ZAČARANI KROG HREPENENJA

Zelene macesnove veje so se sklanjale do potoka, pravzaprav rečice, ki je drla z neverjetno naglico po strmini. Nekje zgoraj je bučal slap. Stala je na brvi. Vodila je čez ozko in globoko korito z deročo vodo, ki se je malo nižje zbirala v veliki kotanji in tvorila globok tolmun. Tam se je popolnoma umirila. Prej divja in penasta je prehajala v neverjetno mirno vodo safirno modre barve. Toda ta mirnost je bila samo na površju, to se je dalo čutiti. Globoko na dnu tolmuna je vrelo, kajti na drugi stani je voda prekipevala čez sigast rob in se zaganjala naprej po strmi in ozki strugi gorske rečice.

Voda! Koliko energije ima v sebi! Kakšno globino je zvrtala v tem tolmunu? Zazdel se ji je kot ogromna skodela brez dna. Brez dna. Nikoli se ne moreš potopiti tako globoko, da bi se dotaknil tal tega mirnega, a vendar divjega vodnjaka. Nikoli! Tudi, če bi se ti uspelo potopiti globoko, ti voda svojega dna ne bi dovolila pogledati. Njeni vrtinci bi te potegnili vase, ti izpili življenjski sok, nato pa bi tvoje telo močna sila izrinila na površje in nekje daleč izvrgla.

Sive skale, modra voda, šopi zelene trave, grmovje in mogočna drevesa, grozljivo globoka soteska in nekje daleč – visoko, visoko – ozek pas sinjega neba. Koliko divje lepote! Zagrabila jo je strast, da bi se pognala po skalah prav do vrha in se dotaknila neba ali pa bi skočila z brvi in se potopila na dno tolmuna, ki je kot modro oko zrl skozi zelene veje proti tistemu ozkemu koščku nebesne sinjine.

Od kod ta čudna želja? Vedela je le to, če bi brezglavo ubogala tiste trenutne občutke, bi jo pogubili. Razum pa jo je opozarjal na nevarnost. Govoril ji je:

»Bodi pametna! Ne vidiš ostrih skal? Neba se vendar ne moreš dotakniti! In voda? Kako se boš potopila tako globoko in ostala živa, ko vendar veš, da to ni v tvoji moči!«

Da, vedno je morala ubogati razum. Čustva so kot razposajen otrok, ki ne ve, kaj dela, razum pa kot pametni starši, ki skrbno bdijo nad njim.

Kolikokrat si je zaželela kaj nemogočega. Kolikokrat je hrepenela po nedosegljivem, upala v nekaj, kar je vedela, da ne bo mogla doseči, ali pa je verjela, da se ji bo izpolnilo. Dobro se je še spominjala, kako sta s teto nekega večera, bila je še majhna deklica, gledali ozek prvi lunin krajec. Velik svetel srp v obliki črke D je veslal čez črnilno nebo, da jo je presunila njegova lepota.

»Poglej, punčka,« jo je opozorila teta, »kadar vidiš takšen mesec, si moraš nekaj želeti in izpolnilo se ti bo.«

»Res?« je bila neverna.

»Da, res! Samo te želje ne smeš nikomur izdati, če želiš, da se ti izpolni.«

Bila je navdušena. Naivno je verjela. Pobožno je gledala svetlečo prikazen na nebu in jo v mislih prosila, da bi ji babico, ki je pred kratkim umrla, spet oživila in jo vrnila k njej.

To se ni zgodilo. Tudi naslednjo noč ne in tudi pozneje ne, čeprav je vsak večer hitela k oknu in strmela v nebo in v mesec z vedno istim upanjem. Žareči nebesni srp se je debelil, izgubljal je prvotno vitko obliko in se končno preobrazil v polno luno. Upanje ji je splavalo po vodi in morala se je sprijazniti s kruto resnico: kar zemlja vzame, nikoli več ne vrne.

Ko je bila še otrok, je hotela biti odrasla. Rada bi bila velika in pametna kot njena mama. Imela bi veliko otrok in lepo bi skrbela zanje. Vse prepočasi je rasla. Svoje želje je zadovoljevala z igro. Punčke je preoblačila, jih vozila na sprehod, jih polagala v posteljico in jim prala oblekice.

Kadar je kdo kaj hotel od nje, ji je samo dejal:

»To ti zmoreš, ker si že velika punčka!«

Na to je bila ponosna in potrudila se je, da je dokazala, da res zmore. O sveta naivnost!

Vse prehitro je doraščala. Punčke je zamenjala za dva bratca in sestrico, na katera je morala paziti in je običajno niso hoteli ubogati. Nič več je ni privlačevala misel, da bi naj postala mamica.

Želela je hoditi v šolo, da bi znala pisati in brati, da bi se tudi ona učila, kot se je morala njena starejša sestra. Z veseljem je gledala, kako je pisala naloge in neznansko je hrepenela po tem, da bi jih tudi sama pisala. Vedrega obraza je prestopila šolski prag, polna pričakovanja. Tudi njo so zaposlile nove šolske obveznosti. Vendar je ob njih le kratko uživala, kajti kmalu je spoznala, da ji domače naloge jemljejo čas, ki bi ga lahko porabila za kakšno prijetnejše opravilo. Med šolskim letom je hrepenela po počitnicah, v počitnicah po šolskih prijateljih.

Pri petnajstih letih se je zaljubila. Fant je bil nekaj let starejši od nje in se zanjo sploh ni zmenil, ker mu je bila premlada. Za njega še otrok. Oh, kako si je takrat želela postati polnoletna!

Dopolnila je osemnajst let. Tisti fant ji že zdavnaj ni bil več všeč. Smela pa je hoditi na plese, zvečer v kino. Toda tega ni izkoristila. Ni imela primerne obleke, ni imela prave družbe. Končala je šolanje in se zaposlila. Sama je skrbela zase. Prejemala je plačo, ki jo je lahko porabila le zase. Mislila je, da je segla do zvezd. Kupila si je marsikatero lepo oblačilo, a služba je zahtevala svoje. Garala je in se razdajala. Nihče je ni vprašal, če bo zmogla. Hotela je dokazati, da zmore. S svojim delom je dosegala lepe rezultate. Časa za družbo, za ples, celo za gledališče ji je primanjkovalo. Kaj so ji koristile všečne obleke?

Lepega dne je ugotovila, da so vse njene kolegice poročene in imajo otroke. Tudi ona je zahrepenela po varnem pristanu. Spet si je zaželela biti mati. Štela jih je že čez trideset, ko se je zaletela v prvega, ki ji je prišel naproti. Nepremišljeno je rinila v zakon. Tudi rodila je. Otrok jo je osrečil, mož pa ne. Bridko se je razočarala. Spoznala je, da je njen življenjski sopotnik alkoholik, in preveč jo je obremenjevalo njegovo zdravljenje, ki ni bilo uspešno. Odločila se je, da se bo posvetila samo otroku. Oh, kako je takrat hrepenela po tem, da bi se rešila zakonskih vezi! Spomnila se je pregovora:

»Zakon je zlata kletka. Ko si zunaj, si želiš noter, ko si notri, si želiš ven.«

Razvezala se je in se sama pogumno lotila oblikovanja svojega in otrokovega življenja. Gradila je službeno kariero in skrbela za malčka. Dodatno se je izobraževala in dosegla vse, kar je na svojem položaju lahko. Toda srečna ni bila. Otroku biti oče in mati, nikakor ni preprosto. Spet si je zaželela partnerja. Iskala je nekoga, ki bo sprejel njo in sina. Hotela je, ah, da, hotela je dati svojemu potomcu topel in urjen dom.

Našla je moža, kot je želela, in rodila še enega otroka. S soprogom sta poslej skupaj kovala načrte, skupaj sta hrepenela po materialno boljšem in lažjem življenju. Prizadevala sta si dobiti stanovanje in ga opremiti, vikend, boljši avto ... Postopoma sta uresničevala želje in vedno sta hlepela še po čem. Otroka sta odraščala, njej pa je energija pešala in težje je vzporejala službo in gospodinjstvo. Nekoč si je zaželela upokojitve. Štela je leta in nazadnje dneve. Dosegla je tudi to. Otroka sta se izšolala in zapustila dom. Mož je še hodil v službo, a v njej je široko zazijala praznina. Je po tem hrepenela?

Zbolela je in morala je v bolnišnico. Takrat ji je bila največja želja, da bi ozdravela in prišla spet nazaj v svoje okolje. Vrnila se je, a zdravje je bilo od takrat načeto, moči so ji pešale, obraz se je zgubal, hrbtenica upognila. Pogledala se je v ogledalo in spoznala, da ji neopazno odteka življenje kot reka, ki jo je ta trenutek opazovala. Kar naprej je nekaj hotela, si nekaj želela, po nečem hrepenela in nikoli je nič ni dokončno zadovoljilo.

Zdaj je gledala safirast tolmun in njeno večno koprnenje je bilo podobno prav njemu. Nikoli razkrito do kraja, nikoli doseženo do kraja. Tudi voda, ki teče skozi ta tolmun, nikoli ne prestane, kot ne usahne njeno hrepenenje. Ne, nikoli ne usahne, samo spreminja se kot neuničljiva materija, ki samo prehaja iz ene oblike v drugo. Ali ni kot Lepa Vida? Šele ta trenutek je dojela njeno pravo poanto.

Še vedno je nepremično slonela na brvi in v njenih možganih se je ob vsem tem razmišljanju utrnila pesem, kot se utrne svetel utrinek na večernem nebu. Šepetala si je:

»Želja
krila je dobila
in v daljavo poletela,
cilj
iskala je zaman
in nikdar se ni vrnila,
nikoli
duše potešila.«

V glavi so ji ostale le besede: želja, cilj, nikoli. Vse drugo je preglasilo šumljanje vode in odneslo to njeno, komaj rojeno poezijo najprej v globoko korito tolmuna, nato pa še daleč, daleč v neznano. Izgubila se je, kot se je vse življenje izgubljalo njeno hrepenenje.

In kako je danes z njo? Ima še kakšno neizpolnjeno željo? O, da, veliko! Koprni po tem, da bi njena sinova dosegla vse to, kar si želita. Da bi si zgradila dobro kariero in srečen dom, da bi si poiskala vsak svojo primerno življenjsko partnerico, da bi imela otroke in vnuke.

In po čem bo koprnela takrat, ko bosta to dosegla?

Enako bo želela vnukom, če jih bo dočakala.

Ej, to je tisti večni začarani krog življenja, začarani krog hrepenenja!