Ne verjame sam sebi, da je lahko zapustil to čudovito žensko in tako ženstveno materinsko, ljubko bitje. Piranu postane težko, in kako je moral kaj takšnega narediti, nikoli se nista prerekala. Morda je bil ljubosumen na Neptuna in Koketa, ni nikoli pomislil, ni videl, kako je krhka, moral bi jo razumeti, ne očitati, da ga ne vidi in opazi, imela je resnično veliko dela v hiši, na vrtu, dva otroka, moj bog, le kako sem mogel biti tako slep, krut in videl le sebe.
Ne more si odpustiti tega početja, razmišlja, da se ji mora za vse opravičiti – Vem, da razmišljam zopet samo za sebe, saj za to ne more biti opravičila. Kar naprej misli vrtajo po glavi, ima občutek, da po njegovem telesu gomazi milijon napak. Opoteka se, očita – Le zakaj jaz tega nisem opazil. Igral sem se z življenjem te žene, ki si tega ni zaslužila.
V službi se težko zbere. Kolegica ga vpraša – Kaj je s teboj? Si spremenjen, bled, videti si prestrašen, če bo kaj prosto, se vidiva na kavi, da mi poveš. Viki je bila sošolka Pirana, če sta kdaj nesrečna, žalostna, si vzameta zmeraj toliko časa, da sta si izmenjala nekaj besed. Velikokrat gresta na sprehod, s psoma, imata vsak svojega. Zato imata zmeraj priliko, da se pogovarjata. Piran Viki pripoveduje, kaj je spoznal, kaj je napak ravnal in da je srečal Sončnico, spoznal je, da je še zmeraj samo, verjetno ni niti pomislila, da bi si iskala prijatelja, saj je še zmeraj tako mirna, a zdi se mu zelo prestrašena, mislim, da potrebuje pomoč prijatelja. Piran ni nikoli pomislil, da bi ji pomagal ali vprašal, če ji je potrebna pomoč. – Res sem ji denarno zmeraj pomagal, tudi zahvalila se je. Mislil sem, da me ne potrebuje, da ji je le za denar. Čeprav mi tega ni nikoli pokazala. Sedaj vidi, da ji to ni bila velika pomoč, saj ona tega ni potrebovala, še zmeraj je tako skromna, tiha, hvaležna, da sta otroka odrasla. Vsega drugega ni potrebovala. Potrebovala je prijatelja, to jaz nisem bil nikoli.
Viki je tiho in razmišlja – O, ubogi Piran, kaj si očita. Tudi ve, da je Piran osamljen, žalosten, kot tudi sama. Ni mu odgovorila, saj sta že prišla domov, rekla je samo – Lahko noč, jutri se vidiva. Piran je presenečen, misli, da mu bo Viki odvzela del bolečine, ne more spati, toliko let je sam, saj je že imel kakšne avanture, vendar ni bilo resne namere. Vrta, kaj Viki misli o tem, kar ji je povedal, je pričakoval, da mu bo kaj svetovala, a iz tega ni nič. Zjutraj si skuha močno kavo. Veliko dela ima, da se z Viki ne vidita celih osem ur. Malico poje na hitro, zdaj pa bi moral na kosilo v jedilnico, čaka, da vidi, kako se bo Viki odzvala, saj se boji, kako to sprejema. Mine čas, da ni potrebno razmišljati o Sončnici.
Sklene, da se oglasi Sončnici po telefonu in jo povabi na čaj in na sprehod, saj so dnevi dolgi, svetlo je še ob deveti uri, morda si vzame čas, da se pogovorita in bi se ji nekako poskusil opravičiti, čeprav za to ni opravičila, razmišlja Piran.
Viki sreča na hodniku, vidi, da je zamišljena, zamahne mu z roko v pozdrav, reče – Vidiva se pozneje.
Viki vidi v Piranu velikega prijatelja in človeka, ki ve, kaj je prav. Vendar noče vseh občutkov skrivati v sebi. V mislih ima sebe, da je ona to že doživela in občutila. Če te kdo pusti na cedilu, ko ga najbolj potrebuješ. Pretvarja se, da tega ne bi pokazala, vendar to podoživlja in si misli – Saj Piran tega ne bi storil, a kaj, saj si nista bila zmeraj tako blizu, saj sta imela vsak svoje življenje.
V jedilnici se srečata na kosilu, vendar ne rečeta niti besede na včerajšnji pogovor s sprehoda; kličejo Viki, da ima nujen sprejem.
Minil je dan, Viki je utrujena in se odloči, za psa prosi dečka, ki ga ima rad, da ga pelje ven in mu podari desetaka, ki ga verjetno koristno porabi, saj je fant dober, prav zato mu je večkrat podarila, on pa, kadar je utrujena, pelje psa na sprehod.
Piran je osamljen, ne želi, da bi ga kdo motil. Spravi se na teraso, na ležalnik in razmišlja. – Vedel sem se kot otrok, - razmišlja o Sončnici. Spoznava, da je bil v resnici le ljubosumen na sinova, Sončnice ni niti opazil, da je bila obremenjena. – Le kako bi to popravil? Čudne misli se mu vrtijo po glavi, misli, kdaj bo Viki imela čas, kaj mu svetuje. Opazi, da se ga Viki izogiba, hudo mu je. – Kaj si misli Viki o njem, saj mu zadnjič ni nič rekla, čudna se mu je zdela, kot da je ne pozna.
Tudi ona si misli o njem, kot da ga ne pozna. Piran in Viki na tihem razmišljata, da se morata o tem pogovoriti. Molk ju začenja razjedati, tega si nobeden ne želi.
Viki reče – Grem s psom na daljši sprehod, če si želiš danes. – Tudi jaz si tega močno želim. Nekaj časa hodita v tišini. Viki začne – Veš, Piran, nisem si mislila, da si Sončnico pusti na cedilu z majhnima otrokoma, a kot vem, je zelo krhka in ne preveč zdrava, a ponosna, poštena dobra mama, delavka. Mislila sem, da te dobro poznam. V tebi sem videla nekaj posebnega, skoraj nisem mogla dva dni dihati, ko si mi povedal, da si jo kar pustil, ker si mislil, da te je izločila iz svojega življenja, kaj si jo sploh vprašal, kaj ona želi? – Kar obtoževati je začela, bila je ogorčena. Piran ne pride niti do besede, Viki ni nikoli videl razburjeno. Skoraj bi pozabil, kaj jo je želel vprašati. Ne odgovarja njenim obtožbam, kar posluša jo. Viki začne – Tudi mene je nekoč pustil prijatelj, bila sva tik pred poroko. Zapustil, ko sem zbolela in skrbela za bolnega očeta, mama je že veliko pred tem umrla. Postal je ljubosumen, namesto da bi pomagal, me je raje zapustil. Mislil je, da sem ga izključila iz svojega sveta, pa ni bilo tako, zbolela sem za rakom, hvala bogu, da je zdaj dobro. In skrb za bolnega očeta me je utrujala, saj ni imel nikogar drugega, razen mene.
Viki konča, vračata se nazaj s sprehoda, psa sta se natekala in naigrala. Piran reče – nisem vedel, da je bilo tako. Viki na kratko odgovori – zelo, zelo težko je, če te kdo zapusti, ko si najbolj potreben pomoči prijatelja, ki si mu zaupal, on pa reče ob najmanjši oviri adijo, kot da nisi nič. Ostala je nekaj časa brez besed in samo – Lahko noč.
Zjutraj se na kratko pozdravita, Viki je lažje. Piran pa kot da bi bil včeraj pijan in bi imel najhujšega mačka, čeprav ni tako.
Piran razmišlja, raztresen je, obtožuje samega sebe, v službi ni zbran. Mora obiskati Sončnico. Odloči se, da jo pokliče in res jo. Dogovorita se za kraj, kjer sta zadnjič posedela. Ves obseden razmišlja, kaj bo storil in se poskusil opravičiti, kolikor se bo dalo, a želi se pogovoriti še z Viki, kaj bi mu svetovala, če sploh hoče o tem govoriti. Mora mu kljuva po glavi.
SREČANJE S SONČNICO
Dogovorita se, da gresta na sprehod, ker je dan lep, sončen. Ugotovita, da se nimata kaj pogovarjati, ali pač, le težko je, ker je bilo zapravljenih že toliko let. Piran začne – Kako si preživela ta leta? Sončnica nima kaj govoriti – Delo, služba, nekaj sem pisala, čas je minil, da ga skoraj nisem opazila, le zadnje čase se mi dogajajo čudne stvari, kakor sem ti že povedala, bila sem pri duhovniku, zdaj on večkrat obišče mene. Glas je utihnil, me več ne sledi, kar pogrešam ga in sem osamljena, če pa pride duhovnik, čas hitro mine. Otroka sta redko doma, imata svoje skrbi, le jest še kdaj prihajata, drugače še študirata, pa še dodatne dejavnosti. Sta bolj redko brezskrbna. Zdravje mi kar služi. In konča in obsedita na klopi, se zagleda v drevo, na njem sta se poljubili ptici in reče – Ali to ni lepo!
Piran se zgleda, premisli – Saj sva večji del življenja zapravila. Če bi se lahko opravičil, kar sem ti storil ali bi to lahko popravil, bi se mi odvalil kamen od srca, ki ga nosim za seboj, odkar sem te pustil na cedilu, vem, da za to ni opravičila. Prosil te bom, če je to le mogoče, ne najdem besed, saj veš, da v snubljenju nisem najbolj spreten. – Sončnica je bila pretresena, presenečena, kaj se dogaja, se je zdaj njemu zmešalo ali je ona, ki to tako le razume. Vstane in gleda, on še kar sedi in prosi, če že ne more odpustiti, da postaneta vsaj dobra prijatelja.
Piran sam ne ve, kaj sploh govori, ali to sme, vendar jo prosi, ona pa kar stoji in gleda proti drevesu, vendar ni več zaljubljenih ptičkov, a v srcu je ravno prej razmišljala, da bi bilo lepo imeti prijatelja. Saj je sedaj sama, še glaska ni več, ki se ga je prej vsakokrat prestrašila.
Piran pravi – greva na kosilo, popoldan moram v ambulanto. Tako ostaneta s svojimi mislimi. Med kosilom sta se pogovarjala o Neptunu, Koketu. Hodita peš in ne govorita več o sebi.
OBISKI DUHOVNIKA
Obiski duhovnika so čedalje pogostejši. Sončnica ne opazi, da so ti obiski neobičajni. Skuha čaj ali kavo, kakršna je pač želja, postreže s pecivom, ki ga vedno sama pripravi. Njej se zdi čisto običajno in da prihaja na obiske iz vljudnosti.
Zazvoni telefon, pokliče Piran in povabi Sončnico v kino. Duhovnik reče – Nasvidenje in odide. Ne odloči se, naj gre v kino ali ne, reče – Pokličem, če se odločim. Razmišlja, kaj hoče po tolikem času, odloči se, da gre v kino, da ne bo sama zvečer, ker je dober film in se konča ob osmih. Grem, reče. Pokliče Pirana, se dogovorita, da se dobita v avli. Ne ve, kaj namerava, rekla bi, da je snubljenje. Sončnica se nasmehne sama sebi.
Zagleda ga, že prihaja. Film je zelo komičen in se nasmejeta do solz. Piran bi ji rad predlagal, da gresta na dopust v Španijo, a je od komičnega filma še nasmejana in ne opazi, kako jo Piran gleda. Reče – Ni mi žal, da sem šla v kino, hvala in lahko noč. Piran se ponudi, da jo zapelje domov – No, če želiš. Čez pol ure se poslovita pred njeno hišo, Sončnica vstopi, Piran si želi, da bi jo pospremil, a ga ne povabi. Piran gleda v park pred njeno hišo, bilo je videti prelepo, skoraj kot gozdiček med cvetlicami in grmiči, brezhibno urejeno. Ona vstopi v hišo. Piran gleda brez besed, ne more verjeti, kako ima vse urejeno na vrtu, v parku in sadovnjaku. Pomisli na svinjak v svojem stanovanju, na nered in žalost. Pomisli, kako lep dom sta imela otroka brez očeta. Še bolj se sramuje. Pomislil na Viki, kako bi ga zopet oštela, ker ji itak ni bil všeč njegov nered. Vstopi v avtomobil, odpelje, zmeden v mislih, ta urejenost ga je prizadela, kar je zapusti in ni nikoli opazil, tudi tedaj ne, ko sta bila otroka majhna.
Ne gre v stanovanje, gre v bife in se ga napije, preklinja sam sebe in leta, ki jih je zapravil in vidi, da je imel vse na pladnju in se obtožuje. Podoživlja dneve, ko sta bila skupaj, zakaj se pojavlja želja in si jo nenadoma želi, to si ne more razložiti.
Viki gre na sprehod s psom in sreča Pirana, pijanega, zanaša ga kot gosenico, ki se poganja in giba, kot da meri cesto. Ne more verjeti, noče govoriti, izogne se mu, da je ne opazi.
Ima prost dan, se naspi in zdravi mačka. Ko mu je bolje, pokliče Sončnico in jo povabi na kosilo. – Že kuham. Piran reče – Pa nič, in se kar sam povabi na kosilo k Sončnici. Ustavi, vstopi na prelepo urejeno dvorišče. Opazi, da so vrata nova, kljuka je nenavadna in ko na kljuko pritisne, zasliši zvonec nekje v notranjosti, ki naznanja, da je nekdo pred vrati. Zasliši – Kdo je, odprto je, reče brez oklevanja, Piran misli, da je nepremišljena, da pušča vse odprto. Vse je spremenjeno, na glas pozdravi. Sončnica se zdrzne, ko sliši glas Pirana – Tu sem, v kuhinji. Kuhinja ni tam kot nekoč. Vstopi, v dnevni sobi sedi duhovnik, v roki drži knjigo in se moti z njo. Presenečena sta oba, kakor tudi Sončnica, saj sta prišla nenapovedana, kar ji skoraj ni prav, saj je rada sama. Hoče narediti nekaj še na vrtu in videti je, da ji kradeta čas. Moška sta drug do drugega nevljudna, ne razume, kaj želita, že res, da je včasih hotela, da jo obišče duhovnik, pa ne tako pogosto, misli si – To je pa že preveč. Ne vidi, da ima čisto druge namene. Za Pirana čuti, da jo želi za družbo, če ne še kaj več. A za danes tega ni želela.
Piranu ni všeč, da je fajmošter tam, kaj si sploh dovoli in še v dopoldanskem času prihaja. Misli si, da župnik ne bi smel obiskovati samo žensko, s tem lahko škodi njenemu ugledu. Zato se zadržuje pri njej cel popoldan, saj si imata veliko povedati, zvečer pa gresta na koncert. Čas hitro mine in mora domov, ker je pozno.
Zjutraj ni šel v službo, namenil se je v gostilno, da poplakne grenak priokus, zadrži se dalj časa. Ko gre iz gostilne, je pijan in se ne spomni, da imam prost dan gre v službo. Zopet ga zanaša, da je podoben gosenici, ki meri cesto. Na hodniku se maje in godrnja, zakaj prihaja ta drhal. Viki ga zagleda in bolj osorno kot hoče, reče – Danes ni tvoja izmena, pojdi domov. Piran ji nesramno odgovoril z zmerljivkami in žaljivkami. Viki stopi korak nazaj in mu prisoli zaušnico, tako da se sama sebe prestraši in reče – Pojdi takoj domov ali pa pokličem varnostnike. Odvihra v garderobo in se vrže na stol in se tako smeje, da jo grabijo krči od smeha. Vidi, da prihaja Piran, še vedno se zvija kot gosenica in ona se še bolj smeje. – Zakaj se smejiš kot trapa, zato ker si me pred vsemi oklofutala? – Ja, zato, ja, da sem te rešila pred katastrofo, saj bi ga še bolj polomil z neprimernimi žalitvami pacientov, saj nisi vedel, kaj sploh govoriš. Še naprej se smeje, opazi, da sploh ni jezna na Pirana, le pomagati mu hoče iz nerodne situacije, s tem pa izpostavlja sebe, a ji je všeč, saj se še nikoli v življenju ni tako smejala. Viki se ne pomiri.
Cel dan je zelo vesela, ko konča z delom, se odloči, da se stušira in gre na sprehod. Pes takoj steče za vogal in začne cviliti, ve, da je Piran zunaj in ne ve, kako se bo obrnilo. Zagleda vsega pomečkanega in poklapanega, zopet se začne smejati. – Nisem vedel, da si lahko tako hudobna! – Lahko sem, če me kdo žali za prazen nič. – Te nisem žalil, ne laži. – Tudi laži ne maram, mu odgovori Viki. Piran zagleda župnika, ki nosi neko darilce. Takoj pomisli, da gre k Sončnici. Viki prosi – Ne bodi hudobna, rabim te, prijateljica, če ne bom umrl. Viki mu odgovori – Tudi jaz rabim prijatelja. Najini pogovori so zagazili v prevelike vode, daj pogovarjajva se, da premagava ta prepad, ki ga ne prenesem. Tudi jaz želim, da sva še naprej prijatelja, nočem, da postaneš pijanec in neodgovorna oseba, bilo bi mi žal za tebe. Tako se objameta kot prijatelja. – Greva na sprehod kot prijatelja, ne prenesem, da bi tako končala, bilo bi neznosno in še ta fajmošter se meče za Sončnico, vsak dan ga srečam. Viki prosi – Saj ga vendar zato ne preneseš, ker hodi k Sončnici, saj ima ona pravico do prijatelja. – Tudi jaz bi bil rad njen prijatelj ali kaj več, saj sem vse zamudil.
Viki ne ve, ali je dobro slišala ali si samo domišlja, opazi, da sama čuti veliko več do Pirana, kot si hoče priznati. Piran reče – Danes greva v drugo smer, prav?
Viki zagleda park z majhnim gozdičkom in jezerom, vidi se bazen pod gričkom, naokoli so lučke, ki svetijo iz tal ob jezeru, kjer leži gola ženska, videti je popolna. Ob njej se sklanja otrok, ki joče. Prelepo je. Viki pravi Piranu – To je nekaj lepega, videti je, da sta živa. Piran pa je tiho, gledal hišo, ki je precej od poti. Ob njej je gozdiček z lepimi drevesi izbrane vrste, opazi moško silhueto, s popolno postavo. Njegov ud je nabrekel, pogleduje proti jezeru in se ne premika, videti je popoln in lep. Viki zastane dih, saj vsak dan vidi ljudi, moške in ženske, vendar je ta moški popoln. Gleda ves čas v isto smer. Piran nekaj preklinja in brcne kamen ob potki, pravi – Prekleta svinjarija. Gleda v okno hiše in je ves nervozen. Reče – Zopet ta fajmošter. V hiši se gibljejo silhuete, zaradi zaves ne vidi. Silhueto moškega v gozdičku iz tal osvetljujejo lučke iz zemlje. Park s cvetjem, razsvetljeno, razkošno. Viki radovedno reče – Ne greva dalje. Saj samo strmiš v ta raj. Tudi meni je, da ne bi nadaljevala.
Gresta nazaj po poti, zdi se, da se silhueta ozira za njima. Saj ne morem verjeti, da ta mož tukaj razkazuje vse svoje premoženje, to je svinjarija. Stopim do nje, da ji povem, kaj si mislim o tem. Viki pravi – Saj ne moreš naprej, saj ne veš kdo je tukaj. On reče – Vem, tu je Sončnica. Pa še ta cepec je spet tukaj.
Viki reče – Ne moreva vstopiti, ker sta psa zraven. Če pa bi kdaj želel, bi res rada spoznala to gospo, kdaj drugič. Piran nejevoljno reče – Saj se nisem najavil. In ta pesjan mi gre že na živce. Piran je nejevoljen, ko se vračata, sta že precej pozna, še okopati se morata za naslednji dan. Viki si nalije sok za večerjo. Piran brska po hladilniku, spije pivo in se odpravi spat. Spati ne more, saj ga razjeda zavist, da ta fajmošter toliko obiskuje Sončnico, čeprav si ona ne želi, da prihaja in ji krade čas, saj ima sama veliko načrtov, ki jih ima za opraviti.
