Ulice mladega mesta so bile zjutraj prazne. Povsod so bile zastave. Vrstile so se modro-belo-rdeča in belo-modro-rdeča trobojnica, zažgani z rumeno obrobljeno zvezdo, nato krvave zastave z zvezdo, srpom in kladivom ter zeleno-črne zastave z zlatima kladivoma.
Na praznični dan bodo može v črnih uniformah zopet hvalili, da so postavili mesto z golimi rokami na mehkih bregovih počasnih okljukov, zdaj v kamnito strugo ujete rečice. Knapovski praznik!
Sonce se dvigne. Žge v črne hrbte belo orokavičenih mož. Uniforme vpijajo žarke, da se prve kapljice znoja počasi stekajo po hrbteničnem kanalu in lezejo v rit, prav kakor v jami. Na šihtu. Godba z značilnim tam-traram-tram-tam premakne parado in ta se v taktih velikega bobna zlije na cesto.
Pločniki ob paradi so bili prazni. Žene korakajočih, imenitno napravljene in na novo sfrizirane, so hitele po vzporednih ulicah in bližnjicah na vzpetino, kjer je betonska ploščad. Vodijo deklice z zlatimi kitkami in v belih frfotajočih oblekicah, kot da hitijo k prvemu obhajilu. Sinovi v kratkih hlačah in belih srajcah z otroškimi kravatami, se radovedno ozirajo na cesto, po kateri bodo prikorakali črno zlati možje v belih rokavicah. Ničesar na svetu si ne želijo bolj, kot da bi smeli sami stopati v strumni vrsti in korakati proti knapovskemu krstu, ki ne bo voden, temveč bo pritekel iz težkega, rebrastega vrčka, polnega zlato rumene tekočine, prikrite s snežno belo peno.
Na vrhu mesta je ulico presekala druga os in kolona je v koraku na levo zopet nastavila hrbte soncu, pred njo pa se je zviška razprl pogled na vso dolino, vzdolž katere se je bohotil hrbet zamolklo, skorja črno rjavega, na drobno zmletega lignita, ki so ga noč in dan, počasi, kot oglati rumeni polži, tlačili težki buldožerji. Na koncu sta se proti nebu kurčila nižji, rdeče opečnat, čokat dimnik, poleg pa skoraj dvakrat višji, svetlo siv betonski lepotec z rdeče belo glavo, ki je bodla v nebo.
Tukaj so se na vsaki strani ceste nagnetle knapovske žene. Široko nasmejane in njihovi srečni otroci so ploskali v taktu velikega bobna. Mimo so strumno stopale črne silhute, na katerih so žareli zlati gumbi kot zvezde v poletnih nočeh, a uniformiranci nikogar ne poznajo, kot da so prikorakali naravnost iz knapovskih nebes. Žene pa so švigale z očmi po obrazih in ko so ujele svojega, so ga hitele s prstom kazati svojim otrokom. Tam stopa oče. Knap! Črna, možata kača povleče beli ženski plaz na betonsko ploščad. Kača se zvije na tlaku, belina napolni tribuno.
Po govorancah in obrednem skoku se gledalke in paradniki na ploščadi stopijo v eno. Črni možje in njihove belo napravljenih žene ter otroci se je razdrobijo skozi zelenje gozdička ob robu mesta, na veselični travnik, obkrožen s priložnostnimi stojnicami, kjer so delili praznične, kuhane svinjske krače in nalašč za praznik ustekleničene, pol litrske steklenice z vinom. Pivo, ki se je začelo točiti takoj po skoku čez kožo, se je na travniku zlivalo v potokih. Kmalu so priromale tudi litrske steklenice konjaka, ki so iskale lastnika med sproščenimi ljudmi. Praznik se je nezadržno levil v veselico, zvoki harmonik in klarinetov so nadomestili koračnice in prvi rdečelični pari so se zavrteli po sveže narezanih deskah plesnega odra.
Ob mizah so se gnetli moški in ženske. Mnogi so imeli v žepih nožičke, ki so jih zdaj izvlekli in pričeli kar na mizah, pogrnjenih z ovojnim papirjem, kosati in rezati ter mlatiti mastno meso. Papir se je pod ostrino nožičev in od sonca razgreto maščobo svinjskih krač, hitro spremenil v drobne resice in meso se je valjalo po svežem lesu. V jami je bilo ravno tako. Le brez sonca?
Ko se eni pojedli, so za silo pospravili za sabo. Mize so postajale vse bolj zamaščene in že so pristopili drugi s svojimi kračami, kruhom in svojimi flaškami vina. Če poješ mastno kračo, lahko bolj piješ. Roke so na skrivaj brisali v hlačnice, ženske pa so imele v belih torbicah bele robce, da so vanje brisale tanke prste, ozaljšane z živo rdeče lakiranimi nohti, preko katerih se je cedila svinjska mast in vodeni izcedek kuhanih krač. Natakarice so nekaj časa še pospravljale z miz vse, česar ljudje niso sami odnesli s sabo, a so se hitro naveličale, se zbrale ob robu plesnega odra, buljile muzikante v dolgih usnjenih škornjih čez kolena in drugih kosih muzikantskih noš.
Žene med pojedino niso govorile. Uniformiranci so razpeti in razpuščeni stegovali vratove eden proti drugemu, si klicali in se smejali ter obujali jamske dogodivščine. Najbolj vztrajnim in radoživim ženskam je uspelo potegniti tega ali onega črnega moža na plesišče, a oder je bil majhen in je bil kmalu poln, gneča na plesišču velika in vse manj črnih uniform je plesalo med njimi in kdo ve od kod se je jemalo vse več godnih moških, ki niso bili oblečeni v knapovske uniforme in so vrteli bele ženske, da so poletna krila frfotala in se je zvonek smeh cingljajoče mešal z valčki in polkami, ki so prekrivale travnik. Tudi natakarice so čedalje bolj tiščale na plesišče, ljudje pa so si, kot na kakšnih orgijah, stregli sami, nihče ni računal, nihče ni plačeval ne vina, ne piva, ne konjaka. Kruh in krače so se valjale vsepovsod. Med mizami se je po pohojeni travi smukal potepuški pes z veliko slabo obrano kostjo v gobcu in našel prostora, da bi si v miru privoščil kraljevski obed.
Pari so izginjali s plesišča v redek gozdiček in se vračali še bolj zagoreli, kot so zapuščali razhojene deske. Ob mizah in šankih pa so se zbirale čedalje večje gruče zakuhanih uniformirancev. Nihče več ni pazil na zlate gumbe in bele rokavice, vsi so krilili in ne da bi čakali na odzive sogovornikov, razlagali o zafukanih šihtih, zadrukanih čelih, pozajbranih ortih, zacimpranih firšnih, sflajžanih huntih, porajklanih cickah, zategnjenih hupcugih, frpruhih in faleršusih, polomljenih krocah in raztrganih ketnah, razcepljenih rinah in zaribanih mašincah, polomljenih rokah in nogah, raztrganinah, žuljih in švicu, o plinu in kislini, o zalitih zonfih in smrdečih auscientih, plavih in rdečih, noh in fruh šihtih, iberurah in fudlanju, frzacu in holckolnu, supermont kablu in ebejevih mitnemerjih, pekajih, zefkah, salzgiterjih, lajkah, hemšajdih in davtijih, oemkatejih in okapejih, zarustanih ašplih in presuhi ladngi. Besede so tekle čez konjak, težave so izginjale, krivci razkrivali, stave padale, sonce je lezlo dol, sence so se daljšale, muzika je zvonila in kar naprej napovedovala zadnji ples. Travnik je zacvetel v zamaščenem papirju, po tleh so se valjale steklenice, na mizah so bili v les odtisnjeni ogorki na pol pokajenih cigaret, uniformiranci so odsotno kimali eden v drugega in belih žena že davno ni bilo več. Ene so odpeljale domov otroke, druge so sanjavo čakale, kdaj bo rdeče sonce utonilo za obzorje, tretje so se parile v senci gozdička med travnikom in mestom.
