Le kje smo dobili žogo? Je bila res žoga, ali pa smo si jo tako želeli, da je v spominu postala prava žoga. Med dvema ognjema, pismo, košček opeke v prahu. Po dežju je bilo najbolje zemljo krast.S količkom si jasno začrtal v mehko blato ceste, luže so bile na zemlji kot jezerca.Če sem ostala predolgo, me je bilo strah priti v hišo.
»Tu pri meni bodite,« pravi babica, »in ne bojte se. Minilo jo bo.« Mama prihaja v sobo, štiblc razgreta, na licih rdeče jezne rože, trdo prestavlja stol in oči ji jezno švigajo od postelje, kjer leži mati, kot kličemo babico, do peči, na kateri smo otroci tiho. Samo nič reči, potuhniti se pred jezno žensko, ki nam je tuja.Vidimo jo le redko, na dnini je pri Arnecah, na naši njivi, vedno nekje zunaj. Na široko odpira vrata, da neprijazno zapiha v hišo. Prepih. Njej je vroče.
»Kje je Tonč?« mirno vpraša babica, mislim, da tokrat že tretjič.
»Še jaz ga ne vprašam, kam gre. Bo vam polagal račune?« kriči mama in še bolj se potuhnemo. Postati nevidni, izginiti, skriti se.
»Saj ne bo vedno taka. Klet je polna, to jo premami. Pije za moč.«
Ti očeta do praga, sin tebe čez prag. Lesena žlica. Hudobna mačeha. Misli skačejo kot bolhe, kujejo maščevanje, nekoč.
»Matere se še grdo pogledat ne sme,« se oglasi starka.
Zlat prstan prodajam, prav dobro ga skrij. Skriti, zakriti, nikoli odkriti. Besede zaviti.
Proti večeru me preseneti na dvorišču, zamahne z bičem, me oplazi po hrbtu.
»Ti že pokažem, prevzetnica!« Kričim, nalašč kričim:
»Ne ubijte me, mama, ne me ubiti!« Nalašč in preračunljivo.Vem, da me ne bo ubila.
»Pusti deklino, Mica!« zagrozi sosed.
Pobegnem po lestvi na svisli, v seno.
»Kdo si?« sprašujem tisto drugo, ki biva v neki votli, mehki jamici, na sredi med rebri, nad želodcem. Pozorno poslušam. Včasih mi odgovori. Tolažeče. Tu je. Dve sva. In dve v eni.
»Marjetica, te ni nič sram? Ne vidiš koliko dela ima, uboga reva, tvoja mama? Ti pa ji ugovarjaš,« me pokara Pepa.
Zrem v tri kamenčke na tleh, mogoče me odnese vrag. Ne bom več.
Babici prinesem tobak.
»Za moje odprte noge, veš.« Dolgo ne vem, da čika. Ob vzglavju je lonček z žagovino, v katerega pljuva.
»To je prunt,« pojasni in razložim si ta prunt, neke vrte bolezen je, zaradi katere pljuvaš.
Zaspim v njeni postelji. Njene roke so koščene in mrzle.
Ne znam jih ogreti.
TISOČLETNE SANJE
Noč je bila nenavadno tiha. Zvečer je prišel gospod Welz in mi dolgo stiskal roko. Rečem mu gospod Welz, čeprav sva vrstnika.V besedi gospod je malo ironije zaradi prikritega dvorjenja, zaradi najine generacije 1968, ki jo hoče pozabiti, zato ga občasno zbadam. Da mu pokvarim držo in pohod skozi institucije.
»Vse najboljše,« reče.
»Upam, da se bo izteklo v miru.«
Presneti jodlar, kot običajno se mu tresejo hlače. Brez skrbi gospod, dobili boste tržišče za vaše multinacionalke, vaš prosti pretok blaga in bognedaj ljudi. Prestopa se, menca:
»Ne bojte se prositi za pomoč, če bo treba. Jaz, nisem pozabil uslug.«
Običajno me je prosil za posredovanje, kadar se je moral pogajati z ljudmi, ki so mu bili tuji zaradi čisto samosvojega razmišljanja in ponosa. Stari avstrogrski strahovi pred divjimi Balkanci. Ki nikoli niso bili dunajski kočijaži, je rekel Bajaga. Bilo je veliko zapletov na tej meji, a zdelo se je, da nič zelo resnega.
Večerna proslava ob razglasitvi samostojnosti me ni osrečila. Zapovedano domoljubje množice. Danes so dovoljenje sanje, jutri bo nov dan. Take lepe stavke smo pisale v gimnaziji. O šumenju trav, o toplih dlaneh, o vetru v laseh. Jutri bo nov dan. Vsi naši sestavki so se skoraj obvezno končali s to frazo. Karkoli je to že pomenilo. Ljudje so bili ganjeni, tako poetično, najprej himna, nato sanje in nov dan.
Oba sina so vpoklicali že pred tednom. Mobilizirali, je rekel mož. Kar naprej je govoril o vojski, strategiji, orožju, taktiki.
Sina se nista oglašala. Popoldne, pred službo, sem se odpeljala v Pekre. Njuna katrca je samevala na parkirišču pred obrambnim domom. Nisem si mogla kaj, da bi ne pobožala hladne, stare pločevine. Če se vendarle zgodi?
»Pokliči na teritorialno, ti bodo že povedali kje sta. Saj so naši.«
Naši, vaši, njihovi. V nabiralniku je ležalo pismo. Brez poštnega žiga.
Vaši sinovi, tatine maze, vidjet če boga svoga.
Mož se je razburil:
»Vem, kdo je za tem. Oni bodo videli, banda.«
Na meji so bili Pepi, Boštjan, Anže. Televizor je buljil vanje. Nisem vprašala kje je Aco, Mate, Siniša. Takrat sem prvič zaslutila, kako premišljeno je vse.
Poklicala je Anđelka.
»Znaj, mi smo prijatelji. Nemoj zaboraviti. Ako ti šta treba.«
Pa kaj vam je, ljudje. Dvajseto stoletje se končuje, v teh časih se vendar ne bomo obnašali kot barbari. Primož, moj sin sociolog, ki nima pojma o sociologiji, me je svaril:
»Zbudi se, mama. Ptice letajo v jati, ne moreš biti osamljeni jezdec. Malo tu, malo tam. Taki časi so.«
Še malo, pa bom prodana duša, izdajalka, zaradi dvomov ali kaj. In kaj naj Nenad, Dragan, pol na pol. Salamonska sodba materi?
»Odločiti se bo treba,« je suho rekla hčerka, ki je z mlado družino živela v Švici. Pogrelo me je. Ne bom kričala na zborovanjih, ne bom žugala dovčerajšnim sodržavljanom, ne bom se tolkla po prsih in nočem, da mi drugi predpisujejo srečo in sanje.
»Naivna si,« je rekel drugi sin, do včeraj mirovnik po poklicu. Uniforme so se mu gnusile.
»Življenje je čudna stvar.«
Še včeraj panker s skupino Pleme. Tam za železno zaveso pulijo rdečo peso. Nisem vedela, kaj se mu plete v mislih. Kjub vsemu pritajena želja po junaštvu. Neizživete deške igre? Ker mu nisem kupila igrače pištole?
Reči bi jima morala, zabičati, samo en zakon je, ne ubijaj, ljudje smo. Zamočila sem, drugače bi jih morala vzgajati. Jaz ženska in mama bi jim morala reči, da… že kaj. Tudi jaz lahko govorim lepe stavke. Nočeta mojih nasvetov, jaz pa nočem mrtvih junakov. Mama hoče, da ste vsi živi, pa čeprav neumni in nesramni. Lahko ste pametnejši, kot sem jaz, in živi. Živi. To bi jima morala reči. Nikoli ne najdem pravih besed ob pravem času.
Samo brez panike bi rekel Švejk. Prižgala sem radio.
Noč se je vlekla. Skoraj ni bilo strank. Izumrla tiha meja, uslužbenci pred televizorjem, zgodovinska noč brez sapice in polna zvezd.
Dvakrat sem šla v restavracijo. Natakarica Marinka je dremala. Prvič sem šla z Rozmanom. Privatnik. Eden prvih, ki si je upal na svoje. Ali vem, kako je utrujen? Kaj naj pijem?
»Ne, kakšna kava, viski za samostojnost, za naše tisočletne sanje. Ker bo jutri vse drugače in bo pri nas druga Švica. Tržno gospodarstvo, razumeš? Nihče se ne bo pasel na naših žuljih. Tole je moralo razpasti, ti pravim. Samo mir naj nam dajo.«
»Otroke sem odpeljala k teti v Grac,« je rekla Marinka.
»Aco je dal odpoved. V Beogradu je. Pustil je pismo. Piše, kako smo ga poniževali, kakšni šovinisti da smo.«
Aco je mojim otrokom prinašal čokolado in jih vozil na trening skupaj s svojim sinom. Bili smo prijatelji.
Poklicali so me v pisarno. Delo me čaka.
»Žena me spremlja,« je rekel Ali, turški voznik tovornjaka. Ponoči je bilo vedno dovolj časa za kratek klepet.
»Pripeljite ženo, popili bomo kavo. Praznujemo.«
Ali ni bral časopisov in ni vedel za praznik. Zanj smo le ovira na poti.Vsi smo enaki, Nemci, Jugosi, Bolgari, pred vsemi ima le eno skrb. Kam bo skril drobna darila, nakupljena na bogatem zahodu. Kako hitro bo prispel do Bosporja? Redko naleti na prijazno besedo, zato se hoče oddolžiti in prinese škatlo s sladkimi rezanci v gostem sladkornem sirupu.
»Če praznujete,« pravi »Skuhal bi čaj.«
»Drugič, Ali.«
Prespala bosta v vasi, tam pred železniškim prehodom. Preveč kilometrov ima na tahografu, mimogrede se zgodi nesreča.
Junijsko jutro je mukoma pregnalo noč. Spet smo šli na pijačo. Tokrat vsi. Cariniki, miličniki,vsa ekipa, enkrat si lahko privoščimo. Tak zgodovinski dan, sem spet slišala. Govorili smo drug čez drugega, glasno, nihče ni zares poslušal. Prisluškovali smo tesnobnim zavozlanim klobčičem v nas. Nekaj pred peto uro smo utihnili. Radio, čakaj. Tiho. Kolone tankov prodirajo proti mejnim prehodom. Povsod so naletele na ovire, ki so jih postavili iz tovornjakov.
Šli smo domov, pred televizorje. Dopoldne so priletela letala in bombardirala cestne zapore. Primož je poklical proti večeru. Pazi na brata.
Kdo ve ali je Ali skuhal svoj čaj in prispel do Bosporja.
