Možje so postopali na stezi in se zatem vrnili v šotor spleten iz
palmovih listov. Pokašljali in si brisali znoj, gledali v polja in luči sosednjega naselja, ki so se od daleč zdela razmetana v neravni črti. Vsakokrat si je stari mož dejal, da tokrat ne bodo kar tako odšli. In ravno ko so bili svežnji bombaža pripravljeni za dvokolnice in košare iz palmovih listov polne breskev zložene ob glavnih vratih. Prav tako žito in koruza.
Hiše s ravnimi strehami in pečicami.
Vsakokrat je stari mož čutil, da ga pričakujejo. Tresoč se od jeze je z nogo besno sunil v vhodna vrata. Tihi in neumni obrazi.
Nihče! To je bilo. Nihče!
Isti stari ljudje na kupih slame v hiši, ki so zijali v njega. Prisluškoval je kašljanju vojakov na bližnji kamniti klopi in njihovemu šepetajočemu pogovarjanju, izčrpanem po dolgem molku. Stari mož je stal poleg sijočega ognja in prisluškoval votlemu zvoku konjskih kopit. Ker ni bilo določene poti preko polj, so ljudje naselbine, kadar se jim je mudilo, uporabljali za pot v sosednjo vas kar stezo med polji. Stari mož je pobral svoje stvari in jih odnesel v kočo. Zaprl vrata in sedel poleg ognja, nalagal kose suhega lesa, vsrkaval toplino in tišino in pogledoval luči v daljavi.
Bil je vroč dan. Ura popoldanske molitve in sonce je se vedno močno sijalo. Zeleno grmičevje z rumenimi rožami in gostimi zelenim vejami se je majalo in se treslo v vetru. Zvok vetra je prazno odmeval med visokimi palmovi drevesi. Ob sončnem zahodu je lesket sonca izginil. Slabotni žarki svetlobe so se od časa do časa vsiljevali med palmovimi drevesi, zrak pa je dišal po prahu. Starčev obraz je bil vlažen od znoja in prahu. Končno je sonce zašlo in vas je bila prekrita s temo. Polja so se zdela kot namočena in prekrita s suhim listjem. Vaščani so ob povratku s polj zadihani ljubeče pogledovali visoka palmova drevesa.
Poleti so žene z velikih hiš prišle na večerni sprehod. Hodile so v skupinah, zavite v črna ogrinjala, ki so skrivala njihove obraze. Razširjale so prijeten vonj, ki jih je razlikoval od žena z drugih hiš. Sprehajale so se do palmovih dreves in tam stale v temi. Potem so pričele teči. Njihov smeh je zvonil med palmovi drevesi. Z iztegnjenimi rokami so urejevale črna pokrivala, jih pustile na hrbtu, kot pa da bi si pokrile glave. Njihove oči so radovedno pogledovala med palmovimi drevesi. Premikale so se z ljubkimi kretnjami, njihovi obrazi žareči od zahajajočega sonca.
Ko so žene prišle do palmovih dreves, so se vaški fantje delali kot da njihovega prihoda niso opazili. S kotičkom očesa so sledili gibanju med drevesi. Opazili so črna ogrinjala, ki so plapolala v vetru in nadaljevali s pogovorom. Ko je smeh odmeval med drevesi, so nenadoma prekinili s pogovorom in pazljivo prisluhnili. Žene so se vračale v teku in smehu. Vaški fantje so opazili gole roke, ki so si jih vedno zamišljali kot bele in okrogle.
Z utišanim smehom so hodile vzdolž visokih palmovih dreves, pogledujoč v temno nebo. Nekaj raztresenih luči se je prikazovalo in izginjalo tam kjer je ležala sosednja vas. Tišina je postajala daljša. Po prihodu domov so njihovi glasovi postali šepet in stopinje upočasnjene. Vas je izgledala kot je vedno. Nekaj časa so stale pred vhodom in zatem izginile v ulicah.
Jutranji žarki svetlobe so nenadoma planili med jutranjo meglo izza hribov. Klic neznanega za njimi in nebo občasno prekinjeno z oblaki. Njihovo potovanje čez nebo je puščalo za seboj dolge sence. Kakor da je že vnaprej vedel, da bo veselje prišlo po odsotnosti.
Kakor nevidni dež!
Neko zimo je stari mož umrl. Zgodaj zjutraj si je pripravil svoje stvari. Toplina sonca je se negotovo sijala, ko se je nagnil prek kamnite klopi. Previdno je hodil po poti za kočo. Ulegel se je na tla, zroč v sonce, vrtel oči med žitom in koruzo. Jutranja rosa je se vedno svežila travo, ko je stari mož iztegnil noge.
