Zgodnje majsko jutro pronica skozi priprte pore čutnih zaznav. Vonjave razcvetele pomladi zgalopirajo lenobni tek krvi iz nočnega utripa. Pritajen ščebet ptic milozvočno boža krmežljavo dušo. Plašč noči zdržema drsi z ramen, razgalja se nov dan. Ker je jutro najlepši del dneva nemudoma vstanem, dvignem roleto in odprem okno. Spremenjena kulisa odplakne še poslednje pajčevine sna.
Iznenada mi prijazno sonce skoči v naročje. Nežna sapica me objame s tisočerimi prsti in lahna rosa me blago prepoji s svežino mladega dne. Zbor ščebetalk povzdigne hvalnico jutru v slovesni krešendo in sleherno jutro ob tej simfoniji pomislim na scenarij čarobja božanske prelesti, katerega kvarni del smo žal ravno ljudje. Napaka v sistemu, ki navzlic svojemu opevanemu umu, z nespametnim početjem , od znotraj razjedamo organsko tkivo naravne harmonije. Ihtavo odženem črne misli, kajti hočem užiti to jutro, tukaj in sedaj, do dna. Do poslednjega atoma pričujoče prvinskosti. Razširim roke in globoko zadiham, nakar se zavem!
Prijazno sonce ima tvoj mili obraz. Nežna sapica je tvoj sladki dih na moji žejni koži. Skozi šumenje krošenj mi šepetaš najlepši besedi našega besednjaka. Svežina rose je tvoj rahli poljub iz srčnih globočin. To jutro je tvoja pesem, tvoja poživljajoča mladost. To jutro si ti sama, ti ob meni in v meni. Tvoja kričeče odsotna prisotnost v tem rajskem trenutku mozaičnih utrinkov nedojemljivih občutij. Pijem in vpijam to srečo, to blaženo blaznost opojnega eliksirja, ki se z ekstatično nujo zajeda v slednjo celico, v zadnjo špranjo čuječe duše, v bistvo samega ega. Slednjič, na višku osupljivega čara, ko sem čakal tvojega utelešenja, v primežu neizmernega hrepenenja po tebi, slednjič dokončno vse mine.
Vse mine! Zamrznem v ledenem prostranju vesoljske praznine. Rožnati madeži ljubezni so razbrizgani po stenah. Sonce je prekrila čreda črnih trebušastih krav. Podivjani veter lasa nemočna drevesa. V daljavi zagrmi in prve kaplje angelskih solza zaštropotajo po napušču. Zaprem okno in spustim roleto ter ležem. Jutro je dozorelo v še en deževen dan, dan brez tebe.
PRAZNIK
Danes praznujem! Praznujem štirideset let svoje slepote. Priznam, kar malce nenavaden razlog, za praznik, lahko mu celo porečemo antipraznik, pa vendar jaz praznujem. Iz hladilnika vzamem steklenico penine,jo postavim na mizo in primaknem še kozarec. Počasi ogolim njen vrat, previdno odvijem žičko, nakar sedem. Preden se lotim slovesnih mehurčkov, v mislih naglo preletim plovbo po svoji še neimenovani življenjski reki.
Ker ljudje tako radi stvari predalčkamo, poimenujemo, označujemo in temu slično,sem se tudi jaz odločil nadeti ime temnemu delu struge svoje življenjske reke. Naj poskusim z Rubikonom? Ne gre. Nikdar ne bom Cezar. Morda pojde Leta? Bolje ne. V njej bi pozabil vse: Sebe, slepoto, moj ljubi Maribor in celo vas, draga družba. Kaj pa Stiks? Nikakor. Lahko srečam Harona, ki bi mi nemudoma zaračunal dva zlatnika, da me prerano ne prepelje tja preko, saj veste kam. Najbolje storim, če ostanem pri prvotnem bistvu mojega jubileja in jo zato slovesno imenujem Slepava.
Kaj je ta reka, ta Slepava , z mano vse počela? Spomnim se cefranja lastnega ega čez ostrine črnikastih čeri, pomislim na butanje samozavesti ob spolzke skale in vlažne stene kanjonov, na potapljanje ponosa v premnoge brzice in vrtince, na struganje ter brazdanje samopodobe ob številna prodišča in obvodnem trničju. Pomislim na vse krokodile, želve, ščuke , povodne konje ter ostale brihtneže in telebane, katerim sem štiri desetletja razlagal, dopovedoval in dokazoval, da smo povsem normalni ljudje, le da pač ne vidimo. Naši križi so v naših očeh in ne nadstropje više ali drugod.
Dragi sotrpini! Resnično nam ni lahko. Kakšne rožice neki, osat in koprive. Toliko truda , volje in energije za tako neznaten uspeh ob nenehnem oranju skozi ščavje nevednosti, predsodkov ter raznih zadreg. Žal nekatera semena očitno kalijo zelo počasi. Morda pa nekoč zraste prelestno latje razumevanja in spoštljivosti.
Navzlic vsemu danes praznujem! Slednjič penino odprem in si jo natočim. Seveda malo polijem, a nič ne de, imam izgovor, saj sem vendar slep. Končno dvignem ta praznični kelih in vam zakličem: » Ne dajmo se, moji nevidni prijatelji, borimo se za svoj sončni žarek, borimo se za našo slepo pravdo! Na zdravje!«
JUTRO
Zgodnje majsko jutro pronica skozi priprte pore čutnih zaznav. Vonjave razcvetele pomladi zgalopirajo lenobni tek krvi iz nočnega utripa. Pritajen ščebet ptic milozvočno boža krmežljavo dušo. Plašč noči zdržema drsi z ramen, razgalja se nov dan. Ker je jutro najlepši del dneva nemudoma vstanem, dvignem roleto in odprem okno. Spremenjena kulisa odplakne še poslednje pajčevine sna.
Iznenada mi prijazno sonce skoči v naročje. Nežna sapica me objame s tisočerimi prsti in lahna rosa me blago prepoji s svežino mladega dne. Zbor ščebetalk povzdigne hvalnico jutru v slovesni krešendo in sleherno jutro ob tej simfoniji pomislim na scenarij čarobja božanske prelesti, katerega kvarni del smo žal ravno ljudje. Napaka v sistemu, ki navzlic svojemu opevanemu umu, z nespametnim početjem , od znotraj razjedamo organsko tkivo naravne harmonije. Ihtavo odženem črne misli, kajti hočem užiti to jutro, tukaj in sedaj, do dna. Do poslednjega atoma pričujoče prvinskosti. Razširim roke in globoko zadiham, nakar se zavem!
Prijazno sonce ima tvoj mili obraz. Nežna sapica je tvoj sladki dih na moji žejni koži. Skozi šumenje krošenj mi šepetaš najlepši besedi našega besednjaka. Svežina rose je tvoj rahli poljub iz srčnih globočin. To jutro je tvoja pesem, tvoja poživljajoča mladost. To jutro si ti sama, ti ob meni in v meni. Tvoja kričeče odsotna prisotnost v tem rajskem trenutku mozaičnih utrinkov nedojemljivih občutij. Pijem in vpijam to srečo, to blaženo blaznost opojnega eliksirja, ki se z ekstatično nujo zajeda v slednjo celico, v zadnjo špranjo čuječe duše, v bistvo samega ega. Slednjič, na višku osupljivega čara, ko sem čakal tvojega utelešenja, v primežu neizmernega hrepenenja po tebi, slednjič dokončno vse mine.
Vse mine! Zamrznem v ledenem prostranju vesoljske praznine. Rožnati madeži ljubezni so razbrizgani po stenah. Sonce je prekrila čreda črnih trebušastih krav. Podivjani veter lasa nemočna drevesa. V daljavi zagrmi in prve kaplje angelskih solza zaštropotajo po napušču. Zaprem okno in spustim roleto ter ležem. Jutro je dozorelo v še en deževen dan, dan brez tebe.
PRAZNIK
Danes praznujem! Praznujem štirideset let svoje slepote. Priznam, kar malce nenavaden razlog, za praznik, lahko mu celo porečemo antipraznik, pa vendar jaz praznujem. Iz hladilnika vzamem steklenico penine,jo postavim na mizo in primaknem še kozarec. Počasi ogolim njen vrat, previdno odvijem žičko, nakar sedem. Preden se lotim slovesnih mehurčkov, v mislih naglo preletim plovbo po svoji še neimenovani življenjski reki.
Ker ljudje tako radi stvari predalčkamo, poimenujemo, označujemo in temu slično,sem se tudi jaz odločil nadeti ime temnemu delu struge svoje življenjske reke. Naj poskusim z Rubikonom? Ne gre. Nikdar ne bom Cezar. Morda pojde Leta? Bolje ne. V njej bi pozabil vse: Sebe, slepoto, moj ljubi Maribor in celo vas, draga družba. Kaj pa Stiks? Nikakor. Lahko srečam Harona, ki bi mi nemudoma zaračunal dva zlatnika, da me prerano ne prepelje tja preko, saj veste kam. Najbolje storim, če ostanem pri prvotnem bistvu mojega jubileja in jo zato slovesno imenujem Slepava.
Kaj je ta reka, ta Slepava , z mano vse počela? Spomnim se cefranja lastnega ega čez ostrine črnikastih čeri, pomislim na butanje samozavesti ob spolzke skale in vlažne stene kanjonov, na potapljanje ponosa v premnoge brzice in vrtince, na struganje ter brazdanje samopodobe ob številna prodišča in obvodnem trničju. Pomislim na vse krokodile, želve, ščuke , povodne konje ter ostale brihtneže in telebane, katerim sem štiri desetletja razlagal, dopovedoval in dokazoval, da smo povsem normalni ljudje, le da pač ne vidimo. Naši križi so v naših očeh in ne nadstropje više ali drugod.
Dragi sotrpini! Resnično nam ni lahko. Kakšne rožice neki, osat in koprive. Toliko truda , volje in energije za tako neznaten uspeh ob nenehnem oranju skozi ščavje nevednosti, predsodkov ter raznih zadreg. Žal nekatera semena očitno kalijo zelo počasi. Morda pa nekoč zraste prelestno latje razumevanja in spoštljivosti.
Navzlic vsemu danes praznujem! Slednjič penino odprem in si jo natočim. Seveda malo polijem, a nič ne de, imam izgovor, saj sem vendar slep. Končno dvignem ta praznični kelih in vam zakličem: » Ne dajmo se, moji nevidni prijatelji, borimo se za svoj sončni žarek, borimo se za našo slepo pravdo! Na zdravje!«
