Pogovor z Dr. Lamijo Baeshen, profesorico angleske literature na univerzi kralja AbdulAziza v Jeddi, Savdijska Arabiji in pesnico, o njenem poslanstvu za ohranitev kulturne dediščine Hijaza
Svet se neprestano spreminja skozi čas in prostor, od dneva do dneva, iz kraja v kraj. Človek je nosilec teh sprememb okolja, v procesu tudi sebe. Toda bistvo človeka vendarle ostaja isto. Ko se prek časa prepoznamo v drugih in drugi v nas, ali s tem ne prepoznamo nečesa trajnega?
Vaša misija oziroma poslanstvo je ohranitev kulturne dediščine Hijaza, zahodne regije kraljevine Savdijske Arabije. Kako se je začelo, kaj je bilo doseženo in kakšen je pravzaprav namen?
LAMIA: Moja naloga – tako rekoč - poslanstvo je skrb za ohranitev pripovedne kulturne dediščine Hijaza, pripovedk, rekov, jezikovnih oblik in njihove uporabe v domačem dialektu. Vse pa se je začelo z iskrico ljubezni s strani moje družine, ki je v preteklosti igrala pomembno vlogo v »slavni« zgodovini te dežele.
Moje tete so mi nenehno pripovedovale prelepe zgodbe, ki sem se jih vedno rada spominjala, še prav posebej v času mojega študija. Naučila sem se ceniti folkloro preko študija literature in lingvistike. Jedro literature je jezik, beseda, stavek, pesem, zgodba. Nič rečenega, zapetega, povedanega, ni gotovo.
Zame pomeni ohranitev preteklosti njena ponovna oživitev. Moj namen je vrniti pomembne dele naše kulture, ki so bili pozabljeni, zanemarjeni, in jih ponovno oživiti. Postopek je dolgotrajen in poln izzivov. Ljudje so že razvili nove navade, za katere mislijo, da so »sodobne« in po »modi«. Za takšno poslanstvo je nadvse pomembno dvigovati zavest, vzdrževati estetsko vrednost in njihovo manifestacijo.
Ohranitev kulturne dediščine pomeni za Vas kulturno odgovornost. Zakaj ravno sedaj in zakaj ravno regija Hijaza?
LAMIA: Hijaz, naša zahodna regija, je starodavna dežela in Jeddah je njeno najstarejše mesto. Po legendi naj bi prav tukaj pristala mati Eva po prihodu iz raja. Tudi najstarejši grob v tej regiji se imenuje po njej. Popotniki pripovedujejo, da je njeno telo zakopano v sredi nekega dvorišča. Lahko si samo predstavljate, kako bogata je kultura te regije.
Mesto Jeddah je ohranilo svojo kulturo, čeravno je obrnjeno na Rdeče morje. V preteklosti je bilo obdano z močnim obzidjem in zavarovano z velikim vrati. Ta kulturna zgradba je doživela v prvi polovici 20. stoletja pretres. Vrata so bila porušena, začela se je formalna izobrazba, z odkritjem nafte pa je v deželo pričel pritekati denar. Mesto se sedaj razširja v vse smeri. Mnogo Savdijcev iz drugih delov kraljestva se je sem preselilo, kakor tudi drugi Arabci in muslimani. Mesto sedaj vključuje nove elemente in Jeddah se sedaj sooča z vsemi nevarnostmi, ki jih prinaša globalizacija.
Mlada generacija govori bolje angleško kot domači dialekt, bolj praznuje rojstne dneve kot kulturne praznike. Ko ljudje postanejo nevedni o lastni kulturni dediščini in začnejo prezirati svoj jezik, predvsem izgubijo samospoštovanje, postanejo pasivni in na slepo oponašajo. Ta kulturna nezmožnost uniči identiteto in človekovo individualnost.
Kakšne folklorne tradicije danes se obstajajo v Savdijski Arabiji?
LAMIA: Pravzaprav jih je že zelo malo. Ljudje so tako navdušeni nad »modernizacijo«, da so opustili veliko kulturnih tradicij. Vendar človek danes doživlja velike spremembe – začenši s hišo, v kateri je živel, ulico, po kateri je hodil, hrano, ki jo je jedel, in obleko, ki jo je nosil. Ta sprememba v načinu življenja je potekala skoraj petdeset, morda malo manj. Ljudje niso izgubili samo svoje kulture, ampak tudi svojo glavo. Pogosto mislim na moje starše in včasih se čudim, kakšne pretrese so morali doživljati.
Moj projekt zbiranja pripovedk in zapisovanja govorne kulture Hijaza sta se pričela pred štirinajstimi leti.
Kako se sedaj spominjate tega časa, kako ste se sploh lotili zbiranja pripovedk in kako obdelujete gradivo?
LAMIA: Moja prva zbirka »al-Tabat wa al-Nabat«, ki se približno prevede kot »In potem so živeli srečno«, je izšla pred približno desetimi leti. Približno deset let pa je trajalo, da sem zbrala gradivo na novo zbirko. Sam postopek zbiranja je nadvse ganljiv, toda dolgotrajen. Pogovarjala sem se z mnogimi starimi ženskami, ki so se spominjale pripovedk in zgodb in so bile voljne sodelovati pri projektu. Pripovedovanje zgodb je po svoje umetnost. Ko so te ženske pričele pripovedovati, so se tako vživele, da so pozabile na mojo prisotnost in na snemalni pripomoček. Škoda, da v knjigi nisem mogla predstaviti še njihovih glasov in kretenj.
Presenetilo me je število zbranih pripovedk. Kot otrok sem zelo rada poslušala pripovedke, toda zapomnila sem si jih največ deset. Ko sem končno uredila zbrano gradivo, sem presenečena ugotovila, da jih je kar 61. Žalostno pa je to, da umetnost pripovedovanja zgodb izginja. Moja knjiga je rešila pripovedke izumiranja, naredila pa jih je zapornike, zamrznjene v neke oblike. Pripovedovanje zgodb je nekaj živega, tekočega in se ne da spraviti v neko določeno obliko.
V kratkem bo izšla vaša druga zbirka. Kakšne so teme in kakšno spročilo nosijo?
LAMIA: V drugem delu je zbranih petdeset pripovedk. Teme so različne, od ljubezni do poštenosti in poguma. Vse pa sporočajo moralno vrednoto ali košček modrosti. Lahko rečem, da nas pripovedke učijo oziroma vedno znova poudarjajo, da je pogubno zavidati drugim za nekaj, za kar jih je bog obdaril. Ali pa slepo posnemati to, kar počnejo drugi.
Nam lahko vnaprej poveste kakšno zgodbo, ki vam je posebno pri srcu?
LAMIA: Pripovedke me zanimajo iz razloga, ker raziskujem strukturo in metodo prezentacije. Analiziram teme, značaje in okolje, kakor tudi njihovo vsebino. Zgodba, ki pa se mi je posebno vtisnila v spomin, je pripoved, ki sem jo naslovila »kost«. To je zgodba o možu, ki zgradi podzemno bivališče za svojo nerojeno hčerko, da bi jo zaščitil pred moškimi. Pri tej zgodbi je izjemna simbolika.
Kaksno podporo in sodelovanje ste imela pri vašem projektu?
LAMIA: Največjo podporo sem prejela od žena, ki so zgodbe pripovedovati. Brez njihove pomoči ne bi imela gradiva. Zgodbe so pripovedovale z veliki navdušenjem. Bile so srečne, da se končno nekdo zanima za to, kar so leta nosile v svojem srcu in spominu. Njihove glasove so utišali radio, televizija, računalniki. Tehnologija in sodobno življenje so jim »ukradli« poslušalce.
Moj oče je sponzoriral tiskanje knjige, kasneje sem prejela priznanje v Hiši kralja AbdulAziz v Riadu za svoj prispevek pri ohranitvi kulturne dediščine.
Kakšen je bil odziv in od koga?
Priljubljenost knjige je eden od kazalcev uspeha. Te pripovedke sem dobila od ljudi in sem jim jih ponovno dala. Največji odziv pa je od otrok, ki knjigo nosijo s seboj, kadar kam potujejo. Nekateri mi pošljejo risbe in slike, kako se predstavljajo dogodke in osebe iz pripovedk.
Zgodovinski center mesta Jeddah, ki je znano tudi kot »nevesta Rdečega morja«, je na UNESCO-vi listi kot mesto kulturne dediščine. Kdaj bo to dokončno razglašeno?
LAMIA: Sam center mesta Jeddah se imenuje »balad«. To je stari del mesta, ki so ga njegovi lastniki zapustili in se preselili v elegantne vile v predmestju. V starih hišah prebivajo delavci, ki ničesar ne vedo o njihovi vrednosti. Hiše razpadajo in vsako leto izgubimo dve hiši. Zelo boli, ko to propadanje brezmočno gledaš.
Kdaj bo »nevesta Rdečega morja« dokončno razglašena za mesto kulturno dediščine – odgovora na to vprašanje ne vem.
Hvala za pogovor. Želimo vam še veliko uspeha pri vašem delu.
