... ona pa je s čipkasto pahljačo stala v visokih petah
in me ljubila…
med prsti in popkom…
Živa Mestek
KORALNI OBROČ
Ukradene zvezde sem ti nabrala.
Shrani jih v škatlici iz morja.
S plesom metuljev sem zate okronala luč.
Ne sedi na marmornih tleh.
Ti slačim poglede, ki mimobežijo, obsojajo, bolijo.
Te kot obroč iz koral ovijam okoli zapestja.
Ti težkam besede na dlani.
Jim lupim kožo, voham njihov nemir.
Barvo zimskega neba naslanjaš na moje veke.
Mi z licem prekrivaš ramo. Razlivaš renesanso po moji koži.
Na ustnah prenašaš lunine pege.
V naročju dojiš še nekaj strani neizrečenih besed.
Ko se noč obrača na bok, se stisneš vase in mi zapreš oči.
Za trenutek sem velika kot bog.
ČRNA BUKVA
Nihče ne vame beleži zapisov znotraj robov.
Ne ovija me v polivinilne ovitke.
Ne zleplja jih z barvnim obližem na notranjo stran.
Ne daje mi belih samolepljivk, da bi bila to, kar hoče.
Ne prešteva strani, ker jih ni.
Ne žrem pršic in v sebi ne nosim vozlov in zametkov osjih gnezd.
Nihče vame ne vtakne pozabe in porumenelih cest.
Nobene prežvečene zgodbe, s katero nihče noče zaspati.
Dajem le duh po življenju in šijem v usta besede.
S čudno tišino objemam.
Se kot magnet potiskam v tvoje roke.
In ti sedim ure in ure v naročju.
Medtem ko ti polnim oči z milijoni vprašanj.
ČUDNO POLETJE
Nariši drevo in splezaj v njegovo krošnjo.
S trebuhom se ulezi na vejo in se vzemi v nebo.
Tako kot so vzeli Mater božjo v nekem tihem (mislim si in ne vem, zakaj meglenem)
dnevu brez senc (čeprav jo vsi rišejo sredi modrine).
Potem nariši list in se namoči v njegovo zeleno, tak roza in gologlav.
Izsrkaj iz žil vse, kar je vanje napisano v miljonih let.
In nariši smolo in stopljenega sebe v njej, ko nemočno opazuješ otroka,
ki srka lubeničin sok in mu padajo kaplje na kolena in pljuva pečke v živahen dan.
In nariši korenine, brinove ali drenove, zvite v spirale, v neznana življenja in poti,
popisane s težkimi verzi v nekem čudnem poletju.
Nato nariši zemljo in mehko lezi vanjo.
In se ogrni z vsem mirom, ki ga premore svet.
Morda ga je še kaj ostalo, da se z njim pribiješ na steno in gledaš,
kako mimobežijo čudne pike, ki pravijo da zate nimajo časa.
SEDEM
Ob sedmih zvečer metulji spijo, prišiti na svoje rože.
Shojena pot si spleta kite iz korakov.
Bori se pogrinjajo s senco do prsi.
Ljudje si mašijo ušesa z nemirom sveta.
Ob sedmih zvečer je senca pred mano večja od mene same.
Ob sedmih zvečer si napolnim vedro z nebesi
in ga prelijem na tvoje telo.
DELFINI V OČEH
Kot zalezovani delfini gledaš vame.
Si barva topolov v mojem otroštvu.
Porezane roke. Spomini na pol.
In solze do roba vek.
In Boticelli, zleknjen na bok, ko slika začetek morske pene.
In ti se kopaš in dihaš v njej.
Viola v kolenih in nočeš azura, ker menda žari.
Pobožaš psa in te boječe pogleda.
Pobožam te in v tebi voham strah.
Ne jočejo dečki, oni res ne.
Stopalo si slači svilo iz mehke kože.
In kavo in liste in misli in dež.
Se vračam z obraza, nagnitega nad poezijo.
Se vračam iz dolgih nohtov na dolgih prstih na belih dlaneh.
Ti …Eh…Ti….
Ti pa le tiho mižiš.
ZAKAJANJA
Stopnišče. Barva modrikaste bunke.
Zapuščenost se preliva v pomarančno rumeno.
Ko mi prisloniš usta k ušesu dišiš po travi, peperonati, poldnevu.
Bojiš se objeti. Se stisniti v majhen krog.
V počep na peščenem dnu.
Ko ti naslonim usta k ušesu, mi v zameno za drobno tišino,
poližeš besedo do pol.
OGRLICA IZ UTRINKOV
Nizati misli na vrvico iz oblakov.
Prhutati v odmevih kot drobci dežja.
Za hip otopeti v nekem tujem samem sebi.
Ujeti v dlan odsev ametista na tvojih laseh.
Se odeti v mehki crescendo brbljave tišine.
Se pripeti v drobovje zvezd.
Odtrkljati v neizrekljivo.
Metati poglede v utripljaje.
In se zabubiti v horizontale z bodicami v koži.
Postati ogrlica iz pršečih utrinkov.
In ne biti nič več.
