Nekaj rahlo mehkega
me je priželo nase,
nekaj spolzko vlažnega
me je sprejelo vase,
in zakrilim iz kokona
proti rožnolikim vabam,
prisesan na jedre prsi
žejno pijem lepki grog
življenja volčjega mladiča
za usodne bitke
onkraj dojemljivih mej,
kjer iskrenje bele smrti
kreše zublje lačnega pekla,
neskončno žrelo golta prostornino.
Pozabi jarko luč vesolja, pozabi
mreže krvotočnih vzgibov stvarstva,
razparaj umorjeni svet
po dolgem in počez,
da uzreš črnikaste poljane
kadečevrelih geizirjev droba,
sluzasto meso mesari,
ki pripada stari mrhovini,
ker zastruplja sveži dih
moči krepčilnega napoja
iz zimzelenih host
in modrih rek prenove,
pozabi toplo luč božanstva
med ostrimi zobmi razkroja.
Prebuja se lenobna kača in
zasika nad smrdečim breznom,
nato zarine strupnik soncu
v oko prijaznega žarenja,
da ugasne ogenj hrepenenja
vzhičenih in zablodelih src
v blodnjaku lažnih stez
kavljasto bodečega plevela,
zato krvavih nog pritavaš
na razbeljeno planoto pogubljenja,
kjer vene zarod raztresenih semen,
tako polzimo proti večni noči;
naposled pomni umni človek,
ko brazdaš čez dobrine Zemlje,
da žetev je zrcalo setve;
ne rini brano pregloboko!
Ne dvigaj glavo previsoko!
RDEČI MAK
Iz oblin krvave krogle
se poraja temna noč,
ko večer potihne,
ko se žarki zložijo,
stopiš na veliki voz
s Pegazom v jarmu,
drviš, drviš v prostem teku
nad praznino črnih horizontov,
na valovih umišljene svobode
raztrganih svetov omame.
Noč razpade v požaru,
odvržeš lažno breme dneva
in zajadraš, jadraš
s krili nočnega metulja
v sesljaj vrtincev mraka
zasidranih podob sprevrženosti,
zaljubljen v rdeči mak
težak visiš na tankem steblu,
obroč gorja prižge privide,
poljubljaš soj oranžno modre lune.
Demoni rišejo sijoči slavolok,
pajaci so med zvezdami,
ko se polnoč raztelesi,
se razcepiš na milijone sonc,
ki prebijajo svetlobna leta,
netiš mrtve iskre goljufivih upov,
ker brus in jeklo sta v vodi,
rdeči mak je tvoj vrhovni bog
in ti si hlapec belkaste krvi,
naposled, ta prelepa roža, te ugonobi.
SINJI LABOD
Stražar skrivnosti zaljubljenih spominov
v nebeškem liku sinjega laboda,
sijoče zapeljivih kril
z lesketom kaolinske gline,
otrplih udov in zvitega vratu stoji
na obrežju razdeljene delte,
žalobno pogleduje v naporu steklenega očesa
pod površje v zmuzljivi
nakopičen mulj nenehnega plastenja,
koder so zaklenjeni poljubi
tisočerih src rožnega utripa,
vtisnjeni v loka hotnih ustnic
pod zvezdnim pršem zasanjane pomladi,
pa noči, ki so izgorele
med vlažnimi dlanmi tresočih prstov
na voljni koži ustrojeni za
mavrične dotike žametne ljubezni,
ko je rečni breg postal cvetoče polje;
zapisano in skrito je
pod soho sinjega laboda.
Stražar skrivnosti zavrženih bogov
v ponosnem liku sinjega laboda,
osamljeni popotnik brez poti
in lastnega gnezdišča,
z zadnjico v soncu in kljunom,
ki bi zgrabil neprevidno ribo,
večno lačen večno žejen,
ujet nad rečno strugo
v tantalovski usodi neizprosja
in brezčasni drži, okrutno
prikovan na gladko skalo,
nekoč, iz Fidijevih rok vzletela ptica
je tukaj našla svoj poslednji dom,
na razgibani obali tuje reke,
daleč od zazidanih olimpskih vrat,
tesno objamem staro mojstrovino
in sledim zamrzlemu pogledu,
na dnu lenobne reke jezdi ostareli
Zevs na hrbtu sinjega laboda;
zapisano in skrito v analih osončene Helade.
APOKALIPSA
Nekaj rahlo mehkega
me je priželo nase,
nekaj spolzko vlažnega
me je sprejelo vase,
in zakrilim iz kokona
proti rožnolikim vabam,
prisesan na jedre prsi
žejno pijem lepki grog
življenja volčjega mladiča
za usodne bitke
onkraj dojemljivih mej,
kjer iskrenje bele smrti
kreše zublje lačnega pekla,
neskončno žrelo golta prostornino.
Pozabi jarko luč vesolja, pozabi
mreže krvotočnih vzgibov stvarstva,
razparaj umorjeni svet
po dolgem in počez,
da uzreš črnikaste poljane
kadečevrelih geizirjev droba,
sluzasto meso mesari,
ki pripada stari mrhovini,
ker zastruplja sveži dih
moči krepčilnega napoja
iz zimzelenih host
in modrih rek prenove,
pozabi toplo luč božanstva
med ostrimi zobmi razkroja.
Prebuja se lenobna kača in
zasika nad smrdečim breznom,
nato zarine strupnik soncu
v oko prijaznega žarenja,
da ugasne ogenj hrepenenja
vzhičenih in zablodelih src
v blodnjaku lažnih stez
kavljasto bodečega plevela,
zato krvavih nog pritavaš
na razbeljeno planoto pogubljenja,
kjer vene zarod raztresenih semen,
tako polzimo proti večni noči;
naposled pomni umni človek,
ko brazdaš čez dobrine Zemlje,
da žetev je zrcalo setve;
ne rini brano pregloboko!
Ne dvigaj glavo previsoko!
RDEČI MAK
Iz oblin krvave krogle
se poraja temna noč,
ko večer potihne,
ko se žarki zložijo,
stopiš na veliki voz
s Pegazom v jarmu,
drviš, drviš v prostem teku
nad praznino črnih horizontov,
na valovih umišljene svobode
raztrganih svetov omame.
Noč razpade v požaru,
odvržeš lažno breme dneva
in zajadraš, jadraš
s krili nočnega metulja
v sesljaj vrtincev mraka
zasidranih podob sprevrženosti,
zaljubljen v rdeči mak
težak visiš na tankem steblu,
obroč gorja prižge privide,
poljubljaš soj oranžno modre lune.
Demoni rišejo sijoči slavolok,
pajaci so med zvezdami,
ko se polnoč raztelesi,
se razcepiš na milijone sonc,
ki prebijajo svetlobna leta,
netiš mrtve iskre goljufivih upov,
ker brus in jeklo sta v vodi,
rdeči mak je tvoj vrhovni bog
in ti si hlapec belkaste krvi,
naposled, ta prelepa roža, te ugonobi.
SINJI LABOD
Stražar skrivnosti zaljubljenih spominov
v nebeškem liku sinjega laboda,
sijoče zapeljivih kril
z lesketom kaolinske gline,
otrplih udov in zvitega vratu stoji
na obrežju razdeljene delte,
žalobno pogleduje v naporu steklenega očesa
pod površje v zmuzljivi
nakopičen mulj nenehnega plastenja,
koder so zaklenjeni poljubi
tisočerih src rožnega utripa,
vtisnjeni v loka hotnih ustnic
pod zvezdnim pršem zasanjane pomladi,
pa noči, ki so izgorele
med vlažnimi dlanmi tresočih prstov
na voljni koži ustrojeni za
mavrične dotike žametne ljubezni,
ko je rečni breg postal cvetoče polje;
zapisano in skrito je
pod soho sinjega laboda.
Stražar skrivnosti zavrženih bogov
v ponosnem liku sinjega laboda,
osamljeni popotnik brez poti
in lastnega gnezdišča,
z zadnjico v soncu in kljunom,
ki bi zgrabil neprevidno ribo,
večno lačen večno žejen,
ujet nad rečno strugo
v tantalovski usodi neizprosja
in brezčasni drži, okrutno
prikovan na gladko skalo,
nekoč, iz Fidijevih rok vzletela ptica
je tukaj našla svoj poslednji dom,
na razgibani obali tuje reke,
daleč od zazidanih olimpskih vrat,
tesno objamem staro mojstrovino
in sledim zamrzlemu pogledu,
na dnu lenobne reke jezdi ostareli
Zevs na hrbtu sinjega laboda;
zapisano in skrito v analih osončene Helade.
