1. april 2006 – IX. letnik
ničesar ni bilo ničesar pred mano
premlada sem bila, nisem videla daleč
postalo mi je žal poiskala sem pomoč
lepo je živeti to sedaj vem
saj bo še vse o čemer sanjam
bila sem premlada da bi vedela verjela
ti, ki te ni in te nikdar ne bo
ti, ki si in vedno boš
premlada sem, da bi umrla
preveč gorja je, da bi rada živela
čaka me še vse, zato bom ostala
hvala tebi, ki si, in ki te ni
ko smo na literarni delavnici ali večeru
mislim da imaš napačno sliko o meni o mojih sposobnostih
mislim da nisi kriv sam ali da bi te kdo o tem prepričal
mislim da je temu kriva »bolezen« zahrbtna še in še
prikriva pravo podobo o meni do katere se zato ne moreš dokopati
upam da bo minila ti boš rekel »čudež«.
jaz pa – meni ne bo treba več k psihiatru nikdar več
namesto privida bo resnica. ali verjameš?
ne pretakaj ne vrtinčni se smrt po telesu
zmagaj življenje po katerem jočem
toda črv gloda po telesu
ne obupati! črv naj nadomesti
to, do česar ima vsakdo pravico
do življenja življenja življenja
rada bi vedela zakaj ne živeti
zakaj? pa ne vem popoln nesmisel
vrni se življenje samo živo bitje sem
živelo bi ustvarjalo šele na koncu bo smrt
dolgo časa živim srečna zadovoljna
potem pa pride tisti dan
moram od doma v čisto drugo okolje
kot da postajam zver IŠČEM V SEBI ČLOVEKA
toda vzeli so mi vse ljubljene znane
moja vas pa gleda ljudje vedo
ljudje vedo razumejo
vrnila se bom prenesla bom
do novega neizprosnega dne
nekaj mora pomagati
ganiti ljudi spremenili bomo
biti zaslepljen si prikrivati
je premalo lahko usodno
toda kaj lahko naredi samo eden?
moramo zmagati tisoči ne bodo
umirali po bolnicah
doma brez upanja
brez vere v ozdravitev
In kam bomo šli potem?
Šli bomo na morje.
Vroče poletje nam pričara
morje, plažo toplo vodo.
