Svet nižine me pritegne nase
v razgibanosti negibljivih slik,
sence razpolavljajo oblike skozi
krošnje hikorijevih osamelcev,
jedilne trave kimajo v pišu
trepetanja iz južnega zaliva,
kamelije obarvajo vonjavo sonca
in strnadi so rumene rože s krili,
zarasline bratomorja brazdajo ponos
odteklih rek usode vročekrvja,
ja, še Morrison potlači luno
med akorde notnega zapisa.
2
Zobje ječijo pod polivko znoja,
ko razhudnik raste v zlatnike
in bič zapoje melodijo nuje,
slutim kri in solze črne kože,
ki škropijo niti zorečega bombaža,
Rosa Parks namenoma prisede
v cvetoče belopolto temnoumje,
kovina zarožlja v prš iskrenja
na žagana polena temnega upora,
obup zavpije bojni klic pravice
med padlimi rodovi pobeljenih kosti,
črna pest pokaže črno moč.
3
Svetloba se dotakne trudnih src
s pesmijo svobode v očeh,
temni smeh zasije čez nebo
in Skynyrdi opevajo svoj dom,
lepota se zgodi na dve plati
izbranega okusa pravljične presoje,
dnevi pražijo življenje na temenu
v sopari pregorelih kapljic,
a noči so sladke v rokah mulatke
pod povesmom slame iz dišečih žit,
tedaj počiva rodovitnost zemlje,
ko nastajajo otroci barvite Alabame.
AGUNAH
1
Hodim po predelu nadzorovane
tihote s korakom vedoželjneža,
utrinki se nalagajo v enoličje
sivine zapuščenosti kraja,
odmev je votel v praznini tlaka
z odsotnostjo laježa psov,
naključno stopim na prag
majhne hiške na robu naselja,
na videz lična in topla,
pa vendar slabo vzdrževana,
se stiska med sebi enakimi
zgradbami neurejene dolge ulice
na stičišču betona in gozda,
vrata so odprta na stežaj,
kot vabilo mimoidočemu tujcu.
2
Popoldan se preveša v večer,
ko svetloba podaljšuje sence,
temačnost samote veje iz prostora
in hlad pritegne pozornost prišleka,
na podboju opazim mezuzo v svoji
poševni odsluženosti pod slojem prahu,
mizo obvladuje veličastna menora
z nespodobno ukrivljenim krakom,
razpoke pohištva pripovedujejo
zgodbo minljivosti generacij,
odcvetelost časa je vseprisotna
patina na izmozgani duši hiške,
zamrzli vonj dima tlači pajčevine
v grozde brezvoljnosti stanovalke,
ki tiho sedi na zdelanem kavču.
3
Otožna temnolaska mandljevih oči
neslišno joka vase bolečino
pojemajoče mladosti in izbrisa
iz svoje rodovine izbrancev,
nežna lica ji srebrijo srage
solza iz tolmuna osamljenosti,
trepetave dlani objemajo ledja
brez blagoslova Neimenovanega,
neuslišane molitve nemo peklijo
ubito srce v pušči vsakdanjosti,
a slutnja lepote je še vidna
za otrplostjo obupane maske;
svet je neprijazen za zlaganimi
nasmehi prihuljenih svetohlincev.
Pomislim in rečem »draga agunah,
četudi sem goj, ostanem s teboj!«
GOST V SRCU
1
Prihajam skozi stot mesa na prodaj
v senco pogorišča povešavih dojk.
Gostujem na pepelu mrtvih čustev,
ko čas umirja kriljenje metuljev.
S kaktusom v prsih vstopim v srce,
ker si žabico zamenjala za vino.
2
Tako izgleda, ko vedrim v tvojem
srcu, zarit med stenami prekatov,
ki sem jih pogrizel z ihto
garjavega psa pri konjedercu.
Mrmram opolzkosti ušesom tvoje duše,
ki se je že zdavnaj spridila pod
križi vibastih križišč Golgote.
Slinim misli zapoznele žeje
v močvirju potlačene pohote.
3
Pajkom pulim ude za slamnjačo
vragolij pod peresi Trogonidov,
zasačenih nad brezni Atlantide.
Trgam čvrsto tkivo koronarnih žil
za perilo neumite prostitutke.
Nakar v meni ponori pošast, katere
krilo je privzdignjeno za vse.
Tako izgleda, ko lebdim v srcu
in razpiham seme po obodu školjke.
4
Gost sem v votlini izkljuvane
vsebine na udaru sajaste samote.
Zajemam kri utripov, da odžejam
svojega vampirja pod cilindrom.
Šepet razcepim na besede, ko se
mi zvrti v krču zamolčanih stisk.
Lepljenko kosmatih grehov puščam
domačinki s hvaležnostjo za
nesebično gostoljubje praznega srca.
ALABAMA
1
Svet nižine me pritegne nase
v razgibanosti negibljivih slik,
sence razpolavljajo oblike skozi
krošnje hikorijevih osamelcev,
jedilne trave kimajo v pišu
trepetanja iz južnega zaliva,
kamelije obarvajo vonjavo sonca
in strnadi so rumene rože s krili,
zarasline bratomorja brazdajo ponos
odteklih rek usode vročekrvja,
ja, še Morrison potlači luno
med akorde notnega zapisa.
2
Zobje ječijo pod polivko znoja,
ko razhudnik raste v zlatnike
in bič zapoje melodijo nuje,
slutim kri in solze črne kože,
ki škropijo niti zorečega bombaža,
Rosa Parks namenoma prisede
v cvetoče belopolto temnoumje,
kovina zarožlja v prš iskrenja
na žagana polena temnega upora,
obup zavpije bojni klic pravice
med padlimi rodovi pobeljenih kosti,
črna pest pokaže črno moč.
3
Svetloba se dotakne trudnih src
s pesmijo svobode v očeh,
temni smeh zasije čez nebo
in Skynyrdi opevajo svoj dom,
lepota se zgodi na dve plati
izbranega okusa pravljične presoje,
dnevi pražijo življenje na temenu
v sopari pregorelih kapljic,
a noči so sladke v rokah mulatke
pod povesmom slame iz dišečih žit,
tedaj počiva rodovitnost zemlje,
ko nastajajo otroci barvite Alabame.
AGUNAH
1
Hodim po predelu nadzorovane
tihote s korakom vedoželjneža,
utrinki se nalagajo v enoličje
sivine zapuščenosti kraja,
odmev je votel v praznini tlaka
z odsotnostjo laježa psov,
naključno stopim na prag
majhne hiške na robu naselja,
na videz lična in topla,
pa vendar slabo vzdrževana,
se stiska med sebi enakimi
zgradbami neurejene dolge ulice
na stičišču betona in gozda,
vrata so odprta na stežaj,
kot vabilo mimoidočemu tujcu.
2
Popoldan se preveša v večer,
ko svetloba podaljšuje sence,
temačnost samote veje iz prostora
in hlad pritegne pozornost prišleka,
na podboju opazim mezuzo v svoji
poševni odsluženosti pod slojem prahu,
mizo obvladuje veličastna menora
z nespodobno ukrivljenim krakom,
razpoke pohištva pripovedujejo
zgodbo minljivosti generacij,
odcvetelost časa je vseprisotna
patina na izmozgani duši hiške,
zamrzli vonj dima tlači pajčevine
v grozde brezvoljnosti stanovalke,
ki tiho sedi na zdelanem kavču.
3
Otožna temnolaska mandljevih oči
neslišno joka vase bolečino
pojemajoče mladosti in izbrisa
iz svoje rodovine izbrancev,
nežna lica ji srebrijo srage
solza iz tolmuna osamljenosti,
trepetave dlani objemajo ledja
brez blagoslova Neimenovanega,
neuslišane molitve nemo peklijo
ubito srce v pušči vsakdanjosti,
a slutnja lepote je še vidna
za otrplostjo obupane maske;
svet je neprijazen za zlaganimi
nasmehi prihuljenih svetohlincev.
Pomislim in rečem »draga agunah,
četudi sem goj, ostanem s teboj!«
GOST V SRCU
1
Prihajam skozi stot mesa na prodaj
v senco pogorišča povešavih dojk.
Gostujem na pepelu mrtvih čustev,
ko čas umirja kriljenje metuljev.
S kaktusom v prsih vstopim v srce,
ker si žabico zamenjala za vino.
2
Tako izgleda, ko vedrim v tvojem
srcu, zarit med stenami prekatov,
ki sem jih pogrizel z ihto
garjavega psa pri konjedercu.
Mrmram opolzkosti ušesom tvoje duše,
ki se je že zdavnaj spridila pod
križi vibastih križišč Golgote.
Slinim misli zapoznele žeje
v močvirju potlačene pohote.
3
Pajkom pulim ude za slamnjačo
vragolij pod peresi Trogonidov,
zasačenih nad brezni Atlantide.
Trgam čvrsto tkivo koronarnih žil
za perilo neumite prostitutke.
Nakar v meni ponori pošast, katere
krilo je privzdignjeno za vse.
Tako izgleda, ko lebdim v srcu
in razpiham seme po obodu školjke.
4
Gost sem v votlini izkljuvane
vsebine na udaru sajaste samote.
Zajemam kri utripov, da odžejam
svojega vampirja pod cilindrom.
Šepet razcepim na besede, ko se
mi zvrti v krču zamolčanih stisk.
Lepljenko kosmatih grehov puščam
domačinki s hvaležnostjo za
nesebično gostoljubje praznega srca.
