1. april 2006 – IX. letnik
Da še diham megle in sesam sabljasto šašje z dobrohotnostjo, močvirja ničesar nima.
Da me še ni pogoltnila, vase vsrkala ta kalna voda, so krive pijavke, ki so mi izsušile blazinice,
in odebeljeni nohti, prerasli v kremplje, ki jih zabadam zdaj v kamen, zdaj v bršljanke.
Si in nisi kakor obris v vodi:
nepopoln v popolni svetlobi.
Če nisi – zakaj potem drhtiš? Če si – vem, zakaj molčiš!
In če nisi – povej, kako te lahko veter izniči? In če si – potem vem, zakaj ne ljubiš,
kakor ljubi zemlja… zrak… voda…
Ti znaš podtakniti obraz tako, da te svetloba le oplazi
in ves zabubljen obvisiš na trodimenzionalni palici z magnetno vabo
znotraj neštetih možnosti, ki se jim lačna iluzija nikakor ne more upreti.
ko se znamenje znotraj moje kože odpre v poslovilni objem,
bom kakor rumena žoga s kupole modrega stekla, gladko in po tihem spolzela
v naročje zanesljivih zvezd
samo na dlani zemlje dozori tvoje seme za žetvene dneve
in potem iz tebe poženejo krizanteme…
Precizno izbrana scena ničesar ne zagotavlja. Visoke pete počasi in brez zlobe pritiskajo na vozle.
Le nepojmljivo dojemanje rdeče preproge sili v ospredje medle notranjosti. Na zavesi, ki vztraja pri koncentraciji vida,
je opazna sled ličila. Vendar kaj od Chanella lahko izniči vonj pristnega?
Prečesala sem planjave, prekopala gorovja, izsesala morja
in sem te našla, ko sem se vase zazrla.
Vse manj je neba, ki se ga spominjajo pragozdni ptiči. Kdo ve kam izginja smeh bistrih vod
in kaj bodo pili otroci naših otrok? Kdo ve v čigav trebuh, v čigave oči se bodo naselili klonirani škorpijoni?
O Bog, rojena sem milijon let pred tabo, toda prepozno, da bi se oprijela tvojih nog zdaj, ko se pogrezam v ravnodušje živega peska.
Dobro je, da je minil čas, ko so zaradi laži rezali jezike in so psi skozi dlako lizali debele trebuhe,
pred očmi meščanov, sredi sramote in dobrote obsojenca in rablja.
Vendar kaj reči danes, v odsotnosti pusta, ko se rablji preoblačijo v cvetličarje in raznašajo čudežne šopke s svilenim trakom
za katerega trdijo, da se tako lepo ujema s tvojim vratom.
Tukaj, kjer najpogosteje si, za oklepom reber, se poigravaš z vrvico časa
in gneteš vretenca, ti, starka, in ti, deklica, zdaj si ribič, zdaj riba
na mizi edinega sodnika, ki prisega, da o igri kameleona ne more soditi brez predsodka.
