V svetlem jutru
izvotlenem kakor kupa,
razsvit zbujenja vzdrami gluhi glas –
po starem izdolbe
na obrazih
čustven izraz…
KOT MOLITEV
Sprašujem…
občutiš kdaj
utrip iz mladosti,
neslišno zaznaven
vezan v brezimno večnost,
kot drevo
in senca
prekrit
z rjo vsakdanjosti –
daleč od oči in srca
na drugem koncu sveta;
v pomladi, poletju,
jeseni, zimi…
Sprašujem…
zaznamovan
z objemom vdanosti,
osamljen nekje – kot jaz,
postojiš v pramenih sivih las –
pred ruševinami mostov
izgubljenih večerov
vstajajočih od daleč.
Sprašujem..
zakaj se v plamenu
časa brez vrnitve,
tvoja podoba
ne razblini…
DOTIKI IZ SNA
Sanjala sem
o obmorskem mestu,
nenaseljenih
patricijskih hiš.
… o razpadajočih zidovih,
zaprtih oknih,
razmajanih polknih
globokih rež…
… o opuščenh
ribiških barkah,
naloženih z ostanki
razpadajočih ribiških mrež…
Sanjala sem,
o sivih skalah pod pečinami,
o krikih samotnih galebov
počivajočih na njih…
