Samo pildki na življenjski poti živijo.
Potrgane niti posrka veter.
Na zglajeno vejo ne sedejo več ptice.
Močvirje spušča zadušne meglice.
Z oslinjenimi prsti
tipam jutranjo roso,
merimo ritem praštevilu,
pojoči, sijoči
prve žarke razporejamo
po namiljenem vratu.
Smo angele prehiteli
pred votlino,
čakajoče na poslednjo sodbo?
ZAPLETENE POTI
Brezno brez obrobe.
skoraj ponvasta pogača.
Če jo preskoči žaba,
jo tudi jaz.
Žarek upanja nad mano hiti.
Misli, misli! si pravim
in v pesti sapo lovim.
Kako naj grem za svojim Gospodom?
Ta se daleč stran
pripravlja na skok.
Vse se skriva v nogah.
Te prepletajo poti
in v nizko travo
tipaje segajo.
SLEPEČE BESEDE
Božji mir ste našli.
Vse tablice ste prebrali.
Oblepili ste zid s krvjo.
Peljali ste starce na najvišje stolpe.
Besede so vas slepile
s svojo polnostjo.
Starce ste pahnili v večni nemir.
Z odmrlimi udi
ste preskakovali kresove.
Oj, Kresnik, Kresnik, odpuščenje nam daj!
krokarju napolni vreče s kresili,
nad slepeče žito
spusti kresnice.
POSKUŠAM RAZUMETI
Zapuščino raztresem naokoli.
Dan sam sebe prehiti.
Na obcestnem kamnu
se še zadnjič pogrejem,
preden se v boj
z nočjo spustim.
Za dolino mi ni bilo
nikoli mar.
Zdaj pa se pogrezam vanjo
in svetlobo noči
poskušam razumeti.
VSA UPANJA OSTANEJO
Dežela ne odide.
S tabo se pretoči.
Zadnji vlak požene strasti.
Zagrne se nebo.
Pomirijo se prazne roke.
Vsa upanja ostanejo na drugi strani.
Pripravljena,
da jih naslednji vzame.
Položi pod pehar z orehi.
