na vrhu tvojem je bolezen
razsajala, drevesa snela.
Katera roka smela
zarezala je tvojo dlan?
Tabor vojske bil je
med bregovi,
tu grmeli so topovi…
Zdaj pozabljeni so hudi časi.
Oživljena s tišino
pozabljam tudi jaz
na vse, kar je že mimo.
SORICA
Do tebe je speljana cesta
in ti si lepa kot nevesta
na svojih pešpoteh.
Z njih se razgledujem
in tebe občudujem
kot mojster tvoj, slikar.
NESLIŠNO VRATA SE ODPREJO,
prijazno vpraša me za žejo.
Na klopco sedem z njo pred hišo,
od blizu gledam ji v oči,
mladenka po očeh se zdi.
Šest let še šteje do stoletja,
čeprav usahla je brez cvetja,
bogastvo večje nosi od imetja.
BILA JE POŠTARICA
dolga leta,
a videla ni mnogo sveta.
Julko čakali so radi
stari in pa tudi mladi.
Je prijazna do ljudi,
Julko v Sorici poznajo vsi.
