LEV, POSEBEJ V DRUŽBI BESED
Lev in mala velika družina – VI. del
(pravljice in kratke zgodbice – od septembra 2021 nadalje!)

ODPRTJE VRAT

Kot da Lev z modrimi očmi (s)pregovori z vrati, z odprtino, ki jo ta zamejujejo, omejujejo, zapirajo. Kot da se tam izoblikujejo prostranstva, ki se pogovarjajo med seboj, ki spregovorijo med seboj. Širjave dnevne sobe, odprtina veže, širina stropa in nižave tal. In je Lev je dirigent, ki vse te »besede« vodi tako, da se premenjajo med seboj, tako vsebinsko kot prostorsko. Skratka: stanovanje se s pomočjo Leva z modrimi očmi, - pogovarja, kot samo s seboj, ali z »drugimi«. In Lev kot da dirigira –zraku, tem plastem, okoli sebe.

SMRT; UMRTJE/UMRJENJE/PREMI-NULOST

Pri hiši je bil že dolgo časa v uporabi – krožnik, iz belega porcelana, narezljane ali valovite strukture v emajlu in predvsem zelo dolgo v uporabi. Nanj se je navadno servirala večerja za dedka, ko je babica nanj položila nekaj rezin salame, morda suhega mesa ali mesa »iz tunke« in nekaj rezin paradižnika; nato se je ta krožnik odnesel na pladnju v spodnje nadstropje – k dedku. Pa je oni dan babica pomivala ta ovalni krožnik in ji je po nesreči padla nanj v pomivalnem koritu majhna skodelica, v kateri je bila kava za dedka; skodelica je padla točno pod takšnim kotom, da je zadela v najšibkejšo točko krožnika, kar v njegovo »srce«. In krožnik je šel »v franže«; razlomil se je na črepinje; tako se je končalo poslanstvo, ki je trajalo, kot je izračunala babica, več kot sto let. Krožnik je bil dar babičine tašče, ki ga je ona sama podedovala od svojih staršev. Torej je bil doma okoli več kot šestdeset let; pri njej pa je bil nadaljnjih petdeset ali šestdeset let. Torej se je po tolikem času krožnik »upokojil«, in navsezadnje ga ni čakalo nič drugega, kot zavitje črepinj v star papir in v smeti z njimi.* Kako se ob takih trenutkih »izračuna« ali »določi« vrednost funkcije, ki jih je opravljal ta krožnik, njegova dragocenost, njegova neprecenljivost? Preprosto: s smetmi, namesto da bi dobil ali prejel, namreč ta krožnik, svoje počivajoče mesto »slavnega« v vitrini, lahko v kuhinji ali v kredenci ali posebni omari v dnevni sobi. *Zato: smrt. Kot poizkus nekega neslavnega konca, čeprav je bilo »trajanje«, ko je bilo, precej »odmevno«. Torej: posebno življenje ali preživljanje časa nekega krožnika.

CUM GRANO SALIS

Levček si sposodi »granum« zato, da si sestavi svoj vsakdan; morda tako, da pobarva z nekim deležem tega, morda s konico čopiča ladjico, katere maketo je spravil skupaj očka. Morda si pomaga z deležem tega »kosa« ali »predela« tako, da si lažje razčleni stavek, ki ga je sprva vzel kot štirioglati sveženj, lahko kvader ali kocko: pa si razlaga sprednji predel, pa mu je neznan sredinski delež; pa razlaga zadnji (pre)del, pa je uganka začetek. Morda pa ujame miselni val kdaj tako, da ves stavek zasije pomensko z vsemi pravilnimi energetskimi rešitvami (črk) tako, da je jasen v celoti; lahko se premenjajo pozicije ali mesta besed, pa je pomen še vedno enak. Kaj pa je takrat/, ko nastopi takrat, ko je različen, s tem ko besede preostajajo na mestu in se spreminjajo samo naglasi? Primer: kot slepič in slepič? Pri prvem je naglas na e in pomeni okrnjen organ v telesu, ki je še kako »živ«; pri drugem primeru pa je naglas na i in pomeni kačico, ki je kot taka vsa srebrnkasta, ki se premika tako spretno, kot da, ko je brez oči, bi jih imela. Naglas je na obeh vokalih »potujoč« in pomeni, da je kačica lahko tudi v prvem primeru in slepi kot »slepi« adneks ali »dodatek« v drugem.* Tako se Levček uči slovnice – s pomočjo sklopov, kvadratnih, torej: kvadrov, v posebnem primeru – kock(e). V besedi (kot tako izoblikovano, kot tako »ujeto«, zares in pomensko) ali z besedo.

OB OVO

Levček si podrži to besedo, - ovum, pred obličjem, ki je že na prvi pogled obel, oblo, in tako se poboža po obličju, poboža pa tudi svoj pomen glede besede in drugačnih pomenov drugačnih besed, ki niso tako gladke, ampak so priostrene ali prišpičene, zlasti z naglasi ali menjavami samoglasnikov za soglasnike ali tudi različnih soglasnikov med seboj. Tako kar vztraja in se obli, dotikajoč se krožnice teh besed, ki ga, Levčka skoraj nikjer ne »spusti« noter v svoj pomen, tako da kar vztraja na površini te »oble«, ki je ta pomen, ali v čemer je ta pomen, tako da se Levček tega pomena samo dotika ali dotakne, ne (z)more pa posegati vanj. Ne še zaenkrat. Potrebna je še kilometrina ali dolgotrajnost branja in razumevanja jezika, jezikov, pa tako tudi tistega od Kačice, morda, morda pa od Kompija ali od Pandi, ki je kar koala. Tudi Krokar je kos po svoji naravi in je ta dvojnost nravi v teh živalcah pravzaprav vzrok, da se je potrebno ukvarjati tako z njimi, kot z njihovim posebnim jezikom, da bi dokončno prodrli v vse njihove »skrivnosti«. Tako nravi njih kot njihovih posebnosti v njihovem jeziku ali jezikih.(!)

DIES PERDIDI

Levček se zaleti v »dies«, torej v »dan«, kot da bi v okviru kroga razpel pravokotnike, ki jih razporedi nekdo kot trakove, ki imajo skupno središče in se nato pod raznimi koti sprehodijo po notranjosti kroga kot neke vrste pahljača, ki ima vse premice v skupnem centru, konci pa so pod raznimi koti. Tako doseže Lev, da je »dan« raznolik, raznobarven, (iz) raznih »vetrov«, kot pahljača na koncu koncev, ki se uporablja za pahljanje ali za izvabljanje vetrov za ohladitev samega sebe, tudi na koncu koncev od monotonosti nekega dneva. Zato tudi »dies« in šele nato »dan«. Torej »dan«, ki mi je »dan«. Torej lahko tudi ustanovni dan, lahko rojstni dan, dan, ko nekdo praznuje god, ali kar dan, ko je šlo vse kot »po maslu«, ko se, na primer, ni zamudil avtobus, ko so smeti pravilno dozirano odvržene, ne le, da je bila vrečka morda premalo prenapolnjena, dan, ko je od konice peresa kanila ravno pravšnja kaplja črnila, indiga, barvila. Kakorkoli: popolni dan. Dan – Popolni. Tako Levček razume »dies«. Dan, ko vstane sonce, ki vstane tako vsaki dan, pa je dan zaradi tega prav lahko da »poseben«.

BELA PODGANA

Levček kdajpakdaj pomaga pri gospodinjskih opravilih. In tako na primer, ko babica prinese perilo od pranja, ga Levček pomaga sortirati in sicer tako, da se spodnjice položijo na svoj kupček, brisače na svojega in maske, bele pralne, na povsem oddeljenega, kadar je govora seveda o pranju belega perila. Toda perilo je oni dan preostalo na sedežu stola, ker je babica skušala skriti ta kup pred dedkom, ki vse preveč sprašuje in postavlja neprijetna vprašanja, zakaj je to tako in ono drugače in podobno. Pa je nato na ta kup pozabila; toda ko je Lev v kuhinji potegnil stol izza mize, se je prikazal beli nepospravljeni kup perila, ki še čaka na »obdelavo« in Levček ga je, na grozo babice, poimenoval »bela podgana«. Babica se ni zgrozila toliko zaradi poimenovanja le-tega, kot zaradi tega, da je ta kup, kljub nenehni skrbi, - preostal (njej »na grbi« kljub Levovi pomoči!).

KOŠČEK PREDEL(ČK)A VAMPA

Mamica pride z dela domov in utrujena skuha kosilo, morda pa jo čaka že dokončano, ker je tako postorila babica. In mamica povpraša babico, ali je Levček, ki ima svoje kraljestvo omejeno na površino tabureta ali tamburina v dnevni sobi, kjer, ko ima prosti čas, zre v površino ekrana TV, enkratno informiran o dogajanju tega dne, morda zlasti, kar se tiče sprotnih novic o Covidu 19. Pa je tako Levček, obkrožen s Peškami, pričakujoč, poln novic. In mamica povpraša babico, če je bil Levček kaj priden, pa tako z njim vsi člani Pešk, ki so, seveda, pod njegovim okriljem. In babica odvrne, da imata z Levom sklenjen poseben pakt ali dogovor, da se pobožata ali vsaj potrepljata, ko gresta drug mimo drugega, in da se babica sicer sama po sebi večkrat nalahno dotakne Levovega uhlja ali smrčka ali vsaj brka, tako da se prepriča, da le-ta še »živi« ali obstaja; oni dan mu je babica ponudila za kosilo, pa tako vsem Peškam, kuhane vampe, ki jih je skrbno pripravila zlasti za dedka, pa se je izkazalo, da je posamezen trakec (s)kuhanega vampa večji, kot pa je Lev sam. Tako je seveda vprašanje, kdo se bo s kom ukvarjal in kdo bo koga podpiral.* Pa Lev, napojen in nahranjen, s pomočjo babice, seveda, ko zgodaj popoldne pride iz šole, skoči babici v naročje, zlasti pa mamici, ko le-ta pride iz službe, in malo s solzami v očeh, malo pa zvedavo ali vprašujoče, povpraša ali babico ali pa zlasti mamico, kot češ, ali sta z mamico še skupaj z očkom, ki ga tako dolgo ni in ki ga tako željno čaka, pričakujoč pri tem odgovore, zlasti mamine, da je vse v redu med njima z očkom, med mamico in očkom seveda, in da je treba samo malo potrpeti in biti priden na zalogo, da to morda »prikliče« očka spet iz tujine v njihovo družbo, družbo mamice, babice in dedka, Leva in vseh Pešk.

LEV - GOLOBRK IN GOLOREP

Ko sta babica in Levček včasih sama doma, se babica nekoliko pošali in blago zagrozi Levčku, da če ne bo maral jesti njene hrane pri ali za kosilo, da se mu bo približala in mu nehote pristrigla brke. Pa pravi Levček, kakšen da bo, ko bo imel skrajšane brke ali da bo celo brez njih, ko ne bo mogel več dirigirati nitim v sobi, ki so nehote povlečene, lahko pajčevinaste, kot so, med predmeti ali elementi v dnevni sobi, da bi se ti predmeti na ta način skrivnostno oglašali s tiho glasbo in tako dajali nekakšno soglasje z Levom. Pa včasih babica zagrozi tudi krepkeje in sicer tako, da bo Levu, v šali seveda, odstrigla kar celi rep. Pa se Levček nekoliko pošali nazaj, da kakšen pa bo, ko bo brez repa, da ne bo mogel več povleči kdajpakdaj po teh skrivnih strunah med predmeti, da bi se kdaj sam pridružil tej tihi glasbi v sobi in jo pomagal celo sam poustvarjati, kot znamenje popolne harmonije s svetom, z zunanjščino in posledično tako tudi s svojo notranjostjo.

BELINA

Levček z modrimi očmi kdajpakdaj pomaga pri pomivanju posode po kosilu, bodisi da sam pomiva, bodisi da sodeluje tako, da samo pobriše posodo. Pa se dogodi, da belina krožnikov, morda pa skodelic s svojo svetlobo, morda pa s svojim sijajem in sijanjem spregovori, samo s tem ali na tak(šen) način z Levčkom. Kot da bi posoda, šele čista, bila pripravljena biti (kot) sogovornik. Kot da kapljice detergenta izvabijo iz keramike, torej iz »mesa« posode besede, usta se zaokrožijo v sredini krožnika, morda se aktivira uheljček ali držalo skodelice kot sogovornik, kot artikulant besed, morda pa robova poslikave ali vzorca pri obeh.* Pa tako krožnik povpraša, če je zadosti ali dovolj globok, da sprejme vase primerne količine juh(e), da je srenja, ki obeduje, zadosti ali povsem sita. Pa skodelica povpraša, če je zadosti »topla« po svoji barvi, da se ta toplina prenese na toploto napitka, ki je v njej, lahko kave, čaja, mleka; ali pa da je zadosti opremljena s svežino hladu, da je sok ali limonada primerne temperature za napojitev.* Da, Levček – pomivalec in brisalec posode, ki je hkrati njen sogovornik, kakor je tudi njun, od krožnika in od skodelice morda, uporabnik.

PADEC

Babica je oni dan, ko je odšla z nakupovalnim vozičkom v trgovino, močno padla in si delno poškodovala koleno, ker je z njim trčila z vso silo ob kamen na tleh. Pa je stanje preko dneva postajalo vse slabše in tako, da je pričela krepko šepati. Postavilo se je vprašanje, kako bo opravljala dolžnosti prihodnji teden, ko bo morda odšla k zdravniku, k šivilji, na pregled krvi. Pa se je Levček z modrimi očmi izkazal, ne samo pri pomoči babici sedaj, ko je prizadeta in poškodovana, ampak pri svetovanju in zlasti tolažbi. Tako ji je Levček, ki je morda nekaj malega vedel o zdravstvu in tega se je »nalezel« od svoje mamice, svetoval, naj uporabi ultravioletno svetilko, ki se uporablja za obsevanje predelov telesa, ki so kakorkoli prizadeti, pa tako tudi od udarcev. In je babica obljubila, da bo upoštevala njegov nasvet. Nadalje se je Levček ponudil, da bo skuhal kosilo namesto nje, ko je sedaj tako nebogljena in zlasti, ko mamice ni doma. Res da ni skuhal prave juhe; se pa je lotil kuhanja juhe iz vrečke, kar tudi ni bilo od muh; tako bi dedek, ki sicer obožuje juho in juhe na sto in en način, prejel nekaj toplega za v želodec, kakor tudi poškodovana babica, ki bi ji krepčilna juhica, pa čeprav iz vrečke, dobro dela, in prav tako ostalim Peškam.*Na koncu koncev je Levček še pomil posodo, jo pobrisal in Peškam pripravil po juhici še poobedek: natrgal je grozdje, ki ga je mamica kupila prejšnji dan, in kroglice grozdja ponudil Peškam, kakor tudi sebi, – za boljšo prebavo, da ne bodo zobali samo čokoladnih zvitkov po kosilih. Levček pa je nazadnje še pripravil babici posteljo, jo postlal za spanje in pospremil babico k prezgodnjemu počitku, ko je bila ura še pozno popoldanska, kajti ravnal se je po reklu, ki velja za primer obolelosti nekoga: »Spanec je boljši kot žganec!«. Torej: zadostni in kakovostni počitek pripomore več kot vsi zdravniki, pa čeprav je stanje po poškodbi ali padcu. Kajti navsezadnje je vsako stanje »obolelosti« ob šestih zvečer samo še slabše vsaki dan, ko se obolelost prične in ko še ni izboljšanja, kajti po nekem vsesplošnem prepričanju velja, da je vsako travmatsko stanje, tudi patološko, zvečer samo še »slabše«. Tudi zato je babica odšla k zgodnejšemu počitku, da zanjo ti dve rekli ne bi veljali več, ker bi se – namreč – pozdravila. S krepčilnim spancem ali spanjem.

OPORNA PALICA

Lev se je ovedel, se je zavedal, da, ko je babica oni dan padla, ko je z nakupovalnim vozičkom šla v trgovino, pohodeč kamenček, mora babici priskočiti na pomoč, medtem ko je mamica v službi. Že dolgo so se doma pogovarjali o tem, da bi babici mamica in Levček kupila oporno palico, tako leseno, ki bi bila povrhu lična na oko, ne kovinska, ki je brezosebna, ki bi bila še »topla« za povrh, tako po barvi, kot po namembnosti. Toda babica je zavračala takšen nakup, rekoč, da ima zadosti dobro oporo v vozičku, ko gre nakupovat, ki ga potiska ob sebi. Toda zadnjič se je izkazalo drugače. In se je Levček ponudil, da bo za oporno palico babici, ko bo šla nakupovat. Časovno bo uredila tako, da bo šla v trgovino zgodaj popoldne, ko Levček pride iz šole, tako da ne bo pri njej ničesar zamudil. Preden da bosta šla kuhat kosilo, bosta zlasti vsako sredo, morda pa tudi v soboto, odšla skupaj v trgovino, s tem, da bo Levček potiskal nakupovalni voziček pred seboj, babica pa se ga bo (o)prijela pod pazduho. Tako ne bo mogla pasti; če pa že, ko bosta nemara padla oba, bo Levček naredil tako, da se bo pobral sam hitro, mladec kot je, in nato pobral babico tako, da jo bo dvignil s tal s prijetjem pod pazduhami. Če bi se, seveda, to slučajno(stno) dogodilo. Tudi če bo deževalo, bo Levček kot multipraktik. V eni roki bo držal in potiskal nakupovalni voziček, v drugi roki bo držal dežnik nad babičino glavo in tudi svojo, babica pa se ga bo na tisti strani, ko bo razpet dežnik, prijela pod roko, ali bolj rečeno, pod tačko. Tako padcev naj ne bi bilo več in babica bo bolj sigurna vase in bo imela večjo voljo do življenja, ko bo bolj zaupala v – dan. Z večjim upanjem, s prižgano lučko v sebi, bo zazrta vanj, v prihodnji dan.

ROJSTNI DAN

Babica je praznovala na martinovo svoj rojstni dan. In se je srenja doma odločila, da ta praznik »prenesejo« na soboto, ko je več časa in ko je prisotna še mamica. Levčku je mamica (po)zaupala, ko sama ni imela dovolj časa, da je kupil na pošti primerno voščilnico za rojstni dan, po možnosti(h) glasbeno, bomboniero bajadero v trgovini in vse to je prinesel domov, zavil v celofan, pridodal še kupljeno rožo v cvetličnem lončku, tako zato, da se bo obdržala dlje časa in sicer tako, ki je značilnost novembra, torej krizantemo, tako z belimi cvetovi, ki simbolizirajo mladost, ki jo babica pri svojih letih še kako potrebuje. Tudi rožico v lončku je kupil Levček. Preden je vse zavil v celofan in pridodal okrasno pentljo, ki simbolizira zakoličenje česa in odprt(j)e možnosti za nove priložnosti, zlasti v življenju, je še spisal posvetilo v čestitko za babico, poskrbel, da so se vsi podpisali, od dedka do poslednje Peške; zlasti na vidnem mestu je bil Levov podpis. Mamica je nazadnje pridodala v pismo, posvečeno babici, nekaj malega gotovine, zato, da si bo babica kupila kaj povsem zase, kaj samosvojega, ko sicer ne mara, da ji kdo kaj kupuje, še zlasti ne kaj za obleči; najbolj zaupa v lasten izbor. Nazadnje so imeli slavnostno kosilo, ki ga je pomagal skuhati tudi Levček, in sicer goveje zrezke v omaki iz stročjega fižola in s krompirjevimi svaljki, za poobedek pa so bili koščki Sacher torte. Seveda so tudi nazdravili, Levček samo s kapljico rujnega, kakor tudi Peške, in sicer rumenega muškata, in vsi so zaželeli babici kar najtrdnejšega zdravja, vse ostalo pa, »da pride samo po sebi«.

NEKAJ PAJČJEGA

Babica ima kljub temu, da smo zakorakali že globoko v jesen in se morda da zaslutiti pred vrati že zimo, še vedno obute za doma letne copate, ki so spredaj dokaj odprti, tako da noga lahko »zadiha«. Pa se je oni dan dogodilo, da se je nabrala nekakšna smet(ka) na robu teh copatk. In babica se ne zmore skloniti, vsaj ne vedno, tako da bi lahko pobrala nezaželenost s copat; pa je za to poverila Levčka. In le-ta je menil, da je govora o kakšni nitki od sukanca, ker je babica oni dan nekaj skušala zašiti. Toda ta smet ni bil sukanec, ne drobtina od kruha, ne košček morda od marmelade ali zaseke, pač pa preprosto predelček pajčje nožice. Kot da bi se določeni pajek, pa to ni bil Vesnaber, levil ali olevil in pustil, ne svojo kožo, ne svoj oklep, ne morda hišico, pač pa nožico in to eno izmed zadnjih. Pa pajek, kot je Levček kot kralj živali kdaj, pa tudi kot njegov »kralj«, ni bil nič kaj prizadet zaradi tega, ali kaj manj zmožen svojega poslanstva. Nekdo bi pričakoval, da bo šepal, da bo pri spletanju umetelnosti iz pajčevine, torej mrež(e), ki jih opravlja med drugim tudi z nožicami, delal nekakšne presledke, da bo morda pajčevina zato nepravilnih vzorcev, natrgana, strgana ali vsaj bolj ranljiva, da bo vodila v stanje natrganosti/strganosti. No, take pajčevine pajek ali pajki tudi sicer spletajo, a »pri polni zavesti«, torej nič kaj okrnjeni, kar z vsemi nožicami. Tako velja kdajpakdaj pri kakšnih vrstah pajkov, da pajčevine niso vselej pravilnih oblik.*Levček je odkril, da ta pajek biva od nekega trenutka v ozimnici, prostoru, ki je vselej podrejen temi in hladu, zato da se živila, hranjena tam, – obdržijo. In je Levček stopil neki dan, po odkritju te izprepletene nožice na copatu babice, na njegovi prečki takorekoč, v prostor za ozimnico in prižgal luč. Iz kota se je nekoliko krmežljavo ali boječe prikazal – prišlec ali prišlek, to je bil novi stanovalec te hiše, ta pajek, ki je daroval svojo nožico. Namreč »vstopil« je v hišo takrat, ko so bila vrata na široko odprta in to dalj časa, ko so mojstri pripeljali novi pralni stroj, ga poskušali umestiti v kopalnico spodaj in sicer zlasti po širini stroja, ki naj bi bila primerna širini odprtine vrat, in za las je šlo, a je šlo; stari pralni stroj, torej Arija, pa so odpeljali. Pri več časa odprtih vratih je ta pajek, novinec, »vstopil« »prosto«, »brez bojazni, meneč, da ga tako nihče ne bo morda opazil, kajti zaslutil je, po svojih skrivnih čutih, tistih, ki tudi tako umetelno in trenutku primerno, torej tankočutno, spletajo mreže, pa se tako taktno tudi obnašajo in imajo to sposobnost, da tankočutno tudi občutijo situacijo v hiši, ali jo vsaj prepoznajo po njeni občutljivosti. Tako je pajek slutil, da so v tej hiši doma zelo zaposleni ljudje, zlasti s samimi seboj, in da tako nihče ne bo pomislil nanj. Izbral pa si je kraj, kot je ozimnica, ki jo vsakodnevno pogosto kar vsi obiskujejo, a za kratke čase, ali na kratek rok. Kako se je njegova nožica znašla na babičinem copatu? Pajek je izkoristil čas, ko so vsi odšli k počitku in se je odločil za »prosti sprehod« po hiši. Pa tako tudi po kuhinji, po dnevni sobi, po spalnici babice in dedka. Toda pri tem ni računal na čas in da se mu bo ta počasi iztekel za nožico, kajti to je taka vrsta pajka, ki sčasoma odvrže noge ali tipalke, ki so na njihovih telesih, pa tako kar celo nogo; nova pa kmalu čaka, pripravljena kot vložena v posebnem tulcu, da se izrazi, da se iztegne iz svojega ležišča. Ponavadi jo pajek, trenutno nekoliko šepajoč, pravi čas pospravi, toda tokrat se je luč prehitro in iznenada prižgala in pajek je moral pobegniti in se poskriti v kote prostora ali prostorov. Kot je slutiti, še ni navezal stikov s pajkom Vesnaberjem, kot tudi z ostalimi prebivalci te hiše ne, kot so denimo – Peške. Samo z Levom se je seznanil, morda na nenavadni način, lahko rečemo, da hipno in mestoma – prehitro. Toda ni dvoma, da bo to, za sedaj še, bežno znanstvo, – prerastlo v kaj trajnejšega, globljega, poglobljenega.

PEŠK-NET

Živalce, ki so zbrane okoli Leva z modrimi očmi in tudi tiste, ki niso, so povezane med seboj preko svojega, lahko rečemo, da Facebooka, ki mu pravijo in pravimo – Pešk-net. Tako Lev, ki je voditelj vsega tega povezovanja, usmerja preko Pešk-neta, na primer, srnice, ki zaidejo na avtocesto in to oglašujejo tudi preko radia, opominja/opozarja in vodi/pravilno usmerja, da zopet najdejo pot nazaj v gozdove, ko je avtocesta speljana mimo njih, ali pa tako, da jih presekava/seka. Lev poskrbi, da srnice ne divjajo brezglavo okoli in da se umirijo ter zopet najdejo pot nazaj domov.*Tako je oni dan bilo sporočeno preko radia, da se je izgubila muca, precej obilne postave, navajena na komoditeto in počitek. Lev je zaslutil, da je zbegana, ko je to slišal, da je ona v dvomih, ko ne najde poti nazaj domov, in jo je pozval preko Pešk-neta. Že tako ima Lev namen, da organizira, ko bo seveda večji, nekakšen skupni dom za vse zapuščene živalce, ki bi tako bivale v nekakšnem nastanitvenem centru, ki naj ne bi bil samo zavetišče, ampak mnogo več. Tako bi nudil pomoč, hrano, napojitev in predvsem počitek tem bitjem, začasno, pri mnogih pa kar skoraj trajnostno. Za tisto muco se je dalo zaslutiti, da so jo odvrgli kakor smet in da se ne znajde, mucasta kot je, sama v svetu. Saj: današnje moderne mačke ne lovijo več miši; dišim jim vsa kupljena hrana v konzervah za njih, le nalovljeno meso ne. Morda bi mačke dandanes celo lahko da bežale pred mišmi.

PRAZNIKI SE BLIŽAJO

Lev je premišljeval oni dan, ko je enkrat govora o sredini novembra, se čas popelje ali spelje tako na hitro, da so prazniki naenkrat tu(kaj). Torej bližina božiča in novega leta je sredi novembra tako rekoč – pred vrati. In se je Levček spomnil, da bi letos naredili smrečico, toda bi eno miniaturno, majceno, – še zanj, majhen kot je. Tako bi se lahko vzporedil z njo, pa bi kakšen novoletni okrasek morda pristal kar na njegovem brku, morda pa repu, lahko da bi umetni sneg pobelil njegove, že malo sivkaste pramene v grivi. Pa ne, da bi bil Lev že tako star; le umiti se je treba! Pa se Lev ozira v nebo, ker morda pričakuje že snežinke, ki bi popestrile tudi njegovo smrečico, pa čeprav namišljeno, malo pa se ozira po vremenu zato, ker ga nekoliko zebe, zlasti v tačke in v smrček; pa poprosi dedka, da bi prej morda zakurili po ali v dnevu, pa mu dedek hudomušno odvrne:«Veš Lev, pravkar je po cesti peljal avtobus samih z(a)mrznjenih.(!)«*In je bila debata o kurjenju pri kraju; Levček se je moral bolje odeti in počakati na sedmo uro zvečer, ko se bo zares zakurilo.(!)

LISTJE

Babica in dedek, ki sta lastnika hiše in tudi skromnega vrta naokoli, se vedno vsako jesen pogovorita, kako bo treba pripraviti vrt na zimo. Treba bo obrezati pampaško travo, da se ne bo bohotila s svojimi pokončnimi stebli s cveti v podobi sena pod ali nad snegom. Pa tako nanese govor tudi o listju, ki je padlo z dreves jablan, ki jih je nekaj na tem vrtu, in babica se ponudi, da bo to storila. Pograbila listje. Toda nekoliko je že v letih za kaj takega, zato sklene Levček, da ji pride na pomoč. Ona bo grabila, on pa bo spravljal in (s)tlačil listje v posebne vreče za te posebne smeti in nato vse dal v kanto za bio smeti. Toda pri tem opravilu, majhen kot je, je padel v listje v vreči/v vrečo in babica ga je morala vleči ven iz njega za rep, ki je še molel navzven. Kako pride prav rep, se je izkazalo tokrat, kot že mnogokrat.(!) In babica je morala pri svojih letih (od)reagirati hitro, kajti Levček bi se lahko zadušil. Toda nato se je, skoraj prenovljeni Levček povzpel še na pritlikavi javor, ki se kiti v svoji rdečini bogastva listja, ki pa sedaj jeseni ne odpade, in se zibal in zvonil z njegovimi vejami. Kot slavitev svojega ponovnega vstajenja od »mrtvih«, (v) jeseni v svojem razponu, in pri delu z babico, da sta uspela pograbiti vse listje.

ČLANARINA

Mamica oni dan ni imela časa, da bi odšla v knjižnico, zato je pooblastila Levčka za to dejanje. Namreč: potrebno je bilo plačati članarino in podaljšati rok izposoje za knjige. In je mamica Levčku zaupala svojo bančno kartico, kajti samo na podlagi katere/nje je mogoče plačati članarino v knjižnici. Prisloniš kartico ob čip v posebnem čitalcu ali sprejemalcu in že se prikaže listek kot potrdilo, da je storitev plačana. Ko se je to zgodilo, kar je dokaz, da mamica Levčka ni nalagala in pošiljala v prazno, ker očitno ima nekaj denarja na kartici, saj je bila članarina avtomatsko poravnana, je knjižničar še povabil Levčka, da prevzame posebno bralno znamenje, in Levček se mu je pohvalil, da jih doma zbira in da ima že kar njihovo celo(s)tno zbirko, na katerem je zapisano, da so dosegljivi ljudje na posebnih številkah, ki lahko preberejo gradivo ali čtivo namesto tistega, ki si je knjigo izposodil. To je v primeru, če tisti, ki si je izposodil knjige, nima časa za branje. Nato se očitno povežeta med seboj, da si izmenjata vsebine knjig.*Levček se je sam pri sebi odločil, da bo za enkrat bral knjige kar - sam.

MTV

Babica ob večerih rada pogleda kaj na televiziji, če je zanjo, za njen okus. Če pa ni, potem avtomatično preklopi na glasbo na postajo MTV, kot je navajena od mamice, in si krajša čas zvečer s to glasbo, dokler ne »prispe« dedek s svojim »vozilom« po stopnicah, seveda s pomočjo, k njej, da odideta skupaj k počitku. Babica, medtem ko posluša razno glasbo, ki se vrti po MTV, no, vse tudi ne mara, zato je pozorna zlasti takrat, ko je glasba »zanjo«, za njen okus, vzame v naročje Leva in ta z migajočim repkom v njenem naročju dokazuje, da sta oba z babico muzikalična, torej – glasbeno navdahnjena, skratka: imata rada glasbo, kot vsi v družini, pri čemer ne gre zanemariti dedka, ki je v študentskih letih celo igral v bendu in to – kontrabas. Torej je nagnjenost h glasbi – podedovana, kar se zlasti pozna pri Levčku. Ko Levček vpraša dedka, kako je bilo ime bendu, v katerem je igral, je ta odvrnil, da trio »Kar(o)lina«, česar pa se je komaj še spomnil. Ni pa pozabil, da je po deseti zvečer treba iti k počitku in ne bedeti do enih ali dveh zjutraj, kot to počne mamica.(!)*Zato je Levček nikakor ne sme, kakor tudi preostale Peške – ne, posnemati.(!)

POSEBNO OMOČENJE

Mamica se kdaj pogovarja z očkom preko Skypa ali mu napiše sporočilo, če ne preko pisma, torej z ročno pisavo, pa preko e-maila. In pove ali zapiše, da ga zelo pogreša. Mestoma tako zelo, da vzame v roke Leva in si ga prižme obse in deli poljubčke po njegovi grivi, misleč pri tem, da poljublja očkove lase. In pri tem jo prevzame na trenutke taka žalost, da ji pritečejo solze in z njimi omoči grivo pri Levu, ob katero je prižeta. Očka je namreč na delu v tujini in se še ne more ali namerava vrniti v domovino, še zlasti spet ne, ker so se epidemiološke razmere spet poslabšale. Spet je namenjeno, da bi flamingica Nika naj odšla na obisk k očku v tujino, tokrat spet poslana kot posebni paket, ko bi sedela v škatli in bi imela še posebej spodvite noge, ki so pri njej, kot tudi pri očku, tako dolge. Že po tem se vidi ali spozna, da je njegova hči. Saj bi mamica poslala Levčka, ki je že dejal, da bi sam odšel k očku v tujino, toda mamica je preveč navezana nanj, na Leva.*In tako Levček poreče, ko ima omočeno grivo od maminih solz, da tokrat še nima namena oprati grive. Otroci, pač.

POLET, LET

Toda ni samo Lev-ček kot osrednja maskota ali oseba ali figura, ki generira življenje v hiši. To so včasih tudi preostali člani Pešk. Tako včasih nastopi v osrednji vlogi – Surla. Kar malo/malce nerodno mu je lahko. Na primer, v nedeljo so si vsi ogledali smučarske skoke po televiziji z našimi odličnimi skakalci, pa si je Surla zamislil, kako bi bilo z vzhičenostjo pri njemu, če bi tako poletel. In si je predstavljal, da bi si nataknil smučke za skakanje na noge, se odgnal po vzletni stezi, ki bi seveda bila prirejena za slončke, in bi se nato odrinil, in ko bi bil v zraku, bi se njegova ogromna teža v zraku porazdelila tako, da bi se dodatno krmilil in uravnotežil z ušesi, z rilcem in navsezadnje – z repom. Morda rep ne bi bil ravno dobra protiutež, vsaj ne uhljem in rilcu, ki so res ogromni, zato bi si pomagal, oziroma pripomogel repu, ki je tanek, dodatno z bokoma.* Morda, ali celo brez dvoma, da bi poletel, ta naš Surla, daleč.

UK

Levček se pridno uči doma, po šoli. Za enkrat še obiskujejo šolo, misleč pri tem na Covid seveda. Seveda se je naučil branja še pred šolo, tako kot mamica, in mamica ga je naučila tega, tudi zato, ker je hotela, da se zgodovina ponavlja/ponovi. Toda pri sprotnem učenju je pri Levčku prišla na vrsto snov, ki je zajemala, zlasti pri kemiji, periodni sistem elementov, kot nekakšen vrstni red, ki zajame ali zajema ali terja ali zahteva vpeljavo ali vodenje nekega reda. In je priskočila na pomoč mamica, ko je ugotovila, da Lev tukaj potrebuje osnovne smernice. Pa sta se tako, mamica in Levček, usedla skupaj in mamica je narekovala ali izgovarjala kratice elementov, Levček pa je moral povedati celo ime in lastnosti elementa, ali pa obratno: mamica je povedala vse o nekem kemijskem elementu, Levček pa naj bi navedel kratico; ko si je poprej Levček ogledal tabelo samega sistema elementov.*To ni bila novost; takšen »red« je mamica vpeljala že pri uku ali učenju abecede; pomoč so ji nudila, kakor tudi Levčku, - razna pomagala, kot slike, kartončki z izpisanimi gesli, morda pa kar knjige s teksti, pri črkah, kako se povezujejo v besede, kot pri elementih kar kemijske reakcije, v katerih ti elementi sodelujejo ali nastopajo. *Pač; stopnja uka kaže na to, da Levček, pa tako celotna druščina Pešk - odraščajo.

ODPRTJE VRAT

Kot da Lev z modrimi očmi (s)pregovori z vrati, z odprtino, ki jo ta zamejujejo, omejujejo, zapirajo. Kot da se tam izoblikujejo prostranstva, ki se pogovarjajo med seboj, ki spregovorijo med seboj. Širjave dnevne sobe, odprtina veže, širina stropa in nižave tal. In je Lev je dirigent, ki vse te »besede« vodi tako, da se premenjajo med seboj, tako vsebinsko kot prostorsko. Skratka: stanovanje se s pomočjo Leva z modrimi očmi, - pogovarja, kot samo s seboj, ali z »drugimi«. In Lev kot da dirigira –zraku, tem plastem, okoli sebe.

SMRT; UMRTJE/UMRJENJE/PREMI-NULOST

Pri hiši je bil že dolgo časa v uporabi – krožnik, iz belega porcelana, narezljane ali valovite strukture v emajlu in predvsem zelo dolgo v uporabi. Nanj se je navadno servirala večerja za dedka, ko je babica nanj položila nekaj rezin salame, morda suhega mesa ali mesa »iz tunke« in nekaj rezin paradižnika; nato se je ta krožnik odnesel na pladnju v spodnje nadstropje – k dedku. Pa je oni dan babica pomivala ta ovalni krožnik in ji je po nesreči padla nanj v pomivalnem koritu majhna skodelica, v kateri je bila kava za dedka; skodelica je padla točno pod takšnim kotom, da je zadela v najšibkejšo točko krožnika, kar v njegovo »srce«. In krožnik je šel »v franže«; razlomil se je na črepinje; tako se je končalo poslanstvo, ki je trajalo, kot je izračunala babica, več kot sto let. Krožnik je bil dar babičine tašče, ki ga je ona sama podedovala od svojih staršev. Torej je bil doma okoli več kot šestdeset let; pri njej pa je bil nadaljnjih petdeset ali šestdeset let. Torej se je po tolikem času krožnik »upokojil«, in navsezadnje ga ni čakalo nič drugega, kot zavitje črepinj v star papir in v smeti z njimi.* Kako se ob takih trenutkih »izračuna« ali »določi« vrednost funkcije, ki jih je opravljal ta krožnik, njegova dragocenost, njegova neprecenljivost? Preprosto: s smetmi, namesto da bi dobil ali prejel, namreč ta krožnik, svoje počivajoče mesto »slavnega« v vitrini, lahko v kuhinji ali v kredenci ali posebni omari v dnevni sobi. *Zato: smrt. Kot poizkus nekega neslavnega konca, čeprav je bilo »trajanje«, ko je bilo, precej »odmevno«. Torej: posebno življenje ali preživljanje časa nekega krožnika.

CUM GRANO SALIS

Levček si sposodi »granum« zato, da si sestavi svoj vsakdan; morda tako, da pobarva z nekim deležem tega, morda s konico čopiča ladjico, katere maketo je spravil skupaj očka. Morda si pomaga z deležem tega »kosa« ali »predela« tako, da si lažje razčleni stavek, ki ga je sprva vzel kot štirioglati sveženj, lahko kvader ali kocko: pa si razlaga sprednji predel, pa mu je neznan sredinski delež; pa razlaga zadnji (pre)del, pa je uganka začetek. Morda pa ujame miselni val kdaj tako, da ves stavek zasije pomensko z vsemi pravilnimi energetskimi rešitvami (črk) tako, da je jasen v celoti; lahko se premenjajo pozicije ali mesta besed, pa je pomen še vedno enak. Kaj pa je takrat/, ko nastopi takrat, ko je različen, s tem ko besede preostajajo na mestu in se spreminjajo samo naglasi? Primer: kot slepič in slepič? Pri prvem je naglas na e in pomeni okrnjen organ v telesu, ki je še kako »živ«; pri drugem primeru pa je naglas na i in pomeni kačico, ki je kot taka vsa srebrnkasta, ki se premika tako spretno, kot da, ko je brez oči, bi jih imela. Naglas je na obeh vokalih »potujoč« in pomeni, da je kačica lahko tudi v prvem primeru in slepi kot »slepi« adneks ali »dodatek« v drugem.* Tako se Levček uči slovnice – s pomočjo sklopov, kvadratnih, torej: kvadrov, v posebnem primeru – kock(e). V besedi (kot tako izoblikovano, kot tako »ujeto«, zares in pomensko) ali z besedo.

OB OVO

Levček si podrži to besedo, - ovum, pred obličjem, ki je že na prvi pogled obel, oblo, in tako se poboža po obličju, poboža pa tudi svoj pomen glede besede in drugačnih pomenov drugačnih besed, ki niso tako gladke, ampak so priostrene ali prišpičene, zlasti z naglasi ali menjavami samoglasnikov za soglasnike ali tudi različnih soglasnikov med seboj. Tako kar vztraja in se obli, dotikajoč se krožnice teh besed, ki ga, Levčka skoraj nikjer ne »spusti« noter v svoj pomen, tako da kar vztraja na površini te »oble«, ki je ta pomen, ali v čemer je ta pomen, tako da se Levček tega pomena samo dotika ali dotakne, ne (z)more pa posegati vanj. Ne še zaenkrat. Potrebna je še kilometrina ali dolgotrajnost branja in razumevanja jezika, jezikov, pa tako tudi tistega od Kačice, morda, morda pa od Kompija ali od Pandi, ki je kar koala. Tudi Krokar je kos po svoji naravi in je ta dvojnost nravi v teh živalcah pravzaprav vzrok, da se je potrebno ukvarjati tako z njimi, kot z njihovim posebnim jezikom, da bi dokončno prodrli v vse njihove »skrivnosti«. Tako nravi njih kot njihovih posebnosti v njihovem jeziku ali jezikih.(!)

DIES PERDIDI

Levček se zaleti v »dies«, torej v »dan«, kot da bi v okviru kroga razpel pravokotnike, ki jih razporedi nekdo kot trakove, ki imajo skupno središče in se nato pod raznimi koti sprehodijo po notranjosti kroga kot neke vrste pahljača, ki ima vse premice v skupnem centru, konci pa so pod raznimi koti. Tako doseže Lev, da je »dan« raznolik, raznobarven, (iz) raznih »vetrov«, kot pahljača na koncu koncev, ki se uporablja za pahljanje ali za izvabljanje vetrov za ohladitev samega sebe, tudi na koncu koncev od monotonosti nekega dneva. Zato tudi »dies« in šele nato »dan«. Torej »dan«, ki mi je »dan«. Torej lahko tudi ustanovni dan, lahko rojstni dan, dan, ko nekdo praznuje god, ali kar dan, ko je šlo vse kot »po maslu«, ko se, na primer, ni zamudil avtobus, ko so smeti pravilno dozirano odvržene, ne le, da je bila vrečka morda premalo prenapolnjena, dan, ko je od konice peresa kanila ravno pravšnja kaplja črnila, indiga, barvila. Kakorkoli: popolni dan. Dan – Popolni. Tako Levček razume »dies«. Dan, ko vstane sonce, ki vstane tako vsaki dan, pa je dan zaradi tega prav lahko da »poseben«.

BELA PODGANA

Levček kdajpakdaj pomaga pri gospodinjskih opravilih. In tako na primer, ko babica prinese perilo od pranja, ga Levček pomaga sortirati in sicer tako, da se spodnjice položijo na svoj kupček, brisače na svojega in maske, bele pralne, na povsem oddeljenega, kadar je govora seveda o pranju belega perila. Toda perilo je oni dan preostalo na sedežu stola, ker je babica skušala skriti ta kup pred dedkom, ki vse preveč sprašuje in postavlja neprijetna vprašanja, zakaj je to tako in ono drugače in podobno. Pa je nato na ta kup pozabila; toda ko je Lev v kuhinji potegnil stol izza mize, se je prikazal beli nepospravljeni kup perila, ki še čaka na »obdelavo« in Levček ga je, na grozo babice, poimenoval »bela podgana«. Babica se ni zgrozila toliko zaradi poimenovanja le-tega, kot zaradi tega, da je ta kup, kljub nenehni skrbi, - preostal (njej »na grbi« kljub Levovi pomoči!).

KOŠČEK PREDEL(ČK)A VAMPA

Mamica pride z dela domov in utrujena skuha kosilo, morda pa jo čaka že dokončano, ker je tako postorila babica. In mamica povpraša babico, ali je Levček, ki ima svoje kraljestvo omejeno na površino tabureta ali tamburina v dnevni sobi, kjer, ko ima prosti čas, zre v površino ekrana TV, enkratno informiran o dogajanju tega dne, morda zlasti, kar se tiče sprotnih novic o Covidu 19. Pa je tako Levček, obkrožen s Peškami, pričakujoč, poln novic. In mamica povpraša babico, če je bil Levček kaj priden, pa tako z njim vsi člani Pešk, ki so, seveda, pod njegovim okriljem. In babica odvrne, da imata z Levom sklenjen poseben pakt ali dogovor, da se pobožata ali vsaj potrepljata, ko gresta drug mimo drugega, in da se babica sicer sama po sebi večkrat nalahno dotakne Levovega uhlja ali smrčka ali vsaj brka, tako da se prepriča, da le-ta še »živi« ali obstaja; oni dan mu je babica ponudila za kosilo, pa tako vsem Peškam, kuhane vampe, ki jih je skrbno pripravila zlasti za dedka, pa se je izkazalo, da je posamezen trakec (s)kuhanega vampa večji, kot pa je Lev sam. Tako je seveda vprašanje, kdo se bo s kom ukvarjal in kdo bo koga podpiral.* Pa Lev, napojen in nahranjen, s pomočjo babice, seveda, ko zgodaj popoldne pride iz šole, skoči babici v naročje, zlasti pa mamici, ko le-ta pride iz službe, in malo s solzami v očeh, malo pa zvedavo ali vprašujoče, povpraša ali babico ali pa zlasti mamico, kot češ, ali sta z mamico še skupaj z očkom, ki ga tako dolgo ni in ki ga tako željno čaka, pričakujoč pri tem odgovore, zlasti mamine, da je vse v redu med njima z očkom, med mamico in očkom seveda, in da je treba samo malo potrpeti in biti priden na zalogo, da to morda »prikliče« očka spet iz tujine v njihovo družbo, družbo mamice, babice in dedka, Leva in vseh Pešk.

LEV - GOLOBRK IN GOLOREP

Ko sta babica in Levček včasih sama doma, se babica nekoliko pošali in blago zagrozi Levčku, da če ne bo maral jesti njene hrane pri ali za kosilo, da se mu bo približala in mu nehote pristrigla brke. Pa pravi Levček, kakšen da bo, ko bo imel skrajšane brke ali da bo celo brez njih, ko ne bo mogel več dirigirati nitim v sobi, ki so nehote povlečene, lahko pajčevinaste, kot so, med predmeti ali elementi v dnevni sobi, da bi se ti predmeti na ta način skrivnostno oglašali s tiho glasbo in tako dajali nekakšno soglasje z Levom. Pa včasih babica zagrozi tudi krepkeje in sicer tako, da bo Levu, v šali seveda, odstrigla kar celi rep. Pa se Levček nekoliko pošali nazaj, da kakšen pa bo, ko bo brez repa, da ne bo mogel več povleči kdajpakdaj po teh skrivnih strunah med predmeti, da bi se kdaj sam pridružil tej tihi glasbi v sobi in jo pomagal celo sam poustvarjati, kot znamenje popolne harmonije s svetom, z zunanjščino in posledično tako tudi s svojo notranjostjo.

BELINA

Levček z modrimi očmi kdajpakdaj pomaga pri pomivanju posode po kosilu, bodisi da sam pomiva, bodisi da sodeluje tako, da samo pobriše posodo. Pa se dogodi, da belina krožnikov, morda pa skodelic s svojo svetlobo, morda pa s svojim sijajem in sijanjem spregovori, samo s tem ali na tak(šen) način z Levčkom. Kot da bi posoda, šele čista, bila pripravljena biti (kot) sogovornik. Kot da kapljice detergenta izvabijo iz keramike, torej iz »mesa« posode besede, usta se zaokrožijo v sredini krožnika, morda se aktivira uheljček ali držalo skodelice kot sogovornik, kot artikulant besed, morda pa robova poslikave ali vzorca pri obeh.* Pa tako krožnik povpraša, če je zadosti ali dovolj globok, da sprejme vase primerne količine juh(e), da je srenja, ki obeduje, zadosti ali povsem sita. Pa skodelica povpraša, če je zadosti »topla« po svoji barvi, da se ta toplina prenese na toploto napitka, ki je v njej, lahko kave, čaja, mleka; ali pa da je zadosti opremljena s svežino hladu, da je sok ali limonada primerne temperature za napojitev.* Da, Levček – pomivalec in brisalec posode, ki je hkrati njen sogovornik, kakor je tudi njun, od krožnika in od skodelice morda, uporabnik.

PADEC

Babica je oni dan, ko je odšla z nakupovalnim vozičkom v trgovino, močno padla in si delno poškodovala koleno, ker je z njim trčila z vso silo ob kamen na tleh. Pa je stanje preko dneva postajalo vse slabše in tako, da je pričela krepko šepati. Postavilo se je vprašanje, kako bo opravljala dolžnosti prihodnji teden, ko bo morda odšla k zdravniku, k šivilji, na pregled krvi. Pa se je Levček z modrimi očmi izkazal, ne samo pri pomoči babici sedaj, ko je prizadeta in poškodovana, ampak pri svetovanju in zlasti tolažbi. Tako ji je Levček, ki je morda nekaj malega vedel o zdravstvu in tega se je »nalezel« od svoje mamice, svetoval, naj uporabi ultravioletno svetilko, ki se uporablja za obsevanje predelov telesa, ki so kakorkoli prizadeti, pa tako tudi od udarcev. In je babica obljubila, da bo upoštevala njegov nasvet. Nadalje se je Levček ponudil, da bo skuhal kosilo namesto nje, ko je sedaj tako nebogljena in zlasti, ko mamice ni doma. Res da ni skuhal prave juhe; se pa je lotil kuhanja juhe iz vrečke, kar tudi ni bilo od muh; tako bi dedek, ki sicer obožuje juho in juhe na sto in en način, prejel nekaj toplega za v želodec, kakor tudi poškodovana babica, ki bi ji krepčilna juhica, pa čeprav iz vrečke, dobro dela, in prav tako ostalim Peškam.*Na koncu koncev je Levček še pomil posodo, jo pobrisal in Peškam pripravil po juhici še poobedek: natrgal je grozdje, ki ga je mamica kupila prejšnji dan, in kroglice grozdja ponudil Peškam, kakor tudi sebi, – za boljšo prebavo, da ne bodo zobali samo čokoladnih zvitkov po kosilih. Levček pa je nazadnje še pripravil babici posteljo, jo postlal za spanje in pospremil babico k prezgodnjemu počitku, ko je bila ura še pozno popoldanska, kajti ravnal se je po reklu, ki velja za primer obolelosti nekoga: »Spanec je boljši kot žganec!«. Torej: zadostni in kakovostni počitek pripomore več kot vsi zdravniki, pa čeprav je stanje po poškodbi ali padcu. Kajti navsezadnje je vsako stanje »obolelosti« ob šestih zvečer samo še slabše vsaki dan, ko se obolelost prične in ko še ni izboljšanja, kajti po nekem vsesplošnem prepričanju velja, da je vsako travmatsko stanje, tudi patološko, zvečer samo še »slabše«. Tudi zato je babica odšla k zgodnejšemu počitku, da zanjo ti dve rekli ne bi veljali več, ker bi se – namreč – pozdravila. S krepčilnim spancem ali spanjem.

OPORNA PALICA

Lev se je ovedel, se je zavedal, da, ko je babica oni dan padla, ko je z nakupovalnim vozičkom šla v trgovino, pohodeč kamenček, mora babici priskočiti na pomoč, medtem ko je mamica v službi. Že dolgo so se doma pogovarjali o tem, da bi babici mamica in Levček kupila oporno palico, tako leseno, ki bi bila povrhu lična na oko, ne kovinska, ki je brezosebna, ki bi bila še »topla« za povrh, tako po barvi, kot po namembnosti. Toda babica je zavračala takšen nakup, rekoč, da ima zadosti dobro oporo v vozičku, ko gre nakupovat, ki ga potiska ob sebi. Toda zadnjič se je izkazalo drugače. In se je Levček ponudil, da bo za oporno palico babici, ko bo šla nakupovat. Časovno bo uredila tako, da bo šla v trgovino zgodaj popoldne, ko Levček pride iz šole, tako da ne bo pri njej ničesar zamudil. Preden da bosta šla kuhat kosilo, bosta zlasti vsako sredo, morda pa tudi v soboto, odšla skupaj v trgovino, s tem, da bo Levček potiskal nakupovalni voziček pred seboj, babica pa se ga bo (o)prijela pod pazduho. Tako ne bo mogla pasti; če pa že, ko bosta nemara padla oba, bo Levček naredil tako, da se bo pobral sam hitro, mladec kot je, in nato pobral babico tako, da jo bo dvignil s tal s prijetjem pod pazduhami. Če bi se, seveda, to slučajno(stno) dogodilo. Tudi če bo deževalo, bo Levček kot multipraktik. V eni roki bo držal in potiskal nakupovalni voziček, v drugi roki bo držal dežnik nad babičino glavo in tudi svojo, babica pa se ga bo na tisti strani, ko bo razpet dežnik, prijela pod roko, ali bolj rečeno, pod tačko. Tako padcev naj ne bi bilo več in babica bo bolj sigurna vase in bo imela večjo voljo do življenja, ko bo bolj zaupala v – dan. Z večjim upanjem, s prižgano lučko v sebi, bo zazrta vanj, v prihodnji dan.

ROJSTNI DAN

Babica je praznovala na martinovo svoj rojstni dan. In se je srenja doma odločila, da ta praznik »prenesejo« na soboto, ko je več časa in ko je prisotna še mamica. Levčku je mamica (po)zaupala, ko sama ni imela dovolj časa, da je kupil na pošti primerno voščilnico za rojstni dan, po možnosti(h) glasbeno, bomboniero bajadero v trgovini in vse to je prinesel domov, zavil v celofan, pridodal še kupljeno rožo v cvetličnem lončku, tako zato, da se bo obdržala dlje časa in sicer tako, ki je značilnost novembra, torej krizantemo, tako z belimi cvetovi, ki simbolizirajo mladost, ki jo babica pri svojih letih še kako potrebuje. Tudi rožico v lončku je kupil Levček. Preden je vse zavil v celofan in pridodal okrasno pentljo, ki simbolizira zakoličenje česa in odprt(j)e možnosti za nove priložnosti, zlasti v življenju, je še spisal posvetilo v čestitko za babico, poskrbel, da so se vsi podpisali, od dedka do poslednje Peške; zlasti na vidnem mestu je bil Levov podpis. Mamica je nazadnje pridodala v pismo, posvečeno babici, nekaj malega gotovine, zato, da si bo babica kupila kaj povsem zase, kaj samosvojega, ko sicer ne mara, da ji kdo kaj kupuje, še zlasti ne kaj za obleči; najbolj zaupa v lasten izbor. Nazadnje so imeli slavnostno kosilo, ki ga je pomagal skuhati tudi Levček, in sicer goveje zrezke v omaki iz stročjega fižola in s krompirjevimi svaljki, za poobedek pa so bili koščki Sacher torte. Seveda so tudi nazdravili, Levček samo s kapljico rujnega, kakor tudi Peške, in sicer rumenega muškata, in vsi so zaželeli babici kar najtrdnejšega zdravja, vse ostalo pa, »da pride samo po sebi«.

NEKAJ PAJČJEGA

Babica ima kljub temu, da smo zakorakali že globoko v jesen in se morda da zaslutiti pred vrati že zimo, še vedno obute za doma letne copate, ki so spredaj dokaj odprti, tako da noga lahko »zadiha«. Pa se je oni dan dogodilo, da se je nabrala nekakšna smet(ka) na robu teh copatk. In babica se ne zmore skloniti, vsaj ne vedno, tako da bi lahko pobrala nezaželenost s copat; pa je za to poverila Levčka. In le-ta je menil, da je govora o kakšni nitki od sukanca, ker je babica oni dan nekaj skušala zašiti. Toda ta smet ni bil sukanec, ne drobtina od kruha, ne košček morda od marmelade ali zaseke, pač pa preprosto predelček pajčje nožice. Kot da bi se določeni pajek, pa to ni bil Vesnaber, levil ali olevil in pustil, ne svojo kožo, ne svoj oklep, ne morda hišico, pač pa nožico in to eno izmed zadnjih. Pa pajek, kot je Levček kot kralj živali kdaj, pa tudi kot njegov »kralj«, ni bil nič kaj prizadet zaradi tega, ali kaj manj zmožen svojega poslanstva. Nekdo bi pričakoval, da bo šepal, da bo pri spletanju umetelnosti iz pajčevine, torej mrež(e), ki jih opravlja med drugim tudi z nožicami, delal nekakšne presledke, da bo morda pajčevina zato nepravilnih vzorcev, natrgana, strgana ali vsaj bolj ranljiva, da bo vodila v stanje natrganosti/strganosti. No, take pajčevine pajek ali pajki tudi sicer spletajo, a »pri polni zavesti«, torej nič kaj okrnjeni, kar z vsemi nožicami. Tako velja kdajpakdaj pri kakšnih vrstah pajkov, da pajčevine niso vselej pravilnih oblik.*Levček je odkril, da ta pajek biva od nekega trenutka v ozimnici, prostoru, ki je vselej podrejen temi in hladu, zato da se živila, hranjena tam, – obdržijo. In je Levček stopil neki dan, po odkritju te izprepletene nožice na copatu babice, na njegovi prečki takorekoč, v prostor za ozimnico in prižgal luč. Iz kota se je nekoliko krmežljavo ali boječe prikazal – prišlec ali prišlek, to je bil novi stanovalec te hiše, ta pajek, ki je daroval svojo nožico. Namreč »vstopil« je v hišo takrat, ko so bila vrata na široko odprta in to dalj časa, ko so mojstri pripeljali novi pralni stroj, ga poskušali umestiti v kopalnico spodaj in sicer zlasti po širini stroja, ki naj bi bila primerna širini odprtine vrat, in za las je šlo, a je šlo; stari pralni stroj, torej Arija, pa so odpeljali. Pri več časa odprtih vratih je ta pajek, novinec, »vstopil« »prosto«, »brez bojazni, meneč, da ga tako nihče ne bo morda opazil, kajti zaslutil je, po svojih skrivnih čutih, tistih, ki tudi tako umetelno in trenutku primerno, torej tankočutno, spletajo mreže, pa se tako taktno tudi obnašajo in imajo to sposobnost, da tankočutno tudi občutijo situacijo v hiši, ali jo vsaj prepoznajo po njeni občutljivosti. Tako je pajek slutil, da so v tej hiši doma zelo zaposleni ljudje, zlasti s samimi seboj, in da tako nihče ne bo pomislil nanj. Izbral pa si je kraj, kot je ozimnica, ki jo vsakodnevno pogosto kar vsi obiskujejo, a za kratke čase, ali na kratek rok. Kako se je njegova nožica znašla na babičinem copatu? Pajek je izkoristil čas, ko so vsi odšli k počitku in se je odločil za »prosti sprehod« po hiši. Pa tako tudi po kuhinji, po dnevni sobi, po spalnici babice in dedka. Toda pri tem ni računal na čas in da se mu bo ta počasi iztekel za nožico, kajti to je taka vrsta pajka, ki sčasoma odvrže noge ali tipalke, ki so na njihovih telesih, pa tako kar celo nogo; nova pa kmalu čaka, pripravljena kot vložena v posebnem tulcu, da se izrazi, da se iztegne iz svojega ležišča. Ponavadi jo pajek, trenutno nekoliko šepajoč, pravi čas pospravi, toda tokrat se je luč prehitro in iznenada prižgala in pajek je moral pobegniti in se poskriti v kote prostora ali prostorov. Kot je slutiti, še ni navezal stikov s pajkom Vesnaberjem, kot tudi z ostalimi prebivalci te hiše ne, kot so denimo – Peške. Samo z Levom se je seznanil, morda na nenavadni način, lahko rečemo, da hipno in mestoma – prehitro. Toda ni dvoma, da bo to, za sedaj še, bežno znanstvo, – prerastlo v kaj trajnejšega, globljega, poglobljenega.

PEŠK-NET

Živalce, ki so zbrane okoli Leva z modrimi očmi in tudi tiste, ki niso, so povezane med seboj preko svojega, lahko rečemo, da Facebooka, ki mu pravijo in pravimo – Pešk-net. Tako Lev, ki je voditelj vsega tega povezovanja, usmerja preko Pešk-neta, na primer, srnice, ki zaidejo na avtocesto in to oglašujejo tudi preko radia, opominja/opozarja in vodi/pravilno usmerja, da zopet najdejo pot nazaj v gozdove, ko je avtocesta speljana mimo njih, ali pa tako, da jih presekava/seka. Lev poskrbi, da srnice ne divjajo brezglavo okoli in da se umirijo ter zopet najdejo pot nazaj domov.*Tako je oni dan bilo sporočeno preko radia, da se je izgubila muca, precej obilne postave, navajena na komoditeto in počitek. Lev je zaslutil, da je zbegana, ko je to slišal, da je ona v dvomih, ko ne najde poti nazaj domov, in jo je pozval preko Pešk-neta. Že tako ima Lev namen, da organizira, ko bo seveda večji, nekakšen skupni dom za vse zapuščene živalce, ki bi tako bivale v nekakšnem nastanitvenem centru, ki naj ne bi bil samo zavetišče, ampak mnogo več. Tako bi nudil pomoč, hrano, napojitev in predvsem počitek tem bitjem, začasno, pri mnogih pa kar skoraj trajnostno. Za tisto muco se je dalo zaslutiti, da so jo odvrgli kakor smet in da se ne znajde, mucasta kot je, sama v svetu. Saj: današnje moderne mačke ne lovijo več miši; dišim jim vsa kupljena hrana v konzervah za njih, le nalovljeno meso ne. Morda bi mačke dandanes celo lahko da bežale pred mišmi.

PRAZNIKI SE BLIŽAJO

Lev je premišljeval oni dan, ko je enkrat govora o sredini novembra, se čas popelje ali spelje tako na hitro, da so prazniki naenkrat tu(kaj). Torej bližina božiča in novega leta je sredi novembra tako rekoč – pred vrati. In se je Levček spomnil, da bi letos naredili smrečico, toda bi eno miniaturno, majceno, – še zanj, majhen kot je. Tako bi se lahko vzporedil z njo, pa bi kakšen novoletni okrasek morda pristal kar na njegovem brku, morda pa repu, lahko da bi umetni sneg pobelil njegove, že malo sivkaste pramene v grivi. Pa ne, da bi bil Lev že tako star; le umiti se je treba! Pa se Lev ozira v nebo, ker morda pričakuje že snežinke, ki bi popestrile tudi njegovo smrečico, pa čeprav namišljeno, malo pa se ozira po vremenu zato, ker ga nekoliko zebe, zlasti v tačke in v smrček; pa poprosi dedka, da bi prej morda zakurili po ali v dnevu, pa mu dedek hudomušno odvrne:«Veš Lev, pravkar je po cesti peljal avtobus samih z(a)mrznjenih.(!)«*In je bila debata o kurjenju pri kraju; Levček se je moral bolje odeti in počakati na sedmo uro zvečer, ko se bo zares zakurilo.(!)

LISTJE

Babica in dedek, ki sta lastnika hiše in tudi skromnega vrta naokoli, se vedno vsako jesen pogovorita, kako bo treba pripraviti vrt na zimo. Treba bo obrezati pampaško travo, da se ne bo bohotila s svojimi pokončnimi stebli s cveti v podobi sena pod ali nad snegom. Pa tako nanese govor tudi o listju, ki je padlo z dreves jablan, ki jih je nekaj na tem vrtu, in babica se ponudi, da bo to storila. Pograbila listje. Toda nekoliko je že v letih za kaj takega, zato sklene Levček, da ji pride na pomoč. Ona bo grabila, on pa bo spravljal in (s)tlačil listje v posebne vreče za te posebne smeti in nato vse dal v kanto za bio smeti. Toda pri tem opravilu, majhen kot je, je padel v listje v vreči/v vrečo in babica ga je morala vleči ven iz njega za rep, ki je še molel navzven. Kako pride prav rep, se je izkazalo tokrat, kot že mnogokrat.(!) In babica je morala pri svojih letih (od)reagirati hitro, kajti Levček bi se lahko zadušil. Toda nato se je, skoraj prenovljeni Levček povzpel še na pritlikavi javor, ki se kiti v svoji rdečini bogastva listja, ki pa sedaj jeseni ne odpade, in se zibal in zvonil z njegovimi vejami. Kot slavitev svojega ponovnega vstajenja od »mrtvih«, (v) jeseni v svojem razponu, in pri delu z babico, da sta uspela pograbiti vse listje.

ČLANARINA

Mamica oni dan ni imela časa, da bi odšla v knjižnico, zato je pooblastila Levčka za to dejanje. Namreč: potrebno je bilo plačati članarino in podaljšati rok izposoje za knjige. In je mamica Levčku zaupala svojo bančno kartico, kajti samo na podlagi katere/nje je mogoče plačati članarino v knjižnici. Prisloniš kartico ob čip v posebnem čitalcu ali sprejemalcu in že se prikaže listek kot potrdilo, da je storitev plačana. Ko se je to zgodilo, kar je dokaz, da mamica Levčka ni nalagala in pošiljala v prazno, ker očitno ima nekaj denarja na kartici, saj je bila članarina avtomatsko poravnana, je knjižničar še povabil Levčka, da prevzame posebno bralno znamenje, in Levček se mu je pohvalil, da jih doma zbira in da ima že kar njihovo celo(s)tno zbirko, na katerem je zapisano, da so dosegljivi ljudje na posebnih številkah, ki lahko preberejo gradivo ali čtivo namesto tistega, ki si je knjigo izposodil. To je v primeru, če tisti, ki si je izposodil knjige, nima časa za branje. Nato se očitno povežeta med seboj, da si izmenjata vsebine knjig.*Levček se je sam pri sebi odločil, da bo za enkrat bral knjige kar - sam.

MTV

Babica ob večerih rada pogleda kaj na televiziji, če je zanjo, za njen okus. Če pa ni, potem avtomatično preklopi na glasbo na postajo MTV, kot je navajena od mamice, in si krajša čas zvečer s to glasbo, dokler ne »prispe« dedek s svojim »vozilom« po stopnicah, seveda s pomočjo, k njej, da odideta skupaj k počitku. Babica, medtem ko posluša razno glasbo, ki se vrti po MTV, no, vse tudi ne mara, zato je pozorna zlasti takrat, ko je glasba »zanjo«, za njen okus, vzame v naročje Leva in ta z migajočim repkom v njenem naročju dokazuje, da sta oba z babico muzikalična, torej – glasbeno navdahnjena, skratka: imata rada glasbo, kot vsi v družini, pri čemer ne gre zanemariti dedka, ki je v študentskih letih celo igral v bendu in to – kontrabas. Torej je nagnjenost h glasbi – podedovana, kar se zlasti pozna pri Levčku. Ko Levček vpraša dedka, kako je bilo ime bendu, v katerem je igral, je ta odvrnil, da trio »Kar(o)lina«, česar pa se je komaj še spomnil. Ni pa pozabil, da je po deseti zvečer treba iti k počitku in ne bedeti do enih ali dveh zjutraj, kot to počne mamica.(!)*Zato je Levček nikakor ne sme, kakor tudi preostale Peške – ne, posnemati.(!)

POSEBNO OMOČENJE

Mamica se kdaj pogovarja z očkom preko Skypa ali mu napiše sporočilo, če ne preko pisma, torej z ročno pisavo, pa preko e-maila. In pove ali zapiše, da ga zelo pogreša. Mestoma tako zelo, da vzame v roke Leva in si ga prižme obse in deli poljubčke po njegovi grivi, misleč pri tem, da poljublja očkove lase. In pri tem jo prevzame na trenutke taka žalost, da ji pritečejo solze in z njimi omoči grivo pri Levu, ob katero je prižeta. Očka je namreč na delu v tujini in se še ne more ali namerava vrniti v domovino, še zlasti spet ne, ker so se epidemiološke razmere spet poslabšale. Spet je namenjeno, da bi flamingica Nika naj odšla na obisk k očku v tujino, tokrat spet poslana kot posebni paket, ko bi sedela v škatli in bi imela še posebej spodvite noge, ki so pri njej, kot tudi pri očku, tako dolge. Že po tem se vidi ali spozna, da je njegova hči. Saj bi mamica poslala Levčka, ki je že dejal, da bi sam odšel k očku v tujino, toda mamica je preveč navezana nanj, na Leva.*In tako Levček poreče, ko ima omočeno grivo od maminih solz, da tokrat še nima namena oprati grive. Otroci, pač.

POLET, LET

Toda ni samo Lev-ček kot osrednja maskota ali oseba ali figura, ki generira življenje v hiši. To so včasih tudi preostali člani Pešk. Tako včasih nastopi v osrednji vlogi – Surla. Kar malo/malce nerodno mu je lahko. Na primer, v nedeljo so si vsi ogledali smučarske skoke po televiziji z našimi odličnimi skakalci, pa si je Surla zamislil, kako bi bilo z vzhičenostjo pri njemu, če bi tako poletel. In si je predstavljal, da bi si nataknil smučke za skakanje na noge, se odgnal po vzletni stezi, ki bi seveda bila prirejena za slončke, in bi se nato odrinil, in ko bi bil v zraku, bi se njegova ogromna teža v zraku porazdelila tako, da bi se dodatno krmilil in uravnotežil z ušesi, z rilcem in navsezadnje – z repom. Morda rep ne bi bil ravno dobra protiutež, vsaj ne uhljem in rilcu, ki so res ogromni, zato bi si pomagal, oziroma pripomogel repu, ki je tanek, dodatno z bokoma.* Morda, ali celo brez dvoma, da bi poletel, ta naš Surla, daleč.

UK

Levček se pridno uči doma, po šoli. Za enkrat še obiskujejo šolo, misleč pri tem na Covid seveda. Seveda se je naučil branja še pred šolo, tako kot mamica, in mamica ga je naučila tega, tudi zato, ker je hotela, da se zgodovina ponavlja/ponovi. Toda pri sprotnem učenju je pri Levčku prišla na vrsto snov, ki je zajemala, zlasti pri kemiji, periodni sistem elementov, kot nekakšen vrstni red, ki zajame ali zajema ali terja ali zahteva vpeljavo ali vodenje nekega reda. In je priskočila na pomoč mamica, ko je ugotovila, da Lev tukaj potrebuje osnovne smernice. Pa sta se tako, mamica in Levček, usedla skupaj in mamica je narekovala ali izgovarjala kratice elementov, Levček pa je moral povedati celo ime in lastnosti elementa, ali pa obratno: mamica je povedala vse o nekem kemijskem elementu, Levček pa naj bi navedel kratico; ko si je poprej Levček ogledal tabelo samega sistema elementov.*To ni bila novost; takšen »red« je mamica vpeljala že pri uku ali učenju abecede; pomoč so ji nudila, kakor tudi Levčku, - razna pomagala, kot slike, kartončki z izpisanimi gesli, morda pa kar knjige s teksti, pri črkah, kako se povezujejo v besede, kot pri elementih kar kemijske reakcije, v katerih ti elementi sodelujejo ali nastopajo. *Pač; stopnja uka kaže na to, da Levček, pa tako celotna druščina Pešk - odraščajo.