Si že kdaj pomešala vino s soncem?
Si bila kdaj tako pijana, da ti je še veter
vsiljeval mojo misel?
Si pošiljala že kdaj žarke ljubezni v noč
in jo razsvetlila?
Si že kdaj odprla moje prsi in pogledala,
kaj leži po dnjimi?
Si že kdaj pustila vetru, da te umije
in tvoj vonj polti razprši po robovih sliharskioh platen?
Še vedno si moj otrok,
tvoje telo ne more strohneti
niti se spremeniti v pepel,
svoja hotenja izstisneš v bisere
in jih nizaš v oboke,
cvetje drobiš z rokami –
še si dete.
Tvoje veke so obarvane kot akvaarelne slike,
labodja samica si,
majhen grški mit,
obraz ljubice in mlade matere.
Mislec
Po svoji neizmernosti si sladek čudež,
dobrotnica si moja,
otrok in moja žena
korenine v meni poganjaš
in črpaš šumnopeni vir življenja
kot lijana si,
svoje roke ovijaš
in svoja hotenja vpletaš v mojo misel,
mati si mi in
praprot, semenska lupina…
in na koncu mi rečeš
kakšen filozof sem…
XX
Kako ljubiti Aljoše Kazimire
Kako psotati gasilec in pobijati
ptice
najprej – s pogumom roke
zatreti križpotja
in postati skrajnost
HIPNOMENT
bob boba ksti
med prsti
deli drevesja padajo
v resje
ob oknu slone hlinim
mrzloto
(zvoki valov
barve akvarelov)
Zaspi med psi
in potem več nič…
XIV
presek seka krogu rog
sen jeseni leseni
je list ki lisatje nosi
je rok ki roko prosi
pepel je prah in ni pepel
je vek človeku dolg
in dolg je mene molk
