VAZA

»Mater je strah, boš ti hodila k njej spat,« je dejala mama nekaj dni potem, ko je babica ostala sama.

In tako se je začelo. Vsak večer, ko se je zvečerilo, sem po ozki poti med polji in travniki stekla do njene hiše. Poleti sem že od daleč slišala njeno glasno molitev. Ponavadi je sedela na verandi. Ko me je zagledala je takoj odložila velik stari molitvenik in dejala:

»Že sem mislila, da te ne bo.«

Potem sva šli v hišo. Babica je dala na mizo solato s krompirjem. V poltemi sva jedli. Šele, ko je bila trda tema, je prinesla petrolejko in jo prižgala. Vzela je molitvenik s police in mi ga dala:

»Glej, dete moje, če prav molim.«

»Ne znam brati, saj še ne hodim v šolo. Zakaj ne bereš sama?«

»Premajhne črke so in ne vidim.«

Črke so bile zelo velike in čudila sem se, saj je babica brez težav dala nit v iglo ali odkrila bolho v postelji. Sledila sem babičini molitvi in kmalu sem poznala črke in znala brati tudi drugo. Ko je to opazila babica, mi je prinesla neko knjigo, ki jo je pustila stričeva družina. Bila je Miklova Zala. Sedaj sem brala to knjigo ali kak star Kmečki glas, ki je ostal poštarju in ga je pustil babici. Vsak dan se je oglasil pri njej, na kozarčku žganja ali jabolčnika.

Vedno ob isti uri je dejala:

»Sedaj morava spat, saj bo jutri treba zgodaj vstati. Pomagati morate mami.«

Ko je bila nevihta in je grmelo, sem tudi jaz morala ostati budna. Babica je molila in jaz z njo. Vmes sem zaspala in ko me babica poklicala, sem hitro nadaljevala

»Trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, bil v grob položen…«

Babica je kar nadaljevala, ne glede na to, kje sva bili prej.

Potem ko sem že hodila v šolo, sem nosila s sabo knjige in se učila. Babica je odprla vrata na štedilniku in pri tej svetlobi sem brala na glas. Babica je poslušala in se čudila, koliko vsega se moramo učiti. Preden sva zaspali, je bilo na vrsti pismo iz Amerike. Branje pisma se je ponavljalo, dokler ni prispelo novo in babica si je vedno izmislila kakšen razlog.

»Koliko zemlje imajo?« ali »Pozabila sem, kako se že reče tistemu, kar gojijo?«

Nekega večera je dejala:

»Jutri greva v Kramarovce obiskat sestrično Lujzo. Sama živi in ne bo več dolgo. Ustavili se bova v trgovini, pa mi boš pomagala nesti cekar. Slišala sem, da je Lujza slaba in ne vem, če sem ti že povedala, kako lepo vazo ima. Mogoče mi jo bo dala. Nihče nima takšne vaze.«

Vedno sem rada šla z babico na obiske in tokrat sem bila res radovedna, kakšna vaza je to, saj mi je o njej že večkrat govorila.

Zjutraj sem prišla zgodaj. Kakšno uro hoda je bilo do tja. Babica je bila presrečna, če smo koga srečali, posebno otrok se je razveselila.

»Čigav pa si?« je vprašala vsakega.

»Kaj pa neseš iz trgovine?«

»Je stara mati zdrava?«

Ta dan ni bilo veliko sreče. Srečali sva le Kisilakovo Angelco, deklico mojih let. Njo sva dobro poznali. Starši so bili pijanci in otroci so hodili kmetom po jabolčnik. Tudi k nam in babici.

»Kaj pa neseš iz trgovine?« je vprašala babica.

»Zelje in moko.«

»Kaj pa ste jedli zjutraj?«

»Zeljno juho.«

»In včeraj?«

»Zeljno juho.«

»Ubogi otrok, vzemi,« je dejala babica in ji dala makov buhtelj, ki jih je spekla za Lujzo.

Angelca je plaho vzela buhtelj in šla naprej.

»Vidiš kako srečni ste, da imate tako dobro mamo,« je pristavila babica.

Pred vegasto bajto sva se ustavili. Vstopili sva v temačen prostor. Ko so se mi oči privadile mraka, sem v kotu poleg črne kuhinje na postelji opazila zgubano ženico.

»Kako si, draga sestrična. Pogače in suhe slive pa nekaj jajc sem ti prinesla.«

»Slabo,« je odgovorila ženica.

»Odkar je odšel Lojzek, nimam nikogar, sosedje in kaki dobri ljudje mi tu in tam pomagajo. Ko bi me le Bog vzel k sebi. Kako pa ti, sedaj ko si sama?«

»Hčerka Marija mi pomaga in Ana hodi k meni spat, moja vnučka.«

Šele sedaj me je ženička opazila.

»Kako velika je že in cela mama.«

Babica je šla po krožnik, da bi dala nanj pogače. Ob polici je trenutek postala in globoko zavzdihnila. Takoj sem vedela zakaj. Tam je stala pisana vaza. Bila je iz tankega stekla, porisana z rožnim vrtom. Še neke figure so bile na njej, pa od daleč nisem dobro videla.

Potem sta se še pogovarjali in ko se je babica poslavljala, je Lujza končno dejala:

»Draga sestrična, ne boš me več našla žive, kaj ti naj dam za spomin?«

Babica je odvrnila:

»Kaj bi mi dala, draga Lujza! Če pa že vztrajaš, tisto vazo bi imela.«

Lujza je nekaj časa molčala.

»Lojzek jo je prinesel iz Francije, ko je tam služil. Pa naj bo, bolje da jo dam tebi, kot da jo poberejo tuji ljudje. Daj mi jo, da jo še enkrat pogledam.«

Babica je prinesla vazo in sedaj sem videla, da je v rožnem vrtu še mlado dekle s knjigo in da so na cvetočih drevesih ptice. Takoj sem se spomnila na veliko sliko nebes v cerkvi.

»To je verjetno rajski vrt, o katerem piše v babičini knjigi,« sem pomislila.

Babica je vazo previdno zavila v ruto in odšli sva. Doma jo je postavila na polico poleg molitvenika.

»Zakaj ne date vanjo rož?«

»Ne bi je rada umazala,« je odvrnila babica in rože je še vedno imela v starem kozarcu.

Včasih, ko je cvetelo kaj lepega, sem jo le pregovorila, toda ko so rože ovenele, jo je spet oprala in dala na staro mesto. K Lujzi sem šla še enkrat, in sicer na pogreb.

Zadnje čase babica ni več poslušala, kaj berem. Tiho je sedela in me gledala.

Potem je prišel tisti večer.

»Jutri odideš. Si že vse spakirala?«

Prikimala sem.

»Ali vas bo strah mati?«

»Ne bo me, le kdo bi kaj storil stari ženski, in vsak večer molim, da bi me Bog vzel k sebi. Srce imam slabo in mogoče ne bom več dolgo.«

»Ne smeš umreti, kako boš pa vedela, ali bom končala šolo in kaj bom postala.«

»No ja, do tačas pa bi že rada počakala.«

Ko sem zjutraj odhajala, je dejala:

»Pridita mimo z mamo, ko boš šla na avtobus.«

Res sva šli tam mimo. Babica je čakala na verandi. Dala mi je bankovec, ki ga je že dolgo čuvala, in preden sva odšli, je dejala:

»Počakaj še malo.«

Stekla je v sobo in naenkrat sem zaslišala čuden žvenket. Stopila sem za njo. Babica je stala z molitvenikom v roki, na tleh je ležala razbita vaza.

»Molitvenik sem hotela vzeti. Vzemi ga, jaz ga več ne rabim. Ne znam brati, dete moje.«

»Že dolgo vem, mati, saj se niste imeli kje naučiti.«

Vzela sem stari molitvenik, babica pa je s tresočimi rokami pobirala črepinje.

»Pustite mati, za prvo plačo vam bom kupila novo, enako.«

Babica se je vzravnala, brada se ji je tresla in dejala je:

»Naj bo, pravijo da črepinje prinašajo srečo. Rabila jo boš.«

Ko sem jo objela, sem čutila, kako zadržuje jok.

Med počitnicami sem se vračala domov in najini večeri so bili spet enaki.Čakala je na verandi in vedno znova sem ji morala pripovedovati o šoli, o mestu, o sošolkah, o ljudeh, pri katerih živim. In ko sem povedala že vse, je hotela vedno znova in znova. Babica je še vedno živela ob petrolejki, medtem ko so drugi že imeli elektriko.

»Mati ali vas ni strah, ko me ni?« sem jo včasih vprašala.

»Včasih, takrat molim. Pa mama pride včasih k meni. Velika sirota je, samo mene ima, nikoli ne smete otroci pozabiti nanjo.«

»Pa znate moliti brez molitvenika?«

»Če pozabim, molim znova. Stara sem že in kdo ve, če moraš moliti ravno tako, kot piše.«

Potem je prišla služba in prva plača. Šla sem v mesto in iskala vazo. Našla sem poslikano z rožami, vendar to ni bil rajski vrt. Ko sem tiste sobote prišla je babica izgledala slabo. Ležala je.

»Ravno je odšel zdravnik. Pljučnico ima,« je dejala mama.

Dala sem babici vazo. Oči so se ji zasvetile.

»Nisi pozabila. Lepa je. Samo tiste s knjigo ni na njej.«

»Ni mati, takih vaz ni več. Ali vam prinesem rože iz vrta?«

»Prinesi, mama je rekla, da cvetijo regine.«

V nedeljo sem odšla s čudnim občutkom. V babičinih očeh ni bilo več sijaja. Ko sem ji pripovedovala o službi, me je poslušala, a ni ničesar spraševala. Bila je utrujena od življenja.

Zvečer sem vzela molitvenik in brala na glas. Brala sem zanjo in z molitvenikom zaspala. Naslednji dan v službi me je poklicala sodelavka:

»Telefon zate!«

»Mati so umrli,« sem slišala mamin glas.

Odšla sem iz službe v trgovino po črnino. Na cesti sem srečala sošolca iz osnovno šole v vojaški uniformi.

»Tu si v vojski? Kako je?«

»Dobro, kako pa ti v službi in pri študiju?«

»Kako pa veš?«

»Pismonoša sem in babici moram prvi prebrati tvoje pismo. Šele potem ga nesem k mami. Zelo ponosna je na tebe.«

»Ni je več,« sem dejala in se obrnila.

»Žal mi je, tako rad sem jo imel, vsak dan sem posedel pri njej in se pogovarjal,« je zaklical za mano.

Ko sem prišla so babico že uredili in dali v krsto. Ljudi še ni bilo in nekaj časa sem lahko bila sama z njo. Tako majhna in nebogljena je bila. Stari molitvenik sem položila v krsto.

»Da boš znala naprej, ko boš molila, če te bo strah. Jaz ga ne potrebujem več.«

Potem je prišla mama z vazo v kateri je bila blagoslovljena voda in pušpanova vejica in jo položila ob zglavje.

»Za kropljenje, mati so naročili tako.«

Potem so prihajale ženske in molile. Šele sedaj sem opazila, da so molitve povsem druge kot tiste iz starega babičinega molitvenika.

Včasih, ko ne morem spati, si prikličem babičino molitev. Poslušam, kako moli na verandi.

Takrat si zaželim, da bi ji lahko zopet brala. Sicer pa ji bere tisto dekle iz vaze, kajti babica je zagotovo v rajskem vrtu.