Čuvam te.
Okrog tebe pletem rešetke,
nežne in mehke
iz perja angelovih kril,
ki te je iztrgal iz mojega objema.
Ukradla sem tvojo dušo
in mu odrezala krila,
da nikoli več ne bo sejal semen trpljenja.
Zdaj ve ...
Ne bi te smel vzeti.
Najine stopinje v vetru je odnesel vihar,
tako kot je zlobni angel ugrabil tebe.
Bil je gluh za moje krike obupa,
slep za moje roke, hrepeneče po tvoji koži,
hladen za bolečino, ki je razjedala moje telo.
Ostala je sled,
neugasljiv ogenj,
trdna vez med nama.
Nihče je ne more razdreti.
Niti vojska angelov z jeklenimi krili.
Ob meni si.
Kot paznik v ječi.
Čuvaš me, da ne pobegnem.
Obsojena sem na brezkončnost tvojega zavetja,
zločinka, ki je ukradla tvojo dušo,
da bi le za trenutek
spet začutila življenje v tebi.
PRIVID
Skrivam se v lunini senci,
kot da bojim se ...
njenega pogleda.
Bežim pred njenim dotikom,
ki lahko razkril bi...
kdo v resnici sem.
Tavajoč privid...
v previsokih petkah.
UTRINEK
Nočem biti vlak,
ki si ga neštetokrat zamudil
zaradi prepozno nastavljene budilke.
Nočem biti vstopnica,
ki ti je padla iz raztrganega žepa,
ko si iskal v njem zadnji drobiž.
Nočem biti sneg,
ki ga grobo odmetavaš na kup,
da počasi umira ob sončnih žarkih.
Hočem biti utrinek,
ki ga boš med iskanjem sebe
videl le ti
in si ob njem zaželel topline.
