Nekje vmes sva občepela. Ne vem še česa. In niti tega ne vem, ali pomeni vmes, vmes v prostoru, času, ali pa je vmes le namišljena točka ničesar. Narisana daljava. Divji zahod v petih slikah. Izgovor za vse, kar se ne zgodi in česar nisva zgodila. Vmes mi začenja ustrezati. Odločitve so prihranjene za naslednji januar in kar bi se naj zgodilo v maju, se ima čas zgoditi tudi v drugi polovici septembra. Nobene škode za Smrekovec. Mogoče tudi novembru nič ne manjka, lahko pa je tudi marec. Prva polovica, v drugi smo nehali kuriti v peči in sneg v Logarski dolini je padel zadnjič. Zadnjič sem ga videla ležati v Matkovem kotu še v juliju. A ni bil več podoben snegu in midva nisva utegnila zagaziti vanj. Zakaj že? Ni pomembno. Najbrž tudi takrat ni bilo.
»Pohiti, moram nazaj!« si rekel nad postaranim snegom.
Dan za branje. Mogoče. Ali pa vsaj popoldan. Dan bi bil razkošje, popoldan je le sadna kupa brez kosila. Z manj kalorijami, ki bi jih kurila na namišljenem bregu. Nimaš časa zame, nimam časa zate. Praviš, da so še druge stvari. Katere?
»Služba,« praviš. »Pa druge stvari.«
Meni ni nobena stvar vrednejša od bližine najinega diha. Torej! Nimava časa ali volje? Ali volje do skupaj prebitega časa? Vse pogosteje je tako. Kot poljub v slovo. Še vedno je poljub, a okus ima po rdeči pesi. Včasih želim poiskati odgovor. Pritrditev, da nisva skupaj res in samo zato, ker nimava časa. Lahko je še huje. Tudi če sva skupaj sva narazen. Metafizika ima več oblik. Zato iščem odgovor. Najprej v tvojih očeh. Potem v tvojih besedah. Potem v svojih mislih. Nato prepustim odgovoru jesenski solati. Endivija je ta čas ravno pravšnja, na radič pa bo treba še počakati. Vse skupaj je solata.
»Prav, pa naslednji teden.« Telefonski impulzi so kljub temu dragi, če nimaš več dijaškega paketa.
Berem. Razkošje ustvarjanja v napisanem. Zakaj tudi ne? Domišljiji ni potrebno potovati dlje, kot od začetka do konca lista. Znova in znova. Berem. Potujem. Stavki se prebirajo sami. Tudi knjige mi prihajajo naproti same. Besedila sama od sebe pridejo v zavest. Se zapišejo v njej in najdejo sorodnost. Lahko bi bili tudi moja. Je pomembno, če jih je napisal drug pisatelj? Ni pomembno! Zapisani so za vsakega in od kogarkoli. Zato bi bil lahko moj tudi tale stavek: »Resnična tragedija lepih ljudi ni v tem, da umrejo. Njihova tragedija je v tem, da se postarajo.«
Res ni to moja misel? Tako se mi zdi, kot da mi odzvanja po glavi že od vekomaj. Seveda je in le naključje je, da jo je zapisal Raymond Chandler. Gotovo jo je ujel nekje na poti po Centralni aveniji. Lahko bi bilo tudi na Osterčevi ali Mravljakovi ulici. Lahko bi bilo kjerkoli.
Smrt je krasna stvar, ki se zgodi našemu telesu. Duh ostaja, nekje med Goro Oljko in Homom. Resnična tragedija ni v tem, da ne živimo več, resnična tragedija je, da smo mrtvi, še ko smo živi. Odsotnost ljubezni še ne pomeni konca. Je le nekaj vmes! Nekaj vmes, kot midva! Se ljubiva? Včasih verjamem. Včasih jo prepoznam. Ljubezen. V najbolj nenavadnem trenutku. Včasih jo prepoznam v črti na avtocesti. Črta, ki loči oba pasova, je prekinjena. V katerem koli trenutku lahko zavijeva drug k drugemu. Noben prometni znak ni ovira. Mnogo je poti drug do drugega. Vendar samo vmes, vmes med črtami, ki ločijo dva pasova. Drugače pa drviva vsak po svojem pasu. Le tu in tam voziva na vštric.
»Na avtocesti lahko voziš vštric samo med prehitevanjem,« se spoznaš na prometne predpise.
Potem pobegneš. Schlinkejevi Ljubezenski pobegi me čakajo med mojim prebiranjem.
Ja, kot nalašč. Seveda te so danes zame, za ta popoldan! Obrišem prah in pozabo. Kako že gre? Več zgodb je. Zavrtim knjigo v rokah. Deklica s kuščarjem ni prava. Slika deklice s kuščarjem ni za danes. Tudi jaz imam sliko. Več slik. Nobene s kuščarjem. Na mojih slikah so metulji. Na vsaki sliki je mogoče najti metulja. No, na eni je tudi božično pričakovanje. Nekoga drugega. Ne najino. Nekdo drug je želel pričakati Božič z menoj. Zakaj ne ti? Zakaj ne niti Velike noči? Kolača in šunke! Pisanih jajc iz Slovenskih novic.
Schlinkeja imam rada, zato poiščem zase Žensko z bencinske črpalke. Kolikokrat sem jo že prebrala in kolikokrat je že nisem prebrala? Oboje v enakem številu. Nikoli je nisem prebrala na enak način. Ženska s črpalke sploh ni zgodba za branje samo enkrat. Če bi jo brala samo enkrat, bi rekla, da ga je moški pač malo lomil. Da bi bil z ženo pa ne bi bil in, da ga je bilo bolj kot ženinega staranja, strah lastnega umiranja. Ali vsaj menopavze. Tudi moški jo imajo, seveda! Vprašajte jih, kako se prestrašijo, ko rabijo za svoje vznemirjenje še kaj več, kot nagice na naslovnicah? Ampak zgodba mi je zvenela vsakič drugače. Vedno znova in znova drugače. Enkrat sem ti jo ponudila v branje. Pa je nisi razumel. Mogoče ni bil pravi dan zanjo. Mogoče je bil četrtek, dan, ko sem jo tudi jaz razumela narobe.
Sem danes pripravljena na Žensko s črpalke? Ali morebiti ti? Ni te tukaj, ko jemljem kovček iz prtljažnika in grem. Zaradi sanj. Zaradi dolgih let sanj! Pa ti? Ne, ti ne! Ti bi gotovo šel še na sipine! Vsaj kolikor te poznam! Če te poznam! Nekoč, v čutnem objemu, med migotanjem kresničk v oblaku slasti, med besedami počesanimi za vrat in med drsenjem prstov in kapljic po golem telesu, takrat se mi je zdelo da si za kanček bolj svetel. Bolj prozoren, toliko prozoren, da je bilo videti tvoje srce. Takrat sem ga lahko pobožala in prsti so ljubkovali tvojo mišico, da je v nejasnem delčku trenutka nehala utripati. Čisto lahko je bilo mirovati s teboj in čisto prav je bilo, da je tudi srce mirovalo. V tistem trenutku si odlebdel v sanjah in v neresničnem prebudil svoje pravo življenje. Oblečeno v vijolično. Seveda se srce ni dalo. Ubežalo je lebdenju in znova zadrhtelo med mojimi prsti. Trenutek bližine in neprebranih sanj je izginil za zaveso. Z jutrom sva jo potegnila narazen in za šipo je sijalo sonce.
»Pohiteti moram nazaj!« si rekel v slovo, jaz pa ti nisem bila roža ob poti, ob kateri bi se ustavil in jo povonjal. Samo nekaj vmes.
V zgodbi je meglen dan in moški se odloči. Zaradi sanj, ki jih je sanjal celo življenje in jih pripovedoval ljudem, zato ker jih je sanjal znova in znova. Ni verjel, da so sanje njegova resničnost, dokler jih ni srečal ob pusti cesti... Na bencinski črpalki, z žensko, ki ni bila ne lepa in ne več mlada, pa vendar ženska iz sanj. Ženska iz sanj je čisto zares obstajala. Tudi če ne bi, je moški ravnal prav. Da je vzel kovček, se poslovil od žene in šel za sanjami. Ali kamorkoli.
Berem Žensko s črpalke še enkrat in pomagam moškemu odpreti prtljažnik avtomobila. Srkam njegove besede in jih pretapljam v najino zgodbo. Iščem vzporednice ali vsaj drobne dotike črt. Mogoče so bili včasih, zdaj jih ne najdem več. Zavedam se zgodbe. Ni najina.
Besede iz knjige se začrtajo v misli: »Tukaj bom izstopil, ne grem naprej. Vem, da se obnašam povsem nemogoče. Moral bi znati kako drugače. Ampak res ne vem, kako bi sploh lahko znal kako drugače. Poskušava si postlati v ruševinah. Nočem si s tabo postiljati v ruševinah. Hočem preprosto poskusiti še enkrat«
»Kaj hočeš poskusiti?«
»Življenje, ljubezen, nov začetek, vse pač!« Vse. Znova.
Bi ti storil tako? Šel za sanjami? Pravzaprav… Sploh ni pomembno, kaj boš storil ti. Vprašanje je, koliko sanj je ostalo meni. Sem takšna kot moški s sanjami? Je v tej zgodbi sploh kaj mojega, razen zavedanje, da je tudi najina zgodba že napisana? Nekje vmes. Ali pa je zgodba samo moja. Lahko je tudi samo moja. Ti imaš svojo. Ti boš ostal v avtomobilu. Zakaj potem oklevam? Le kratek hip postanem, preden dokončno vem. Kovček v prtljažniku je zame.
