Kako čudovito je,
izgubljati se v modrini tvojih oči,
- poslušati kako pada dež….
Občudovati tvoj pogled
ki v meni rojeva navdušenje,
hrepenenje, za listom breze,
ki ovenel šelesti v vetru…..
Poleg tebe vsak trenutek
rojeva pomlad,
v meni.
Ljubim te,
morda nekdo ve
zaradi česa.
... Jaz – NE VEM!
Edino kar vem,
je,
da pričakovanje tvojih korakov
v meni budi pomlad,
ki se brezoporno rojeva,
s hrepenenjem in upanjem…
… za nek nov začetek.
DA TEBE NI
Da tebe ni,
ptice ne bi pele tako lepo,
tudi sonce,
tisto svetlo sonce
ne bi sijalo tako toplo, kot sedaj.
Da tebe ni,
vse barve sveta bile bi blede
in smisel luči izgubil bi se v temi.
Da tebe ni,
poletje prišlo bi prepozno,
in zima predolga in hladna
in noči pretemne samotne
zaznamovale bi moje poti,
da tebe ni!
A ti si.
Tukaj in zdaj!
Včeraj in danes in jutri.
In na ustih je tvoj smehljaj,
ki pove mi več ko beseda,
da si z menoj
in, da zaradi tebe sem tudi jaz!
Hvala ti, prijatelj moj!
TI IN JAZ
Bedim nad ranjenim večerom
in naslanjam se na trdi križ
našega skupnega razpela,
dokler dan ne začenja tišino.
Neslišnost, v meni pregovarja
začetek in konec,
Zemljo in Vesolje,
ta čuden ritem skrajnosti –
seme vsakega prebujanja.
Megleni odsev zavesti
mi orosi oko
s čudnim trepetom,
ki jih prinašajo neznane sanje.
Ti in jaz …
Z nevidnimi črkami zapisani
imeni,
v rokah večnosti
na dotrajanem papirju hrepenenja.
Izgubljava se na poti brezkončnosti,
lebdiva med dnevom in nočjo,
vsak na svojem kraju sanj.
Dva dela celine…, Ti in jaz.
