Barve spremenijo videz poslikave
v žarišču namišljene krivulje leta,
kjer so šivi na preprogi časa,
tukaj se rokujeta minuli veličini,
ki se bijeta v Orku za prevlado;
ob kalendah koledar obrne stran.
Za Cezarjem pojezdi nov izbranec
v galopu na osmino dvanajstine,
modra kri je mlada, a okorno teče
v zatohlosti sopare predjesenja
mimo palisade osivele zvezde,
ugaša vnema gorečnežev taktirke,
ker orkester ne deluje kot poprej,
lenobnost krotoviči okorelo voljo
pod giljotino z rezilom brez ostrine.
Cvetlice sonca se levijo v
grozdičje in z oljkami na boku
pozirajo debelim ribam Atlantide,
bič zareže skozi drnec konja,
ker čas priganja delo v zorenje,
škorcem gre obilje jagodičja,
ko lastovke preštevajo svoj zarod
pred poletom v deželo piramid;
avgust je mesec začasnega slovesa.
Dan polagoma zapira pot
svetlobi čez obzorje baldahina,
še vedno praži narezljana žega med
okvirjema karmina in ebenovine,
škržati so utrujeni na drevju,
ki neopazno slači frak poletja,
meglice kodrajo podobo jutra
za vizirji štrenastih malikov;
krik neba mežika v zrcalu oceana.
Večer in noč sta bisera avgusta
z nežnostjo svežilnih sap na koži,
prekrižata se vino in ljubezen
na obali tisočih poljubov sle
v ovoju pajčolana sladkih ur,
zgodbe se zapišejo v pesek, nakar
jih bo vihar odvrgel v globino;
srce je tisto, ki večno pomni
srečo med dragulji mesečine.
Jahač in jahanec odideta v soj
spominov brezobličnih soh poletja.
GREBEN UJED
Prispel sem na Greben ujed
z mrhovino razcefrane peze
iz ogrodja nezgrajene stavbe,
na skalo vržem vrhnje ogrinjalo
in olajšano zapiham pod oblake,
upehan sem od hoje po brezpotjih
v namišljeno laguno brez priveza,
čez previsnost komaj dogorele duše,
kamor je pepel izrisal kremplje.
Še en večer me najde na čistini
z divjanjem ognja v praznini rok,
ko sivina prepoji obrise senc
s čarobnostjo zamiranja svetlobe,
sonce je odmrlo skozi mene
in julijski večer postane noč
s trzljaji zubljev brez sijaja
in z gorkoto iz ledene more
na klečeh samotnega ležišča.
Greben ujed umira v tišini
med odhajanjem ugaskov dneva,
trgam niti iz razporkov zvezd
za klopko potrpljenja naivnega bedaka,
ednina je prekletstvo v času in prostoru,
ko odpade sončni del tvojega vesolja,
nato zabrusiš kletev neznanemu storilcu
v odmev Grebena sestradanih ujed;
šumenje kril se skrivnostno približuje
s počasnim letom roparic ljubezni.
AVGUST
Barve spremenijo videz poslikave
v žarišču namišljene krivulje leta,
kjer so šivi na preprogi časa,
tukaj se rokujeta minuli veličini,
ki se bijeta v Orku za prevlado;
ob kalendah koledar obrne stran.
Za Cezarjem pojezdi nov izbranec
v galopu na osmino dvanajstine,
modra kri je mlada, a okorno teče
v zatohlosti sopare predjesenja
mimo palisade osivele zvezde,
ugaša vnema gorečnežev taktirke,
ker orkester ne deluje kot poprej,
lenobnost krotoviči okorelo voljo
pod giljotino z rezilom brez ostrine.
Cvetlice sonca se levijo v
grozdičje in z oljkami na boku
pozirajo debelim ribam Atlantide,
bič zareže skozi drnec konja,
ker čas priganja delo v zorenje,
škorcem gre obilje jagodičja,
ko lastovke preštevajo svoj zarod
pred poletom v deželo piramid;
avgust je mesec začasnega slovesa.
Dan polagoma zapira pot
svetlobi čez obzorje baldahina,
še vedno praži narezljana žega med
okvirjema karmina in ebenovine,
škržati so utrujeni na drevju,
ki neopazno slači frak poletja,
meglice kodrajo podobo jutra
za vizirji štrenastih malikov;
krik neba mežika v zrcalu oceana.
Večer in noč sta bisera avgusta
z nežnostjo svežilnih sap na koži,
prekrižata se vino in ljubezen
na obali tisočih poljubov sle
v ovoju pajčolana sladkih ur,
zgodbe se zapišejo v pesek, nakar
jih bo vihar odvrgel v globino;
srce je tisto, ki večno pomni
srečo med dragulji mesečine.
Jahač in jahanec odideta v soj
spominov brezobličnih soh poletja.
GREBEN UJED
Prispel sem na Greben ujed
z mrhovino razcefrane peze
iz ogrodja nezgrajene stavbe,
na skalo vržem vrhnje ogrinjalo
in olajšano zapiham pod oblake,
upehan sem od hoje po brezpotjih
v namišljeno laguno brez priveza,
čez previsnost komaj dogorele duše,
kamor je pepel izrisal kremplje.
Še en večer me najde na čistini
z divjanjem ognja v praznini rok,
ko sivina prepoji obrise senc
s čarobnostjo zamiranja svetlobe,
sonce je odmrlo skozi mene
in julijski večer postane noč
s trzljaji zubljev brez sijaja
in z gorkoto iz ledene more
na klečeh samotnega ležišča.
Greben ujed umira v tišini
med odhajanjem ugaskov dneva,
trgam niti iz razporkov zvezd
za klopko potrpljenja naivnega bedaka,
ednina je prekletstvo v času in prostoru,
ko odpade sončni del tvojega vesolja,
nato zabrusiš kletev neznanemu storilcu
v odmev Grebena sestradanih ujed;
šumenje kril se skrivnostno približuje
s počasnim letom roparic ljubezni.
