Svetlikanje vročine poskakuje čez
robove skal v razpršenih ionih
srebrnine pred nosovi kengurujev.
Mehkobo juga barva sloj modrine
in sonce je na severu med mojim
praskanjem kamnine, da izkopljem
prekletstvo blagoslova iz drobovja
zakoličene parcele norih sanjarij.
Pljuvam prah in prekolnem znoj,
ki polzi niz vrat, ko kraljevska
mulga sika v es-duru izza skale.
Garam otrplih rok in solzavega
pogleda, da izluščim žilo črnega
opala iz mesa dežele, ki obeta
raj z dotikom lažnega razkošja.
Južni križ prihaja, ko se večeri
in vombat išče prenočišče, da svet
svetlobnežev preda temo nočnjakom.
Odvržem set z orodjem, da bi te
pričakal pred šotorom-moj opal
divjine, ki siješ v temačnosti
zatrte pravde trpeče rodovine.
Zapuščaš korenine Uluruja in
prihajaš k meni v negotovost belih
zameglitev umetnega šotora, ko se
noč potaplja v nevidnost leporečja.
Sedaj si moja-moj črnosrčasti
opal domače grude, obredno dvigneš
dlan in mulgi zaželiš vse dobro
na vijugah čez puščavo domorodcev.
ŠEHEREZADA
Zvezde vedno skrijejo pripovedi,
ko zarja kapne izpod veke ptice
in jutranja svetloba Jutrovega
orosi dišavnice z nemirom preden
se prilepi na pročelja bivališč.
Napoči čas, da telesa razvozlajo
svitke do ednine samohodcev v kolo
vsakdanjosti in sonce briše sence
prekomerja, ki začinijo noči med
biseri besed iz rožnate cvetlice.
Dan mineva prepočasi za vladarja,
počasi gre vezirju in Dinarezadi,
ker osli rigajo prehrupno skozi
mukanje goveda in svetloba brije
do poslednje reže zamolčanih peg.
Molitve padejo v brezno, ko dan
zamre in noč poprime pokrivalo z
vezenino drobnocvetnih rožnobrstov.
Razprejo se nevidni listi knjige
in besede vrejo iz karmina ustnic,
ko zgodbe sedajo v šahova ušesa,
da odvrnejo pogubo nore zarotitve.
Lepotica govori z navdihom, da
slapovi črne grive plapolajo niz
srčasti obraz z medeno noto in v
mandljastih očeh žarijo iskrice z
odtenkom zelenila čarovnije soja.
Lepota nosi koso in bog me varuj
pred požarom te ljubezni, saj zgorim
do jutra v sladkostih Jutrovega.
VEČERNEŽ
Razbrazdam skrivališča med zidaki
z drobci ostalin predhodnikov, da
stot zlatnikov nagrmadim v stolpič
in odrinem proti jutru, proti
soncu s telečnjakom preko rame.
Naš svet je majhen med perutmi
ptice, ki preseka ure s pravljično
hitrostjo, da pristanem na kameli v
odmerjenem zasuku četrtinke dneva.
Obkrožajo me raskava obličja,
strojena z jedkanjem hamsina in
bičana z bodičjem belih ognjev.
Sem večernež sredi Jutrovega,
kjer pesek šepeta in veter vpije,
ko se poigrava z ornamentiko sipin.
Na odljudnosti kamele plujem čez
peščeni ocean, iščoč po zeleniščih
mandljeoko divo z valovito grivo
do pasu, ki sem jo zaslutil med
platnicami scefranke iz bukvarne.
Iščem senco datljevcev in brskam
med odštetim časom, da odkrijem
sled za muzo kalifatov od Damaska
do Bagdada in od Kahiraha do
Dekana, kjer rojijo nočne zgodbe.
Iščem gnezdo s tkanjem iz besed
ljubezni in strahu, ki se je levilo
skozi dobe do berila Jutrovega.
Sanjarim o naročju lepotice jutra,
četudi sem večernež hladnih misli.
ČRNI OPAL
Svetlikanje vročine poskakuje čez
robove skal v razpršenih ionih
srebrnine pred nosovi kengurujev.
Mehkobo juga barva sloj modrine
in sonce je na severu med mojim
praskanjem kamnine, da izkopljem
prekletstvo blagoslova iz drobovja
zakoličene parcele norih sanjarij.
Pljuvam prah in prekolnem znoj,
ki polzi niz vrat, ko kraljevska
mulga sika v es-duru izza skale.
Garam otrplih rok in solzavega
pogleda, da izluščim žilo črnega
opala iz mesa dežele, ki obeta
raj z dotikom lažnega razkošja.
Južni križ prihaja, ko se večeri
in vombat išče prenočišče, da svet
svetlobnežev preda temo nočnjakom.
Odvržem set z orodjem, da bi te
pričakal pred šotorom-moj opal
divjine, ki siješ v temačnosti
zatrte pravde trpeče rodovine.
Zapuščaš korenine Uluruja in
prihajaš k meni v negotovost belih
zameglitev umetnega šotora, ko se
noč potaplja v nevidnost leporečja.
Sedaj si moja-moj črnosrčasti
opal domače grude, obredno dvigneš
dlan in mulgi zaželiš vse dobro
na vijugah čez puščavo domorodcev.
ŠEHEREZADA
Zvezde vedno skrijejo pripovedi,
ko zarja kapne izpod veke ptice
in jutranja svetloba Jutrovega
orosi dišavnice z nemirom preden
se prilepi na pročelja bivališč.
Napoči čas, da telesa razvozlajo
svitke do ednine samohodcev v kolo
vsakdanjosti in sonce briše sence
prekomerja, ki začinijo noči med
biseri besed iz rožnate cvetlice.
Dan mineva prepočasi za vladarja,
počasi gre vezirju in Dinarezadi,
ker osli rigajo prehrupno skozi
mukanje goveda in svetloba brije
do poslednje reže zamolčanih peg.
Molitve padejo v brezno, ko dan
zamre in noč poprime pokrivalo z
vezenino drobnocvetnih rožnobrstov.
Razprejo se nevidni listi knjige
in besede vrejo iz karmina ustnic,
ko zgodbe sedajo v šahova ušesa,
da odvrnejo pogubo nore zarotitve.
Lepotica govori z navdihom, da
slapovi črne grive plapolajo niz
srčasti obraz z medeno noto in v
mandljastih očeh žarijo iskrice z
odtenkom zelenila čarovnije soja.
Lepota nosi koso in bog me varuj
pred požarom te ljubezni, saj zgorim
do jutra v sladkostih Jutrovega.
VEČERNEŽ
Razbrazdam skrivališča med zidaki
z drobci ostalin predhodnikov, da
stot zlatnikov nagrmadim v stolpič
in odrinem proti jutru, proti
soncu s telečnjakom preko rame.
Naš svet je majhen med perutmi
ptice, ki preseka ure s pravljično
hitrostjo, da pristanem na kameli v
odmerjenem zasuku četrtinke dneva.
Obkrožajo me raskava obličja,
strojena z jedkanjem hamsina in
bičana z bodičjem belih ognjev.
Sem večernež sredi Jutrovega,
kjer pesek šepeta in veter vpije,
ko se poigrava z ornamentiko sipin.
Na odljudnosti kamele plujem čez
peščeni ocean, iščoč po zeleniščih
mandljeoko divo z valovito grivo
do pasu, ki sem jo zaslutil med
platnicami scefranke iz bukvarne.
Iščem senco datljevcev in brskam
med odštetim časom, da odkrijem
sled za muzo kalifatov od Damaska
do Bagdada in od Kahiraha do
Dekana, kjer rojijo nočne zgodbe.
Iščem gnezdo s tkanjem iz besed
ljubezni in strahu, ki se je levilo
skozi dobe do berila Jutrovega.
Sanjarim o naročju lepotice jutra,
četudi sem večernež hladnih misli.
