Legam
mrzel
in bolan
v mrak
v večer
v noč
zastrt
brez zvezd
in sanj.
V orehovi lupini:
plamen;
kot da...
dogoreva;
neprodušno
izoliran
v zvok
brez krika
in brez
odmeva.
In v zraku...
v zraku kakor...
črn lug
razdrtega
telesa;
v njem
razprta,
votla sled
Ničesa.
Oktober, 2005
MESTO VEŠČ
Oda za Novo Gorico
Samo svetilke se lahko upirajo brnenju mesta:
temu golemu satovju brez medu
temu pločevinastemu zvoku,
ki na jutro izpod neprodušnih ogrinjal somraka
izpljune razkosane ude
razbitih družin, domov in tovarn.
Ker to mesto je gejzir popolne, surove energije;
do grla namakano v eteričnih oljih denarja
in nadišavljeno z vonji omame mesnatih strasti.
Kot muholovka, ki vleče vase z oranžnimi tulipani žerjavice
in mavričnim valovanjem oglaševalskega volframa:
»Pridite! Odrite si kožo z mesa – in si dokončno izdrite mozeg kosti!«
Ker telesa ljudi-vešč so kot zarasel lub tisočletnih sekvoj
z živimi amebami mesa pod oklepom.
Njih predvidljivi meandri samostanskih življenj
jih žejajo ugrizov peklenskega mehanizma,
žejajo kakor sadež, ki jim nedosegljivo zori v izogibu
domačega praga. izpred oken in vrat.
In zdaj prihajajo svobodni v diamantne katedrale mesta;
žejni in lačni nevidnih okov krožeče kroglice
in toplega vetra svetlobe v krožiščih obvoznice,
ki jim vžiga počasno slino užitka v oči;
kot bi hoteli ostrgati s sebe tisto luskasto kožo,
ki se je predolgo rasla nanje.
In na večer lahko, vsak večer lahko, zaslišiš šelestenje,
kot bombažno blag, naraščajoči val.
in Vešče se iztrgajo izpod prašnih podstrešij!
in v bakladi igralnih avtomatov zagori!
in kako cvrči meso! In kako pikirajo ožgana krila!
izžgana od lastnih orjaških oči!
