepeče. Ne od sile zaletavanja, marveč od sile lepote, ki privabi metulja k cvetu. Vedno ga bo, pa čeprav je vmes steklo. Pravzaprav maska. Tega življenja. Da le ni vse tako preprosto na voljo, kot je sprva videti. Levček z modrimi očmi in njegove Peške so opazili, da se nekaj dogaja na relaciji prelepi cvetovi, grudičasti cvetovi in metulj. Morda bi morala steklovina počiti, morda bi se morala razlomiti v krogih, v takih namreč metulj poletava okoli rožic. Morda bi se morala sesuti v drobirje, taka želja je na metuljevi strani, sesti na cvet, kakor tudi na cvetovi, da bi bil občudovan od metulja, na poseben način. Pa prileti vešča, ki ima krila v barvi cveta, in tudi kakovost kril je v sestavi kakovosti cveta. Pa se metulj prične osvajalsko obnašati do vešče, kakor da bi jo hotel zamenjati za cvet. Pa se Levček z modrimi očmi odloči, da bo oba dva, tako metulja kot veščo, kakor tudi cvetje na koncu koncev, čeprav so rastline, povabil v vrste Pešk. Po posebnem ritualu ali procesu oziroma načinu sprejemanja med novince.
OKRUŠENOST
Kako pomagati babici!
Babica je nerodno ravnala z drobnimi stekleničkami, v katerih ima v kuhinji dišave za izboljšanje okusa jedi in ena od stekleničk je padla na ušesce ali držaj ali oprijemalo sladkornice in ga okrušila. Tako je sedaj sladkornica prizadeta; namreč ni več cela. IN se babica rani, ko prijemlje sladkornico v roke in to počne redno ali pogosto, pri vsaki kavi ali čaju namreč. Pa se rani mamica, pa se rani v tačke Levček z modrimi očmi, pa se ranijo Peške. IN tako je padla odločitev, da je treba v trgovini kupiti novo sladkornico. Toda to je težko, kajti izven-serijsko je sladkornico težko najti, je namreč samo v sklopu servisa ali pa še to ne. In tako je cela družina obsojena na ranitev, medtem ko ravna ali uporablja sladkornico. Kot da bi bilo dano opozorilo na uporabo sladkorja. Če nič drugega, tudi to prav pride, dokler se ne bo na polici v kuhinji v omarici kitila ali svetila nova sladkornica.
»Prvi urez, poslednji šiv!«
TISTO VMES
Magičnost znotraj črnila, ne samo zunaj njega kaplje!
Med kapljami je lahko marsikaj, kar bi lahko povedalo o njih, pa tudi o marsičem drugem. Na primer: med kapljami črnila, s katerim nekaj opisujemo, nekaj napišemo; pa ravno tisto, ki je vmes, pove zelo dosti o napisanem. Recimo – tam so postranske pike, ki pa pripomorejo veliko o pomenu glavnih pik, kakor tudi vejic in pomišljajev. V tistem vmes se znajde lahko tudi kakšen stavek, ki je vmes med priredjem, med podredjem. Ravno le-ta pove veliko o tem, kako ne moremo zaključiti misli, ne še, s piko, jo razviti z vejico, jo kakor odsekati s pomišljajem. Tisto vmes med kapljami solz pove največ, zakaj smo jokali, zajokali. Ker je žalost prevelika, da bi jo lahko merili z lekarniško tehtnico, veselja pa premalo, da bi ga lahko zalučali na tovorniško. Ali res? Tisto vmes med kapljami krvi, ki pove nekaj o srcu; da deluje nezadostno, da deluje preveč kljub temu; od odvečnosti torej, ki se kaže v številu kapelj, ki niti niso cele, ampak delne, zatorej je srce prekomerno. Po premorih med kapljami, čeprav delnimi, ki skušajo postati celostne. Kot srce, ki vedno na koncu izpade kot takšno.
VSA ZRCALA
Kaj zmore povedati zrcalo?
Vsa zrcala, ki bi se lahko vzpostavila v gozdu: morda odblesk od orlovega ostrega vida, ko se je kanec sonca ujel vanj ali ga odposlal naprej; morda kaplja rose na gozdnem mahu ali morda na gozdni anemoni, na njenem morda revnem cvetu, toda bogatih cvetnih listih; morda od jezera, ki se je zagozdilo med drevesno koreninje, morda pa košček morja, ki se je spozabil in pozabil oditi na obalo, pa sedaj tehta, ali bi se pridružil lokalnemu potoku, ali bi morda obogatil ali oživil mrtvo, na videz samo, - kotanjo. Morda pa se samo sveti lubje od dreves, njihova dlaka. Seveda če bi se pogledala vsa ta drevesa v vsa ta zrcala, bi lahko videla marsikaj, morda pa niti ne. Toda kakšen gib zagotovo ali senco njega; na primer, ko se drevo vzpne s svojimi rokami v zrak, ko se upre ali opre s svojimi nogami – koreninami ob tla sicer nepredvidljive oble Zemlje; morda pa bi se videlo srce dreves, kar skupno, in v tem tudi posamezna, kako bijo ali bijejo, eno globoko v deblu, spet drugo potisnjeno na nek svoj rob ali obrobje, torej v krošnjo, ki sega v nebo skupaj z rokami- vejami, toda njegov pomen ni obroben, sploh ne. Morda je ravno to glavno osrčje gozda, center, morda nek eks-center, ki daje takt celotni jasi in gozdu, ki jo skriva v sebi, kot skriva to srce. Morda ga začutimo, ko vstopimo v ta gozd ali na gozdno jaso, po sencah; da, tudi gozd nosi masko ali si nadene maske dandanes; to je to srce, ki prikrito deluje ali srca, ki delujejo skozi sence, njihove preplete. Seveda, zamaskirati se je treba tudi pred bitom narave, morda pa pred bitom ali bitjem Boga, pred njegovim prstom, pred njegovo senco. Morda pa sedaj, ko si vsi nadevamo maske, bog slači svojo, na tak način, da podeljuje maske vsem naokrog.
ZLATOST PISANJA
Zlato - umeščeno med nebom samim in nebom in Zemljo!
Kot da imamo zlato pero na nebu, sredi njega. To je včasih luna, ko (s)pusti svojo senco – nad nas. Pisalo se spreminja; razširja se lahko v zlato knjigo, ali pa se pomanjša v zlato črko. Sijaj je od vsega tega, skupaj ali posamezno, čeprav sredi noči. Kot da bi bila noč, njena temina, njen klot – svetlejši zaradi tega; kot s svetlobno noto v sebi, s takim sporočilom. In tako se to pisanje na nebu, začenši z zlatim peresom od lune, ki se vedno pomoči nekoliko v črnilo noči, a od sebe da zlato sled, razširja od nekega svojega središča na okolico; morda zajema ali zajame zvezde naokoli in skupaj z njimi razdeli, razdeljuje nebo, ga razlamlja na posamezne, lahko, ledene ploskve. Da, kot da bi to posebno pisanje razdeljevalo, delilo nebo na posamezna nebna ali nebesna telesa, na led, ki se raztaplja od moči besedi, od topline, ki zaveje od tega pisanja. Morda se zlate niti, iz katerih so te črke, v resnici so iz zveznih ločil, ki se postavljajo redno v vrsto ali vrstice, razpotegnejo vse navzdol do Zemlje, in dobimo gozd ločil, gozd črk, gozd besedi, ki morda v snu navdahnejo koga v sanjah, morda pa tako, da ko se bo prebudil, bo izrekel kaj plemenitega, pomislil (na)kaj lepega ali se vsaj spomnil na dobro delo. Zares, soj lune, njeno prekopicevanje - ni zasto(n)j.(!) Kot da vesoljno pisanje določa ali določuje nebo in vse, kar ga izgrajuje. Tisto preko skrivnih poti, lahko pisanja in potem, četudi skrivnega, branja določuje, določa, označuje – tudi nas, kot celoto, kot posameznika. Kot da nosimo vsak v sebi svoj košček lune, svoj košček neba, svoj delček pisanja. Ali smo pero sami sebi?, in naša kri, naše misli so skrivno črnilo, četudi neke vrste signir z belo, nevidno sledjo, četudi samo za trenutek. Vesoljni, lunin.
NEKAKŠEN KOT
Pripoved mini drevesa!
Kakor da je na mizi mini drevo; draguljasto je, takšni so listi, morda tudi cvetovi in nazadnje plodovi. Pa se naredi ali najde pod tem drevescem kot nekakšen kosem prahu in se izkaže, da se izproži perut in nato druga, pa se pokažejo nožice in nazadnje trup z glavo. Izpod posebnega drevesa smo dobili poseben dar- - metulja; morda je tudi ta draguljast. Pa se zateče. Morda zato, ker je tako poseben, v kot sobe, nekam navzgor, leteti zgoraj, nad. In si v kotu morda deli stan ali stanovanje s pajkom, ki je tam pustil na razpolago svojo mrežo, a ne zato, da bi ujel metulja, ampak da bi mu dal priliko, da se izrazi. In metulj kljub omreženosti s pajčevino zaplahuta prvič. In se naredijo valovi, morda na nebu, in zavalovi nebo, morda nekoliko zakrvavi, in naredi se obraz. Najprej oko; zasveti se, morda nekoliko od zvezde, ki še ni šla spat, namreč jutro je. In to oko spregleda, eno samo je in mora imeti sposobnosti za dva, morda več njih, ki so vsi obeleženi, zamreženi v spregledu v enem. Nebo torej vidi, čeprav pravzaprav izhaja iz nekega kota sobe. Treba je še, da spregovori, zato aktivira usta, nekakšno votlino, ki kakor da bi hotela izpustiti iz sebe jek. Ki bi razparal nebo, ga razdelil na globine in površine? Morda nemi krik, ki razpolovi nebo, ki razčetveri nebo, ki ga razlamlja ali pa razlomi na več strani. In tako dobimo morda izraz nekega obraza, tistega, ki ga je metulj v nekem kotu sobe napletel s svojim plahutanjem iz pajčevine, čeprav to ni nujno njegova naloga. Pri obličju nekega, morda pa znanega obraza, še posebej, ko si je slekel ali snel masko, ko je razpletel pajčevino, tisti, je treba pomisliti še na svetlost, na sijanje iz/od nekega obličja. K temu prispeva jutranja rosa, morda pa večerna, ki se svetlika z vrhov, neznanih, pajčevin. Tako smo opisali neki obraz, morda nekega človeka, ki ga metulj v kotu, ki je posvojil delovanje pajka, ponazarja po obrisih, ko razplamteva in sklaplja svoja krila. Ko jih nazadnje sklopi, se pokadi nekaj prahu, ki se vijugasto, morda pa vijačnično razkadi ali nalahno pade na tla. Torej: človek, neznani, se je prebudil in negotovo stopil v dan, ko se je medtem še ozrl neznano kam v nebo, ki se mu zazdi nekam čudno znano, vsaj po pajčevini , četudi pod draguljastim drevesom.
TANKA VEZ
Kaj nas zares privezuje na to življenje!
Imela je kot las tanko vez, ki je bila celo morda nekoliko zlata, ki si jo je obesila okoli vratu, da bi pripadala. Nekomu. In je tisti dal znamenje, izrazil na svoj način željo, da bi imel ta las. In ga je takoj snela in mu ga poslala na svoj način, mu ga podarila na svoj način. Da bi pripadala skupaj, oba, vsak posebej, drug k drugemu. In si je navajeno, morda celo poznavalsko, segala z roko okoli vratu, ne da bi hotela tisti las nazaj, morda samo to, da s to gesto kakor da se identificira, da pripada njemu, v celoto/v celoti, ne samo okoli vratu. Čeprav tako na daljavo, spakirana v darilno šatuljo, kamor se je hočeš nočeš morala pokrčiti in spraviti skupaj ali naložiti, da bi mu poslala zlati las. In je opazila, da so drugi označeni še kako z zlatom. Debele vrvi, verige, prikletke ali priklopniki. Da so vezani na nek vogal, na nek ogel; da so privezani na to življenje, čeprav jih k njemu ne veže zares ta, rečeno milo – ketna ali veriga, ampak dejansko las, pa ne tisti, ki ga je ona poslala njemu, čeprav nekoliko morda tudi, - ki je pajčevinast. Nezlomljiv, neprekinjen, čvrst kot jeklenica. Z jeklenicami smo označeni; in ona se je odznačila, ko je snela las in mu ga poslala ter s tem samo močneje izrazila ali pokazala, kako zares je priklenjena k njemu. Ki mu je dala ime Življenje, čeprav mu je drugače ime. Toda on to – je. Večno in vekomaj/vedno. Pravzaprav.
SNEŽINKA
Metamorfoze
Sled kaplje na obrazu; vsakdo bi rekel, da je to solza. Toda v resnici je snežinka, čeprav je govora pravzaprav o poletju; kajti morda je želja imeti tako kapljo, ki bi bila snežinka, da bi jo lahko pritisnil ob srce, da bi se le-to ohladilo, morda pa pognalo še bolj. Da bi jo lahko pritisnil obse, ne samo na obrazu, da bi začutil ogenj sredice, ki se ohlaja. Kajti to je kdajpakdaj potrebno. Še zlasti ob vročem poletju. Da začutimo ohlajeno srce vročega središča. Vrtinec. Ohlajanja, zgoščevanja vročine. Dvoje polov, kot so oči to, kot je morda srce. Kot je morda misel. Kot smo mi sami. Kdajpakdaj. …
OBČUTENJE METULJA I
Dragulj(i) pod prsti
Metulj, kakor da je priletel v dlan; da se prijeti; pod prsti občutim njegova krila, zrnca iz katerih je, ki so kakor dragulji, ki pomenijo, da na noter občutim mehkobo cveta, na zunaj pa trdoto/trdost sonca; vendar je v teh draguljih obrat v lesketih, kar spet pomeni, da, ko občutim metulja med prsti, občutim na znotraj trdoto barve, na zunaj pa mehkobo sijaja sonca. Vedno ta dvojnost, ko je govora o metulju, ker je pravzaprav dvojnost kril, zamah, sklop in razpon, smer sem ali tja, vzpon gor ali dol in sestop zgoraj ali spodaj. Metulj, - zdaj sem te ujela in naslednjič se spet izmakneš izmed prstov, toda imam občutek tvojih draguljev, čeprav iz kril, čeprav iz vzorcev iz/v njih, ki so lahko krogi, ki so oči, mnoge, premnoge, da bi nekdo uvidel največjo ljubezen nekega življenja, nekega obstoja. Ki je dragulj, ki je je za en sam, ki je sestavljen iz premnogih, - metuljev, ki lahko polete proti premnogim cvetovom, proti premnogim soncem; toda vemo, da si sonce en(o) sam(o)- ti. Ali res?
OBČUTENJE METULJA II
Pozabljivi ključ
Pustila je za nekakšnimi vratci na nekakšnem košu ključe metuljastega obstoja. Ki odpirajo vratca, vratica k – morda cvetovom, morda srcem, ki imajo takšne oblike. Toda pustiti ključe za nekimi tujimi vrati, kako priti do tistega srca, če ni odpirala. Pa si ga zamislimo sami, v obliki za-mišljenosti. Tkati, stkati misli o tem, kako streti ključavnico, ki je na prvi pogled videti čisto preprosta, morda pa ravno zaradi tega zagonetna. Torej: preprosto pomisliti na-nj. Kaj bi on naredil v takem primeru, na kaj bi pomislil; kako bi on strl nekaj na videz nezlomljivega, pa vendar tako lomljivega. Morda bi uporabil selotejp, tisti široki, ki zlepi marsikaj, pa naj zlepi še to ključavnico, ki bi se morala v bistvu odlepiti, odključati, odšifrati, z lepljenjem bo samo večja godlja, ali pač – ne? On bi vedel, zato bi bilo morda dobro ga vprašati? Toda, kako, - besede so kot kamenje; kar prosto padajo iz jezika, iz glave, na nekaj mehkega, zdi se, da je to duša. Morda se (i)zmaliči pod težo tega ali pač ne; morala bi ga povprašati tudi okoli tega. Zdi se, da bi moral vedeti; toda v resnic bi morala vedeti – ona. Da se srčnih ključev ne pozablja za nekimi pač vratci, kakor se izbere prave besede, ki se jih izbere med kamenjem, ki je manj obtežilno in se jih sproži, ne kot plaz, ampak kot nalahen metež. Metež pravih besed, ki verjamemo, da bi strl še tako šifro, ko pomislimo, kaj lahko naredi snežinka pravemu železu.
KAJ JE IZRAZ ČASA, OBLIČJE ČASA; PRAVI OBRAZ ČASA (?)
Kaj pripove/napove čas (?)
Kot da imamo nekakšen obroč, skozi katerega naj bi nekaj potisnili; kot da je nek čas v okolici, skozi, morda posebni, obroč pa potiskamo ali bomo potisnili posebni čas. Morda kot palec, ki je prišpičeni čas, torej hitro in neobvezno; morda kot roko, ki je prijazen čas, takšen, ki pozdravi ali pošlje pozdrav; torej še ali malo bolj obvezen; in ne nazadnje poslati skozi obroč kar obličje nekega obraza, torej zelo obvezno, skoraj kot morati in tudi (z)moči. Torej zelo obvezen čas, zelo poseben. Ti časi, ki se potiskajo skozi obroč, narejajo ali naredijo posamezne robove, med katerimi so razna tkanja; ti robovi dovoljujejo, da se časi izrazijo. Kazalci pri uri niso nič drugega kot razviti čas, razpleteni čas, ki pripove nekaj o tkanju in razpletanjih, tudi ponovnih spletanjih v ali med robove. Tako je ura sploščena površina, ki dovoljuje kazalcu, da se izrazi, da se izplavi iz ujetosti med ravnine, da se izravna iz robov, ki ga ujemajo vase. To daje času pečat brezčasja, to daje času ali mu dovoljuje, da si prizna, da je mnogovrsten, mnogočas(n)ji, da obstaja torej več časov. Mi smo ujeti v enega posebnega: zgodovina prihodnosti.
