Torbica v enaki barvi kot čevlji.
Svileno krilo po žensko ovija boke,
tako mehko, toplo se guba v razkoraku.
A smešna se vidim, tako smešna,
ko stopam po krajini brez vseh
in se s petami zatikam v reže,
ob katerih se zemlja lomi na kose,
tako smešna, ko iščem zeleno oazo
sredi kamnitih človeških soh,
ki iz pljuč mi kradejo vdihe,
da vsaj enkrat v življenje
okameneli vzdrhte, tako smešna...
Korak rjasto škriplje v črepinjah.
Komu je namenjen? Tako sam se
sliši v noč, nikjer nikogar, le
posmehljiv smeh brezdomca
prebada balast iz preteklosti
in ga cefra v nerazpoznavnost.
Brez upora me v svoj svet ovije,
ne morem več mimo, ne skozi
A glej, na njegovem obrazu se
rišejo črte matere, očeta, kakor da
pravkar stkane v mrežo domačnosti
bleščijo izgubljeni mi dom v pozdrav.
Tiho se sipljem iz trdnosti v razsulo,
kot nazobčana čaša razbito obstojim,
plevel pa počasi vrašča se v dno.
In tam, med črepinjami, pod visoko
mrtvo cedro, pod brlivko, ki jemlje
zadnje vzdihljaje in samo še kdaj
pa kdaj oživljena zaihti,
z brezdomcem, obutim v bose noge,
pijeva brozgo iz iste steklenice,
prazniva želodca ob istih sodih,
grenke ostanke na belih ustnah
pa briševa z Mojim svilenim krilom.
ČAS, KI JE
V vseh ognjih
gorim,
v vseh vonjih
dehtim,
v vseh oceanih
bučim,
v vseh popkih
brstim,
tako sem edina,
le ti si z menoj
in trenutek
in sila,
ko trgajo se žile
in kipeča
razliva se kri,
ko srce v
utripih divje
nori,
ko do bolečine
globina
tebe žari,
takrat
ni več misli,
ne dneva, noči,
sem le jaz,
si le ti,
o, bog,
kako živim te,
ko si
in
kako čutim te,
ko te ni!
V OBJEMU
Jesenska noč.
Tiha melodija
listja v vetru.
Hladna je soba brez sveč.
Topla, tako topla
postelja v njej.
Na vratu tvoj dih.
Vrtnice iz vaze
gorijo v temo,
ko z jadri zapluješ
v vročo mi kri,
ko iz tople še kali
belih prsi popek
v zorenje hiti,
ko trdno kot struna
prebujaš se v meni,
od koder v valovih
te goreče živim.
Tako svetla je noč nocoj
in tako majhen
je svet v njej.
BREZ NASLOVA
S pogledom, zazrtim
nekam daleč za mano,
takole, bolj iz navade,
brezbrižno sloneč
na podboju vrat,
vprašaš: Kako se počutiš?
Nasmehnem se.
Ugreznjena v
močvirje plehkosti
grabim še zadnje
vzdihljaje nostalgije,
v megli kaotičnih sanj
blodim po dolini senc
in iščem sledi
jutra minulega dne,
v krču čepeča tam,
kjer ležala je mrhovina
skoz pore vsrkavam
končnosti vonj
in vklenjena v verige
umirajočega časa
svojim stopinjam
več ne sledim.
